Blog

  • Dediščina kartuzije Bistra in južne železnice

    Dediščina kartuzije Bistra in južne železnice

    LAS Barje z zaledjem v občinah, ki jih pokriva, organizira serijo delavnic na temo kulturne dediščine. Na delavnici, ki je potekala 26. 3. 2025, s pričetkom ob 19.00, v prizidku borovniške osnovne šole, je glavna vloga pripadla dr. Barbari Juršič.
    V uvodu v svojo kratko predstavitev zgodovine kartuzije Bistra je nekdanja direktorica Tehniškega muzeja Slovenije, ki sedaj domuje v prostorih nekdanje kartuzije, izpostavila dobro sodelovanje z Občino Borovnica v času svojega mandata. Tesne vezi med Borovnico in kartuzijo izpričuje tudi sama zgodovina kartuzije, tako glede njenih srednjeveških poimenovanj in dejstva, da so v času gradnje samostana v sredini 13. stoletja menihi živeli v Borovnici ter po njegovi izgradnji dolg poleg ostalih posesti posedovali tudi celotno Borovniško dolino in Menišijo.
    Menihi so se večinoma ukvarjali s prepisovanjem in okraševanjem besedil iz stare in nove zaveze, teoloških, zgodovinskih in ostalih spisov. Žal je večina velike zbirke rokopisov, ki jih je hranila kartuzija, zgorele v velikem požaru let 1385. Kljub temu Narodna in univerzitetna knjižnica hrani precej pomembnih in dragocenih rokopisov, ki so nastali v kartuziji, enega pa so nedavno našli v knjižnici v Grenoblu.
    V zaključku nas je seznanila z načrti za celovito prenovo muzeja, ki so nastali v času njenega mandata in v katerih je poleg predstavitve preoblikovanja samostana v današnjo podobo, ki je sledila nakupu samostanskega kompleksa s strani bogatega ljubljanskega industrialca in trgovca Franceta Galleta leta 1826, predvidena tudi sodobna predstavitev same kartuzije, rokopisov in življenja menihov.Manjši del grajskega kompleksa gradu Bistra, ki je v času lastništva gradu s strani družine Galle služil kot prostor za shranjevanje oranževcev oz. t. i. “oranžerija” pa bo s pomočjo kohezijskih sredstev kmalu postal sodoben interpretacijski center za predstavitev ogroženih živalskih in rastlinskih vrst na Ljubljanskem barju oz. tistih, ki domujejo v okolici muzeja.
    Nekdanji borovniški župan, poslanec DZ-RS Bojan Čebela je potrdil dobro sodelovanje med Občino Borovnica in TMS v času, ko ga je vodila predavateljica in je bilo osredotočeno na iskanje rešitev za obvozno cesto mimo kompleksa gradu, kar je na eni strani pogoj za normalen dostop prebivalcev borovniške občine do cestne in AC mreže, po drugi strani pa za razvoj samega muzeja. TMS je vedno tudi pokazal zanimanje za sodelovanje pri predstavitvi in promociji vsebin tehniške dediščine v okviru Praznika borovnic in drugih prireditev, nadaljuje pa se tudi tradicija gostovanja prireditve Moja reka praznuje v prostorih muzeja.
    Da je folklorna kulturna dediščina v borovniški občini ne le zelo živa, temveč ima tudi dobre temelje za svojo prihodnost, je pokazala otroška folklorna skupina Coklarčki, ki je s svojim kratkim nastopom požela simpatije in velik aplavz obiskovalcev.
    V drugi polovici je višji svetovalec za razvoj in razvojne projekte Andrej Klemenc na kratko z osnovnimi dejstvi ter prikazom fotografij stanja pred in po izvedbi projekta predstavil preko LAS Barje z zaledjem s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj sofinanciran projekt “Tematski park in spominska pot Borovniškega viadukta“. Povedal je tudi, da je Občina Borovnica v partnerstvu s HUD Karel Barjanski ter OŠ iz Borovnice, Brezovice pri Ljubljani in Preserja, konec januarja na javni poziv LAS Barje z zaledjem vložila projekt “Dediščina zbližuje – železnice povezuje”, ki nadaljuje prizadevanja občine za obnovo, predstavitev in interpretacijo železniške tehniške dediščine. Pred kratkim so bile na zahtevo LAS posredovane tudi obsežne dopolnitve vloge in sedaj se nestrpno pričakuje ali bo projekt poslan v končno odobritev pristojnemu ministrstvu. V najboljšem primeru bi se izvedba lahko začela že to jesen.
    Da je za sodobnost teh krajev železniška dediščina enako pomembna kot je dediščina samostana Bistra za obdobje srednjega veka dokazuje tudi prošnja hrvaškega železniškega muzeja za objavo fotografije Borovniškega viadukta v okviru velike razstave, ki se pripravlja ob 200 letnici železnic.
    Občina Borovnica bo ob tej priložnosti zagotovila možnost organiziranega in vodenega obiska razstave in z manjšimi dogodki v času Dnevov evropske kulturne dediščine in Tedna kulturne dediščine tudi sama obeležila 200 obletnico prvega javnega prevoza z vlakom med Stocktonom in Darlingtonom v Angliji.
    Večina od dvajsetine obiskovalcev se je po samem dogodku dalj časa zadržala na manjši zakuski, za katero je poskrbela turistična kmetija Košir s Pristave nad Ohonico ter ob tem živahno kramljala o temah, ki so bile predstavljene na delavnici.

