Občina Borovnica leži deloma na mozaičnih poplavnih ravnicah Ljubljanskega barja. Barje pa je mogoče najti tudi v sami borovniški dolini pod naseljem Zabočevo ter nad njo, v Kožlješkem grabnu. Velik del občine obsegajo območja strmih kraških in z mogočnimi gozdovi poraslih planot Menišije in Krimskega pogorja. Vez med morfološko, geološko, pedološko, rastlinsko in živalsko izredno različnima področjema predstavlja reka Borovniščica oz. njeno porečje, ki ga sestavljata potoka Otavščica in Prušnica s svojimi številnimi manjšimi pritoki.
Vse to dalje naravi v občini Borovnica veliko pestrost kot tudi privlačne možnosti za pešačenje, tek in kolesarjenje tako tistih, ki si želijo zahtevnejših terenov in pridiha gorskih sotesk, kot tistih, ki imajo rajši bolj lagodne ravninske trase, s katerih se ponujajo čudoviti razgledi ne le na Ljubljansko barje in njegovo hribovito zaledje, temveč ob jasnem vremenu pogled seže vse do najvišjih vrhov Julijcev in Karavank.
Daleč najbolj znana ter obiskovalcem dobro dostopna in dobro urejena je soteska Pekel. Poleg nje pa predstavljamo dve manj znani ter težje dostopni naravni znamenitosti: Golobjo jamo in barjansko okno Anžutovo retje. Vse tri pa vsaka na svoj način ponazarjajo zanimiv in pester naravni svet občine.
Ker Naš časopis ne pokriva sosednje Občine Brezovica, pa velja na tem mestu omeniti še, da je na meji z njo pomemben naravni spomenik Goriški mah, eden zadnjih ostankov visokega barja na Ljubljanskem barju, ki je osrednja točka nagrajene tematske »Poti na mah«. Ta je tudi vezna točka skupnega trajnostnega turističnega produkta »Z vlakom, potem pa s kolesom ali peš do naravnega spomenika Goriški mah«, ki ga skupaj razvijata občini Borovnica in Brezovica. Po občini Borovnica velik del poti poteka po opuščeni trasi Južne železnice, ki je sama po sebi zanimiva atrakcija.
Za obisk soteske Pekel sta v njen urejeni dve parkirišči. Prvo nasproti znanega Gostišča Pekel, tik pred začetkom urejene planinske poti, drugo pa okoli 1 km nižje, ob samem vstopu v sotesko. Za obisk večine ostale naravne in kulturne dediščine pa je najbolj primerno sodobno parkirišče pri železniški postaji Borovnica. Sicer pa je Borovnica vsaj iz Ljubljane dobro dostopna tudi z vlakom, zato za vse tiste, ki prihajate iz te smeri, velja razmisliti, ali bi se na lep izlet z izhodiščem v Borovnici ne bi kazalo odpraviti kar z njim.
Barjansko okno – Anžutovo retje
Barjanska okna so izviri na območju Ljubljanskega barja in na njegovem obrobju. Nastanejo na meji med prodnimi nanosi vode iz vršajev in Barjem. Na Barju prodne nanose vršaja zamenjajo barjanske plasti tal: šota, glina in pesek. Na stiku vršajnih in barjanskih plasti tal podzemna voda doseže slabo prepustne plasti. To so plasti svetlo sive gline, ki jih zaradi številnih polžjih hišic imenujemo polžarica. Podzemna voda pod polžarico ustvarja pritisk. Sčasoma voda pod pritiskom spere plasti polžarice, kasneje tudi šote ter prsti in tako nastane barjansko okno.
Anžutovo retje je edino barjansko okno v borovniški občini in največje barjansko okno na Ljubljanskem barju. Nahaja se ob poljski poti severno od gasilskega doma v Bregu pri Borovnici, ime pa je dobilo po nekdanjem lastniku Maziju, po domače Anžutu. Četudi Mazijev na tem naslovu ni več, se je hišno ime ohranilo do danes. Arteški izvir vode, ki je dom številnim vrstam barjanskih rastlin, je tudi fizično zaščiten, saj so v preteklosti domačini vanj odlagali odpadke.
