V Ljubljanski rekreativni namiznoteniški ligi (LRNTL) se je pravkar končalo ligaško tekmovanje v vseh treh ligah. V prvi ligi je zmagal viški Partizan, v drugi je prednjačila ekipa ŠD Šmarje – Sap, v tretji, v kateri je nastopilo dvanajst ekip, so zmagali igralci Proge 11 iz Ljubljane pred Faškarji iz Borovnice in ekipo Pravnikov. Vrstni red v tretji ligi: 1. Proga 112219:3 – 38 točk, 2. Faškarji 22 16:6 – 32 točk, 3. ŠD Pravnik 2215:7 – 30 točk … Z osvojenim drugim mestom (16 zmag in 6 porazov), se je ekipa Faškarjev ponovno uvrstila v višji rang tekmovanja – drugo ligo LRNTL. Omeniti moramo, da je pred »korono« v tem tekmovanju nastopilo v petih ligah preko 60 ekip, v sezoni 2024/25 pa le še 34 ekip. Faškarji tekmujejo kot sekcija matičnega društva TVD Partizan Borovnica in trenirajov domači dvorani dvakrat tedensko. Nastopali so v naslednji sestavi: Vili Jereb, Mateja Brancelj, Jože Petrovčič in Lado Gerdina. Med posamezniki (70 igralcev) se je najbolje odrezal Vili Jereb, ki je zasedel prvo mesto, na četrtem mestu mu je sledila Mateja Brancelj, Lado Gerdina pa je končal na 31. mestu. Razveseljivo pa je, da se je po daljšem premoru v domače »pinpong« vrste vrnilo nekaj nekdanjih igralcev. Lansko leto so praznovali 70-letnico delovanja, starosta borovniškega namiznega tenisa, Jože Petrovčič, pa je prejel občinsko priznanje. Letos pa poleg nastopanja v ligaškem tekmovanju nameravajo v mesecu oktobru organizirati tudi občinsko prvenstvo v sklopu prireditev ob 125-letnici športa v borovniški dolini. Faškarji so ob koncu sezone prejeli tudi nekaj nove opreme, ki jo jim je podarilo podjetje Dvig d.o.o. iz Sinje Gorice, za kar se jim najlepše zahvaljujejo.
Franjo Modrijan
Faškarji s pokalom : Vili Jereb,Mateja Brancelj,Lado Gerdina,Jože Petrovčič
Nekaj let je že minilo od zadnjega godbenega izleta v tujino, takrat smo se iz Bosne vrnili le nekaj dni pred hudimi poplavami v Bihaću. Godba z zaledjem pa se je letos podala na avstrijsko Koroško. V želji, da bi obiskali zamejske Slovence, smo se godbeniki podali na izlet v Celovec, Beljak in okolico. Ob ne precej zgodnji 6. uri zjutraj smo se podali na pot. Čez Ljubelj vse do prve destinacije. Manjša skupinica godbe se je nadobudno podala v prvo, precej zanimivo postojanko – na zajtrk v pivovarno, a ne dobesedno. Najprej nismo našli vhoda, nato pa je pred nami na veliko pisalo ”Spomladanski sejem” in nasmehnilo se nam je: ”O, imamo nov nastop!”. Pa če se vrnemo nazaj k začetku. Po ogledu vsake malenkosti v trgovini nas je nemško govoreči gospod popeljal čez celotno proizvodnjo pivovarne Hirter. V Avstriji imajo le dve svoji pivovarni in ena izmed njih je prav v Hirtu. Na prvi pogled velika pivovarna z zanimivo proizvodnjo, ki pa je že v evropskem merilu izjemno majhna. Med našim pohajkovanjem po proizvodnji nefiltriranega avstrijskega piva pa so se ostali godbeniki in starši odpravili na ogled gradnje gradu na star način. V bližini Hirta so se domačini pred leti odločili, da bodo na star način s starimi pripomočki in svojimi rokami zgradili grad. Godbeniki so vsakega delavca do potankosti analizirali in sedaj imajo že načrt, kako bodo začeli z gradnjo godbenega gradu na Dobrovi. Minilo je nekaj ur in godbeniki gradbeniki so prišli nazaj v Hirt, kjer smo vsi skupaj kot presenečenje zaigrali Avstrijcem na Spomladanskem sejmu. Potem se nam je seveda že mudilo, saj je bil pred nami še cel pester dan. Ogledali smo si vojvodski prestol in se odpravili na Grad Ostrovica. Grad kot iz filma na 160 m visoki apnenčasti skalni vzpetini. Peš smo šli gor, vaja za Triglav. Podali smo se skozi vseh 14 vrat, ki so onemogočala dostop nasprotnikom do gradu. Na gradu smo si ogledali stare tope, viteško opremo, sulice in vse, kar je spadalo zraven. Krajši počitek in noge so bile ogrete za športno nadaljevanje dneva. Sledila ni sicer hoja na Triglav – ta pride avgusta – temveč godbeno tekmovanje za godbenega prvaka v nogogolfu tj. golf z nogo. Za žogo in med kapljicami dežja smo tekli po trasi in poskušali nabrati čim manj točk in strelov v luknje. Na koncu je naziv naj godbenica v nogogolfu dobila saksofonistka