Društvo upokojencev Vrzdenec vabi na “ZELEMENJAVO”, ki bo v petek, 16.5.2025 od 14. do 17. ure pred Gasilskim domom na Vrzdencu.
Na zelemenjavi bomo izmenjevali semena in sadike vseh vrst rastlin ter nasvete in izkušnje iz prakse.
Sadike in semena se podarijo in izmenjajo brezplačno.
Vabljeni!
Pisal se je julij leta 2013, ko se je na borovniške strani Našega časopisa natisnila kratka novica o gručici lokalnih prvošolcev, ki so pod okriljem mentoric Polone Drašler in Marjetke Pirc svoje prvo leto treninga floorballa zaključili z velikim dogodkom: tekmo s svojimi mamami in očki! V želji po za vse ugodnem neodločenem izidu je bil tedaj impulzivno izumljen celo nov sistem: četrta tretjina!
Tistikrat so šestletniki: Ahac Petrič, Jaka Volk, Rok Španger in Timon Stanovnik branje malih tiskanih črk povadili še na novici, ki se je v Našem časopisu nahajala tik pod »njihovo«, nanašala pa se je na slovensko mladinsko floorball reprezentanco U-19, ki se je ravno tedaj vrnila iz svetovnega prvenstva v Hamburgu, med njimi je bilo tudi pet Borovničanov: Robert Košir, Žan Petrič, Andraž Podržaj, Jan Stražišar in Davor Stražišar. Že takrat so naši mali nadobudneži neomajno zatrjevali: »ko bom velik, bom florbolist!« Spodaj podpisana sem zato te besede dodelila naslovu svoje/njihove novičke.
Danes, 12 let kasneje, so veliki, so florbolisti in so nadomestili svoje starejše vzornike v novici glede nastopa na svetovnem prvenstvu.
Izbrana vrsta, katero poleg omenjenih štirih Borovničanov sestavljajo še fantje iz Kranjske Gore, Škofje Loke, Žiri in Poljan, so s pripravami na svetovno prvenstvo začeli pred kakim letom dni, uradno pa konec letošnjega januarja na kvalifikacijah v italijanski Latisani, ko so premagali Avstrijce (7:4), Britance (9:2) in Italijane (9:3), remizirali z Ukrajinci (6:6) in izgubili proti Nizozemski (2:4) ter si s tem zagotovili vozovnico za Švico. Tu so ognjeni krst prvenstva doživeli s Španci; tekma se je končala s tesnim porazom naših (8:6, s tem, da so nasprotniki zadnji zadetek dosegli ob izteku tekme, ko je Slovenija igrala brez vratarja). Dan zatem so naši fantje palice prekrižali s florbolisti iz dežele kengurujev. Zmaga proti Avstralcem s 5:3 je našim dala (še) dodatnega zagona in povečala njihova pričakovanja. Tretji tekmovalni dan je Slovencem prinesel novo zmago. Estonija je klonila pod pritiskom fantov izpod sončne strani Alp, izid 4:5 je bil resda tesen. To je bila tudi tekma, na kateri je bil Borovničan, izvrsten branilec Ahac Petrič, sicer pa odličen dijak Gimnazije Vič, izbran za najboljšega igralca slovenske ekipe. V intervjuju za International Floorball Federation je povedal, da je sicer vesel nagrade najboljšega igralca, a da je floorball igra, v kateri za uspeh ni zaslužen zgolj posameznik, temveč celotna ekipa, ter nadaljeval, da je hvaležen, ker je njegova ekipa enotna kot družina, katere meja je samo nebo.
Slovenci so v skupinskem delu osvojili enako število točk kot Avstralci in Španci, a so glede na medsebojno razliko v danih in prejetih zadetkih prvo mesto v skupini zasedli Avstralci in s tem odšli naprej v boj za višja mesta, Sloveniji je preostal boj z Nizozemci za 11. mesto.