Golobja jama
Borovniška kotlina, obdana z Barjem, Trebelnikom, Planino in hribi nad vasmi v Kotih, skriva več jam. Najlepša med njimi je Golobja jama, poimenovana tudi biser borovniškega podzemlja. Leži pod Goveščkom in skriva jezero, v katerem se zrcali kapniški gozd. Dostopna je le jamarjem. Dolga je 125 m in globoka 20 m. Člani Jamarskega kluba Borovnica so jo dokončno raziskali, izmerili in geodetsko izrisali 23. junija 1968. Vhod v jamo se skriva v poraslem pobočju. Ko vstopimo vanjo, opazimo podorne bloke, pot pa se razširi in nas vodi vse do belih kapnikov in jezerca.
Borovniški Pekel, ki je od ljubljanskih mestnih ulic oddaljen manj kot uro vožnje z avtom, navdušuje obiskovalce v vseh letnih časih. Temačna, vlažna in hladna soteska z bučnim grmenjem slikovitih slapov sprva res vzbuja peklenski občutek, a pozoren obiskovalec bo prav hitro spoznal, da je pravzaprav prišel v čaroben kraj. Mnogi se radi vračajo tudi zaradi gostišča, ki med drugim slovi po odlični pripravi postrvi, slaščici »peklenšček« in čilskih vinih.
Soteska, v katero sončni žarki le redko najdejo pot, je nastala kot posledica ugrezanja Ljubljanskega barja. V strmo dolomitsko deber je strugo vrezala deroča Otavščica, ki izvira na Bloško-Rakitniški planoti in v divjih slapovih pada čez previsne stene in skale. V ravnini blizu Dražice se združi s Prušnico in kot Borovniščica teče proti Ljubljanskemu barju, kjer se prelije v Ljubljanico.
Po ljudskem izročilu je nastanek soteske posledica strahovitega neurja pred davnimi časi, ko je več dni zaporedoma lilo, »kot da bi padal slap iz nebes« in odneslo vsa naselja, z izjemo Sabočevega (danes Zabočevo). Najhuje naj bi bilo nad zaselkom Otave, ki ga je razbesnela voda popolnoma izbrisala iz obličja sveta. Poplave in zemeljski plazovi so bili tako intenzivni, da so zasuli struge vseh potokov. Voda si je pot navzdol utrla čisto na novo in tudi Otavščica je dobila novo strugo. Tako naj bi kot posledica tega peklenskega deževja nastala soteska Pekel.
Po tem strahovitem neurju so domačini v upanju, da bodo s tem pri Vsemogočnem izprosili, da se kaj takega nikoli več ne ponovi, v Borovnici zgradili cerkev sv. Marjete. Krščanska ikonografija vedno prikazuje svetnico z ukročenim zmajem na verigi. Stara legenda pravi, da se je Marjeti v ječi prikazal hudič v podobi zmaja ali lintverna, vendar ga je ona ukrotila z verigo, s katero je bila priklenjena na stene ječe.
Cerkve sv. Marjete so pogoste ob močvirjih in drugih krajih, povezanih z vodo oz. vodnimi ujmami, kar kaže na to, da gre pri zmajevem bruhanju ognja pravzaprav za bruhanje neukročene vode. Zato sv. Marjeta poleg simbolne podobe zmage krščanstva nad poganstvom simbolizira tudi starodavno upanje ljudi o ukrotitvi voda.
Brzice in slapove je v Peklu nemogoče prešteti. Označenih je pet večjih, kar štirje pa so višji od 15 metrov, najvišji celo blizu 22. Mimo njih vodi zavarovana in označena pot, sprva speljana po brveh in primerna za vse pohodnike. Od tretjega slapa naprej pa nam pri vzpenjanju pomagajo jeklenice, lestve, stopnice in klini. Med hojo navkreber je zanimivo opazovati drsenje, pramena in razbitje posameznih slapov ob skalah, vrtinčenje vode v tolmunih in meglice, pohodniki pa bodo slišali tudi različne zvoke, ki jih še zlasti ob obilnem deževju in trku na trd dolomit ustvarja razpenjena Otavščica. Skoraj vsi slapovi – tudi tisti manjši, neoznačeni – imajo vrsto posebnosti, ki se razkrivajo le pozornim očem, pri tem pa nam lahko pomagajo številni opisi soteske v turističnih vodnikih. Le redkokateri je še brez našega Pekla. Med drugim opazimo ali pa preberemo, da se en slap skriva za mogočno steno, za drugega je značilen lehnjak, spet tretji je dobil ime po silhueti gamsa, ki se je zarisala na skali ob njem, najlepši ima zanimiva korita z drasljami …
V nasprotju z glasno in razigrano vodo strme dolomitske stene in previsi molčijo, a kljub temu pazljivim očem marsikaj razkrivajo. Na pečinah Pekla, večkrat poimenovanega kar učilnica geologije, lepo vidimo prelomne ploskve, menjavanje svetlih in temnih pasov v skladih, opazimo pa tudi zanimive kamnite skulpture in okamnine. Posebna pozornost velja naravnemu oknu in skalni konici, poimenovani Hudičev zob, ki nas ob vzponu nanj nagradi z lepim razgledom na Ljubljansko barje.