    Občina Borovnica

     

  • Občni zbor DU Polhov Gradec

    Občni zbor DU Polhov Gradec

    Vse navzoče članice in člane je pozdravila predsednica društva Cecilija Jarc in pričela z otvoritvijo Občnega zbora, ki je bil 45. po vrsti. Poseben pozdrav je podelila gostom: podžupanji Občine Dobrova – Polhov Gradec Ireni Bačilja Brajnik, namestniku KS Polhov Gradec Ljubu Volk, predsedniku Mestne zveze DU Marjanu Sedmak, predsedniku Območne zveze DU Ljubljana – Vič Rudnik Mirku Jarc, predsedniku DU Horjul Matku Zdešar in predsednici DU Vrzdenec Elizabeti Petrovčič. Delovno predsedstvo v sestavi: Janez Novak, Irena Pogačar in Franci Kožuh je pričelo z delom. Predsednik Janez Novak je vse prisotne lepo pozdravil in se jim zahvalil za zaupanje. Verifikacijska komisija v sestavi: Tinca Škof in Ivica Malovrh in Tončka Dolenc so opravile svoje delo in delovno predsedstvo je nadaljevalo z delom. Verifikacijska komisija je sporočila, da se je zbora udeležilo 47 % članic in članov.  Za vedno je v letu 2024 od nas odšlo 9 članov. Počastili smo jih z minuto molka.  »Slava jim!« V letu 2024 je v naše društvo vstopilo 11 novih članov. »Da bo naša polhograjska barvita jesen še lepša, še vedno vljudno vabimo medse nove člane,« je povedala predsednica. Skladno s pravili društva glede sklepčnosti občnega zbora je nato predlagala kulturni program. Sledil je recital dobrodošlice Medičarstva in svečarstva Perger – Slovenj Gradec, ki ga je podala predsednica Ceciija Jarc. Članica UO Irena Pogačar pa je zrecitirala pesmi Franceta Prešna. Na koncu nas je pa razveselila in nasmejala še s šopkom anekdot. 
    Po kulturnem programu je delovni predsednik nadaljeval z delom. 
    Prvo poročilo je podala predsednica Cecilija Jarc o aktivnostih v društvu za leto 2024 ter plan dela za leto 2025. Blagajničarka Milena Pustovrh je podala poročilo o blagajniškem poslovanju za leto 2024 in finančni načrt za leto 2025. Podala je tudi poročilo o telovadbi. Naslednje poročilo je podal predsednik balinarske sekcije Janez Založnik.   Predsednik komisije za socialno skrbstvo Jože Bizjan je naslednji podal poročilo in se hkrati zahvalil za požrtvovalno delo poverjenikov. Poročilo o pohodništvu je izčrpno podala Anica Peklaj, ki svoje pohodnike vodi iz Črnega Vrha, pa vse do morske obale. Poročilo o izletništvu je podala predsednica sekcije Ivica Malovrh. Naslednje poročilo je podal Viktor Prosen, ki opravlja prevoze na delovanju projekta Prostofer, v naši občini. Viktor je iz našega društva edini prostovoljec in je lepo povabil še kakega člana, da se pridruži tej mreži. 
    Predsednica  nadzornega odbora Andrejka Novak je naslednja podala svoje poročilo. Predsednik častnega razsodišča Cveto Pustovrh je podal svoje poročilo in zaključil z besedami, da je bilo društvo pridno in delovalo  brez napak. Občni zbor je soglasno sprejel in potrdil vsa poročila. 
    Naslednja točka dnevnega reda je bila namenjena gostom in gostje so se oglasili. Prav vsi gostje so sodelovali pri tej točki.

    Na občnem zboru so bila podeljena tri priznanja. Prejeli si jih: 
    – Balinarska sekcija, za odlične športne rezultate.
    – Anica Peklaj, za prizadevno delo v sekciji Pohodništvo. 
    – Jože Malovrh, za prizadevno delo praproščaka in delo v sekciji Izletnišvo.

    Predsednica  se je zahvalila Občini Dobrova – Polhov Gradec, Krajevni skupnosti Polhov Gradec ter Javnemu zavodu Polhograjska graščina za pomoč in sodelovanje. Zahvalila se je članom UO za požrtvovalno delo v društvu. Zahvalila se je vsem predsednikom sekcij in komisij ter poverjenikom  v društvu. Zahvala tudi prostovoljcu pri projektu Prostofer. Za pomoč in sodelovanje se je zahvalila tudi Mestni zvezi DU, ZDUS in Območni zvezi DU.  Da smo se pa lahko dobro slišali, gre pa zahvala naši blagajničarki Mileni in njenemu vnuku, ki je poskrbel za ozvočenje. 
    Na koncu je predsednica povedala, da bodo vsi planirani dogodki za leto 2025 objavljeni na spletni strani Občine in Našem časopisu Prireditve Blagajeve dežele v letu 2025. 
    Ob zaključku se je predsednica zahvalila vsem za prisotnost ter jim zaželela zdravja, pozitivizma in lepih trenutkov do naslednjega Občnega zbora. 
    Prav prijazno je povabila članice in člane na prvi dogodek, ki bo ob Dnevu žena in moža, kot ta dogodek radi imenujemo. Sledilo je drugo povabilo na Potopis po Afriki, ki bo v mesecu maju. Ko pa pride poletje, se pa vidimo na poletnem pikniku. 
    Nato pa jim zaželela prijetno popoldne ob druženju ter dober tek, kajti iz kuhinje je že prijetno zadišalo.

    Cecilija Jarc 

     

  • Gradnja vodovoda Koti

    Gradnja vodovoda Koti

    Dela na izgradnji vodovodnega omrežja in vodohrana potekajo po načrtih. Na vodohranu je izvajalec betoniral pokrivno ploščo prve celice, pri betoniranju pokrivne plošče druge so dela v teku. Dokončani  so prostori za strojnico.
    V Brezovici in v Zabočevem se izvajajo hišni priključki. Pri gasilskem domu v Brezovici se bilo izvedeno podvrtavanje za napeljavo vodovodne cevi pod mostom in spoj z vodovodom na drugi strani mostu. Uspešno je bil opravljen je bil tudi tlačni preizkus cevovoda.
    Na Dražici se nadaljuje s podvrtavanjem za položitev cevi pod cesto v dolžini 200 m od Dražica h. š. 1 do h. št. 14. Sočasno poteka gradnja glavnega voda v zgornjem delu Dražice.
    Večina navedenih del bo končana do konca prihodnjega meseca. Sledi izgradnja črpališča, kjer bodo uporabljene modularne rešitve, tako da pričakujemo, da bodo vsa dela zaključena v roku, do konca septembra, razen če seveda ne bo prišlo do nepredvidenih zapletov.

