Ob izhodu iz avtobusa v Ankaranu smo si rekli dober dan obala. Le zakaj?! Na poti nas je že strašil rahel dež, tu pa je bila sicer visoka oblačnost, a brez burje in prijetno pomladansko.
Takoj nas je vodnik Frenk popeljal do informativne table in predstavil pot, ki se imenuje po dr. Alešu Beblerju, španskemu borcu, partizanu, politiku, diplomatu in predvsem varuhu narave in zdravega okolja.
Pot je namenjena pohodnikom, rekreativcem, skupinam in posameznikom. Je zelo razgibana, malo gor, malo dol, z mnogimi zanimivostmi, po gozdnih poteh, med oljčniki, obsežnimi vinogradi, parki, po zaselkih z ostalinami starega in mnogo novega in z razgledi po Tržaškem in Koprskem zalivu. Prav tu, v Ankaranu pa se končuje ali začenja tudi Slovenska planinska pot.
To je bila informacija za motivacijo, da smo lažje krenili malo navzgor proti vrhu Miljskega hriba. Na vsakem koraku smo opazili, da je tu že skozi široko odprta »vrata« vstopila pomlad. Kjer koli diši po rožmarinu, kukajo izza zelenja sivo modre drobne cvetke. Ne da se oceniti, ali je več tankih mesnatihiglic ali cvetnih očk.
Kjer so v zavetju pred burjo zasajeni grmiči ali drevesca dišečih mimoz, ki so v resnici srebrne akacije, je kot bi posijalo sonce – zlatorumene kroglice, ki se razpihnejo v rumeno puhasto socvetje, že na daleč opominjajo človeka, da se ustavi in se nagleda tega čudesa od januarja do marca. Srebrna akacija je sicer tropska rastlina, a na Primorskem tudi uspeva.
Prav tako se je rožnato beli mandljevec že oblekel v cvetno odevalo in vabi čebele na bogato bero. Žahtne vrtnice pa se ponosno razkazujejo v različnih barvnih odtenkih povsod v zavetrju in po vrtovih.
Tako sploh nismo utegnili pomisliti na strmino in že smo bili na vrhu, kjer kraljuje naselje Hrvatini, ki je nastalo iz več zaselkov, saj so se ljudje zaradi bližine pristanišča in delovnih mest priseljevali in senstopili s staroselci. Le novogradnje izstopajo, starejše gradnje pa počasi izginjajo, grajene iz rumenkastega peščenjaka, a zdaj so obnovljene. Natančno oko bi kje še našlo kako klopco, mizo, korito za vodo ali suhi zidec, grajen iz tega materiala.
A pogledi nas kmalu odnesejo na ladje čezoceanke, ki so zasidrane v Koprskem zalivu, pa tja, kjer se nastavlja Trst z okolico v Tržaškem zalivu.
Narava pa zna poskrbeti tudi za kontraste, kajti na neki vinski trti čaka nekaj grozdov na »velikonočno trgatev«. Je to igra narave ali človekova pozabljivost, bogvedi? Kmalu smo zapustili to pomladansko razkošje in se napotili navzdol do spomenika, izpustili pa smo Pokopališče školjk v Ankaranu, kjer je na obali ogromno školjčnih in polžkovih lupin. Strokovnjaki so jih menda našteli preko 200 različnih vrst, drugače pa jih je na deset tisoče. Za naslednji obisk.
Kako malo je treba, da je človek zadovoljen in mi smo bili. Nadihali smo se morskega zraka, uživali ob prvih pomladanskih znanilcih in bili v prijetni družbi, pa se za naša leta še prijetno sprehodili in nahodili.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Janez, Mira, Mojca
