Vsako leto 9. maja praznujemo Dan Evrope, ki simbolično zaznamuje začetek povezovanja evropskih držav v trajen mir in sodelovanje. Na ta dan leta 1950 je francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil deklaracijo, s katero je predlagal vzpostavitev skupne proizvodnje premoga in jekla – to je bil prvi korak k ustanovitvi današnje Evropske unije. Danes Dan Evrope predstavlja vrednote miru, enotnosti, solidarnosti in skupne evropske identitete.
V številnih krajih po Evropi ob tem prazniku potekajo dogodki, ki spodbujajo razmislek o evropski prihodnosti ter spoznanje, kako evropske politike vplivajo na lokalne skupnosti. Tudi v občini Dobrova – Polhov Gradec se te vrednote vse bolj odražajo skozi kulturne, naravovarstvene in razvojne projekte, ki črpajo navdih in podporo iz evropskih povezav in programov.
Občina leži na zahodnem robu Ljubljanske kotline in se ponaša z izjemno naravno dediščino, vključno s Krajinskim parkom Polhograjski dolomiti, ki je zaradi svoje biotske raznolikosti in kulturnega pomena pogosto vključen v širše evropske okoljske pobude.
Občina Dobrova – Polhov Gradec se zaveda pomena sodelovanja in povezovanja, ki ga prinaša članstvo v Evropski uniji. Tako v šolah kot v kulturnih ustanovah se vsako leto odvijajo različne aktivnosti, s katerimi se mlade in širšo javnost spodbuja k razumevanju evropskih vrednot. Med te vrednote spadajo tudi spoštovanje raznolikosti, človekove pravice ter odgovornost do skupnega prostora in prihodnosti.
Dan Evrope je priložnost, da se spomnimo, da Evropa ni le politični ali gospodarski projekt, temveč prostor ljudi, zgodb in povezav. In ravno občine, kot je Dobrova – Polhov Gradec, s svojo predanostjo lokalnemu razvoju in odprtosti v svet, potrjujejo, da evropske vrednote živijo tudi v najlepših kotičkih narave, med griči in dolinami Polhograjcev.
V teh dneh nas nenehno prevevajo misli o praznikih. Nekateri so že za nami, nekateri še pred nami in verjamem, da ste si vse pravilno organizirali, da vam ti dnevi ostanejo v prijetnem spominu.
Prvomajske praznike si običajno organiziramo tako, da predstavljajo prelomnico med zimo in toplejšim delom leta. Veliko nas družinsko opravlja »pospravljalna« dela v hišah in okrog njih na naših domačijah. Kolone vozil se vijejo proti centrom za ravnanje z odpadki. Prav te dejavnosti me spominjajo na nedavno organizirano čistilno akcijo, ki smo jo izvedli v sodelovanju z našo komunalo z Vrhnike ter marljivimi koordinatorji na Logu in v Dragomeru. Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem Blažu in Marjanu, ki sta s svojimi pomočniki organizirala vse potrebno, da so postopki potekali nemoteno.
Letos lahko ugotovimo, da se naša zavest glede odnosa do odpadkov dviga in da smo družinsko primerno ozaveščeni, saj s svojo udeležbo praktično izkazujemo spoštovanje do tistih, ki za nami čistijo in pospravljajo preostanek leta. Pri tem imam v mislih marljive smetarje in druge sodelavce vrhniške komunale, ki se jim ob tej priložnosti lepo zahvaljujem.
Kljub letošnji večji udeležbi menim, da imamo še veliko možnosti, da tovrstno ozaveščanje dvignemo na višjo raven, saj sem tudi tokrat pogrešal nekatere posameznike in subjekte, ki imajo v naši butični skupnosti zelo pomembno vlogo.
Naj izpostavim tudi primer dobre prakse, kako so se na naši akciji odzvali skavti in posamezniki iz naše OŠ, ki so pod vodstvom marljive Katje v okviru projekta Podaj roko pomagali občankam in občanom pri domačih opravilih, ki jih ti ne zmorejo. Ker smo bili ob koncu dneva ob zavedanju, da smo prostovoljno opravili dobro delo, vsi nasmejani in dobre volje, se vsakemu posebej lepo zahvaljujem in z veseljem pričakujem nove skupne izzive.
