Danes sem se pogovarjala s še eno izmed njih, ki je članica vse od ustanovitve skupine in v društvu ves čas aktivno sodeluje. Zinka Kos je naša občanka, krajanka Dragomerja. Rojena je na Dolenjskem, a se je v Dragomer priselila leta 1973, ko sta si z možem Andrejem tukaj zgradila dom.
Od kod prihajaš in kako te je pot zanesla v Dragomer?
Po rodu sem Dolenjka, doma blizu gradu Mokrice, kjer sem preživela otroštvo, obiskovala osnovno šolo v Veliki Dolini. Leta 1962 sem odšla od doma v Ljubljano s trebuhom za kruhom. Tam sem spoznala moža, se z njim poročila in si ustvarila družino. Ko sva iskala lokacijo za izgradnjo doma, sem se zaljubila v Dragomer takoj, ko sem ga prvič obiskala. Kraj me je očaral s svojo okolico, blizu so hribčki, na drugi strani je barje in vse našteto nudi obilo možnosti za sprehode, opazovanje narave ter življenja v njej. Poleg tega je to manjši kraj, ljudje so prijazni in se dobro poznamo med seboj. Če greš na sprehod, lahko poklepetaš z mimoidočimi in tako preženeš monotonijo vsakdana.
Kako te je zaneslo med gledališčnike in zakaj?
Po upokojitvi v letu 2000 sem se najprej priključila balinarjem, saj sem šport hitro vzljubila, predvsem pa mi je veliko pomenilo druženje. Niti se ne spominjam natančno, kdo je bil tisti, ki me je zvabil k sodelovanju v Mah teater, a pojavila sem se že na ustanovnem zboru društva in tudi sodelovala pri izbiri imena. Domačini tukaj pravijo barju mah in zdelo se mi je posrečeno ime za društvo.
Zadnje moje kulturno udejstvovanje je do tedaj segalo nazaj v osnovnošolska leta, ko smo prebirali pesmi ob različnih prireditvah in nastopali na javnih prireditvah “Pokaži, kaj znaš”. A v človeku nekako ostane želja po nastopanju, po prebiranju različnih besedil, predvsem pa je pomembna želja po druženju in izvrstno razumevanje z vsemi, ki sodelujejo pri kulturnem ustvarjanju.
Se spomniš začetkov delovanja in na kaj si ponosna?
Moram pohvaliti oba predsednika društva Mah teater, tako Mirana kot Mateja. Oba sta s svojim doprinosom, idejami in zavzetim delom pripomogla, da je društvo ostalo aktivno ter prepoznavno ne le v občini, temveč tudi v sosednjih krajih. Zlasti sedanji predsednik je zares vreden vsega spoštovanja, saj se na vaje redno vozi iz okolice Bleda, zraven pa opravlja zahteven poklic in odgovorno prevzema naloge v društvu.
Naša prva predstava »Trije vaški svetniki« je bila med ljudmi zelo dobro sprejeta in od takrat smo med ljudmi prepoznavni. Vse odigrane predstave so bile dobro obiskane in ljudje so zadovoljni odhajali domov po zaključkih. Ker pogosto sedim tudi v dvorani (če je tak scenarij, op. piske) sem lahko že med predstavo sledila reakcijam gledalcev, smehu in njihovi dobri volji. Spontan aplavz med predstavo igralcem daje potrditev in zadoščenje za vložen trud ter motivacijo za nadaljnje delo. To je tudi največja nagrada akterjem za opravljeno delo.
Po tej predstavi smo se lotili tudi igranja zahtevnejših iger in bolj resnih vsebin, a dejstvo je, da ima vsaka zvrst predstave svojo publiko. V manjših krajih gledalci bolje sprejmejo lahkotnejše vsebine in predstavitve na odru tudi bolj številčno obiskujejo. To dokazuje tudi naslednja predstava »Nepričakovan obisk«, s katero še nastopamo in je povsod dobro sprejeta.
Kako poteka vaše delo in kako se razumete starejši ter mlajši igralci med seboj, ste zelo raznolike starosti?
V društvu je vedno več članov in prav zaradi tega sta se oblikovali dve skupini, ki vsaka zase pripravljata novo predstavo. Začetne priprave, zlasti v zimskem času, opravljamo kar pri eni izmed članic teatra, ki ima zato ustrezen prostor. Zelo obžalujem, da občina ne razpolaga z ustrezno dvorano, ki bi zagotavljala dobre pogoje za delo kulturnih ustvarjalcev. Vaje na odru zato potekajo v gasilskem domu na Logu. Veseli smo, da nam gasilci to omogočajo. Še vedno pa upam, da se bo našel pogum, posluh in razumevanje v občinskih strukturah ter bomo tudi mi dočakali boljše čase za naše delo.
Za nastop na odru veliko postorimo sami in določeni posamezniki so še posebej aktivni. Za predstave v drugem kraju na primer Inka opravi vse prevoze scenske opreme s prikolico. Fantje so se tako izurili v natovarjanju, da vanjo zložijo vse, kar potrebujemo na odru, in to na način, da izkoristijo čisto vsak prostorček v prikolici. Postali so pravi mojstri za zlaganje in postavljanje scene.
Z mlajšimi igralci smo se odlično povezali. Razumemo, da imajo delovne obveznosti in zato njim prilagajamo čas za vaje in nastope. Pogosto zato vadimo tudi v večernih urah, ko smo vsi prosti. Drugače nas združuje pozitivna energija, dobra volja in velika želja, da ustvarimo nekaj novega.
Prav zdaj snujemo novo predstavo. Dogajanje bo postavljeno v čas, ki ga živimo, le da ga bomo poskušali predstaviti na humoren način. Več boste o delu izvedeli, ko se vam predstavimo na odru.
