Blog

  • Odprtje razstave Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju

    Odprtje razstave Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju

    Razstavo so popestrili mladi glasbeniki in plesalci folklorne skupine Klas in Šumnik. Za uvod so zaigrali Droblanc, eno tistih melodij, ki jo je dobro poznal in večkrat na svojo ”frajtonarico” zaigral tudi Rudi Sečnik, ki bil med domačini znan kot Cankarjev Rudl iz Samotorice. Prav zaradi domačih posnetkov, ki so se ohranili na audio kaseti, so lahko na Glasbenonarodopisnem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), digitalizirali in arhivirali melodije za nadaljnje rodove. Njegove melodije ljudskih plesov so namreč izbrali kot izhodišče za sodelovanje v evropskem projektu Ples kot nesnovna kulturna dediščina: novi modeli omogočanja participativnih plesnih dogodkov oz. krajše Dance – ICH. 
    Otvoritve se je udeležila tudi predstojnica Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, dr. Mojca Kovačič, ki je s temi besedami strnila misli po otvoritvi: ”Lani smo praznovali 90 let našega inštituta in skozi vsa ta desetletja od ustanovitelja Franceta Marolta naprej s sodelavci skrbimo za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine. Zbiramo gradivo, ga arhiviramo in seveda damo nazaj med ljudi, da naša lokalna in nacionalna dediščina ne gre v pozabo. Hkrati moram povedati še eno zanimivost, vaša – horjulska glasbeno-plesna dediščina, se je s tem projektom umestila v evropski prostor med ostale podobne ali pa tudi malo drugačne glasbeno plesne prakse.”
    Zbrane je nagovoril tudi župan občine Horjul Janko Prebil, ki je izrazil zadovoljstvo ob tem, da sta se lahko glasba in ples naših prednikov ohranila in da bodo o tem seznanjeni tudi vsi ljudje, ki bodo videli to razstavo doma in seveda tudi v drugod po Evropi.
    Razstavo je pripravila dr. Rebeka Kunej, znanstvena sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ki je ob tem pomembnem dogodku za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine dejala: ”Kot etnologinja, ki sodelujem v projektu, in kot vaša sokrajanka, mi je v posebno čast, da lahko z razstavo opozorimo na dragocen, a doslej deloma prezrt del plesne dediščine naše doline in hkrati prinesem majhen delček evropske plesne dediščine tudi v ta prostor.     V okviru projekta Dance – ICH, ki ga sofinancira Evropska unija preko programa Ustvarjalna Evropa sicer sodeluje devet različnih ustanov iz šestih evropskih držav. To, da smo si projektni partnerji precej različni, projektu daje dodatno širino in bogastvo. Projekt sicer vodi Center za ljudsko glasbo in ples iz norveškega Trondheima.” 
    Rebeka Kunej se je na koncu zahvalila tudi občini Horjul in županu za posluh in razumevanje dela ter pripravljenos gostiti razstavo v avli občinske stavbe. Na tak način  je Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU edini izmed partnerjev, ki je razstavo pripeljal tudi v lokalno skupnost, s katero sodeluje. 
    Po ogledu kratkega dokumentarnega videa o plesu in kulturni dediščini, ki si ga lahko tudi vi ogledate na razstavi (na Občini Horjul je razstava odprta v času uradnih ur do 27. junija 2025), so glasbeniki ponovno poprijeli za svoja glasbila, plesalci in plesalke pa povabili zbrane goste na ples. Zaigrali so polko iz repertoarja Rudija Sečnika – ”Sedem let”.

    Besedilo in foto: Peter Kavčič

  • 30 let od prve revije pevskih zborov

    30 let od prve revije pevskih zborov

    Prva borovniška revija je bila organizirana že pred 30 leti, na kresni večer v gasilskem domu na Bregu. Od takrat do danes se je zvrstilo že mnogo pevcev, nekaj glasov, ki smo jih slišali na tokratni prireditvi, pa je odmevalo tudi že daljnega leta 1995. Za tokratno organizacijo je poskrbel Ženski pevski zbor Tonja v sodelovanju z občino Borovnica. Na prireditvi, ki jo je povezovala Anita Garafolj, smo lahko slišali petje iz grl 112 otrok in 30 odraslih pevcev z zborovodji in sicer Mladinski pevski zbor OŠ Borovnica, Ženski pevski zbor Tonja, Glasbeno ritmično skupino Čebelice, Otroški pevski zbor 1.in 2.razreda OŠ Borovnica, Otroški pevski zbor 3. do 5.razreda OŠ Borovnica in MPZ Šting`lc. Po videnem in slišanem lahko rečemo, da petje ostaja pomemben del prihodnosti našega kraja.
    Ob tej priložnosti se organizatorke zahvaljujejo Barbari Pristavec za oblikovanje plakatov in zloženk ter vrtnarstvu Hlebec za prispevek k dekoraciji odra.     