    Občina Borovnica

  • Zadnji dnevi vojne

    Zadnji dnevi vojne

    Že pred desetimi oz. petimi leti sem v Našem časopisu pisal o dveh dneh, ki sta pretresla vasi med Vrhniko in Ljubljano. Odhajajoča nemška vojska je morda na ravni jezika razumela svoj sestop, saj se je iz Oberlaibacha umikala proti Laibachu, torej od zgoraj navzdol. Vse skupaj pa se je ustavilo na črti Bevke-Log-Brezje. Kovinska mečava je neskončnokrat preglasila ptičje petje in vetrič v mladem bukovju. Začelo se je zadnje dejanje. 
    80 let, ki so minila od tedaj, je res dolga doba in mnogi, ki so bili v tistih dneh še dojenčki, so že prestopili prag v onostranstvo. Eden izmed njih je bil tudi Tone Popit, čigar mamo Ano je v tistih viharnih dneh prestrelila krogla, vendar je kljub poškodbi lahko dojila svojega najmlajšega sina. Letos je umrl tudi Ivan Armič z Lukovice, ki je marsikateri topovski izstrelek videl izginiti globoko v mokro Barje; ob koncu druge svetovne morije je bil skoraj polnoleten mladenič. Tudi Nada Toplak, roj. Jerina, ki je za naslednje rodove ohranila toliko dragocenih spominov, je že prešla v večnost. V Kovačevi hiši na Logu so ob koncu vojne bivali nemški oficirji, ki so vsi nestrpni čakali povelje za umik. Z Loga je malo pred njimi odšla z nekaterimi drugimi domačini in prebivalci sosednjih vasi tudi Nada, ena od hčera Matije Jerine, podkovskega kovača, sicer po poreklu iz Blatne Brezovice. Prispela je do Dravelj, potem se je odločila za vrnitev domov. 9. maja 1945 je umrl Ignac Plestenjak. 
    Skupaj z Nemci so se umikali tudi pripadniki italijanske republikanske vojske, ki so se po kapitulaciji bojevali naprej na nemški strani. Eden od njih je bil tudi vojni kurat, ki je Minki K. in njeni materi pod vojaško suknjo pokazal duhovniško opravo. To je bilo tik pred koncem vojne. Minka ga je peljala na grič k cerkvi sv. Janeza Krstnika, kjer je na hitro odmaševal, potem pa se z Minko ob strani vrnil k Matičku. S strahom se je oziral na Jelovški vrh in Minki po italijansko zatrjeval, da so tam partizani in oni »bum-bum«. Minka mu ni čisto verjela, ker ni imela slabih izkušenj s partizansko vojsko. Pri Matičkovih so do konca vojne bivali nemški oficirji, ki so bili zaskrbljeni za usodo domačih, vendar pa Lenaršičevo družino skorajšnji prihod partizanskih enot ni skrbel. 
    Na Jelovškem vrhu, strateški točki med zaselkom Jordanov kot in Lesnim Brdom (domačini vrhu rečejo tudi Miza), so se med vojno nekajkrat udarili partizani in t. i. četniki. Tam je še vedno mogoče najti kakšen nabojni tulec s tistih časov, spominsko tablo pa je žal vzela noč. Šlo je za slovenske pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini, verjetno pod poveljem majorja Karla Novaka. Ti so novačili med domačini tako, da se je v četniških enotah znašel tudi Štefanov Slavko Petkovšek z Drenovega Griča skupaj z nekaterimi sovaščani. Povsem ob koncu vojne so se slovenski četniki umaknili čez hrib proti Vrzdencu. Domačinka gospa A. J., ki je bila v tistih dneh skoraj desetletno dekletce, se spominja, da so se četniki zadrževali v Klamovem lazu nad cerkvijo, partizani pa so jih obstreljevali iz Kosove doline nad Rozmanovim mlinom nad potokom Šujica. Gospa Angela se spominja, da je šel ata kosit travo za živino, ona pa je pazila na volovsko vprego pri vozu. Mine, pravi, so švigale vse naokrog. Poveljnik četniškega odreda je bil Debevc, njegova sestra Mara je bila učiteljica v bližnjem Horjulu. Četniki so se verjetno s slovenskimi domobranci pozneje umaknili čez Karavanke na Koroško, kakšna je bila njihova kasnejša usoda, pa ni znano. 
    6. maja ob osmih zvečer se je proti severu premaknila 13. hercegovska brigada, ki je prispela iz Grahovega na črto Borovnica–Kamnik. Verjetno je kakšen od bataljonov nekaj časa počival pri preserskem župnišču, kjer jih je sprejel tamkajšnji župnik Kočar. Ta se je z begunci že bil napotil na negotovo pot proti severu, vendar si je pozneje premislil in se vrnil, češ »moja vest je čista, ostanem med svojimi župljani«. R. Šuštaršič iz Preserja se spominja, da so imeli hercegovski partizani s seboj dolge nože, s katerimi so razkosavali pravkar pečenega vola. Hvalili so gostoljubje preserškega »popa«, ki je, kot znajo povedati prebivalci podkrimskih vasi, znal z ljudmi. Tako se je verjetno priljubil tudi zagorelim Hercegovcem. 
    13. brigada je torej okrog sedmih zjutraj prispela na črto Horjul–Vrzdenec, kjer jih je pričakal močan protitankovski ogenj in mine iz minometalcev, ki so ga na Hercegovce sipale močne enote t. i. ljotićevcev (Srbski prostovoljni korpus). Partizani so se umaknili proti Žažarju in šele zvečer poskusili s tremi bataljoni prebiti zasedo, vendar jim je uspelo zasesti samo koto na Samotorici. Naslednji dan, ko sta 11. in 14. hercegovska brigada prebili obrambno črto Log–Brezje, so pripadniki 13. brigade uspeli zasesti še koto Kožljek in se napotili za bežečimi sovražniki na črti Polhov Gradec–Dvor (slednja kraja sta bila kot Ljubljana osvobojena 9. maja). 11. in 14. hercegovska brigada sta skupaj s 7. slovenskim udarnim korpusom JA v zgodnjih jutranjih urah eno za drugo zasedali ljubljanske ulice, 13. brigada pa je ob petih popoldne zasedla Šentvid nad Ljubljano. 
    6. maja se je z Brezovice napotila kolona beguncev. Čez Podsmreko je bilo do Dobrove vse mirno. Na Dvoru jih je ustavila patrulja četnikov. V Polhovem Gradcu je bilo rahlo vznemirjenje zaradi bližine Korene, kjer so imeli domobranci svoje postojanke. Zvečer in ponoči je bilo slišati rafale domobranskih strojnic s Korene. 7. maja nadaljujejo begunci proti Črnemu vrhu. V vasi je še nemška posadka. Ubežnike Nemci strašijo, da na Gorenjskem ni več kaj jesti, ker so že vse pojedli njihovi umikajoči se rojaki. 
    Koloni se pridruži vod rovtarskih domobrancev. Mimo Pasje ravni so se po slabih kolovozih spustili v Poljansko dolino, kjer so še gospodarili domobranci. Po dolini prispejo do Škofje Loke, ki se je polnila z begunci, in prenočili v starodavnem mestu. Naslednji dan – 9. maja, so se zlili v nepregledno množico ljudi, ki so z žalostjo odhajali proti Tržiču in Ljubelju. 
    Težki časi, obsijani s soncem, so v težkih bojih vzeli prenekatero vojaško življenje na eni in drugi strani usodnega spopada, ki je zdesetkal prebivalce Evrope, mnoge rojake pa razpršil po vsem svetu. 9. maja praznujemo dan Evrope. Leta 1945 je za nekatere to bil dan zmage, za druge dan zloma, naj bo letos to dan, ki povezuje državljane Evrope in vseh držav, ki bi nekoč želele postati del velike družine evropskih narodov. Naj se morija nikoli več ne ponovi!