Frida, naj godbenik v nogogolfu klarinetist Anže in naj senior godbenik v nogogolfu bas klarinetist in fotograf Janez. Sklep: očitno so pihalci veliko bolje fizično pripravljeni za športne aktivnosti kot druge sekcije. Naprej smo se podali na Pyramidenkogel, si ogledali razgled in dan zaključili v prečudovitem hostlu ob Vrbskem jezeru. Naslednji, drugi dan smo se zbudili ob najlepšem pogledu na jezero, ki nas je od sob ločil le nekaj korakov. Po zgodnjem zajtrku smo se podali v Dobrlo vas, kjer smo sodelovali pri dvojezični (nemško-slovenski) sveti maši. Že med mašo so nas župljani pospremili z bučnim aplavzom, po sveti maši pa smo zaigrali še nekaj slovenskih skladb in se na povabilo župnika odpravili v sosednjo kavarno, kjer si je lahko vsak godbenik in starš izbral svojo tortico in pijačo. Izredno gostoljubni župnik Janez Tratar s solzami v očeh se nam je zahvalil za naše sodelovanje in seveda povabil, naj še kdaj pridemo. Z veseljem, siti in polni dobrih sladkih tortic smo se odpravili k izredno priljubljeni proizvodnji slovenskih harmonik. Obiskali smo družino Rutar, proizvodnjo Original harmonik Rutar, kjer nas je sprejel gospod Aleks Rutar, sin pokojnega Jožkota Rutarja, začetnika harmonik Rutar. Aleks nam je pokazal kako se harmonika izdela, ogledali smo si lahko različne vrste harmonik, prostore za izdelavo in čisto prvo harmoniko, ki jo je izdelal njegov oče. Pred njegovo hišo smo seveda prišli v stilu – s korakanjem in slovensko zastavo, enak pa je bil tudi odhod. Po kratkem a prijetnem slovenskem druženju z Aleksom, smo se odpravili proti Osojskem jezeru, kjer se je starejši del godbe odpravil na dvourno vožnjo z ladjico, mlajša generacija pa je obiskala adrenalinski park. Čeprav je adrenalinski park res nekaj posebnega, ne doživiš vsak dan, da v Avstriji na ladjici nekdo igra slovensko glasbo. Naši godbeniki in starši so s harmoniko in baritonom vse navzoče zabavali z znanimi slovenskimi melodijami, razvila pa se je prava veselica s plesom in petjem. Po končani vožnji smo se vsi skupaj srečali v adrenalinskem parku. Mlajša generacija je še vedno premagovala ovire na višini, starejši pa so se raje odpravili na manj zahtevne adrenalinske poti. S hvaležnostjo smo dan zaključili na sladoledu ob Osojskem jezeru, kjer je bila večina godbenikov še vedno pod vtisi jutranje maše in si izbrala okus sladoleda ”Hallelujah”.
Na vrsti je že tretji, zadnji dan. Res škoda, pa vse skupaj je tako hitro minilo. Po družabnem večeru in večernem kopanju v bazenu smo lahko zjutraj spali malo dlje. No, razen tisti, ki so se ob zgodnjih jutranjih urah odpravili na jutranje bujenje v Vrbsko jezero, ki je merilo malo več kot 10 stopinj Celzija. Zadnji, obilen zajtrk, kovčki, vsa oprema in na pot. Prva postojanka zadnjega dne je bila zopet na gradu, vendar ne istem. Odpravili smo se na bližnji grad, kjer smo si ogledali predstavo ptic ujed. Sledilo je slastno kosilo, nato pa ogled muzeja ebordov v centru Celovca. Gospod Gert Prix, lastnik in ustanovitelj muzeja, mimogrede znan avstrijski glasbenik, nam je predstavil njegovo izjemno bogato zbirko klaviatur in instrumentov s tipkami. Na naključnih 10 je tudi zaigral in nam privabil nasmeh na obraz. Matematik in glasbenik Prix je od leta 1987 do danes zbral že preko 2100 elektronskih klaviatur in instrumentov s tipkami. V muzeju si niti dve klaviaturi nista enaki. Vsaka je nekaj posebnega – ena deluje s pomočjo glasu, spet druga je že tehnološko napredna, a precej zakomplicirana. Spet tretja se odziva na bližnje dražljaje, četrta pa ima dodatne tipke, ki služijo namesto dodatnih registrov. V največjem tovrstnem muzeju na svetu je za konec zaigral še naš godbenik Marko, nato pa smo se odpravili naprej. Spet smo se razdelili v dve skupini – mlajši so odšli v trampolin park, starejši na sprehod po Celovcu. Dan smo zaključili na ekološki kmetiji Šlibar v Kovorju pri Tržiču, kjer smo nekako zaključili svoj izlet, ki se ga bomo z veseljem še dolgo spominjali. Zagotovo najboljši izlet do sedaj – z mislimi pa že strmimo naprej, v prihodnje leto. Kam se bomo odpravili takrat? Pustimo se presenetiti.