    Rok Mihevc 

  • Srce za samostanskimi zidovi: Borovnice ne bom nikoli pozabila

    Srce za samostanskimi zidovi: Borovnice ne bom nikoli pozabila

    Vesel sem, da se je na povabilo za temo meseca aprila, v katerem smo se veselili velikonočnih praznikov, odzvala redovnica, ki pripada redu, za katerega je današnji svet čisto nasprotje. Mnogi se še spomnite Marjetke Petrič, ki danes sliši na ime sestra Alojzija, njen dom je bil vse do njenega 20. leta na Dražici. Že 25 let pa mineva od njenega zadnjega pogleda na borovniško dolino, na njen dom, saj zdaj pripada sestram klarisam, ki živijo v strogi klavzuri, v kateri se trudijo za popolno uboštvo in sestrsko občestvo.  
    V iskrenem in iskrivem pogovoru je spregovorila o svoji odločitvi za redovniški poklic, vplivu okolja na njeno duhovno iskanje, opisala je potek vsakdana v samostanu in mladim ter iskalcem duhovne opore sporočila: Ne bojte se iskati Boga. In ja, kljub temu, da je njeno življenje “omejeno”, je v sestri Alojziji čutiti srečo in svobodo.   

    S. Alojzija, kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za redovniški poklic? 
    Najprej bi rekla, da je šlo za Božji klic – jaz sem le odgovorila nanj. Prvič sem ga zaslišala pri 14 letih, ko mi je umrl ati. V tej preizkušnji sem se obrnila k Bogu in močno začutila, da me kliče, čeprav še nisem vedela, kam. V vsakem trenutku sem ga prosila, naj mi pokaže pot. Sčasoma sem spoznala, da je to pot med klarisami – tam sem začutila, da je to moj življenjski prostor. 

    Kako ste prišli v stik s klarisami? 
    Prej jih nisem poznala. Srečala sem jih šele v srednji šoli, ko sem hodila na duhovne vaje z brati kapucini v Assisi, tam sem tudi odkrila Frančiškovo in Klarino duhovnost. Prijateljica me je povabila k sestram klarisam, čeprav mi je bilo na začetku vse precej tuje – zaprto, za mrežami. Vseeno sem začutila, da je to zame. Upirala sem se, ker sem imela rada gore, prijatelje, dejavnosti v župniji. A sem dojela, da bom nesrečna, če ne poskusim. Po enem letu v samostanu sem vedela, to je to. 

    Kako so vaši domači sprejeli odločitev? 
    Težko. Še posebej, ker je bila mami vdova, sestra se je poročila in šla od doma in bi mami ostala sama. A rekla mi je: “Če boš ti srečna, bom tudi jaz.” Jokali sva obe, a me ni ovirala. Zdaj sva duhovno zelo povezani – moliva druga za drugo. 

    Je imela domača župnija pri tem pomembno vlogo? 
    Zelo. Župnik Jože Stržaj in katehet Edo sta nas močno duhovno vodila, kasneje tudi župnik Janez Šilar. Družinske svete maše so mi bile pomembne – tam sem dobila vzor vere. Kraj odraščanja ima veliko vlogo pri duhovni poti. 

    Kako poteka vaš dan v samostanu? 
    Začnemo ob polnoči z nočno molitvijo, nato počitek do 4:30, ob 5:00 molimo brevir, rožni venec in imamo sveto mašo. Potem sledi delo, molitev, skupni obroki in večerne molitve. Ob 21:00 je večerni počitek. Trenutno nas je v Turnišču osem, po vsej Sloveniji pa nas je 28. 

    Spremljate dogajanje v svetu in kako? 
    Interneta, radia in televizije nimamo, a spremljamo osnovne informacije prek verskega tiska in klicev ljudi. Za vse potrebe molimo – za Cerkev, svet, Slovenijo, posameznike. 

    Kdo ima vstop v vaš samostan? 
    Le nujni delavci in strokovnjaki, škof ob vizitaciji, zdravnik, če je potrebno in v redkih primerih nuncij ali predsednik države – čeprav tega od slednjega še nihče ni izkoristil. 

    S čim se ukvarjate poleg molitve? 
    S koralnim petjem, klekljanjem, gospodinjskimi opravili. Imamo velik vrt, si pridelamo zelenjavo, ker smo vegeterjanke, pripravljamo ozimnico, pripravljamo drva, skrbimo za vzdrževanje hiše. 

    Kako se sosestre razumete med seboj? 
    Zelo dobro. Imamo določen čas za skupno rekreacijo in pogovor. Kadar pride do nesoglasij, kar je tudi čisto normalno, se o tem pogovorimo. Sestrinska povezanost je temelj naše skupnosti. 