    Miha Rus

    Viri:
    1. Mensur Seferović: 13. hercegovačka NOU brigada 
    2. Spomini brezoviškega kaplana Borisa Komana 
    3. Ustni viri: posnetki, pripovedovanje

     

  • Moje pesmi, moje sanje v Prosvetnem domu

    Moje pesmi, moje sanje v Prosvetnem domu

    Zgodba muzikala, ki so ga v celoti pripravili učenci pod vodstvom mentorjev, je poln čustvenih pesmi, ki izražajo vse od veselja, žalosti, do optimizma in upanja na lepši jutri. Predstava je tudi tokrat odlično uspela in lahko smo upravičeno ponosni na sodelujoče učence in mentorici Ilonko Pucihar in Kristino Smrke, ki vsako leto s tem prikažejo veliko talenta in vztrajnosti z vsakotedenskimi vajami in usklajevanjem med mnogimi obveznostmi vsakega od sodelujočih. 
    A predstava je le vrhunec več mesecev trajajočega procesa. Pred tem je namreč treba določiti idejno zasnovo, ki raste že v poletnih mesecih in vsebuje tako glasbene, kot scenske in kostumske ideje. Poleg tega je tu še veliko dodatnega dela in pomoči s strani vseh, ki jih potrebujejo pri izvedbi: od urejanja besedila, prilagoditev scenarija, prevoda, priredbe glasbenih besedil in priredbe glasbe zasedbi, ki je v določeni sezoni možna glede na učence, ki obiskujejo določene inštrumente v glasbeni šoli. 
    In nenazadnje je tu še usklajevanje s tehnično ekipo, od maske, do svetlobe in ozvočenja. Vse to je potrebno, da muzikal lahko zaživi na odru in da lahko publika uživa v predstavi, vedno navduši. Mentorici Ilonka in Kristina sta priznali, da  zelo veseli, da v celotnem projektu sodelujejo tudi nekdanji učenci glasbene šole, ki so že dali skozi sodelovanje v muzikalu in svoje znanje in izkušnje predajajo mlajšim generacijam. Letos sta bila to Mitja Justin, ki je soavtor priredbe scenarija in Megi Češnovar, ki je poleg sodelovanja v muzikalu odigrala tudi pomembno vlogo mentorice mlajšim nastopajočim. 
    Na koncu pa je največje plačilo za vse, ki so na kakršenkoli način vpleteni v muzikal, navdušen aplavz publike in polna dvorana ter to, da se ceni ustvarjalnost nastopajoče ekipe.

    Peter Kavčič 
    Foto: Fotostudio Tim

     

  • Odprtje razstave Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju

    Odprtje razstave Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju

    Razstavo so popestrili mladi glasbeniki in plesalci folklorne skupine Klas in Šumnik. Za uvod so zaigrali Droblanc, eno tistih melodij, ki jo je dobro poznal in večkrat na svojo ”frajtonarico” zaigral tudi Rudi Sečnik, ki bil med domačini znan kot Cankarjev Rudl iz Samotorice. Prav zaradi domačih posnetkov, ki so se ohranili na audio kaseti, so lahko na Glasbenonarodopisnem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), digitalizirali in arhivirali melodije za nadaljnje rodove. Njegove melodije ljudskih plesov so namreč izbrali kot izhodišče za sodelovanje v evropskem projektu Ples kot nesnovna kulturna dediščina: novi modeli omogočanja participativnih plesnih dogodkov oz. krajše Dance – ICH. 
    Otvoritve se je udeležila tudi predstojnica Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, dr. Mojca Kovačič, ki je s temi besedami strnila misli po otvoritvi: ”Lani smo praznovali 90 let našega inštituta in skozi vsa ta desetletja od ustanovitelja Franceta Marolta naprej s sodelavci skrbimo za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine. Zbiramo gradivo, ga arhiviramo in seveda damo nazaj med ljudi, da naša lokalna in nacionalna dediščina ne gre v pozabo. Hkrati moram povedati še eno zanimivost, vaša – horjulska glasbeno-plesna dediščina, se je s tem projektom umestila v evropski prostor med ostale podobne ali pa tudi malo drugačne glasbeno plesne prakse.”
    Zbrane je nagovoril tudi župan občine Horjul Janko Prebil, ki je izrazil zadovoljstvo ob tem, da sta se lahko glasba in ples naših prednikov ohranila in da bodo o tem seznanjeni tudi vsi ljudje, ki bodo videli to razstavo doma in seveda tudi v drugod po Evropi.
    Razstavo je pripravila dr. Rebeka Kunej, znanstvena sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ki je ob tem pomembnem dogodku za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine dejala: ”Kot etnologinja, ki sodelujem v projektu, in kot vaša sokrajanka, mi je v posebno čast, da lahko z razstavo opozorimo na dragocen, a doslej deloma prezrt del plesne dediščine naše doline in hkrati prinesem majhen delček evropske plesne dediščine tudi v ta prostor.     V okviru projekta Dance – ICH, ki ga sofinancira Evropska unija preko programa Ustvarjalna Evropa sicer sodeluje devet različnih ustanov iz šestih evropskih držav. To, da smo si projektni partnerji precej različni, projektu daje dodatno širino in bogastvo. Projekt sicer vodi Center za ljudsko glasbo in ples iz norveškega Trondheima.” 
    Rebeka Kunej se je na koncu zahvalila tudi občini Horjul in županu za posluh in razumevanje dela ter pripravljenos gostiti razstavo v avli občinske stavbe. Na tak način  je Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU edini izmed partnerjev, ki je razstavo pripeljal tudi v lokalno skupnost, s katero sodeluje. 
    Po ogledu kratkega dokumentarnega videa o plesu in kulturni dediščini, ki si ga lahko tudi vi ogledate na razstavi (na Občini Horjul je razstava odprta v času uradnih ur do 27. junija 2025), so glasbeniki ponovno poprijeli za svoja glasbila, plesalci in plesalke pa povabili zbrane goste na ples. Zaigrali so polko iz repertoarja Rudija Sečnika – ”Sedem let”.