»Ne glede na to, ali bodo na koncu Slovenci 11. ali 12. na svetu, je glede na število klubov, igralcev in glede na majhno »slovensko floorball družino«, še posebno pa glede na nizko povprečno starost igralcev v naši ekipi (17,1 let), ta uvrstitev velika kot Triglav, ki ga naši nosijo na prsih«, je pred zadnjo tekmo naših lepo zapisal Matjaž Podlipnik, ki je bil v slovenskem strokovnem štabu zadolžen za sedmo silo. Tisti, ki so si preko aplikacije IFF ogledali katero izmed predhodnih tekem Slovencev, vključno z uradnimi komentatorji dogodka, so vedeli, da tej ekipi v resnici ni vseeno, ali so 11. ali 12.; da fantje vsako tekmo jemljejo kot bitko »na življenje ali smrt«. Čeprav je šlo »zgolj« za 11. mesto, se je proti oranžnim v stilu zapisa našega velikega poeta »vnel strašni boj, ne boj, mesarsko klanje« (tega seveda ne gre jemati dobesedno, fantje so sicer ves čas igrali lepo športno igro), in to kljub temu, da je bila skoraj polovica naše reprezentance že pred sodnikovim začetnim piskom poškodovana oziroma slabega počutja. Po še eni poslastici, ki so jo pripravili fantje za gledalce, je o končnem izidu tekme odločal zlati gol in … ta je ustoličil na 11. mestu Nizozemce.
Slovenci slabih tekem na svetovnem prvenstvu niso imeli. Imeli so zgolj slabe minute. Če v čem, je bil nasprotnik boljši od nas v tem, da je imel bodisi znanje oziroma izkušnje, bodisi Fortuno na svojih ramenih, in je te slabe minute maksimalno izkoristil sebi v prid ter si tako v končnem rezultatu pridobil minimalno prednost. To je bila ena izmed velikih lekcij, ki so jo naši fantje hočeš nočeš morali odnesti iz tega velikega dogodka, o katerem so sanjali dobršen del svojega obstoja: kljub temu, da se trudiš do neba in čez, navkljub neizmernemu ekipnemu duhu in medsebojni povezanosti ter nepopisni želji, ki se izliva iz vsake celice telesa, ima življenje za nas pripravljen svoj rezultat.
Na domačih tleh je sicer bolj kot sam rezultat odmevala bržkone zdaj že malodane vsej Sloveniji znana domoljubna poteza naše reprezentance, po tem ko je pred tretjo tekmo ob napovedi slovenske himne iz zvočnika namesto pričakovane melodije prihajala le tišina, ki je trajala in trajala … Čakalo se je in spogledovalo, dokler se ni ugotovilo, da se napake dogajajo tudi najboljšim, za kakršne veljajo sicer pregovorno natančni in zanesljivi Švicarji, in da moramo Slovenci stvar vzeti v lastne roke. Zaslišal se je tri, štiri, zdaj!, zatem pa je po dvorani brez glasbene spremljave zadonela Zdravljica, ki jo je naša devetnajsterica, družno s svojim vodstvom in navijači, odpela objeta; z desnico, položeno na srčno stran, kjer je na dresih počival grb Slovenije. Organizatorji so si z k nam dvignjenim palcem vidno oddahnili. Video posnetek je zaokrožil po vseh velikih slovenskih spletnih medijih (Žurnal 24, Radio ena, Ekipa …), fantje so za to potezo prejeli na tisoče všečkov in na stotine pozitivnih komentarjev, vsej Sloveniji pa je dokončno lahko postalo jasno, kako izgleda floorball. Dogodek oziroma posnetek je na svoji facebook strani objavila tudi predsednica države, ga. Nataša Pirc Musar in mlade Slovence pohvalila za odličen izkaz pripadnosti domovini. V šali bi lahko dejali, da še dobro, da so se naši fantje navajali na slavo že v švicarskih dvoranah; po vsaki tekmi jih je namreč ob izhodu pričakala gruča mladih, ki so se vreščeče prerivali za podpis udeležencev svetovnega prvenstva, moledovali za »selfije« in tekmovalcem celo ponujali franke v zameno za floorball žogico prvenstva. To je bilo še eno velikih spoznanj tega dogodka: kako velik ugled lahko dejansko žanje ta šport ter kakšen odnos ima lahko država do te aktivnosti. V Švici je floorball del učnega kurikuluma. Prav na vseh tekmah, tudi dopoldanskih, in čeprav ni igrala njihova domača ekipa, je bilo prisotnih na stotine otrok z učitelji, celo na sam praznik, 1. maja. Skupinice so same pripravile navijaške rekvizite in bučno navijale za svoje favorite.