Velikonočni prazniki so za nami in upam, da ste lepo praznovali, pred nami pa so še prvomajski prazniki. Nekateri to izkoristite za kratek oddih, drugi za delo okoli hiše in na vrtu. Pred nami je čas, ko nas na polju čaka veliko dela, da bomo lahko jeseni pobirali pridelke s polj in sadovnjakov in upam, da bo vreme prijazno in nas ne čakajo kakšne ekstremne vremenske razmere. Moram povedati, da se gradbeni projekti pripravljajo in upam, da bomo pravočasno uredili vse, da pridobimo zemljišča, da bomo lahko uredili ceste. Vsi, ki imajo zemljišča ob cesti, so seveda pozvani, da čimprej uredijo vse potrebno za prenos lastništva, tako kot vedno pa bomo poskrbeli za ustrezne odškodnine. Naj spomnim, da vse to delamo za varnost v prometu, za varnost pešcev in kolesarjev. Za konec moram pohvaliti še učence glasbene šole Vrhnika – enota Horjul, ki so pod vodstvom mentorjev v Prosvetnem domu predstavili nov muzikal z naslovom Moje pesmi, moje sanje. S to predstavo se bodo domači publiki predstavili še enkrat, in sicer ob občinskem prazniku.
Novo krožišče ob izvozu z avtoceste na Lukovici bo ena izmed pomembnejših vstopnih točk v občino Log-Dragomer. Ker bo prostor postal nekakšna vizitka Občine, ki naj bi izražala lokalno identiteto, si na Občinski upravi želijo, da bi bil zasnovan premišljeno. Zato so k sooblikovanju prostora pozvali občinske svetnice in svetnike ter jih spodbudili, da v lokalni skupnosti odprejo razpravo in pomagajo zbrati ideje. Na občino je prispel idejni predlog, naslovljen “Tri kolesa”, ki ga Občina na pobudo Občinskega sveta Občine Log–Dragomer ob tej priložnosti prvič predstavlja javnosti. Namen predstavitve ni zgolj informativen – občani ste vabljeni, da poveste, ali vas predlog nagovarja, imate pomisleke ali morda še boljšo idejo. »Glavni namen je sprožiti pogovor in zbrati čim več odzivov,«pojasnjuje občinski svetnik Andrej Jerman Blažič, ki jedvodimenzionalno sliko treh koles z občinskega grba preoblikoval v trodimenzionalno trikotno figuro ter jo z obrazložitvami njene večplastne zgodovinske in današnje simbolikeponudil našemu občanu, znanemu in priznanemu ilustratorjuotroške literatureGorazdu Vahnu v umetniško upodobitev ter spesnitev obrazložitve.»Avtorjemaidejne zasnove, oblikovanja in predstavitve ter Občinski upravi bovsako mnenje, vsaka kritika in nova ideja več kot dobrodošlo,« še dodaja.
Tri kolesa kot simbol poti, povezanosti in krajevne identitete Osrednji motiv predlagane skulpture so tri kolesa, ki simbolizirajo tri naselja občine: Log, Dragomer in Lukovico ter tri prometnice skozi čas in prostor naše občine. Navdih za idejno zasnovo izhaja iz bogate zgodovine prostora, ki je že od nekdaj pomembno prometno križišče – od rimske ceste, ki je povezovala imperij, furmanske ceste – sedanje regionalne ceste na poti do morja vsedo sodobne avtoceste, ki odpira povezavo s prestolnico in svetom. Tri kolesaimajov občinski simboliki že posebno mesto – pojavljajose v grbu in na zastavi – tako predlog nadgrajuje vizualno prepoznavnost.Oblika kolesje zasnovana po vzorukolesalesenega pastirskega vozila, značilnega za Ljubljansko barje. Na podstavku skulpture so predvidena imena vseh treh naselij, povezuje pa jih lik kačjega pastirja, sredinskega simbola občinskega grba in hkrati enega izmed najbolj značilnih prebivalcev Barja.
