»Hčere že štiri mesece ni bilo,« potoži mož. Žena odgovori: »Kaj pa govoriš, saj je bila včeraj tu.« Tako se velikokrat odvija pogovor med možem in ženo, ko se mednju vrinejo znaki demence oziroma motnje spomina.
Demenca je bolezen, ki ne izbira žrtev in lahko doleti vsakega izmed nas. Tudi v naši skupnosti so med nami osebe z demenco; nekatere poznamo, saj begajo po ulicah, še več jih je doma za štirimi zidovi in z njimi svojci, ki se jim je zaradi tega povsem spremenilo življenje. Demenca pride počasi, neopazno in mine lahko kar nekaj časa, preden si priznamo, da je z našim partnerjem, očetom ali mamo nekaj hudo narobe. Da se je povsem spremenilo njegovo ali njeno obnašanje, razpoloženje; da se človek zapira vase, da so se pojavile težave pri opravljanju vsakodnevnih opravil, da oseba ponavlja ena in ista vprašanja. Zato je zgodnje odkrivanje bolezni najboljše zagotovilo za čim daljše ohranjanje samostojnosti.
Petega marca 2025 sta bila med nami ponovno: prof. dr. Zvezdan Pirtošek, vodilni slovenski nevrolog, strokovnjak za demenco ter druge nevrodegenerativne bolezni in dr. Vida Drame Orožim, nevropsihiatrinja, sodelavka Spominčice-Alzheimer Slovenija. Veseli smo ju bili. Čeprav že veliko vemo o demenci, sta nam tudi tokrat postregla z zanimivimi in koristnimi informacijami.
Prof. dr. Vida Orožim Drame, zaljubljenka v čudežno delovanje možganov, nam je razlagala o antropološkem razvoju možganov v povezavi z demenco. Pri tem je izpostavila, da so možgani dosegli vrhunec razvoja, umetna inteligenca jih želi prehiteti, vendar ji to, po njenem prepričanju, še dolgo ne bo uspelo. V prazgodovini so naši možgani tehtali pol kilograma, danes so težki v povprečju kilogram in pol. Najprej smo razvili tako imenovane plazilske možgane, kjer je bilo v ospredju preživetje; za temi sesalske možgane s poudarkom na čustvih, na limbičnem sistemu in nazadnje še racionalne možgane z razumom v ospredju. Pri teh kar 85 odstotkov sestave zavzema možganska skorja. V naših možganih se nahaja najfinejša nevronska mreža, vse celice so med seboj povezane in si pomagajo. Zanimivo je prehranjevanje nevronov. Nevron se preprosto uleže na krvno kapilaro in si izmenjata hranilne snovi. Nevroni z izrastki so različnih oblik: v malih možganih na primer najbolj spominjajo na obliko morskih alg. V možganih vlada super red, vse poti so enosmerne, kar zagotavlja večjo pretočnost. Tudi velika mesta imajo iz enakega razloga enosmerni promet. Kako in kdaj pa se možgani čistijo? V spanju se odprejo vsi kanali v možganih, priteče limfa in spere možgane. Ob očiščenih možganih se zbudimo spočiti in sveži. Zato je še kako važno razviti dobre spalne navade.
Možgani se ob naši nedejavnosti polenijo, določeni predeli preprosto propadejo. Zato dr. Orožimova vedno znova poudarja: »Učite se novih stvari, ker vsaka dejavnost, ki jo začneš na novo, aktivira naše možgane.« Za konec je popestrila srečanje s prikazom preproste vaje – prepletanja prstov: sredinec damo čez kazalec, približamo v dotik palec in prstanec in ob tem migamo z mezincem – vsaj 30 sekund večkrat na dan. Ob tem delajo vsi možgani!