Žal je v Sloveniji floorball daleč od tega statusa oziroma renomeja drugih športov. Igralci morajo tudi takrat, ko zastopajo barve Slovenije in pojejo državno himno, stroške poravnati sami. Naš trenerski in ostali kader deluje na prostovoljni bazi. Ker za svoje delo ni financiran in namenja delovanju znotraj zveze tudi svoje proste delovne dni, je v takih primerih razlog za aktivno udejstvovanje lahko zgolj eden: ta šport moraš imeti neizmerno rad in želja, da ga s svojo volontersko aktivnostjo poganjaš naprej, mora biti izredno velika. Igralci in starši smo zato neizmerno hvaležni za vse lokalne trenerje; za to, da je v času priprav na svetovno prvenstvo in na njem nad reprezentanco bdela ekipa ljudi, ki so lahko zgled katerikoli skupnosti. Dirigentsko palico je v roki držal izkušeni trener, igralec, sodnik, fizioterapevt, človek z veliko začetnico: Tilen Vehovec s podporo svoje potrpežljive mlade družine. Njegov pomočnik, Jan Blažič ima kljub mladosti izkušnje s trenerstvom v Avstriji. In kako ne bi bil človek vesel vedno nasmejane legende slovenskega floorballa in enega od začetnikov te igre na naših tleh, Rolanda Brajiča? Anže Brajič je imel na skrbi »ranjence«, žal je bila njegova pomoč potrebna kar velikokrat. Še trije so dvigovali karizmo našemu štabu: Primož Drnovšek v vlogi vodje odprave, Uroš Kopavnik kot tehnični vodja in že omenjeni Matjaž Podlipnik, ki je bil zadolžen za odnose z javnostmi. Ženske smo morale priznati, da zgolj moška ekipa lahko perfektno funkcionira tudi brez nas, v tem primeru še mnogo bolje, saj ni bilo vpletanja nepotrebnih čustev in kompliciranja, kar zna biti domena nežnejšega spola. Naš strokovni štab je deloval kot multipraktik – bili so šoferji, ki so, da bi zmanjšali visoke stroške, v kombijih dolge nočne ure vozili celo reprezentanco na pot v Švico in nazaj domov; po napornih dneh so ponoči zlagali oprano perilo naših fantov; jim pripravljali prigrizke; nas starše obveščali preko spletne skupine o malodane vsakem premiku ekipe,… Našim otrokom so bili zgled, kako mora na taki »misiji« funkcionirati »družina«, da ohranja tisto, kar je najbolj pomembno: nasmeh na obrazu. In to ne glede na to, kako težko je.
Ob tej priložnosti ne gre, da se ne bi dotaknili še povezanosti nas staršev tekom aktivnega pripravljalnega obdobja na dogodek, ki je našim potomcem predstavljal vse. Naši otroci z vodstvom so se poimenovali za družino, skupaj z nami starši ter ostalimi navijači se lahko označimo za pleme, naša skupna pozitivna energija pa se ni mogla oblikovati v nič drugega kot v mozaik doživetja, ki ga ne bomo pozabili do konca svojih dni in ga bo bržkone težko še kdaj ponoviti.
Veseli nas, to je tudi eden od osnovnih namenov pisanja tega članka, popularizacija (vsakršnega) športnega udejstvovanja namreč, da so v našem kraju že samo kvalifikacije spodbudile lepo število otrok, da so prvič v življenju prijeli floorball palico v roke in postali člani FBC Borovnica, česar sta še posebej vesela trenerja Luka Črnilogar in Blaž Kohne, saj je bilo zadnja leta zaznati med novimi člani upadanje. Upamo, da bo tudi po opisani izkušnji iz svetovnega prvenstva tako, in da se bo cikel, opisan na začetku tega članka zavrtel, da bo spodbudil nove malčke, ki bodo imeli priložnost slediti poti naših otrok in se bodo lahko v tistem, kar jih bo veselilo in izpolnjevalo, pomerili z najboljšimi na svetu.
