Prvi aprilski pohod smo Sončki opravili v bližnji okolici še delno poplavljenega Planinskega polja in to prav 1. aprila, ko praznujemo sedemnajsto obletnico naših pohodov. Namenili smo si ogledati dve kraški udornici, ostanke baročnega gradu Hošperk ter se povzpeti na hrib Stari grad, kjer je v srednjem veku stal grad Unec, predhodnik spodnjega gradu.
Začeli smo na poti proti Lazam. Po gozdni cesti smo krenili v značilno krajino z dinarsko-kraškim gozdom, kjer uspevajo predvsem jelke in bukve. Gozd je precej redek, saj ga je pred leti zdesetkal žled. Naš prvi cilj ni bil daleč. To je bila udornica Vranja jama, kamor smo se spustili po dokaj strmi stezi.
Med cvetočimi rastlinami je bilo opaziti kranjski volčič, strupeno rastlino, ki jo je prvi opisal Scopoli, zdravnik v Idriji v 18. stoletju. To rastlino je mogoče videti tudi pri nas ob poti v Star Maln. Polno je bilo tudi jelenovega jezika. Presenetili sta nas dve leteči raci, ki sta si za domovanje izbrali eno od večjih lukenj v previsnem skalovju nad vhodom v jamo. Kot nam je povedala vodnica Sonja, je pozimi mogoče v jami videti ledene kapnike.
Udornice so tvorbe, ki nastanejo zaradi udora jamskega stropa. Najdemo jih na kraškem svetu, kjer voda, ki teče skozi različno debele plasti apnenca, oblikuje rove in širi kanale, po katerih teče. Ti se sčasoma združujejo v jamske dvorane. S krušenjem stropa se jame večajo tudi proti površju, vse dokler se stanjšan strop jame ne poruši in dobimo udornico.
Z avtobusom smo se nato zapeljali proti Planini in se ustavili na uravnanem platoju nad strugo reke Unice pri ruševinah dvorca Hošperk (nemško Haasberg ).
Zgrajen je bil po letu 1614 in dolgo časa veljal za eno najbolj reprezentativnih grajskih stavb na Slovenskem. V njegovi bližini smo si ogledali številne izvire v bližini jame Škratovka. Nato nas je lepa gozdna pot vodila v hrib proti naslednji udornici – Unški Koliševki, ki je ena največjih naših udornic s prepadnimi stenami v višini okrog 100 metrov.
Na skalnih stenah uspeva Justinova zvončica, ki je endemit v slovenskem dinarskem svetu in v Gorskem Kotarju. Na obronkih udornice rastejo številne tise. V okolici koliševke so italijanski obmejni vojaški bunkerji iz časa med obema vojnama.
Zadnji cilj našega pohoda je bila kar strma vzpetina, imenovana Stari grad. O ostankih nekdanje grajske zgradbe ni bilo nobenega sledu, je pa sedaj tam jeklena konstrukcija oddajnika mobilne telefonije. Moderni časi!
Ostal nam je le še povratek do avtobusa, ki nas je čakal pri ruševinah Haasberga.
Tekst: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek
