Na spletni strani Občine Borovnica (https://www.borovnica.si/) je pod rubriko Javni razpisi in objave objavljen Javni razpis za sofinanciranje dejavnosti društev na področju kmetijstva v občini Borovnica za leto 2025.
Prijave na razpis so možne do 8. 4. 2025 do 12.00 ure.
Občina Borovnica
Smo v fazi, ko pripravljamo zemljišča za kolesarko pot od Horjula proti Vrzdencu, in na tej točki apeliram na vse lastnike zemljišč, da čim prej uredijo vse v povezavi z dokumentacijo. Konec marca je predvidena predstavitev projekta oziroma sestanek z vsemi lastniki zemljišč v prostorih občinske uprave, da pojasnimo, kakšen projekt pripravljamo. Že sedaj lahko povem, da ne bo velikih posegov v prostor in zemljišče, saj se bo cesta rekonstruirala oziroma širila na osem metrov skupne širine. Samo kolesarsko cesto pa bodo označili s črto. Torej ne bo izvedbe, kot je od Horjula proti Vrhniki. Vseeno moramo omejiti prostor, ki je namenjen kolesarjem, in tako poskrbeti za njihovo maksimalno varnost.
Upam, da bomo vse potrebno za pridobitev soglasij oziroma zemljišč uredili čim prej in bomo lahko letos, konec leta ali najkasneje naslednje leto spomladi začeli z izvajanjem del.
To je en del celotnega projekta, ki predvideva povečanje varnosti za kolesarje na naših cestah v občini. Drugi del kolesarke bo narejen od Horjula v smeri proti Dobrovi oziroma do meje s sosednjo občino do Brezij. Radi bi, da naš del čim prej uredimo, saj se zavedamo, kako je kolesarjenje priljubljeno na naših cestah, saj nudijo dobre pogoje za trening in rekreacijo ter so zaradi bližine Ljubljane zanimivi za velik krog rekreativcev. Seveda ne želimo, da bi kolesarji motili druge udeležence in da ne bi prihajalo do nezgod – zato pa želimo ustvariti najboljše možne pogoje. Za konec vas vabim, da v času, ko se narava prebuja, izkoristite lepo vreme in prijetne temperature za aktivnosti v naravi – bodisi za šport ali delo na polju bodisi samo za sprostitev po napornem delovnem dnevu.
Župan, Janko Prebil
Folklorna skupina Grof Blagaj iz Polhovega Gradca tudi letos prireja celovečerni nastop, že 24. po vrsti. Pripravljamo program, kjer se bomo predstavili s spleti gorenjskih plesov, ob prikazu ženitovanjskih običajev, ko se mlado kmečko dekle moži. Ne bo manjkalo zabavnih vložkov z nepogrešljivim Poldetom. Program bo popestril tudi nastop otroške folklorne skupine Nagajivčki, ki deluje v okviru TD Briše, nastop citrarke in ljudsko petje.
Umetniška vodja je postavila belokranjske plese, ki jih bomo zaplesali prvič, in to v novih belokranjskih nošah. Presenečeni pa boste, koliko vezi obstaja med Polhovim Gradcem in Belo krajino.
Prijeten večer vam bo gotovo ostal v lepem spominu, zalo lepo vabljeni 5. aprila ob 19. uri v Polhov Gradec.
FS GB
Voga Grosuplje : Ipros Vrhnika – 76 : 75
S sobotnim porazom proti ekipi Grosuplja se Vrhničani poslavljajo od letošnjega tekmovanja v 2. SKL. Kljub doseženemu cilju (uvrstitev v zaključne boje za napredovanje v 1. SKL) pa ostaja grenak priokus ob izgubljeni priložnosti za 3. tekmo četrtfinala pred domačo publiko. Vrhničani so imeli napad za zmago, a so se (kljub izpolnjenemu bonusu osebnih napak domačih) odločili za met za tri točke, ki pa ni našel poti skozi obroč… Kljub vsemu, lahko celotno sezono ocenimo kot uspešno, zlasti ob vedenju, da so drugi del tekmovanja zaznamovale poškodbe ključnih igralcev.
Na tem mestu bi se radi zahvalili vsem sponzorjem, ki nam omogočajo tekmovanje na tako visoki ravni. Njihova imena so krasila domačo dvorano skozi celotno sezono, slika in zvok pa sta z bila vsakič poslana na svetovni splet, saj je Košarkarska zveza Slovenije vse tekme prenašala v neposrednem prenosu. Upamo, da z nami ostanete tudi v prihodnje!
Ob koncu pa gre velika zahvala še našim zvestim navijačem. Braz vas si ne znamo predstavljati pravega vzdušja na tekmah! Z nakupom vstopnic, navijaških rekvizitov ali napitkov nam izdatno pomagate pri kritju visokih stroškov, ki nastajajo ob tekmovanju vseh starostnih selekcij (prek 150 igralcev!). Prav zaradi vaše predanosti nam je najbolj žal, da vam nismo mogli ponuditi še kakšne košarkarske poslastice. Hvala za vse in verjamemo, da se bomo v še večjem številu videli tudi v prihodnji sezoni!
Kakovost vode se ugotavlja z notranjim nadzorom in državnim monitoringom v skladu s Pravilnikom o pitni vodi (Ur.l. RS, št. 19/04, 35/04, 26/06, 92/06, 25/09, 74/15, 51/17 in 61/23), ki določa mejne vrednosti parametrov pitne vode. Osnova za zagotavljanje kakovosti pitne vode je HACCP načrt.
Notranji nadzor izvaja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano – NLZOH po letnem planu. Ta je izdelan tako, da se opravljajo redne in občasne analize vode (mikrobiološke, kemijske in fizikalne) na predvidenih odjemnih mestih, ki se določijo tako, da so v čim večji meri vključeni večji deli vodovodnega sistema.
Za vsako opravljeno analizo NLZOH izda poročilo z izvidi preiskav in podanim mnenjem ter predlaganimi ukrepi v primeru odstopanja.
Iz opravljenih analiz notranjega nadzora je razvidno, da so bili v letu 2024 za mikrobiološko analizo odvzetih 7 vzorcev za mikrobiološko preizkušanje in 2 vzorca za fizikalno-kemijska preizkušanja (iz omrežja in vodohrana).
Preventivni ukrep prekuhavanja vode zaprehranske namene v letu 2024 ni bil izdan.
Mikrobiološka preskušanja
Rezultati mikrobioloških preskušanj kažejo, da je voda skladna s Pravilnikom o pitni vodi (Ur.l. RS, št. 19/04, 35/04, 26/06, 92/06, 25/09, 51/17 in 61/23).
Rezultati vzorcev pitne vode, ugotovljenih pri monitoringu – spremljanje pitne vode
Monitoring ni bil izveden.
Predvideni ukrepi
Redno vzdrževanje vodovodnih objektov in vodovodnih armatur na sistemu.
Nadzor
V prilogi je Tabela 1, so podani vsi zbirni rezultati fizikalno-kemijskih in mikrobioloških preskušanj vzorcev pitne vode za leto 2024, odvzetih v okviru notranjega nadzora.
Občina Borovnica
25. 03. 2025
Zimzeleni smo se na povabilo naših dveh pohodnikov, Jernejke in Jožeta, odpravili na Hrvaško, v Umag. Pohodno pot sta predlagala, načrtovala in predhodno testirala Jernejka in Jože.
Po obvezni kavici v Kozini smo hitro prispeli v obmorski Umag. Tam sta nas pričakala naša gostitelja. Najprej smo se sprehodili po parkih pod krošnjami visokih borovcev in pinij ter ob športnih igriščih do starega mestnega jedra, kjer smo bili prijetno presenečeni nad urejenostjo in čistočo tega dela mesta. Ustavili smo se na prostranem obnovljenem trgu pred 33 m visokim samostoječem zvonikom ob stolnici Marijinega vnebovzetja in sv. Pelegrina, zaščitnika mesta. Na poti proti moderni, novi tržnici smo občudovali zanimivo fontano.
Mimo cerkvice sv. Roka, zgrajene leta 1507 po epidemiji kuge, smo prispeli na lepo obnovljeno mestno tržnico . Občudovali smo ozelenjene stene različnih trajnic z ornamentalnimi in barvnimi kompozicijami, ki bodo pomagale hladiti mesto v poletni pripeki.
Tu smo se razdelili v dve skupini. Glavnina se nas je odpravila za Jernejko, vodnikoma Jožetom Školcem in Frenkom Petričem proti obali in hodila nekaj časa po kolesarsko – sprehajalni poti. Druga skupinica pa je z »domačinom« Jožetom krenila proti avtobusni postaji in se prepeljala do Đube ter se napotila ob obali po kolesarski poti proti cerkvici sv. Pelegrina in naprej med apartmajskim naseljem proti glavni cesti, kjer na robu mogočnih dreves in obilnega podrastja stoji tudi hiša naših gostiteljev.
Glavnina je šla mimo nekdanje cementarne po ozki stezici po ozemlju, ki doslej ni bilo dostopno. Vseskozi smo hodili tik ob morski obali in opazovali mirno modro morje, ponekod s peščeno, drugod s skalnato obalo. Občasni sončni žarki so zlatili rahlo valujočo modrino, in čarali nepozabne poglede.. Na obali so ponekod ležala od sonca in soli obeljena naplavljena drevesna debla . Proti celini smo opazili jezerca in otočke, ki so ostali po izkopavanjih surovin za cementarno. Območje bivše cementarne je ograjeno z visoko ograjo.
Kmalu smo bili na območju bivšega turističnega naselja Zlatorog in si ob poti utrgali kakšen poganjek divjega šparglja. Prispeli smo do Đube, kjer nas je pričakal Jože z drugo skupino pohodnikov.. Pohod smo zaključili na kosilu v lokalu na obali, kjer sta nas Jernejka in Jože bogato pogostila. Nazdravili smo vsem Jožetom in Jožicam, ki so praznovali v zadnjih dneh. Elica se je organizatorjema zahvalila z lepim darilcem. Zahvali se je pridružila tudi Dragica s šopkom rož. Veseli smo bili tistih, ki so se nam pridružili na lažjem pohodu, saj so to v glavnem ustanovitelji skupine, ki zaradi različnih tegob ne zmorejo več daljših pohodov.
Preživel smo nepozaben dan, poln presenečenj, na morskem zraku in prijetnem soncu, ki se ga bomo radi še dolgo spominjali.
Zapisala: Mojca Podvratnik
Slike: Željko J.
ČASTITLJIVIH 100 LET
Letos smo obiskale že našo drugo članico, gospo Ivanko Tršar, ki je v krogu najdražjih praznovala svoj 100. rojstni dan. Prostovoljke projekta Starejši za starejše smo ji v imenu vseh zaželele obilo zdravja in zadovoljstva.
Vidno ganjena gospa Ivanka nas je bila zelo vesela in je skupaj z nami obujala spomine na pretekla leta.
ČASTITLJIVIH 90 LET
Marca smo bile na obisku in se zadržale v prijetnem druženju pri gospodu Albinu Nagode in gospe Pepci Gradišnik, ki sta praznovala 90 let.
Obema smo zaželele zdravja in osebnega zadovoljstva.
Zapisala: Vesna Stare
Slike Vesna Stare
Komisija za digitalno opismenjevanje je v začetku februarja z objavo na oglasnih tablah in spletni strani Društva pozvala člane Društva k prijavi na brezplačne računalniške delavnice. Prostorska omejenost in navodila izvajalca delavnic podjetja AGORA iz Ljubljane nam narekujeta , da je v eni skupini največ 12 udeležencev. V pričakovanju večjega števila prijav smo bili pripravljeni na organizacijo delavnic v dveh skupinah in sicer vsak dan v dopoldanskem in popoldanskem terminu.
Tako smo izvedli delavnice z naslovom SODOBNA SPLETNA ORODJA IN NJIHOVA VARNA UPORABA, ki v resnici predstavljajo vsakodnevne izive kot so: internet in elektronska pošta, spletne shrambe, Goglovi dokumenti in preglednice, uporaba javnih e – storitev, umetna inteligenca, informacijska varnost, pametni telefoni in tablice.
Vsi prijavljeni so z veliko vnemo sodelovali pri izvedbi delavnic, predvsem pri praktičnem delu, ki ga je mentor delavnic uspešno vodil v maniri učiteljev naše generacije. Doslednost, natančnost, potrpežljivost in spoštovanje vsakega posameznika je botrovalo da smo delavnice zaključili zelo uspešno. Želja vseh udeležencev je bila, da organiziramo delavnice še v drugem kvartalu leta, po možnosti z istim mentorjem.
Komisija se bo potrudila in skušala organizirati še ene delavnice do poletja, kot je to načrtovala v letnem načrtu dela. Hkrati upamo da se delavnic udeleži čim več novih kandidatov, ki si želijo pridobiti osnovne digitalne kompentence in izboljšati svojo digitalno pismenost.
Digitalna pismenost je naša pot v prihodnost
Predsednik komisije za digitalno opismenjevanje
Juso Islamović
Občina Borovnica leži deloma na mozaičnih poplavnih ravnicah Ljubljanskega barja. Barje pa je mogoče najti tudi v sami borovniški dolini pod naseljem Zabočevo ter nad njo, v Kožlješkem grabnu. Velik del občine obsegajo območja strmih kraških in z mogočnimi gozdovi poraslih planot Menišije in Krimskega pogorja. Vez med morfološko, geološko, pedološko, rastlinsko in živalsko izredno različnima področjema predstavlja reka Borovniščica oz. njeno porečje, ki ga sestavljata potoka Otavščica in Prušnica s svojimi številnimi manjšimi pritoki.
Vse to dalje naravi v občini Borovnica veliko pestrost kot tudi privlačne možnosti za pešačenje, tek in kolesarjenje tako tistih, ki si želijo zahtevnejših terenov in pridiha gorskih sotesk, kot tistih, ki imajo rajši bolj lagodne ravninske trase, s katerih se ponujajo čudoviti razgledi ne le na Ljubljansko barje in njegovo hribovito zaledje, temveč ob jasnem vremenu pogled seže vse do najvišjih vrhov Julijcev in Karavank.
Daleč najbolj znana ter obiskovalcem dobro dostopna in dobro urejena je soteska Pekel. Poleg nje pa predstavljamo dve manj znani ter težje dostopni naravni znamenitosti: Golobjo jamo in barjansko okno Anžutovo retje. Vse tri pa vsaka na svoj način ponazarjajo zanimiv in pester naravni svet občine.
Ker Naš časopis ne pokriva sosednje Občine Brezovica, pa velja na tem mestu omeniti še, da je na meji z njo pomemben naravni spomenik Goriški mah, eden zadnjih ostankov visokega barja na Ljubljanskem barju, ki je osrednja točka nagrajene tematske »Poti na mah«. Ta je tudi vezna točka skupnega trajnostnega turističnega produkta »Z vlakom, potem pa s kolesom ali peš do naravnega spomenika Goriški mah«, ki ga skupaj razvijata občini Borovnica in Brezovica. Po občini Borovnica velik del poti poteka po opuščeni trasi Južne železnice, ki je sama po sebi zanimiva atrakcija.
Za obisk soteske Pekel sta v njen urejeni dve parkirišči. Prvo nasproti znanega Gostišča Pekel, tik pred začetkom urejene planinske poti, drugo pa okoli 1 km nižje, ob samem vstopu v sotesko. Za obisk večine ostale naravne in kulturne dediščine pa je najbolj primerno sodobno parkirišče pri železniški postaji Borovnica. Sicer pa je Borovnica vsaj iz Ljubljane dobro dostopna tudi z vlakom, zato za vse tiste, ki prihajate iz te smeri, velja razmisliti, ali bi se na lep izlet z izhodiščem v Borovnici ne bi kazalo odpraviti kar z njim.
Barjansko okno – Anžutovo retje
Barjanska okna so izviri na območju Ljubljanskega barja in na njegovem obrobju. Nastanejo na meji med prodnimi nanosi vode iz vršajev in Barjem. Na Barju prodne nanose vršaja zamenjajo barjanske plasti tal: šota, glina in pesek. Na stiku vršajnih in barjanskih plasti tal podzemna voda doseže slabo prepustne plasti. To so plasti svetlo sive gline, ki jih zaradi številnih polžjih hišic imenujemo polžarica. Podzemna voda pod polžarico ustvarja pritisk. Sčasoma voda pod pritiskom spere plasti polžarice, kasneje tudi šote ter prsti in tako nastane barjansko okno.
Anžutovo retje je edino barjansko okno v borovniški občini in največje barjansko okno na Ljubljanskem barju. Nahaja se ob poljski poti severno od gasilskega doma v Bregu pri Borovnici, ime pa je dobilo po nekdanjem lastniku Maziju, po domače Anžutu. Četudi Mazijev na tem naslovu ni več, se je hišno ime ohranilo do danes. Arteški izvir vode, ki je dom številnim vrstam barjanskih rastlin, je tudi fizično zaščiten, saj so v preteklosti domačini vanj odlagali odpadke.
Golobja jama
Borovniška kotlina, obdana z Barjem, Trebelnikom, Planino in hribi nad vasmi v Kotih, skriva več jam. Najlepša med njimi je Golobja jama, poimenovana tudi biser borovniškega podzemlja. Leži pod Goveščkom in skriva jezero, v katerem se zrcali kapniški gozd. Dostopna je le jamarjem. Dolga je 125 m in globoka 20 m. Člani Jamarskega kluba Borovnica so jo dokončno raziskali, izmerili in geodetsko izrisali 23. junija 1968. Vhod v jamo se skriva v poraslem pobočju. Ko vstopimo vanjo, opazimo podorne bloke, pot pa se razširi in nas vodi vse do belih kapnikov in jezerca.
Po ljudskem izročilu je nastanek soteske posledica strahovitega neurja pred davnimi časi, ko je več dni zaporedoma lilo, »kot da bi padal slap iz nebes« in odneslo vsa naselja, z izjemo Sabočevega (danes Zabočevo). Najhuje naj bi bilo nad zaselkom Otave, ki ga je razbesnela voda popolnoma izbrisala iz obličja sveta. Poplave in zemeljski plazovi so bili tako intenzivni, da so zasuli struge vseh potokov. Voda si je pot navzdol utrla čisto na novo in tudi Otavščica je dobila novo strugo. Tako naj bi kot posledica tega peklenskega deževja nastala soteska Pekel.
Po tem strahovitem neurju so domačini v upanju, da bodo s tem pri Vsemogočnem izprosili, da se kaj takega nikoli več ne ponovi, v Borovnici zgradili cerkev sv. Marjete. Krščanska ikonografija vedno prikazuje svetnico z ukročenim zmajem na verigi. Stara legenda pravi, da se je Marjeti v ječi prikazal hudič v podobi zmaja ali lintverna, vendar ga je ona ukrotila z verigo, s katero je bila priklenjena na stene ječe.
Cerkve sv. Marjete so pogoste ob močvirjih in drugih krajih, povezanih z vodo oz. vodnimi ujmami, kar kaže na to, da gre pri zmajevem bruhanju ognja pravzaprav za bruhanje neukročene vode. Zato sv. Marjeta poleg simbolne podobe zmage krščanstva nad poganstvom simbolizira tudi starodavno upanje ljudi o ukrotitvi voda.
Brzice in slapove je v Peklu nemogoče prešteti. Označenih je pet večjih, kar štirje pa so višji od 15 metrov, najvišji celo blizu 22. Mimo njih vodi zavarovana in označena pot, sprva speljana po brveh in primerna za vse pohodnike. Od tretjega slapa naprej pa nam pri vzpenjanju pomagajo jeklenice, lestve, stopnice in klini. Med hojo navkreber je zanimivo opazovati drsenje, pramena in razbitje posameznih slapov ob skalah, vrtinčenje vode v tolmunih in meglice, pohodniki pa bodo slišali tudi različne zvoke, ki jih še zlasti ob obilnem deževju in trku na trd dolomit ustvarja razpenjena Otavščica. Skoraj vsi slapovi – tudi tisti manjši, neoznačeni – imajo vrsto posebnosti, ki se razkrivajo le pozornim očem, pri tem pa nam lahko pomagajo številni opisi soteske v turističnih vodnikih. Le redkokateri je še brez našega Pekla. Med drugim opazimo ali pa preberemo, da se en slap skriva za mogočno steno, za drugega je značilen lehnjak, spet tretji je dobil ime po silhueti gamsa, ki se je zarisala na skali ob njem, najlepši ima zanimiva korita z drasljami …
V nasprotju z glasno in razigrano vodo strme dolomitske stene in previsi molčijo, a kljub temu pazljivim očem marsikaj razkrivajo. Na pečinah Pekla, večkrat poimenovanega kar učilnica geologije, lepo vidimo prelomne ploskve, menjavanje svetlih in temnih pasov v skladih, opazimo pa tudi zanimive kamnite skulpture in okamnine. Posebna pozornost velja naravnemu oknu in skalni konici, poimenovani Hudičev zob, ki nas ob vzponu nanj nagradi z lepim razgledom na Ljubljansko barje.
Soteska je znana po temperaturnih ekstremih, zaradi katerih nas bodo na tem majhnem območju razveselile tako alpske kot dinarske rastline. Ljubitelji rož bodo še posebej navdušeni zgodaj spomladi in poleti, ko poleg zelišč in drugega cvetja lahko občudujejo mesojedo mastnico, avrikelj, dvocvetno vijolico, rumeno milje, dlakavi sleč, tevje, torilnico. Posebnost je endemični kranjski jeglič, ki je zaščiten. Zanimiv je tudi kranjski volčič, sorodnik tobaka in krompirja. Višje v skalovju lahko srečamo gamse, v Peklu pa gnezdi še vodni kos, ki spada med ogrožene vrste in je zaščiten.
Divje bučanje vode, še posebej glasno ob deževju, pozimi zamenja spokojna tišina, ki jo (zaradi vse bolj segretega podnebja vse bolj poredko) prekinjajo strašljivi zvoki lomljenja ledu. Takrat se v bel oklep obdanih previsnih sten z zamrznjenimi večmetrskimi slapovi najbolj razveselijo predvsem plezalci po ledu.
Poti v Peklu so najprej naredili oglarji, ko so sekali les in ga spuščali navzdol po strugi. Kot turistična znamenitost pa so slapovi – nekoč poimenovani šumi – zanimanje vzbudili ob prehodu iz 19. v 20. stoletje. Prvič so o soteski pisali v Planinskem vestniku leta 1897, poti za pohodnike pa so mimo slapov speljali v naslednjih letih. Zanjo skrbita borovniški društvi, turistično in planinsko, v zadnjih letih je bila s sredstvi občine na najbolj kritičnih mestih obnovljena.
Gre za zahtevno planinsko pot, opremljeno s klini, stopnicami in lestvami, ki zahteva primerno planinsko obutev. Ker se ne nahaja v visokogorju, številni obiskovalci kljub oznaki o njeni zahtevnosti in opozorilu o ustrezni obutvi pri 2. slapu (do katerega se je mogoče sprehoditi v običajni obutvi) podcenjujejo njeno zahtevnost in se po njej podajo v neprimerni obutvi. Posledica so zdrsi, ki se v najboljšem primeru končajo z lažjimi poškodbami. Skoraj vsako leto pa se primeri tudi kakšen z usodnimi posledicami, na kar opominja spominsko obeležje na vrhu poti.
Izhodišče soteske je na 335 m nadmorske višine, ob vstopu vanjo pa nas – kot se v peklu seveda spodobi – pozdravi hudič. Blizu njega še danes stoji mlin z vrtečim se kolesom, ki so ga člani Turističnega društva Borovnica pred skoraj dvema desetletjema obnovili. Na začetku druge svetovne vojne je nekaj metrov višje kratek čas stal tudi papirni mlin. Po stezah Pekla danes deloma teče evropska pešpot E 7. Nad zadnjim, najvišjim slapom, je vodovodno zajetje, steza pa nas mimo Pristave vodi še na več kot 700 m visoko planoto Menišija. Tu se razprostirajo gozdovi, travniki in pašniki, poti čeznje pa imajo radi predvsem kolesarji. Prek planote pridemo do Cerknice ali Vrhnike.
Nekaj kilometrov od priljubljenega in predvsem v vročih poletnih dneh zelo obiskanega Pekla je Brezovica. Nad njo se skriva še en slap, ki se gromko oglasi ob povodnjih in ga slišijo v bližnjih vaseh. Takrat ni samo bučen, ampak ustvari tudi precejšnjo vodno moč. Pred davnimi leti je potok Šumik, poimenovan tudi Šumnik ali Šemnik, gnal mline, žago in celo električno centralo. Po drugi svetovni vojni so tovrstno dejavnost opustili in danes pozabljen in neobiskan šestmetrski slap z zanimivim padanjem vodnatega pramena prek ogromne skale razveseli predvsem pohodnike, ki povsem po naključju zaidejo v grapo.
AK