Vaša ideja šteje Občina Log–Dragomer želi pri oblikovanju tega prostora sodelovati z vami. Predlagani koncept “Tri kolesa” je začetek razprave – Občina zato vabi vse občane, da prispevajo svoje mnenjeo predlagani rešitvi, njeni dopolnitviali novizamisli. Svojeocene,predloge, mnenja in ideje lahko pošljete do 30. maja naobčinskielektronski naslov, in sicer na: obcina@log-dragomer.si
Zelo smo bili veseli, da so se pričela meddruštvena srečanja in tekmovanja v pikadu, kajti od jeseni je preteklo kar nekaj časa, ko se s prijateljskimi društvi nismo srečevali. Redno smo pozimi trenirali, a tekme so nekaj drugega. Toda vsi se poleg tekem veselimo družabnih zaključkov, saj se tam sprostimo, sproščeno pogovarjamo in načrtujemo naslednja srečanja v drugem kraju pri drugem društvu. V Rovtah je vedno lepo in veseli smo, če dosežemo tudi dobre rezultate.
Letos je bila ženska ekipa druga, moška pa tretja. Okitili smo se z medaljami za dosežena mesta, si čestitali in si rekli nasvidenje do naslednjič, ko se bomo srečali na Vrhniki, kjer bo v počastitev občinskega praznika v maju meddruštveno tekmovanje v pikadu in igri »štrbunk«.
Naselje Boštanj se razprostira na visoki terasi nad reko Savo na njenem desnem bregu, središče sevniške občine, Sevnica, pa na levem bregu. Že od 10. stoletja dalje je to meja med Dolenjsko in Štajersko. Boštanjčani so kot Dolenjci v različnih zgodovinskih obdobjih preživeli mnogo težkih življenjskih preizkušenj, a ker so kleni, vztrajni in iznajdljivi, so svojo skupnost znali graditi v korist vseh. Z velikim spoštovanjem so se soočali s preteklostjo, gradili svojo sedanjost in pri tem niso pozabili na naravo. Mnoge generacije so se zavedale, da kraji niso le kamni, ceste, njive in zgradbe, ampak so kraji predvsem ljudje, ki znajo pri večjih odločitvah stopiti skupaj in soustvarjati tudi za skupno dobro.
Zaradi ljubezni do narave je nastala Naravoslovna pot azaleja pontica, ki ponuja obiskovalcem opazovanje azaleje ali rumenega sleča v času cvetenja, samo rastišče kot kraj miru, na poti pa so tudi table z opisi sadjarstva, čebelarstva in gozda, kot neprecenljivega bogastva, ter prikaz izkoriščanja reke Mirne, kjer se drstijo podusti, ki so jih včasih lovili z golimi rokami in jih sušili, da so imeli kaj ponuditi pri delu v vinogradih.
Na sprehodu z odličnim planinskim vodnikom, čebelarjem in poznavalcem krajevne zgodovine, običajev in razvoja kraja, Janezom Levstikom, smo spoznavali tudi zgodovino kraja, vse od srednjega veka dalje.
Na rastišču samem je predstavil rumeni sleč – to imenitno grmovnico, ki zraste dva do tri metre visoko in se konec aprila in v maju »okrasi« z obilico močno dišečih živo rumenih cvetov. Raste na svetlih krajih v gozdovih pravega kostanja, hrastov in bukve na kislih tleh ob robovih. Zelo poseben je zato, ker poznamo v Sloveniji le tri avtohtona rastišča in sicer na Gorjancih, v okolici Tržišča in v Boštanju na poti proti Gavgam. Sladko dišeči vonj nas je spremljal še nekaj časa.
