Redko se zgodi, da bi lahko naslova knjig preprosto zamenjali, čeprav gre za popolnoma različni zgodbi in za dva avtorja, ki sta živela vsak v svojem času, v povsem drugačnih razmerah, a v isti domovini, oba občutljiva za dogajanje v družbi in za bivanje človeka.
Pa pojdimo lepo počasi, ob obeh knjigah, ki smo ju v zadnjem mesecu prebrali v našem bralnem krožku.
Noč do jutra, Branko Hofman
Pisatelj se je rodil leta 1929 in umrl leta 1991. Hofman je bil prvi slovenski pisatelj, ki se je na umetniški ravni lotil pisanja o Golem otoku ter grozljivem ravnanju in mučenju zapornikov, ki so prestajali kazen na njem. Roman je bil napisan že leta 1975, vendar je tedanja Udba prepovedala izdajo knjge in avtorja poklicala na zaslišanje. Prvi natis romana se je zgodil leta kasneje, šele leta 1984.
Zaradi smrti Minke, ki naj bi jo domnevno umorili v zakotni hribovski vasi, se tja proti večeru napoti preiskovalna komisija, ki jo vodi Kovač, bivši oznovec. V gostilni v tej vasi pri svojem bratu živi Peter, partizan, ki so ga po vojni aretirali zaradi nesmiselnih obtožb, nečloveško mučili in obsodili na osemletno zaporno kazen na Golem otoku. Po prestani kazni se Peter, ki ni več sposoben živeti med ljudmi, zateče k bratu in tam živi osamljeno, brez tesnejših stikov s komerkoli.
Med potekom preiskave se zdaj naključno srečata Kovač, ki v Petru prepozna svojo nekdanjo žrtev, in Peter, ki v Kovaču prepozna svojega zasliševalca in mučitelja.
Pisatelj nam potem podrobno opisuje vse dogodke od prijetja obdolženca, do metod zasliševanja, opisuje nesmiselnost obtožb in končni izrek sodbe, ko mora Peter na služenje kazni na Goli otok.
Kovač se ob srečanju z mislimi vrne v čas, ko je opravljal službo in se spominja metod, ki jih je uporabljal. Na nek način se počuti krivega, vendar se prepričuje, da je zgolj izpolnjeval svojo dolžnost in ukaze ter tako preprečil še hujše zlo.
Peter pa vedno znova podoživlja čas, ko je preživljal to nečloveško trpljenje in razmišlja o posledicah tistega časa ter o vsem, kar je prestajal in kako mu je uspelo preživeti. To je osrednja pripoved romana.
Domnevni umor, ki ga podrobno preiskuje Kovačev kolega, pisatelj opisuje v vzporedni zgodbi. Tako spoznamo družinske razmere umorjenke, ravnanje matere, ki s svojimi pričakovanji utesnjuje dekletovo življenje in introvertiranost očeta, ki se ni znal ali upal postaviti za dekle. Tako ravnanje staršev je bilo značilno za mnoge kmečke družine v tistem času. Zgodba se v nadaljevanju razplete in na koncu se izkaže, da sploh ni šlo za umor, temveč je dekle napravilo samomor.
Peter je dokončno poravnal račune s Kovačem in se končno odloči, da je čas, da opusti skrivanje in beg pred resničnim življenjem ter se vrne med ljudi v realno življenje. Vse, kar pisatelj v knjigi opisuje, se dogaja v eni sami noči. Zdi se dokaj neverjetno, saj večina nas te ure preprosto prespi ali se morda potopi v sanje. Branje te knjige prisili v razmišljanje o tem, kaj je prav in kje so krivice, ga presune ter zaboli, saj dobro ve, da je od tedaj minilo komaj nekaj desetletij in so nekateri akterji lahko še med nami (vedno manj). Obenem se zave, da tako ravnajo tudi s povsem nedolžnimi ljudmi dandanes v mnogih državah po vsem svetu. Nedopustno in povsem nerazumljivo.
Po vsej sili živ, Nataša Kramberger
To je knjiga, ki prav tako kaže na to, kako neodgovorno ravnamo ljudje dandanes, le da posledice zadevajo človeka posredno, neposredno pa naravo in druga živa bitja.
Avtorica opisuje sedem let življenja na majhnem biodinamičnem posestvu v Jurovskem dolu in o kmetici, ki se ni pripravljena predati posledicam podnebnih sprememb. Piše torej avtobiografsko zgodbo.
Nataša Kramberger je pisateljica, kolumnistka, mladinska delavka in ekološka kmetica, razpeta med življenjem na posestvu v Jurovskem dolu in življenjem pozimi v velemestu v Berlinu.
V stiku z zemljo skuša znanje in izkušnje, ki jih pridobiva z delom na kmetiji in prebiranjem literature ter strokovnih člankov, prenesti na mlade, ki iz vse Evrope poleti preživljajo čas na njenem posestvu, se z njimi upreti klimatskim spremembam v svetu in pri nas. Razmišlja, kako ta boj preseliti v Berlin in ga tudi uresničiti.
Avtorica se zaveda, da smo vsi del globalnega ekološkega ravnovesja in zato moramo sprejeti odgovornost zanj ter upoštevati možnosti za uresničitev ukrepov za spremembe.
Nataša Kramberger je mlajša avtorica (1983). Na kmetijo se je preselila pred leti, jo prevzela in na njej uresničuje svoje kulturno ustvarjanje ter kmetijsko delovanje. Vse, kar opisuje, je plod njenih lastnih izkušenj in spoznanj, pri tem se zaveda, da podnebne spremembe prinašajo vedno več negotovosti, tako v življenje kmetijskih pridelovalcev kot v življenje nas vseh. Tisti, ki ste prebrali knjigo Primerljivi hektarji ali Nebesa v robidah, boste zagotovo prebrali tudi to knjigo in sledili njenemu razmišljanju ter ravnanju.
Dragica Krašovec