Res čisto za konec še ena zahvala: tudi tokrat smo v namene zbiranja sredstev za odhod na svetovno prvenstvo prodajali reklamne majice ter poslali na stotine prošenj za donatorstva oziroma sponzorstva. V našem kraju so se na slednje pozitivno odzvali:
Fenolit d.d., TVD Partizan-Borovnica, Občina Borovnica, Mikrozelenje Šebenik d.o.o. ter Aljoša Španger s.p. Hvala vam, ker ste verjeli v nas! S ponosom smo tako igralci kot navijači nosili in bomo še nosili vaše ime na reklamnih majicah! Izven naše občine so, povečini s pomočjo naših prijateljev iz Gorenjske, reprezentanco podprla še podjetja: Inpores d.o.o., Pavel Peklaj s.p., Savske elektrarne Ljubljana d.o.o., S-TMM sistemi d.o.o., Addiko bank d.d., Infrasport Kranjska Gora d.o.o., GH Holding d.o.o., Jasna Chalet resort d.o.o., Resevo d.o.o., Apartma Stenar Mojstrana, Metalika Kacin d.o.o., Microgramm d.o.o., Flycom Tehnologies d.o.o., Sumida Slovenija d.o.o., Niro Steel d.o.o., Jože Hafner, Pavle Mesec s.p., MKL Systems d.o.o., S.T.O.R.K., Dimitrij Margon s.p., Elektro-IN d.o.o., Metrel d.o.o., Nastanitev Gorski Biser Mojstrana, Elektro Špendal d.o.o., Mateja in Denis Pušar, Občina Žiri, Gašper Zima s.p., Vigo d.o.o., Jesenice, Integral Avto d.o.o. Jesenice, Kolektor Kov d.o.o., PIN+, d.o.o., HIT d.d., Nova Gorica, PRS d.o.o., Žust-Al d.o.o. in GT Industries d.o.o., Acron, Blejska Dobrava, d.o.o., Zajšek d.o.o., Mojstrana, Karnet SI d.o.o.
Karmen Stanovnik
Foto: arhiv IFF in Floorball zveza Slovenije
Osvobajanje Vrhnike se je začelo 5. maja 1945. Enajsta in štirinajsta brigada sta jo osvobodili šele naslednji dan, ko se je frontna linija pomaknila proti Brezovici. Marsikaj iz tega obdobja je zapisanega v knjigi Karla Grabeljška »Vrhnika in okolica v boju za svobodo«, ki jo je vrhniško združenje borcev NOB ponatisnilo ravno v spomin na 80. obletnico.
Jubilej so na slovesnosti uvodoma počastili prapori domačih društev, poseben pečat dogodku pa je dala tudi spominska belokranjska partizanska četa.
Prvi je zbrane nagovoril gostitelj Miran Štupica, predsednik lokalnega združenja borcev. V govoru je poudaril neomajno moč naroda v trenutkih zgodovinskih preizkušenj. »Ko je narod soočen s smrtno nevarnostjo, najde v sebi neverjetno moč. Upor se rodi spontano. Danes si težko predstavljamo, kako so sinovi zapuščali starše, možje žene in družine, da bi odšli v gozd – v mraz, negotovost, lakoto in nenehno nevarnost,« je dejal. Dodal je, da spomin na te žrtve ne sme nikoli zbledeti, saj služi kot opomin za sedanje in prihodnje rodove. Ob tem je opozoril na vse več kriznih žarišč po svetu in poudaril vlogo vlade pri prizadevanjih za mir doma, v Evropi in širše.
Slavnostna govornica, ministrica Asta Vrečko, je v svojem nagovoru izpostavila, da veliki konflikti, kot je bila druga svetovna vojna, ne nastanejo čez noč. »Zavedati se moramo, da se vojna ni začela z eksplozijo prve bombe, temveč veliko prej – s tihim, a nevarnim hujskanjem človeka proti človeku,« je poudarila. Pozvala je k budnosti in odločnemu nasprotovanju vsakršnim oblikam sovraštva, saj se lahko hitro zgodi, da postanemo tarča mi sami.
Za takšen korak je potrebno nekaj poguma, ampak to nas dela »male« junake. Kot je dejal Boštjan Koprivec, direktor občinske uprave, ki je tudi nagovoril zbrane, je treba premagati strah v sebi in narediti korak naprej. »Narediti korak naprej k vrednotam pravičnosti, tovarištva, spoštovanja in miru. Narediti korak naprej proti človeku.« Le tako družba kot celota lahko napreduje.