Maj ni le mesec cvetoče narave, temveč tudi čas, ko se še posebej zavedamo pomena čebel in bogate čebelarske tradicije v občini. Naša občina se ponaša z mnogimi predanimi čebelarji in ljubitelji medu, ki s svojim delom prispevajo k ohranjanju narave in lokalne samooskrbe.
Hiša medu Božnar Med najbolj prepoznavnimi čebelarji v naši občini je Hiša medu Božnar iz Polhovega Gradca. Gre za družinsko podjetje z več kot tridesetletno tradicijo, ki slovi po kakovostnih čebeljih pridelkih in inovativnih izdelkih. Poleg različnih vrst medu, kot so cvetlični, gozdni in kostanjev, ponujajo tudi cvetni prah, matični mleček, propolis, medeno kozmetiko in darilne izdelke. Svoje izdelke so razširili v veleblagovnice po Sloveniji, kar pomeni, da so izdelki dostopni na vsakem koraku. Poleg že omenjenih izdelkov imajo tudi pestro ponudbo jedilnih živil, med katere spadajo čokolade z medom in cvetnim prahom, medeno pecivo, medeni likerji in drugo. Posebno pozornost namenjajo embalaži, kar potrjujejo številna priznanja, med njimi Zlata medalja na svetovnem čebelarskem kongresu APIMONDIA in Slovenski oskar za embalažo za priljubljeni izdelek Sekira v medu. Hiša medu Božnar je tudi pomemben del turistične ponudbe Polhovega Gradca. Obiskovalcem ponujajo degustacije medenih izdelkov, vodene oglede, spoznavanje čebel, sodelovanje na delavnicah izdelave svečk s čebeljim voskom in sodelovanje v lokalnih kulinaričnih doživetjih, kot je Čaj z grofom Blagajem.
Čebelarstvo Velkovrh Poleg tradicionalnih čebelarskih praks se v naši občini razvijajo tudi sodobni pristopi. Čebelarstvo Velkovrh iz Srednje vasi pri Polhovem Gradcu se odlikuje po inovativnosti in kakovosti svojih izdelkov. Njihov kostanjev med je bil na prvem evropskem ocenjevanju medu razglašen za najboljšega v svoji kategoriji. Poleg tega ponuja tudi cvetni prah, medeni liker ter kremni med z liofiliziranim sadjem. Ponujajo pa tudi apiterapevtske storitve, ki vključujejo terapije z zrakom iz čebeljih panjev, ter izobraževalne oglede za obiskovalce. Apiterapija se ukvarja z uporabo čebeljih pridelkov za ohranjanje in krepitev zdravja ter za zdravljenje različnih bolezni. Temelji na tisočerih izkušnjah tradicionalne medicine in vključuje uporabo medu, cvetnega prahu, propolisa, matičnega mlečka, čebeljega voska in čebeljega strupa.
Čebelarsko društvo Dolomiti Čebelarsko društvo Dolomiti iz Polhovega Gradca je bilo ustanovljeno pred 45 leti in od takrat aktivno deluje na področju čebelarstva v občini Dobrova – Polhov Gradec ter širše. Društvo je znano po svoji predanosti izobraževanju in ozaveščanju javnosti o pomenu čebel in čebelarstva. Redno organizirajo različne dogodke, med njimi Dan odprtih vrat, kjer člani društva obiskovalcem predstavijo skrivnosti čebelarjenja, čebelje izdelke in pridelke, čebelarsko orodje ter tiskano gradivo na temo čebel in čebelarstva. Obiskovalci imajo priložnost degustirati različne vrste medu, si ogledati šolski čebelnjak in se seznaniti z življenjem čebel. Društvo spada tudi v Čebelarsko zvezo Slovenije.
