Če si kdaj stal pred polno omaro in hkrati izrekel stavek »nimam nič za obleč«, nisi sam. V resnici si v družbi večine Zahodnega sveta, ki je uspela ustvariti paradoks: več stvari, manj zadovoljstva.
V zadnjih desetletjih smo iz nakupovanja potreb prešli na nakupovanje čustev, tolažb in identitet. Imamo “fensi” superge, ki jih ne nosimo, krožnike za goste, ki nikoli ne pridejo do mize, in preproge, ki jih skrivamo pred mačkom. In ko zmanjka prostora, kupimo škatle. Ki jih nato napolnimo. In potem… še več škatel.
A zakaj je to težava?
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo tekstilna industrija letno proizvede več izpustov toplogrednih plinov kot ves letalski in pomorski promet skupaj. Za proizvodnjo ene same kavbojke porabimo kar 7.500 litrov vode – približno toliko, kot človek popije v petih letih.
A škoda ni le okoljska. Psihologi že desetletja opozarjajo na učinek kopičenja: več stvari lahko pomeni več anksioznosti, slabši spanec in manjšo sposobnost odločanja. Več robe = več hrupa v glavi.
Svet ne potrebuje popolnih, potrebuje pa več dobrih namer.
Vsi vemo, da planeta ne bomo rešili s tem, da zamenjamo plastično slamico za kovinsko. Ampak začeti moramo nekje. In čeprav nas oglaševalski algoritmi prepričujejo, da smo predvsem potrošniki, smo najprej ljudje. In predvsem – del narave, ne nad njo. Samo… malo smo to pozabili.
Narava ni “tam zunaj”. Narava smo mi. In ko uničujemo okolje, ne ubijamo planeta – ustvarjamo svet, ki ni več primeren za nas. Zato ni več vprašanje, ali bomo nekaj storili. Vprašanje je samo: kje in kdaj začnemo?
Vsak ima svoj košček odgovornosti. In svojo priložnost.
En tak košček odgovornosti – čisto praktičen, zemeljski in brez velikih gesel – je lahko nekaj, kar se zgodi vsakih šest mesecev, ko se nekaj punc (mamic, “v ta dobrih letih”) zbere posveti svoj čas, energijo in na Vrhniki organizira preprost dogodek z močnim sporočilom.
Izmenjevalnica “Podarim – Dobim” ni nič revolucionarnega. Nimamo posebne opreme. Nimamo sponzorja. Imamo pa:
-
srce za skupnost,
-
čas, ki ga prostovoljno vložimo,
-
željo, da naredimo nekaj dobrega,
-
in občutek, da mora obstajati način, kako skrbeti eden za drugega in za naravo.
Enostavno: še uporabne stvari, ki jih več ne potrebujemo, podarimo. In če najdemo kaj zase? Lepo. Če ne? Tudi.
Pomembno je, da naredimo nekaj – zase, za okolje, za drugega, za skupnost.
In če imaš doma kakšno stvar (pre)več in bi komu lahko prišla prav … se lahko oglasiš. V petek, 16. maja, med 16.00 in 18.30, na tržnici Vrhnika. Tako preprosto.