Naš priznani strokovnjak, botanik, prof. dr. Tone Wraber, je o rumenem sleču med drugim zapisal:
»Zanimivo je, da sleč v gozdni senci hira, bujno pa se razraste na poseki ali odprtem gozdnem robu. Že kmalu na začetku maja se odpro cvetovi z rumenjakovo rumenim vencem, nato pa se cvetenje nadaljuje skozi ves maj. Prelep pogled… povrh vsega pa še prijetne dišave.«
Gavge se imenuje grič, od koder je zanimiv pogled na Sevnico z mogočnim gradom in z vzpetinami od Zajčje gore do najvišje Lisce. Samo ime Gavge pa priča, da so tu nekoč stale vislice…
Z vrha griča smo se po gozdni poti vračali do središča vasi, kulturnega doma z naslovom TVD Partizan, ki stoji pred nasadom stoletnih lip, kamor so umestili tudi paviljon, kjer smo si privoščili kratek odmor. Vodnik Janez in njegova žena se nista izneverila zgodbam o dobrosrčnih dolenjskih gostiteljih. Pogostila sta nas s piškoti, čebeljimi izdelki in s tekočo zadevo, ki je poleg vode najbolj znana na Dolenjskem.
Drugi del poti vodi po Gorenjem polju, ki je bilo včasih en sam sadovnjak sevniške voščenke in breskev, danes pa tam stoji velika, moderna šola in mnogo enodružinskih zelo lepo urejenih in občudovanja vrednih hiš, proti Dolenjemu Boštanju, kjer reka Mirna poskakuje po brzicah in hiti proti Savi.
Ustavili smo se še pri zadnji opisni tabli ob Mirni, ki prikazuje, kako je včasih potekal ribolov, omenja pa tudi žago na vodni pogon in prvo elektrarno.
Zadovoljni, polni energije in prelepih vtisov, smo se ustavili na kavici, se zahvalili Eličnemu učencu, vodniku Janezu, za čudovito preživeto dopoldne z njim in mu poklonili Zbornika ob deset in dvajset letnici naših pohodov, piškote v obliki brkov in knjigo Cveta Zupančiča in botanika Čarnija z naslovom Boštanj. S seboj pa smo odnesli dišeči vonj čudovite azaleje pontice, spomin na prijaznega in ustrežljivega vodiča ter urejenost kraja.
V četrtek, 24. 4. 2025, smo prostovoljke Društva upokojencev obiskale oskrbovance Doma upokojencev v enoti na Stari Vrhniki. Ogledale smo si bivalne prostore, ki so izjemno lepi. Odlična skrb zaposlenih ter lepi bivalni prostori zagotavljajo oskrbovancem dobro počutje. Dogovorile smo se tudi za naslednje srečanje.
Aprila smo z obiskom, lepimi pozdravi, željami po dobrem zdravju in počutju v imenu vseh članic in članov Društva za častitljivih 90 let razveselile kar pet naših članic.
Obiskale smo gospo Kristino Ogrin, gospo Frančiško Tominc, gospo Frančiško Koler, gospo Ano Podobnik(ni slike) in gospo Julijano Turk. Iskrene čestitke vsem za visoki jubilej.
Vsi smo že misli, da se v letošnjem šolskem letu v učilnici za gospodinjstvo ne bomo več družili z gospemi iz Društva kmečkih in podeželskih žena Dobrova – Horjul – Polhov Gradec, a me je nato lepo presenetil klic gospe Ivane Kokalj, predsednice društva. Povedala mi je, da bi imeli v mesecu aprilu velikonočno kuharsko delavnico. Klica smo se zelo razveselili, nato pa smo se povezali z učenci, ki obiskujejo izbirni predmet NPH (novejša priprava hrane) in tako izvedli medpredmetno povezovanje. Gospe so nas obiskale v torek, 8. 4. 2025, in s seboj kot vedno prinesle veliko dobre volje ter že nekaj pripravljenih sestavin za peko. Ga. Kristina je prinesla tudi res lepo naravno pobarvane in okrašene velikonočne pirhe. Učenci so z go. Ivico za pirhe spekli sladka velikonočna gnezdeca iz kvašenega testa.
