Blog

V februarju je Planinsko društvo Vrhnika v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika povabilo gospo Štefko Šebalj Mikše, članico Planinskega društva Cerknica, dolgoletno markacistko in planinsko vodnico, ki nam je predstavila nastanek in delovanje steklarn – glažut na Javorniku.

Slovenija je bila v preteklosti posuta z majhnimi steklarnami – glažutami  povsod, kjer so bile velike površine gozdov, saj je bil les osnovna surovina za kurjenje talilnih peči in za pridobivanje pepelike, ene od  glavnih sestavin za izdelavo stekla. Poleg oglarjenja je bilo steklarstvo način izkoriščanja kvalitetnih gozdov v oddaljenih krajih Pohorja, Zasavja, Posavja, Kozjanskega in drugod. Glažuto so vedno zgradili v osrednjem delu najboljših gozdnih površin in se preselili na drugo lokacijo, ko je bil gozd izsekan.

Tudi Javornik in drugi cerkniški gozdovi  so bili že v preteklosti zelo bogati z lesom, tako da sta na območju Javornika delovali dve večji glažuti. V 18. stoletju Karlovica ali Dolenjska, ki je bila zgrajena blizu gradu Karlovica, ko je zmanjkalo lesa pa so glažuto zaprli in v 19. stoletju naredili novo z imenom Jezerska višje v osrčju javorniških gozdov. Lastniki glažut so se menjali, gradili so jih tržaški trgovci z lesom in veleposestiki, ki so imeli v lasti velike gozdne površine in jemali v služnost tudi gozdove okoliških kmetov. Jezersko glažuto je za kratek čas odkupil tudi domačin, a je kmalu spet prišla v roke posestnika Pagliaruzzija (lastnika Cekinovega gradu v Ljubljani).

Glažuto Karlovico je omenjal tudi Baltazar Hacquet v knjigi Oryctographia Carniolica iz leta 1778. V njegovem času je bila steklarna v razcvetu,  saj so v njej poleg  mojstrov iz Češke in Štajerske dobili delo  tudi domači mojstri, mizarji, kamnoseki in kmetje, ki so nosili kremen iz severnega pobočja Slivnice v Dolenjo vas, kjer so ga v mlinih na potoku drobili v prah. Tam so izdelovali tudi pepeliko (lužen pepel), katero so dodajali kremenčevemu prahu, da so znižali tališče na 800 °C – na temperaturo, ki so jo v pečeh lahko dosegli s kurjenjem drv oz. oglja, nekatere surovine  pa so uvažali iz Trsta in namesto pepelike in sode dodajali  morsko sol, ki je bila cenejša od pepelike, kajti za 1 kg steklovine je zgorelo 2.400 kg lesa, od tega le 72 kg za taljenje, ostali les pa so porabili za pridobivanje pepelike (Cimperšek M. 2016).  

Izdelovali so pollitrske steklenice, kozarce, šipe in kakovostno steklo za ure. Glažuta Karlovica je zamenjala več lastnikov,  nazadnje je bila v lasti bratov Kreidl, delovala je do leta 1793, nato pa so Karlovico zaprli.  Razlog so bile najbrž finančne težave in pritožbe lastnikov gozdov,  ki se z  goloseki gozda niso strinjali. Od  steklarne je ostalo samo ime Glažuta in ostanki vodnjaka.

Glažuta Jezerska  je bila  postavljena višje v pobočje Javornika nad Zadnjim krajem v k.o. Otok I. Iz mapne kopije iz leta 1823 (Arhiv Republike Slovenije) je razvidno, da je steklarno sestavljalo 14 lesenih poslopij, kar kaže, da je bilo obratovanje steklarne dovoljeno  za dobo 20 let.

Proizvodnja je cvetela, steklene izdelke so prodajali tudi na Tržaško in delovanje podaljševali z nedogovorjenim izsekavanjem gozdov v lasti okoliških kmetov, zato so glažuto zaprli, ostala je samo pot, ki je bila zgrajena do glažute Jezerska in se še danes imenuje Fabrška pot.

V steklarni so izdelovali votlo in ravno steklo, steklenice za rozolijo (liker iz cvetov pomaranč in vrtnic; J. Kebe ), brušene kozarce, krožnike, vodne in peščene ure, ampule, retorte, vaze, lekarniško posodo ter steklenice z okraski. Steklo so tudi brusili, ohranil se je  lestenec, ki krasi podružnično cerkev sv. Petra v vasi Dolenje Jezero.

Nekatere svoje izdelke je zadnji lastnik steklarne Pagliaruzzi poslal tudi  na  obrtniško razstavo v Ljubljano leta 1844 in jih podaril muzeju.

Gospa Štefka ima v svoji zbirki poleg ostankov stekla in materiala, ki ga je našla med raziskovanjem  okolice nekdanjih glažut, tudi dragoceno steklenico, ki je bila v lasti njene prababice.

Gospe Štefki Šebalj Mikše se zahvaljujemo za zanimivo predavanje, saj je obiskovalcem, ki so napolnili Malo dvorano Cankarjevega doma na Vrhniki, prikazala malo poznano glažutarstvo na Javorniku nad Cerkniškim jezerom.                                                                                            

Marija Dolinar