Čebelarska zveza Slovenije – krovna organizacija slovenskih čebelarjev Čebelarska zveza Slovenije (ČZS) je krovna organizacija, ki združuje več kot 7.500 čebelarjev iz vse Slovenije. Njena vloga je ključna pri usmerjanju in podpori čebelarstva kot pomembne gospodarske in okoljske dejavnosti. ČZS organizira izobraževanja, svetovanja in različne projekte za čebelarje, hkrati pa skrbi za promocijo čebelarstva in ozaveščanje javnosti o pomenu čebel. Zveza je tudi pobudnica razglasitve svetovnega dneva čebel, ki ga praznujemo 20. maja. Ta dan je priložnost za poudarjanje pomena čebel za prehransko varnost in biotsko raznovrstnost ter za spodbujanje ukrepov. Občina Dobrova – Polhov Gradec je tako dom številnim predanim čebelarjem, ki s svojim delom ohranjajo bogato čebelarsko dediščino in prispevajo k trajnostnemu razvoju naše skupnosti. V mesecu maju, ko obeležujemo svetovni dan čebel, je prav, da se jim zahvalimo za njihov trud in predanost. Naj bo maj priložnost, da posežemo po domačem medu, obiščemo lokalne čebelarje in se poučimo o pomenu čebel za naš vsakdan. S tem ne le podpiramo lokalno gospodarstvo, temveč tudi prispevamo k ohranjanju narave in zdravja.
Dogodek se je začel z zborom gasilcev na parkirišču, kjer smo formirali šalon gasilcev v sestavi novoustanovljene častne čete Gasilske zveze Vrhnika. Posamezna gasilska društva so sodelovala v postroju s praporji, članicami, člani in tudi mladino, ki je ponosno stopila v korak.
Po razvrstitvi je poveljnik GZ Vrhnika, tovariš Benjamin Svenšek, s pohodnim korakom popeljal šalon do vhodnih vrat farne cerkve sv. Pavla na Vrhniki, kjer je predsednici Gasilske zveze Vrhnika, tovarišici Andreji Lenarčič, predal raport. Ob njenem dovoljenju in s soglasjem domačega župnika smo vstopili v cerkev.
Svečano Florjanovo mašo je daroval g. župnik Mohor Rihtaršič ob sodelovanju gasilk in gasilcev iz različnih društev v okviru zveze. Slovesnost je potekala v spoštljivem in hvaležnem vzdušju, kot se spodobi ob tako pomembnem dogodku.
Po zaključeni maši je sledilo skupinsko fotografiranje vseh udeležencev pred cerkvijo sv. Pavla. Zaključek praznovanja je minil v prijetnem druženju ob pogostitvi, ki so jo pripravile gasilke iz naših društev, ter gostilničar Franci iz gostilne Pr’Kranjcu. Ob dobri hrani in prijetnem vzdušju smo se povezali tako člani gasilskih vrst kot tudi ostali obiskovalci, ki so se nam pridružili ob tej priložnosti.
Iskrena zahvala ob svečanem dogodku, posebna zahvala gospodu župniku in njegovim pomočnikom za lepo izveden obred slavnostne maše. Hvaležni smo tudi za možnost uporabe župnijskih prostorov. Iskrena zahvala gre vsem, ki ste na kakršenkoli način prispevali k uspešni izvedbi tega pomembnega dogodka, ki je potekal v sklopu celoletnega obeleževanja 70-letnice delovanja Gasilske zveze Vrhnika. Hvala tudi vsem povabljenim gostom, ki ste se odzvali našemu vabilu in s svojo prisotnostjo polepšali praznovanje.
Utrinke dogodka je v objektiv ujel Andrej Gubič.
Gasilci se še naprej priporočamo svetemu Florjanu v varstvo in kličemo s ponosnim gasilskim pozdravom: NA POMOČ!