Prof. Pirtošek je na kratko povzel razlike med tako imenovano frontalno-čelno demenco in Alzheimerjevo demenco. Čelni reženj možganov, tako imenovano tretje oko, je odgovorno za to, da svoje življenje obvladujemo, da smo empatični. Pri frontalni demenci se človek vedenjsko spremeni, pogosta je hiperseksualnost in s tem nasilnost. Žena pogosto izreče trditev: »To ni več isti človek.« Zanimivo je, da so se te osebe na obisku pri zdravniku sposobne kontrolirati, biti šarmantne, hudomušne. Šele pogovor žene in zdravnika odkrije žalostno resnico. Tedaj zdravnik svetuje, da se žena poveže z otroki, če gre na primer za nasilje, da skupaj pripravijo plan B.
Pri Alzheimerjevi demenci so v ospredju težave s spominom. Prof. Pirtošek nas je spomnil, da je za naš spomin najodgovornejši hipokampus (ime je dobil zaradi oblike, ki spominja na morskega konjička). Nahaja se na zadnji strani možganov, za ušesom. Tu so shranjeni vsi naši spomini: na poroko, na rojstvo otroka, na prvo ljubezen.
Ko pride do poškodb, do sprememb v skorji možganov, le-te ne poškodujejo starejših, bolj oddaljenih spominov, temveč vplivajo na novejši spomin. Človek se spomni pomembnih mejnikov iz svojega otroštva, iz mladosti, veliko slabši pa je spomin na nedavne dogodke. Mož se pritožuje, da hčerke že dolgo ni bilo na obisk; žena mu odgovarja, da je bila doma včeraj. Hkrati se človek začne izgubljati v prostoru. Pride na Prešernov trg z namenom, da bo šel v lekarno, pa se nenadoma ne more spomniti, kje pravzaprav je in zakaj. Epizodični spomin in težave z orientacijo sta najpogosteje prva opozorilna znaka za Alzheimerjevo demenco.
V nadaljevanju smo se seznanili z novim, težko pričakovanim zdravilom za demenco. Novo zdravilo (lecanemab) je v nas vzbudilo upanje, a je namenjeno le zdravljenju zgodnje faze Alzheimerjeve demence. Zdravilo deluje na način, da izpira amiloidne plake, to so škodljive beljakovine v možganih. Spiranje le-teh potem, ko je bolezen prisotna že dlje časa, pomeni zgolj spiranje pogorišča in nima nobenega smisla. Zdravilo ima, kot vsako drugo, stranske učinke, in sicer v 10 odstotkih pride lahko do mikro krvavitev, v 1 odstotku pa do večje krvavitve, kar pomeni dejansko možgansko kap. Toda zdravilo navkljub naštetemu predstavlja upanje za mnoge bolnike in njihove svojce. Še naprej pa potekajo številne raziskave za razvoj zdravila, ki bo bolezen dejansko zdravilo in ne le zaustavljalo napredovanje demence.
Obliži za na kožo, zdravilo Exelon, so učinkoviti v dveh tretjinah: zdravilo izboljša kognitivne sposobnosti v eni tretjini, v eni tretjini zaustavi proces slabšanja, v zadnji tretjini pa zdravilo ne pomaga.
Na koncu smo zaključili, da človek v izogib demenci lahko največ naredi sam. Redno gibanje, zdravo prehranjevanje, dovolj spanja, radovednost, učenje novih stvari, nove strasti, druženje – vse to so aksiomi za dolgo zdravo življenje. Tudi, ko se že pojavijo prvi opozorilni znaki, da se v naših možganih nekaj dogaja, se lahko naslonimo na svoje kognitivne rezerve. Prof. Pirtošek pravi, da z zdravim načinom življenja, z zgoraj naštetimi aksiomi lahko kar za 40 odstotkov zaustavimo napredovanje bolezni. Pomembno je, da poskrbimo za svoja čutila, ko zaznamo, da nam pešajo (slušni aparat, očala).
Hvala lepa Spominčici – celotni ekipi, ki nas tako vztrajno in zavzeto ozavešča o vseh težavah in napredku v povezavi z » epidemijo 21. stoletja«. Prisrčna hvala, draga profesorica dr. Vida Oražim Drame in spoštovani profesor dr. Zvezdan Pirtošek.
Erna Kos Grabnar