Soteska je znana po temperaturnih ekstremih, zaradi katerih nas bodo na tem majhnem območju razveselile tako alpske kot dinarske rastline. Ljubitelji rož bodo še posebej navdušeni zgodaj spomladi in poleti, ko poleg zelišč in drugega cvetja lahko občudujejo mesojedo mastnico, avrikelj, dvocvetno vijolico, rumeno milje, dlakavi sleč, tevje, torilnico. Posebnost je endemični kranjski jeglič, ki je zaščiten. Zanimiv je tudi kranjski volčič, sorodnik tobaka in krompirja. Višje v skalovju lahko srečamo gamse, v Peklu pa gnezdi še vodni kos, ki spada med ogrožene vrste in je zaščiten.
Divje bučanje vode, še posebej glasno ob deževju, pozimi zamenja spokojna tišina, ki jo (zaradi vse bolj segretega podnebja vse bolj poredko) prekinjajo strašljivi zvoki lomljenja ledu. Takrat se v bel oklep obdanih previsnih sten z zamrznjenimi večmetrskimi slapovi najbolj razveselijo predvsem plezalci po ledu.
Poti v Peklu so najprej naredili oglarji, ko so sekali les in ga spuščali navzdol po strugi. Kot turistična znamenitost pa so slapovi – nekoč poimenovani šumi – zanimanje vzbudili ob prehodu iz 19. v 20. stoletje. Prvič so o soteski pisali v Planinskem vestniku leta 1897, poti za pohodnike pa so mimo slapov speljali v naslednjih letih. Zanjo skrbita borovniški društvi, turistično in planinsko, v zadnjih letih je bila s sredstvi občine na najbolj kritičnih mestih obnovljena.
Gre za zahtevno planinsko pot, opremljeno s klini, stopnicami in lestvami, ki zahteva primerno planinsko obutev. Ker se ne nahaja v visokogorju, številni obiskovalci kljub oznaki o njeni zahtevnosti in opozorilu o ustrezni obutvi pri 2. slapu (do katerega se je mogoče sprehoditi v običajni obutvi) podcenjujejo njeno zahtevnost in se po njej podajo v neprimerni obutvi. Posledica so zdrsi, ki se v najboljšem primeru končajo z lažjimi poškodbami. Skoraj vsako leto pa se primeri tudi kakšen z usodnimi posledicami, na kar opominja spominsko obeležje na vrhu poti.
Izhodišče soteske je na 335 m nadmorske višine, ob vstopu vanjo pa nas – kot se v peklu seveda spodobi – pozdravi hudič. Blizu njega še danes stoji mlin z vrtečim se kolesom, ki so ga člani Turističnega društva Borovnica pred skoraj dvema desetletjema obnovili. Na začetku druge svetovne vojne je nekaj metrov višje kratek čas stal tudi papirni mlin. Po stezah Pekla danes deloma teče evropska pešpot E 7. Nad zadnjim, najvišjim slapom, je vodovodno zajetje, steza pa nas mimo Pristave vodi še na več kot 700 m visoko planoto Menišija. Tu se razprostirajo gozdovi, travniki in pašniki, poti čeznje pa imajo radi predvsem kolesarji. Prek planote pridemo do Cerknice ali Vrhnike.
Nekaj kilometrov od priljubljenega in predvsem v vročih poletnih dneh zelo obiskanega Pekla je Brezovica. Nad njo se skriva še en slap, ki se gromko oglasi ob povodnjih in ga slišijo v bližnjih vaseh. Takrat ni samo bučen, ampak ustvari tudi precejšnjo vodno moč. Pred davnimi leti je potok Šumik, poimenovan tudi Šumnik ali Šemnik, gnal mline, žago in celo električno centralo. Po drugi svetovni vojni so tovrstno dejavnost opustili in danes pozabljen in neobiskan šestmetrski slap z zanimivim padanjem vodnatega pramena prek ogromne skale razveseli predvsem pohodnike, ki povsem po naključju zaidejo v grapo.
AK