    Besedilo in foto: Peter Kavčič

  • 30 let od prve revije pevskih zborov

    30 let od prve revije pevskih zborov

    Prva borovniška revija je bila organizirana že pred 30 leti, na kresni večer v gasilskem domu na Bregu. Od takrat do danes se je zvrstilo že mnogo pevcev, nekaj glasov, ki smo jih slišali na tokratni prireditvi, pa je odmevalo tudi že daljnega leta 1995. Za tokratno organizacijo je poskrbel Ženski pevski zbor Tonja v sodelovanju z občino Borovnica. Na prireditvi, ki jo je povezovala Anita Garafolj, smo lahko slišali petje iz grl 112 otrok in 30 odraslih pevcev z zborovodji in sicer Mladinski pevski zbor OŠ Borovnica, Ženski pevski zbor Tonja, Glasbeno ritmično skupino Čebelice, Otroški pevski zbor 1.in 2.razreda OŠ Borovnica, Otroški pevski zbor 3. do 5.razreda OŠ Borovnica in MPZ Šting`lc. Po videnem in slišanem lahko rečemo, da petje ostaja pomemben del prihodnosti našega kraja.
    Ob tej priložnosti se organizatorke zahvaljujejo Barbari Pristavec za oblikovanje plakatov in zloženk ter vrtnarstvu Hlebec za prispevek k dekoraciji odra.     

    Rok Mihevc 

  • Srce za samostanskimi zidovi: Borovnice ne bom nikoli pozabila

    Srce za samostanskimi zidovi: Borovnice ne bom nikoli pozabila

    Vesel sem, da se je na povabilo za temo meseca aprila, v katerem smo se veselili velikonočnih praznikov, odzvala redovnica, ki pripada redu, za katerega je današnji svet čisto nasprotje. Mnogi se še spomnite Marjetke Petrič, ki danes sliši na ime sestra Alojzija, njen dom je bil vse do njenega 20. leta na Dražici. Že 25 let pa mineva od njenega zadnjega pogleda na borovniško dolino, na njen dom, saj zdaj pripada sestram klarisam, ki živijo v strogi klavzuri, v kateri se trudijo za popolno uboštvo in sestrsko občestvo.  
    V iskrenem in iskrivem pogovoru je spregovorila o svoji odločitvi za redovniški poklic, vplivu okolja na njeno duhovno iskanje, opisala je potek vsakdana v samostanu in mladim ter iskalcem duhovne opore sporočila: Ne bojte se iskati Boga. In ja, kljub temu, da je njeno življenje “omejeno”, je v sestri Alojziji čutiti srečo in svobodo.   

    S. Alojzija, kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za redovniški poklic? 
    Najprej bi rekla, da je šlo za Božji klic – jaz sem le odgovorila nanj. Prvič sem ga zaslišala pri 14 letih, ko mi je umrl ati. V tej preizkušnji sem se obrnila k Bogu in močno začutila, da me kliče, čeprav še nisem vedela, kam. V vsakem trenutku sem ga prosila, naj mi pokaže pot. Sčasoma sem spoznala, da je to pot med klarisami – tam sem začutila, da je to moj življenjski prostor. 

    Kako ste prišli v stik s klarisami? 
    Prej jih nisem poznala. Srečala sem jih šele v srednji šoli, ko sem hodila na duhovne vaje z brati kapucini v Assisi, tam sem tudi odkrila Frančiškovo in Klarino duhovnost. Prijateljica me je povabila k sestram klarisam, čeprav mi je bilo na začetku vse precej tuje – zaprto, za mrežami. Vseeno sem začutila, da je to zame. Upirala sem se, ker sem imela rada gore, prijatelje, dejavnosti v župniji. A sem dojela, da bom nesrečna, če ne poskusim. Po enem letu v samostanu sem vedela, to je to. 