Dogodek, ki sta ga povezovala Mirjam Suhadolnik in Matjaž Žirovnik, so kulturno obogatili MePZ Mavrica, Pihalni orkester Vrhnika, ki letos praznuje stoletnico in Slomškovi osnovnošolci. Če je bil prvi del večera bolj uradnega značaja, mu je v drugem delu sledil bolj sproščeni. Oder so zasedli člani Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki je že stari znanec tovrstnih proslav na Vrhniki. S svojo energijo in izborom partizanskih pesmi so navdušili občinstvo in poskrbeli, da je dvorana odmevala od navdušenja.
Gašper Tominc, foto: Gašper Tominc
· Postanimo samooskrbni. S pridelavo hrane na domačem vrtu bomo prihranili veliko denarja.
· Kupujmo sezonsko in lokalno pridelano hrano, saj tako zmanjšamo rabo energije, potrebne za shranjevanje in prevoz živil, poleg tega pa skrbimo za zdravo prehrano.
· Preden se odpravimo v trgovino z živili, napišimo točen seznam izdelkov, ki jih potrebujemo. Držimo se nakupovalnega seznama, saj tako ne kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo. Za izdelavo in prevoz vsakega izdelka je potrebno vložiti določeno količino energije.
· Uživajmo čim več nepredelane hrane, saj tako jemo zdravo in ob tem prihranimo kar nekaj energije in denarja, ki sta potrebna za predelavo. Nepredelana hrana je zato cenejša (npr. jejmo sveže sadje in pijmo vodo iz pipe raje kot da pijemo sadni sok).
GOLEA – Ustvarjamo obnovljivo prihodnost!
V petek, 11. aprila, je v kulturnem domu Jakoba Trobca v Polhovem Gradcu potekal zadnji dogodek letošnjega cikla pogovornih večerov Na svoji zemlji, ki jih organizira Dramska skupina Neptun. Gostja večera je bila diplomirana pravnica Vera Mejak – ženska z izjemno življenjsko zgodbo in bogatimi izkušnjami iz različnih družbenopolitičnih okolij. Večer se je začel z nastopom temperamentne vokalne skupine Svetlice pod vodstvom Martine Kramžar.
Vera Mejak se je rodila med drugo svetovno vojno v Beogradu. Njena mama je prihajala iz Savinjske doline, oče pa je bil Srb, član garde kralja Petra II. Karađorđevića. Očeta ni nikoli spoznala, saj je ob koncu vojne izginil v vrtincu političnih čistk. Z mamo sta se nato preselili nazaj v Slovenijo, v Savinjsko dolino.
Po končanem študiju prava v Zagrebu je Vera Mejak svojo karierno pot nadaljevala v različnih državnih institucijah – od Službe družbenega knjigovodstva in tožilstva, do Banke Slovenije in Ustavnega sodišča, kjer je delovala kot strokovna sodelavka. Dragocene izkušnje je nabirala tudi v zasebnem sektorju, predvsem v moževem gradbenem podjetju. Kritična opazovalka družbenih dogajanj je spregovorila tudi o svojih pogledih na stranpoti socializma, ki jih je spoznala ne le doma, temveč tudi v Rusiji, njegovem ideološkem izhodišču.
Zadnja leta Vera Mejak živi v Španiji, kjer je aktivna v humanitarni organizaciji na Kanarskih otokih. Sama pravi, da je z distance lažje spremljati slovensko politično dogajanje in njegove zmote. S svojo neposrednostjo, odločnostjo in življenjsko modrostjo je navdušila občinstvo. Med pogovorom z Janezom Koprivcem je izpostavila pomen pridnosti, poštenja in gospodarske odgovornosti – vrednot, ki jih danes pogosto pogrešamo.
Z gostovanjem Vere Mejak se je zaključila letošnja sezona večerov Na svoji zemlji. Organizatorji pa že napovedujejo, da se ciklus v letu 2026 nadaljuje.