Kako pa slediš vajam in pripravam, ti spomin ne povzroča težav, glede na tvoja zrela leta mislim?
Zaenkrat moram poudariti, da s tem nimam težav. Res je včasih potrebno improvizirati, ampak to počnemo vsi in je tudi smisel za improvizacijo potrebno obvladati. Z izkušnjami gre vse veliko preprosteje in lažje.
Si tudi odlična balinarka. So kakšne stične točke med balinanjem in igranjem?
Lahko bi rekla, da so. Za obe dejavnosti je potrebna močna osredotočenost oziroma koncentracija in dobro sodelovanje z ekipo, povezuje pa ju druženje, dobra volja ter vztrajnost.
Kako pa ocenjuješ kulturno dejavnost v naši občini?
Naj še enkrat poudarim, da kljub slabim prostorskim možnostim kraj preko aktivnosti v različnih društvih krajanom omogoča veliko možnosti za kreativno delo, čeprav smo relativno majhna občina. Vsak lahko najde nekaj, kar ga bo zaposlovalo ali mu krajšalo prosti čas. Petje, igranje, ples, sodelovanje na predavanjih in različnih delavnicah, ogled lutkovnih predstav, različne športne aktivnosti človeku obogatijo življenje v vseh življenskih obdobjih, starejšim olepšajo in podaljšajo starostno obdobje, medgeneracijsko sodelovanje pa daje upanje, da nikoli ne bomo ostali povsem sami in osamljeni.
Tukaj moram izpostaviti še delovanje društev upokojencev, tako v Dragomerju kot na Logu. Pri obeh sem članica. Različni dogodki, ki jih društvi organizirata, prireditve in izleti so mi omogočili številna nova poznanstva, ne le ljudi, tudi krajev in pomembnih kulturnih ter zgodovinskih objektov. Dejavnost društev nas bogati in nam krajša čas, ki bi ga sicer sami preživljali doma.
Tudi kaj bereš, obiskuješ predstave drugih gledališč?
Rada berem, mislim, da kar precej. Rada imam tako prozo kot poezijo, v glavnem segam po domačih avtorjih. Navdušili so me tudi krajevni pisci: Zdravko Pečan, Jože Jesenovec; všeč so mi tudi tvoje pesmi. Gledališče imam rada od nekdaj. Že z družino smo zahajali v Šentjakobsko gledališče, kasneje z možem pa v MGL v Ljubljani. Zdaj si rada ogledam predstave amaterskih gledališč, kjer me zanima vse: igra, scena, glasba, luči, na kar morda prej nisem bila tako pozorna.
Zelo rada tudi pojem, predvsem naše domače narodne in narodnozabavne pesmi. Ob vsaki priložnosti se hitro priključim pevcem, včasih tudi sama dam pobudo, da se ob druženju oglasi ubrano petje.
Nisi le športnica in amaterska igralka, si mama, babica, gospodinja, pa niti to še ni vse, saj si tudi poznavalka vinske kapljice in ljubiteljica pridelave vina .
Res je. Sem Dolenjka, včasih sem imela tudi svoj vinograd. Dolenjci smo znani po dobrem cvičku, dobra je tudi modra frankinja in več vrst penine. Zdaj sama ne delam več s trtami, ostala pa sem članica vinogradniškega društva »Dolina – Jesenice« na Dolenjskem, s katerimi hodim na izlete po domovini in tudi na tuje, prirejajo tudi razna zanimiva predavanja. Tradicionalno na Prešernov dan organizirajo pohod in takrat beremo tudi Prešernove pesmi. Rada sodelujem z njimi. Brat še vedno prideluje dobro vino, tudi sam je vključen v tem društvu in dogodke obiskujemo skupaj.
Sem mama sinu in hčeri ter babica dvema vnukoma. Starejši je že študent in navdušen nogometaš. Mlajši je osnovnošolec in trenira boks. Očitno sta po meni povzela športne gene, če se malo pošalim.
Drugače sem navdušena gobarka, nabiralka najrazličnejših rožic in zelišč, ki jih nabiram vse od Pokljuke preko Istre in seveda v neposredni okolici, kjer živim. Rože imam zelo rada (tudi njen dom je poln rož, op. piske).
Zase lahko rečem, da tudi v tem starostnem obdobju živim polno življenje, sem srečna in zadovoljna ženska, ki si je življenje zapolnila z aktivnostmi ter ljudmi, ki mi bogatijo vsak dan. Celo moj zdravnik mi je dejal ob neki priliki, ko sem tožila o težavah, da sem si izbrala primerne dejavnosti za svoja leta. Krepim mišice in jih ne obremenjujem preveč, zaposlujem pa tudi možgane, kar je tudi pomembno.
Najbrž tak človek nima več neizpolnjenih želja in pričakovanj, toda ali te kaj vseeno moti, vznemirja, morda v občini ali kje drugje?
Res smo majhna občina, a občanom preko delovanja v različnih društvih veliko nudi, zlasti na področju prostočasnih aktivnosti. Vsak lahko najde zase nekaj, kar ga bo zaposlovalo in sproščalo, če si to le želi. Lahko v njih aktivno deluje ali pa s svojo prisotnostjo bogati svoje vedenje in nagrajuje delo tistih, ki rezultate svojega dela predstavijo širši skupnosti. Če bi imeli še urejeno pokopališče in dvorano, kjer bi lahko ustvarjalci nemoteno in kvalitetno delali ter gledalci spremljali prireditve, bi bilo moje zadovoljstvo popolno. Morda pa tudi te želje s časom postanejo uresničljive.
Dragica Krašovec