    Kako so vaši domači sprejeli odločitev? 
    Težko. Še posebej, ker je bila mami vdova, sestra se je poročila in šla od doma in bi mami ostala sama. A rekla mi je: “Če boš ti srečna, bom tudi jaz.” Jokali sva obe, a me ni ovirala. Zdaj sva duhovno zelo povezani – moliva druga za drugo. 

    Je imela domača župnija pri tem pomembno vlogo? 
    Zelo. Župnik Jože Stržaj in katehet Edo sta nas močno duhovno vodila, kasneje tudi župnik Janez Šilar. Družinske svete maše so mi bile pomembne – tam sem dobila vzor vere. Kraj odraščanja ima veliko vlogo pri duhovni poti. 

    Kako poteka vaš dan v samostanu? 
    Začnemo ob polnoči z nočno molitvijo, nato počitek do 4:30, ob 5:00 molimo brevir, rožni venec in imamo sveto mašo. Potem sledi delo, molitev, skupni obroki in večerne molitve. Ob 21:00 je večerni počitek. Trenutno nas je v Turnišču osem, po vsej Sloveniji pa nas je 28. 

    Spremljate dogajanje v svetu in kako? 
    Interneta, radia in televizije nimamo, a spremljamo osnovne informacije prek verskega tiska in klicev ljudi. Za vse potrebe molimo – za Cerkev, svet, Slovenijo, posameznike. 

    Kdo ima vstop v vaš samostan? 
    Le nujni delavci in strokovnjaki, škof ob vizitaciji, zdravnik, če je potrebno in v redkih primerih nuncij ali predsednik države – čeprav tega od slednjega še nihče ni izkoristil. 

    S čim se ukvarjate poleg molitve? 
    S koralnim petjem, klekljanjem, gospodinjskimi opravili. Imamo velik vrt, si pridelamo zelenjavo, ker smo vegeterjanke, pripravljamo ozimnico, pripravljamo drva, skrbimo za vzdrževanje hiše. 

    Kako se sosestre razumete med seboj? 
    Zelo dobro. Imamo določen čas za skupno rekreacijo in pogovor. Kadar pride do nesoglasij, kar je tudi čisto normalno, se o tem pogovorimo. Sestrinska povezanost je temelj naše skupnosti. 

    Imate priložnost tudi za kakšen šport? 
    Ne v klasičnem smislu, imamo pa veliko fizičnega dela, ki nam pomaga ohranjati kondicijo. 

    Kako življenje klaris lahko nagovarja sodobnega človeka? 
    S tem, da pokaže, da ni bistvo v potrošništvu. Kristus je vir resnične svobode in veselja. Če ga iščemo s srcem, se nam razodene. 

    Življenje v samostanu zahteva svoja pravila. S kakšnimi izzivi se za samostanskimi zidovi še srečujete? 
    Z lastno naravo – s svojimi slabostmi in vsakodnevnim bojem proti grehu. A z Božjo pomočjo in Marijinim varstvom gremo naprej. Enkrat gre lažje, drugič gre težje, vedno moramo biti na preži, da se ne pustimo zapeljevati hudemu duhu. 

    Pogrešate domači kraj? 
    Na začetku sem zelo pogrešala. Mnogi so mi rekli, če sem pozabila Borovnico … Ne, nisem in nikoli je ne bom. Velikokrat se spomnim na sam kraj, na vse ljudi, s katerimi sem bila nekoč povezana. Vse prinašam pred Jezusa in mu rečem, naj ta kraj in vse ljudi blagoslovi, naj jim da moči, da bi ostali zvesti Bogu.  

    Kakšen spomin imate na dan odhoda od doma za vedno pred 25 leti? 
    Zelo čustven. Večer prej sem pakirala stvari in ko je mami zagledala vse tiste kovčke, je planila v jok in rekla, da je naslednji dan ne bo, ker ji bo težko gledati, kako odhaja od doma. Bila sem sama doma, skupaj z bratom me je prišla iskati Marija iz Horjula, ki je z mano tudi vstopila v samostan. Bilo mi je samo to žal in še vedno mi je, da takrat nisem šla še na atijev grob. 

    Kako je z novimi poklici? 
    Zadnji vstop je bil pred štirimi leti. Nekatera dekleta se zanimajo, a jih strah ali jih navezanost na dom odvrne. Kljub temu imamo več poklicev kot drugi ženski redovi. 

    Kaj bi sporočili iskalcem duhovne opore? 
    Ne bojte se. Če iščete Boga s srcem, ga boste našli. Oklenite se Kristusa in Marije – z njuno pomočjo bomo zmogli. Hvaležni bodimo za odrešenje in vstajenje. 

    Še pozdrav Borovničanom in vsem, ki vas poznajo? 
    V molitvi se vas spominjam. Če boste v stiski, nas lahko pokličete – molile bomo za vas. 

