42-kilometrsko progo je pretekel v času dveh ur, 58 minut in 54 sekund. »Zame je to dober rezultat, saj sem dosegel cilj, da tečem pod tremi urami. Še posebej me veseli, ker je bil tek zahteven – temperature so presegle 20 stopinj, medtem ko je bilo pri nas ob odhodu na letalo okoli nič stopinj. Takšen temperaturni preskok telo precej obremeni, saj se mora prilagoditi, zato se ne počutiš optimalno,« je pojasnil Jože, za katerega je imel tokijski maraton prav poseben pomen. »To je bil moj šesti veliki maraton, kar je bila moja dolgoletna želja. Na svetu obstaja šest ‘velikih’ maratonov – berlinski, londonski, bostonski, tokijski, newyorški in čikaški. Zdaj sem jih vse premagal. To je bil velik projekt, tako organizacijsko kot finančno. Hvaležen sem za vsako podporo, ki sem je bil deležen – od donacij do iskrenih stiskov rok ob čestitkah za dosežek ali željah po še boljšem času.«
Čeprav je Jože že pretekel šest velikih maratonov, se zdi, da se svetovni zemljevid maratonov kmalu lahko razširi. »Avgusta bo maraton v Sydneyju v Avstraliji. Načeloma nameravam iti, a še nisem povsem odločen, ali mi bo uspelo. Govori se tudi, da bi med velike svetovne maratone morda uvrstili še šanghajskega na Kitajskem in maraton v Južni Afriki. Bomo videli, kaj bo prinesel čas,« je dodal.
Jože Marolt je tako postal 41. Slovenec, ki je pretekel vseh šest največjih maratonov na svetu. »Še vedno imam dovolj energije in volje za nove izzive. Počutim se, kot bi imel trideset let,« pravi z nasmehom. Njegovo dobro počutje in odlična kondicija sta rezultat vsakodnevnih treningov. Trdi, da teče šestkrat na teden po 12, 15 ali 16 kilometrov, najpogosteje od Horjula do Lipalce, nedelje pa so rezervirane za regeneracijo. »Veliko pozornosti namenjam prehrani – jem čim več zelenjave in sadja. Tudi meso je na jedilniku, a v majhnih količinah. Rad imam makarone, riž, krompir, jetra … Sprememba prehrane ni bila lahka, a sčasoma se privadiš,« razlaga.
Trenutno Jože trenira kot član kluba KGT Papež pod vodstvom trenerja Timoteja Bečana. »V mladosti sem veliko igral nogomet, nato pa je življenje ubralo svojo pot. Ko sem vstopil v zrela leta, sem pogrešal šport. Tek mi je ustrezal, saj sem po naravi tekač. Začel sem sam, nato treniral pod vodstvom Srečka Končine, šest let me je vodil tudi Roman Kejžar. Moj prvi pravi maraton je bil v Varšavi, ki sem ga prejel kot darilo za rojstni dan,« se spominja.
Jože priznava, da je tek na maratonske razdalje naporen, a hkrati izpolnjujoč. »Ko te enkrat prevzame, te ne izpusti. To je nekakšna odvisnost, ki pa je zdrava. Upam, da mi bo zdravje še naprej služilo in da me bodo podpirali tudi domači. Že se veselim novih izzivov,« sklene z optimizmom.
Gašper Tominc
Zahvala
Zahvaljujem se vsem, ki so mi stali ob strani na moji športni poti, še posebej pa moji Klavdiji, ki mi je v vsakodnevno oporo. Hvala tudi sponzorjem: Huliot, Forttrade, Slaščičarna Berzo, Bmc avtodeli, Altado, Nepremičnine Ljubljana, Žakelj tapetništvo, Žarek upanja, Tajma, Metrel, Krili, Šušteršič d.o.o, Žolna sport, Keramičarstvo Grega Čepon, Prosports. Hvala.