Ga. Cilka jim je pokazala, kako se naredi kraljico slovenskih sladkih jedi – potico. Ker ne bi imeli dovolj časa za pripravo velike potice, so se učenci preizkusili v oblikovanju mini potičk, ki so jih dali v okrogle modelčke. Povedali so, da potrebuješ res spretne prste, da najprej razvaljaš na tanko testo, nato pa nanj namažeš orehov nadev. Sledi najtežji del: potičke je treba trdno zviti in odrezati na ravno pravo dolžino, da gre v modelček. Iz preostanka testa in nadeva so nato nastali še štrukeljčki, ptički, piščančki, polžki … Učenci so bili res zadovoljni s svojimi izdelki, ki so se ravno prav spekli. Na koncu je vsak odnesel domov svoje gnezdo s pirhom, mini potičko in še kakšen izdelek iz kvašenega testa. Naslednji dan so mi učenci povedali, kako zelo je bilo dobro vse, kar smo spekli, in da bodo nekaj od tega spekli za veliko noč. Tudi tokrat smo z gospemi preživeli dve poučni, zabavni in ustvarjalni urici, za kar se jim res lepo zahvaljujemo. Tako smo zaključili s kuharskimi delavnicami v tem šolskem letu. Zdaj pa se selimo ven – na šolski vrt, kjer se bomo kmalu spet srečali z gospemi.
Če si kdaj stal pred polno omaro in hkrati izrekel stavek »nimam nič za obleč«, nisi sam. V resnici si v družbi večine Zahodnega sveta, ki je uspela ustvariti paradoks: več stvari, manj zadovoljstva.
V zadnjih desetletjih smo iz nakupovanja potreb prešli na nakupovanje čustev, tolažb in identitet. Imamo “fensi” superge, ki jih ne nosimo, krožnike za goste, ki nikoli ne pridejo do mize, in preproge, ki jih skrivamo pred mačkom. In ko zmanjka prostora, kupimo škatle. Ki jih nato napolnimo. In potem… še več škatel.
A zakaj je to težava?
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo tekstilna industrija letno proizvede več izpustov toplogrednih plinov kot ves letalski in pomorski promet skupaj. Za proizvodnjo ene same kavbojke porabimo kar 7.500 litrov vode – približno toliko, kot človek popije v petih letih.
A škoda ni le okoljska. Psihologi že desetletja opozarjajo na učinek kopičenja: več stvari lahko pomeni več anksioznosti, slabši spanec in manjšo sposobnost odločanja. Več robe = več hrupa v glavi.
Svet ne potrebuje popolnih, potrebuje pa več dobrih namer.
Vsi vemo, da planeta ne bomo rešili s tem, da zamenjamo plastično slamico za kovinsko. Ampak začeti moramo nekje. In čeprav nas oglaševalski algoritmi prepričujejo, da smo predvsem potrošniki, smo najprej ljudje. In predvsem – del narave, ne nad njo. Samo… malo smo to pozabili.
Narava ni “tam zunaj”. Narava smo mi. In ko uničujemo okolje, ne ubijamo planeta – ustvarjamo svet, ki ni več primeren za nas. Zato ni več vprašanje, ali bomo nekaj storili. Vprašanje je samo: kje in kdaj začnemo?
Vsak ima svoj košček odgovornosti. In svojo priložnost.
En tak košček odgovornosti – čisto praktičen, zemeljski in brez velikih gesel – je lahko nekaj, kar se zgodi vsakih šest mesecev, ko se nekaj punc (mamic, “v ta dobrih letih”) zbere posveti svoj čas, energijo in na Vrhniki organizira preprost dogodek z močnim sporočilom.
Izmenjevalnica “Podarim – Dobim” ni nič revolucionarnega. Nimamo posebne opreme. Nimamo sponzorja. Imamo pa:
srce za skupnost,
čas, ki ga prostovoljno vložimo,
željo, da naredimo nekaj dobrega,
in občutek, da mora obstajati način, kako skrbeti eden za drugega in za naravo.
Enostavno: še uporabne stvari, ki jih več ne potrebujemo, podarimo. In če najdemo kaj zase? Lepo. Če ne? Tudi.
Pomembno je, da naredimo nekaj – zase, za okolje, za drugega, za skupnost.