Breginjski kot je sestavni del kulturnega prostora Beneške Slovenije. Leta 1976 je v mesecu maju Breginj in okoliške vasi prizadel močan potres z magnitudo 6.5. 15.septembra istega leta je nov sunek z magnitudo 6,1 porušil vse. Globina žarišča je bila med 10 in 15 km. Na slovenskem območju kljub temu, da je bilo porušeno vse, ni bilo smrtnih žrtev. V Italiji te sreče niso imeli, saj je potres terjal 987 življenj. Od nekdaj slikovite vasi je ostal ohranjen le del stavb v starem jedru. Na tem mestu so v prenovljenih – identičnih zgradbah uredili muzejsko razstavo. Hiše, ki so bile grajene v Breginju v letih okrog 1700, so bile iz gorljivih lesenih materialov. Bile so grajene tako, da so imele samo okvirje, ki so jih povezovali z naslednjo stavbo. Bile so polkrožne oblike. Do sedaj se je ohranilo okoli 20 tovrstnih objektov. Centralnega ogrevanja v teh hišah ni bilo Imeli so štedilnik na drva in krušno peč, ki so jo zakurili samo ob praznikih, ko so pekli kruh. Po potresu so v Breginju ostali vsi prebivalci. Izseljevanje ni bilo potrebno, saj je država hitro priskočila na pomoč. Za božič istega leta so že bile urejene nove montažne hiše. Leta 1994 je bilo ustanovljeno kulturno društvo, z namenom ohranjanja kulturne dediščine. Vodenje društva je kasneje prevzel Tolminski muzej, ki je bil nekoč del Goriškega muzeja. Vredna ogleda je zanimiva župnijska cerkev Sv.Nikolaja s samostojno stoječim zvonikom.
Članice smo si ogledale tudi muzejsko zbirko Mazora. Začetki zbirke segajo v 80.leta prejšnjega stoletja, ko sta Marta in Valentin Mazora, ki je bil dolgoletni vaški kovač, začela z zbiranjem še ohranjenih predmetov, kasneje pa tudi zapuščine 1. in 2. svetovne vojne. V 90.tih letih se jima je pridružil še sin Zdravko, ki se je povezal z društvi zbiralcev starin. Zbirka je razdeljena v tri vsebinske sklope. Osrednji del je namenjen predstavitvi vojaške in politične zgodovine. V drugem delu je prikazana bivanjsko kulturna dediščina z rekonstrukcijo ognjišča z vsemi predmeti, ki sodijo v kuhinjo. Končna točka pa je gostilna. V muzeju je vsega skupaj okoli 12.000 eksponatov. G. Zdravko je predstavil bogato zbirko bankovcev. V zbirki so bankovci vseh držav, razen ene. Med eksponati je tudi mejni kamen – stražarnica in Vrhniške kasarne. Ob prihodu v muzej je bila v zelo slabem stanju. Na ogled so fosili in minerali zbrani v enem kotlu, pilotski sedež avion Boeing, ki je strmoglavil pod Krnom. Zbirka se ponaša tudi s 85 kosi bodeče žice iz 1.svetovne vojne, ki so bile pripeljane iz ZDA.
Po ogledu muzeja je sledilo kosilo v Restavraciji postaja Poljana, katere ime je spomin na izgubljeno infrastrukturo- železniško postajo. Gostišče stoji v dolini, po kateri je med letoma 1916 -1932 vodila ozkotirna železniška proga, ki je povezovala Čedad s Kobaridom. Na drugi strani reke Nadiže še vedno stojijo ostanki stare železniške postaje.
Zadnja postojanka pred povratkom domov je bila pri gasilcih PGD Tolmin. Članice sta sprejela poveljnik, Jure Beguš in predsednik društva, David Rejc. Predstavila sta delovanje in specifiko njihovega društva. Razkazala sta vozila, opremo in gasilski dom.
Strokovna ekskurzija je uspela. Udeleženke smo odšle domov nasmejane, prijetno utrujene in polne novih vtisov.
Vabimo vas na otroško predstavo Potepuh na obisku, v izvedbi družinskega gledališča Kolenc. Predstava bo v četrtek, 22. 5. 2025 ob 10. uri v Prosvetnem domu v Horjulu.
Dobova, 7. maj – V vrtcih Dobrova, Brezje in vrtcu pri Osnovni šoli Dobrova je potekala predstavitev Glasbene šole Emil Adamič, namenjena najmlajšim.Otroci so skupaj z učiteljema Simonom in Tino spoznavali različne inštrumente ter se ob tem zabavali ob petju pesmic.Obisk je bil poln veselja, saj so otroci z zanimanjem poslušali zvoke inštrumentov ter se preizkušali v petju. Obisk učiteljev iz glasbene šole Emil Adamič pa pomeni, da so otroci že dovolj veliki, da se bodo lahko v prihodnjem šolskem letu že vpisali v glasbeno pripravnico in nato nadaljevali svojo glasbeno pot na inštrument. Vabljeni vsi predšolski otroci, ki bodo naslednje leto prvič odkorakali v šolo, da glasbo spoznajo že pri rani mladosti v glasbeni pripravnici na Dobrovi.
