Pevci mladinskega pevskega zbora OŠ Polhov Gradec. To smo mi, pevci in pevke od 6. do 9. razreda in zborovodkinja Alenka Kovačič Divjak. Družbo sta nam delali tudi učiteljici Katja Premrl in Irma Kovač.
Kdaj? V petek, 4. aprila, od 17.00 do sobote, 5. aprila, do 13.00.
Zakaj? Da se družimo, nasmejimo, naklepetamo, najemo, naplešemo, naigramo … In seveda, da do potankosti izpilimo skladbe, ki jih bomo zapeli na reviji pevskih zborov Pesem pomladi, ki bo v torek, 15. aprila 2025.
Kako pevska noč poteka?
Ob prihodu na šolo v petek popoldne se v avli nabere ogromen kup spalnih vreč, blazin, odej, nahrbtnikov itd. Nato se zasliši ropot iz gospodinjske učilnice, kjer pripravljamo mize, na katere postavimo kup dobrot, ki smo si jih prinesli, da bomo brez lakote preživeli do sobote. Mafini, biskviti, polžki, sadje, slane palčke, oreščki, suho sadje, ameriški krofki, kasneje je zadišalo tudi po picah. In veliko vode, da poplaknemo od petja razgreta grla.
Nato nenavadno sopihanje, čudni zvoki, zvijanje, skakanje, grimase … vse, kar paše k upevanju. Nato se končno zasliši ubrano petje našega zbora.
V spodnjem delu šole se vse umiri, hodnike pa napolnijo melodije iz glasbene učilnice. Delamo, da se kar kadi. Popravljamo, znova in znova ponavljamo, vadimo izgovorjavo, ritem, intonacijo, se usklajujemo, poslušamo klavirsko spremljavo, sedemo, zopet vstanemo, sedemo, vstanemo, poslušamo posamezne glasove, ugotavljamo, kaj lahko še izboljšamo … Ne konca ne kraja.
Zopet hrup, odmor, smeh, tekanje, mlaskanje iz gospodinjske učilnice … Nato vse potihne, razen glasbe. Zunaj se zmrači, odidemo v amfiteater, ker prepevamo več kot pol ure. Spontano zapojemo tudi hit lanskoletne pevske noči, Dva mala volkca. Lahko bi peli do polnoči, če ne bi bili lačni. Morda pa nam je kdo v Polhovem Gradcu prisluhnil in užival ob našem petju.
Pica, sladkarije, prosti čas! Pojemo, plešemo, klepetamo, divjamo, pripravljamo ležišča, postavljamo spalnice iz kavčev in miz. Zunaj je temno, na šoli smo sami, čudovit občutek! Sami prijazni in dobrovoljni obrazi vsepovsod.
Čas za spanje. Umivanje zob, iskanje pižam, priprava ležišč. Osmošolke nam zapojejo pesem za lahko noč ob nočni lučki. Čudovito! Proti polnoči se vse umiri. Ali pa le učiteljici takrat zaspita.
Sveže sobotno pomladno jutro na igrišču. Prebujanje telesa s hojo, tekom, razgibavanjem. Veliko zehanja. Prebujanje možganov z ritmičnim kanonom. Pospravljanje ležišč. Joj, kako trde in neudobne so blazine iz male telovadnice!
Zajtrk. Namesto kakava, Nutella v toplem mleku. In novi hit – slane palčke, obilno namočene v Nutello.
Naši glasovi so še bolj ubrani kot včeraj, močnejši, samozavestnejši, prebujajo čustvo za čustvom. Pojemo zgodbo o vetru, ki nam razpne jadra in nas ponese v življenje, zgodbo o hvaležnosti do glasbe, ki nam prinaša toliko lepega. In o sprehodu po Ljubljani, ki se začne na Šuštarskem mostu. Da bi nas na reviji pevskih zborov le razumeli in tako uživali ob našem petju, kot danes mi!
Še en živahen odmor, še ena pevska vaja. Ta se konča z mangovim kolačem in nono Ano, ki ga peče. Tokrat petje spremljamo z glasbili, ki so v glasbeni učilnici. In tudi naš Kukulele band nam zaigra na ukulele. Utrujeni smo, vendar nihče ne jamra, nihče se ne pritožuje. Vsak se trudi in iztisne iz sebe najboljše in največ, kar zmore, ko zadnjič zapojemo celoten program v avli.
Sklenemo, da ja bila letošnja pevska noč nepozabna, prijetna, razigrana, zabavna, naporna, koristna in da komaj čakamo na naslednjo.
Pred šolo nas ob 13. uri pričaka pomlad. Z vsemi torbami in vrečami, s polnimi usti sladkarij in polnimi srci glasbe in prijetno božajočih občutkov, se podamo domov.
Na svidenje do prihodnjič!
Alenka Kovačič Divjak.