    Imate priložnost tudi za kakšen šport? 
    Ne v klasičnem smislu, imamo pa veliko fizičnega dela, ki nam pomaga ohranjati kondicijo. 

    Kako življenje klaris lahko nagovarja sodobnega človeka? 
    S tem, da pokaže, da ni bistvo v potrošništvu. Kristus je vir resnične svobode in veselja. Če ga iščemo s srcem, se nam razodene. 

    Življenje v samostanu zahteva svoja pravila. S kakšnimi izzivi se za samostanskimi zidovi še srečujete? 
    Z lastno naravo – s svojimi slabostmi in vsakodnevnim bojem proti grehu. A z Božjo pomočjo in Marijinim varstvom gremo naprej. Enkrat gre lažje, drugič gre težje, vedno moramo biti na preži, da se ne pustimo zapeljevati hudemu duhu. 

    Pogrešate domači kraj? 
    Na začetku sem zelo pogrešala. Mnogi so mi rekli, če sem pozabila Borovnico … Ne, nisem in nikoli je ne bom. Velikokrat se spomnim na sam kraj, na vse ljudi, s katerimi sem bila nekoč povezana. Vse prinašam pred Jezusa in mu rečem, naj ta kraj in vse ljudi blagoslovi, naj jim da moči, da bi ostali zvesti Bogu.  

    Kakšen spomin imate na dan odhoda od doma za vedno pred 25 leti? 
    Zelo čustven. Večer prej sem pakirala stvari in ko je mami zagledala vse tiste kovčke, je planila v jok in rekla, da je naslednji dan ne bo, ker ji bo težko gledati, kako odhaja od doma. Bila sem sama doma, skupaj z bratom me je prišla iskati Marija iz Horjula, ki je z mano tudi vstopila v samostan. Bilo mi je samo to žal in še vedno mi je, da takrat nisem šla še na atijev grob. 

    Kako je z novimi poklici? 
    Zadnji vstop je bil pred štirimi leti. Nekatera dekleta se zanimajo, a jih strah ali jih navezanost na dom odvrne. Kljub temu imamo več poklicev kot drugi ženski redovi. 

    Kaj bi sporočili iskalcem duhovne opore? 
    Ne bojte se. Če iščete Boga s srcem, ga boste našli. Oklenite se Kristusa in Marije – z njuno pomočjo bomo zmogli. Hvaležni bodimo za odrešenje in vstajenje. 

    Še pozdrav Borovničanom in vsem, ki vas poznajo? 
    V molitvi se vas spominjam. Če boste v stiski, nas lahko pokličete – molile bomo za vas. 

    Rok Mihevc 

  • Ljubljanica kot opomin in navdih

    Ljubljanica kot opomin in navdih

    Organizator, Humanistično umetniško društvo Karel Barjanski v sodelovanju s partnerji, želi z dogodkov ozavestiti o pomenu vode kot naravnega vira, kulturnega navdiha ter pomenu varovanja vodnih habitatov. To je bilo tudi sporočilo vseh govornikov, ki so se zvrstili pred govornico. “Najvišji po lestvici” je bil minister za okolje in naravne vire Jože Novak, ki je spodbul k spoštljivejšemu odnosu do reke, saj se nam bo ta spoštljivost vedno vračala. Kot primer slabega odnosa do narave je navedel katastrofalne poplave leta 2023. Pri tem je sporočil, da se na tovrstne izzive pripravljajo tudi na ministrstvu in zagotovil, da bodo občinam pomagali pri vodoskrbi in odvajanju odpadnih voda. “Postavljamo temelje urejanja, pri čemer bo država naredila večji del,” je dejal minister in na koncu omenil tudi plovno pot po Ljubljanici.
    Med drugim so spregovorili še     direktorica direktorata za vode na ministrstvu dr. Lidija Globevnik, direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic in dolgoletni direktor Notranjskega regijskega parka Matevž Podjed, ki so poudarili pomen trajnostnega ravnanja z vodami in bogato dediščino reke Ljubljanice. Poslanec Bojan Čebela je spomnil na fenomen reke sedmih imen. Dogodek je povezoval Borut Doljšak, glasbeno pa so ga obogatili kvartet Semprevivum, Karl Vizo in Lado Jakša.

    Rok Mihevc


    Izvedbo prireditve so s svojimi donatorskimi prispevki omogočili: Člani HUD Karel Barjanski, Krajinski park Ljubljansko barje, FENOLIT d.d., POTCG d.o.o., BIROSISTEMI d.o.o., METALKA COMMERCE d.d., HIDROTEHNIK d.o.o., PROZVOK d.o.o., KRŽIČ TRANSPORT s.p.,  AMT 24 d.o.o. in Zveza kulturnih društev (ZKD) – Vrhnika-Borovnica.