    Rok Mihevc 

  • Ljubljanica kot opomin in navdih

    Ljubljanica kot opomin in navdih

    Organizator, Humanistično umetniško društvo Karel Barjanski v sodelovanju s partnerji, želi z dogodkov ozavestiti o pomenu vode kot naravnega vira, kulturnega navdiha ter pomenu varovanja vodnih habitatov. To je bilo tudi sporočilo vseh govornikov, ki so se zvrstili pred govornico. “Najvišji po lestvici” je bil minister za okolje in naravne vire Jože Novak, ki je spodbul k spoštljivejšemu odnosu do reke, saj se nam bo ta spoštljivost vedno vračala. Kot primer slabega odnosa do narave je navedel katastrofalne poplave leta 2023. Pri tem je sporočil, da se na tovrstne izzive pripravljajo tudi na ministrstvu in zagotovil, da bodo občinam pomagali pri vodoskrbi in odvajanju odpadnih voda. “Postavljamo temelje urejanja, pri čemer bo država naredila večji del,” je dejal minister in na koncu omenil tudi plovno pot po Ljubljanici.
    Med drugim so spregovorili še     direktorica direktorata za vode na ministrstvu dr. Lidija Globevnik, direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic in dolgoletni direktor Notranjskega regijskega parka Matevž Podjed, ki so poudarili pomen trajnostnega ravnanja z vodami in bogato dediščino reke Ljubljanice. Poslanec Bojan Čebela je spomnil na fenomen reke sedmih imen. Dogodek je povezoval Borut Doljšak, glasbeno pa so ga obogatili kvartet Semprevivum, Karl Vizo in Lado Jakša.

    Rok Mihevc


    Izvedbo prireditve so s svojimi donatorskimi prispevki omogočili: Člani HUD Karel Barjanski, Krajinski park Ljubljansko barje, FENOLIT d.d., POTCG d.o.o., BIROSISTEMI d.o.o., METALKA COMMERCE d.d., HIDROTEHNIK d.o.o., PROZVOK d.o.o., KRŽIČ TRANSPORT s.p.,  AMT 24 d.o.o. in Zveza kulturnih društev (ZKD) – Vrhnika-Borovnica.

  • Zlato priznanje za krvavice in svinjsko salamo – Noj Tomi

    Zlato priznanje za krvavice in svinjsko salamo – Noj Tomi

    Tone Krek, znan tudi kot Noj Tomi, mesar iz Butajnove nad Horjulom, je že v začetku leta 2025 dosegel pomembne uspehe, ki potrjujejo kakovost njegovih mesnih izdelkov. V tem letu je prejel že dve zlati plaketi za svoje izdelke. 
    V januarju je Noj Tomi prejel zlato priznanje za svoje krvavice na tekmovanju Čurkarijada 2025 v Kogu, kjer so se predstavile krvavice iz celotne Slovenije. Prleško tekmovanje Črnih Čurk se vsako leto odvija pod organizacijo Društva Antonovanje na Kogu, dogajanje okoli tekmovanja pa se vsako leto razvleče na 2 tedna dogodkov. Letos so januarsko dogajanje otvorili z nastopom pevskega zbora, nadaljevali z okroglimi mizami, poskušnjo krvavic in lokalnega vina ter ocenjevanjem krvavic, v soboto, 18. januarja, pa je potekala osrednja prireditev s podelitvami priznanj, stojnicami lokalnih ponudnikov, srečelovom in drugim kulturnim programom. Noj Tomi je za svojo krvavico prejel častitljivih 19/20 točk. 
    Minilo je le nekaj mesecev in 5. aprila je Noj-Tomi na 3. Salamijadi v Vipavskem Križu prejel zlato priznanje za svojo svinjsko dimljeno salamo. Letošnja konkurenca je predstavljala 48 salam, Noj-Tomi pa se je tekmovanja udeležil prvič. Tekmovanje je potekalo po različnih kategorijah – dimljena, nedimljena in divjačinska salama ter špehovka. 
    Pr’ Lupč pa je pestro čez celotno leto. Poleg mesarije in obiskovanja tekmovanj so s svojimi izdelki prisotni na kar treh tržnicah – Dobrova, Vič in Vrhnika, z mesninami obogatijo tudi pogostitve v sklopu Dobrot Blagajeve dežele, nekajkrat letno pa v njihovi mesariji potekajo tudi izobraževanja za razsek mesa. 
    Izobraževanja pod organizacijo Zavoda Ljubljana in Zavoda Kranj so zelo priljubljena tako pri mesarjih kot tudi pri kuharjih, kmetih in vseh ljubiteljih pravilne priprave mesa. S skromnim prispevkom se udeleženci na dnevnem izobraževanju naučijo razseka, tehnik obdelave mesa ter same uporabe. Udeležence izobražujejo mesarji, razsek pa je večinoma prikazan na drobnici in govedu.
    Izobraževanja pri Noj-Tomiju potekajo večkrat letno, mesta pa so skoraj vedno popolnoma zapolnjena. Naslednja delavnica se bo odvijala v mesecu maju, istega meseca pa bo Tone zopet sodeloval na Festivalu dobrot slovenskih kmetij, kjer se bo tokrat predstavil s svinjsko salamo. 

    M. D.
    Foto: Noj-Tomi