M. D.
Foto: Janez Koprivec, Ana Koprivec, Milojka Gantar
O jami, ki se skriva v gozdovih na Vrzdencu smo slišali, ko smo bili na obisku v muzeju pri gospodu Janezu Kogovšku. Vedno, kadar smo se odpravili na Staje, smo opazovali in prebirali smerokaze in najbolj nam je padel v oči tisti, na katerem piše Zamelška jama. Tako smo Janeza tistega dne pobarali, le kaj je s to jamo, je to res jama? Bi mogoče v tej jami srečali človeško ribico? Ali so v njej speči belorobi netopirji? Mogoče v tej jami prebiva Lintvern? Veliko vprašanj je rojilo v glavah zvedavih malčkov. Janez pa, ki je aktiven planinec in član Planinskega društva Horjul, nam je nasmejan odgovoril, da je to čisto prava kraška jama in obljubil nam je, da nas bo enkrat čisto zares popeljal do nje.
V divjo jamo v Zamelšah, pravijo ji tudi Špehova jama ali Divja jama, smo se odpravili na sončen pomladanski dan. Ptički so veselo žvrgoleli in vetrič je nežno pihljal. Dan je bil ravno pravšnji za pustolovščino.
Klemen in Meta sta, skupaj z dedkom Janezom, vodila gručo Murnov in Metuljev. Pot je peljala proti Vrzdencu, prečkali smo prvi hribček in že smo bili v Zagorici, hodili pa smo še naprej in še naprej. Mali raziskovalci so bili vedno bolj nestrpni, češ, bomo kmalu? Je še daleč? Ali smo že blizu? A gremo lovit medveda? Kaj, če ga najdemo? Ojoj, ali bo v jami temno? Za temo nam ne bo treba skrbeti, saj se je naš Klemen opremil s svetilko, ampak najprej moramo najti jamo. Pot nas je s ceste znova zanesla v gozd. Počasi smo se začeli vzpenjati po vijugasti stezi in vedeli smo, da smo že čisto blizu. Kar naenkrat se je pred nami pojavila čarovnija! Stoletni bršljan, ki se preliva čez vhod v jamo kot slap, kot živa zelena zavesa za katero se skriva pravljica! Nežno smo ga odstrli in vstopili. Najprej smo se ozrli nazaj v dan, ki je skozi veje sijal v rov in nato smo pogledali naprej v temo. Čisto vsak je želel naprej, prav nihče ni rekel, da ne gre. Prižgali smo svetilke in vstopili globje v jamo. Nismo šli predaleč, samo toliko, da smo, ko smo za trenutek ugasnili svetilke, lahko opazovali čisto črno temo in poslušali tišino ter kapljice vode, ki so kapljale s stropa jame na tla. V jami smo opazili spečega netopirja. Medveda ni bilo, zmaja tudi ne. Kakšna izjemna dogodivščina, kako je bilo dobro! Navdušenje otrok, ki so prihajali iz jame je bilo nepopisno. Vsak posebej je jamo doživel po svoje, vsak je odnesel delček pravljice s seboj, nazaj, v dan.
Kar ostali bi tam, v pravljici, sploh ne bi šli nazaj v vrtec. Ampak vsake avanture je enkrat konec in zgodbe o tem kako je bilo v jami moramo povedati mamicam in atijem. Zato gremo nazaj v vrtec. Mogoče pa še kdaj pridemo.
Hvala gospodu Janezu Kogovšku za izjemno predanost ter odlično in varno vodenje. Bilo nam je zelo lepo.
Barbara Popit
Na velikonočni ponedeljek se nas je ob 6.30 zjutraj pred cerkvijo svete Marjete v Borovnici zbrala skupina romarjev, da bi prvič poromali od cerkvice do cerkvice v naši župniji. Po jutranji molitvi in obveznem fotografiranju nas je pot najprej vodila proti Pokojišču. Dobre tri kilometre vzpona smo prehodili brez težav in se razveselili odklenjene podružnične cerkve sv. Štefana. Cerkev je bila zgrajena okoli leta 1600, v glavnem oltarju pa je kip sv. Štefana, zavetnika konj in živine, konjarjev in kočijažev. V stranskih oltarjih sta kipa Matere Božje na levi in sv. Valentina na desni strani. Romarji smo se tu tudi okrepčali s toplo kavo in sokom ter posladkali s pecivom. Hvala dobrotnikom, ki so pripravili to okrepčilo.
Romanje smo nadaljevali proti Pristavi. Malo pred domačijo Koširjevih smo postali pri čudoviti kapelici, posvečeni sv. Jožefu, na kateri je med drugim tudi napis: »Sv. Jožef, priprošnjik, bodi našim družinam vodnik.« Na turistični kmetiji Košir sta nas nasmejana pričakala zakonca Melita in Jožko ter nas pogostila s čajem in toplo špehovko.
Naša pot je vodila proti Ohonici in nato po glavni cesti do Zabočevega, kjer smo se udeležili svete maše v podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika, zavetnika šoferjev in prevoznih sredstev. Pred in po sv. maši smo si vzeli čas za kratek klepet z vaščani. Cerkev v Zabočevem je znana predvsem po freski sv. Krištofa na zunanji steni, ki so jo odkrili leta 1967, in pravijo, da naj bi bila iz prve polovice 14. stoletja.
Zapustili smo Zabočevo in se v Niževcu odcepili na pešpot. V prelepi naravi, odeti v nežno zeleno barvo travnikov, med katero so se že kazali rumeni regratovi cvetovi, smo si pod cvetočim sadnim drevjem vzeli čas za malico. Tu smo tudi izvedeli žalostno vest, da je umrl papež Frančišek. Nekaj časa smo kar obsedeli v tišini, nato pa si zopet oprtali nahrbtnike in se ob robu travnikov podali do kapelice Device Marije pomočnice na Dražici. Vstopili smo v kapelico in v njej molili za papeža Frančiška.
Iz Dražice smo se preko zaselka Jele povzpeli na t. i. staro štreko – staro traso železnice Dunaj–Trst, s katere se nam je odprl čudovit razgled na Ljubljansko barje. Po stari štreki smo prišli do naše zadnje cerkvice, in sicer podružnične cerkve sv. Miklavža na Pakem, ki je bila omenjena že leta 1526. V glavnem oltarju je kip sv. Nikolaja, stranska pa sta posvečena sv. Jerneju in Mariji Brezmadežni. Romar Lojze nas je opozoril na prižnico, na kateri je kip Mojzesa, ki ima umetniško vrednost. Po krajši osebni molitvi smo zapustili cerkev, naredili še skupno fotografijo pri kapelici sv. Miklavža pod cerkvijo in se po stari štreki vrnili do farne cerkve sv. Marjete v Borovnici, kamor smo po 20 km priromali okoli 14.00 ure.
Romarji, bilo nas je sedemnajst, smo preživeli lep velikonočni ponedeljek. Na našem romanju Od cerkvice do cerkvice pa so se prepletali pogovori, molitev, sveta maša in tudi osebna razmišljanja. In naša želja – da bi romanje postalo tradicionalno, zato naj že zdaj zapišemo: »Vabljeni naslednje leto!«
Marjetka Rot
Foto: Jani Bolarič
Pretekli mesec so se v Medulinu uspešno odvijale večdnevne priprave, ki so potekale v odličnem vzdušju, ob popolnih vremenskih pogojih in ob vrhunski trenerski pripravi plana treningov. Člani Atletske sekcije Vrhnika so na obali Istre opravili enega ključnih segmentov priprav pred nadaljevanjem tekmovalne sezone.
Priprave so poleg treningov vključevale tudi analize tekaških treningov, motivacijske pogovore med atleti in trenerji in družabne aktivnosti, ki so še dodatno utrdile odnose med njimi. Klub se je iz Medulina vrnil okrepljen, bolj povezan in z odlično formo pripravljen na poletno sezono.
To se je pokazalo že na prvi tekmi izven atletskih dvoran v Radovljici. Udeležili smo se ga v velikem številu, kar nam pokaže dober razvoj atletike na Vrhniki. Na tekmovanju so skupno osvojili kar 8 medalij, padlo pa je tudi več osebnih rekordov, kar potrjuje uspešnost predsezonskega dela.
Veseli nas, da se je vložen trud in delo na pripravah pokazal že na prvi tekmi. Atleti so pristopili odločno, pokazali borbenost in drug drugega spodbujali. Poleg osvojenih odličij in osebnih rekordov je bil miting tudi pomemben korak za utrjevanje tekmovalne rutine ter grajenju samozavesti pred prihajajočimi večjimi tekmovanji.
Tjaša Železnik