  • Zlato priznanje za krvavice in svinjsko salamo – Noj Tomi

    Zlato priznanje za krvavice in svinjsko salamo – Noj Tomi

    Tone Krek, znan tudi kot Noj Tomi, mesar iz Butajnove nad Horjulom, je že v začetku leta 2025 dosegel pomembne uspehe, ki potrjujejo kakovost njegovih mesnih izdelkov. V tem letu je prejel že dve zlati plaketi za svoje izdelke. 
    V januarju je Noj Tomi prejel zlato priznanje za svoje krvavice na tekmovanju Čurkarijada 2025 v Kogu, kjer so se predstavile krvavice iz celotne Slovenije. Prleško tekmovanje Črnih Čurk se vsako leto odvija pod organizacijo Društva Antonovanje na Kogu, dogajanje okoli tekmovanja pa se vsako leto razvleče na 2 tedna dogodkov. Letos so januarsko dogajanje otvorili z nastopom pevskega zbora, nadaljevali z okroglimi mizami, poskušnjo krvavic in lokalnega vina ter ocenjevanjem krvavic, v soboto, 18. januarja, pa je potekala osrednja prireditev s podelitvami priznanj, stojnicami lokalnih ponudnikov, srečelovom in drugim kulturnim programom. Noj Tomi je za svojo krvavico prejel častitljivih 19/20 točk. 
    Minilo je le nekaj mesecev in 5. aprila je Noj-Tomi na 3. Salamijadi v Vipavskem Križu prejel zlato priznanje za svojo svinjsko dimljeno salamo. Letošnja konkurenca je predstavljala 48 salam, Noj-Tomi pa se je tekmovanja udeležil prvič. Tekmovanje je potekalo po različnih kategorijah – dimljena, nedimljena in divjačinska salama ter špehovka. 
    Pr’ Lupč pa je pestro čez celotno leto. Poleg mesarije in obiskovanja tekmovanj so s svojimi izdelki prisotni na kar treh tržnicah – Dobrova, Vič in Vrhnika, z mesninami obogatijo tudi pogostitve v sklopu Dobrot Blagajeve dežele, nekajkrat letno pa v njihovi mesariji potekajo tudi izobraževanja za razsek mesa. 
    Izobraževanja pod organizacijo Zavoda Ljubljana in Zavoda Kranj so zelo priljubljena tako pri mesarjih kot tudi pri kuharjih, kmetih in vseh ljubiteljih pravilne priprave mesa. S skromnim prispevkom se udeleženci na dnevnem izobraževanju naučijo razseka, tehnik obdelave mesa ter same uporabe. Udeležence izobražujejo mesarji, razsek pa je večinoma prikazan na drobnici in govedu.
    Izobraževanja pri Noj-Tomiju potekajo večkrat letno, mesta pa so skoraj vedno popolnoma zapolnjena. Naslednja delavnica se bo odvijala v mesecu maju, istega meseca pa bo Tone zopet sodeloval na Festivalu dobrot slovenskih kmetij, kjer se bo tokrat predstavil s svinjsko salamo. 

    M. D.
    Foto: Noj-Tomi

  • Otroci skozi pravljico spoznavali moč sodelovanja

    Otroci skozi pravljico spoznavali moč sodelovanja

    Upokojena vzgojiteljica Mojca Erjavec je malčkom prebrala pravljico O hroščku, ki je padel na hrbet slovenske avtorice Polone Šergon. Zgodba na preprost in otrokom razumljiv način govori o pomembnosti sprejemanja pomoči ter sodelovanja. Otroci so se naučili, da ni nič narobe, če kdaj potrebujemo roko prijatelja – prav nasprotno, pretiran ponos nas lahko včasih ovira pri reševanju težav. 

    V. L.
    Foto: Kud Kosec

  • Velika čast za GZ Horjul, gostila skupščino GZ regije Ljubljana

    Velika čast za GZ Horjul, gostila skupščino GZ regije Ljubljana

    Med uglednimi gosti so bili: Predsednik GZS tov. Janko Cerkvenik, Župan občine Horjul g. Janko Prebil, Člani skupščine GZ RL in Člani nadzornega odbora GZ RL. 
    Vodilni člani gasilskih zvez so se zbrali v gostilni pri Škofu v Zaklancu, kjer so po uvodnih nagovorih člani zveze prešli na teme dnevnega reda. Podana so bila poročila o opravljenem delu v preteklem letu in plan za letošnje leto, kar so delegati soglasno potrdili. S svojim obiskom in nagovorom prisotne počastil tudi predsednik Gasilske zveze Slovenije Janko Cerkvenik. Mojca Jazbar, nova predsednica Gasilske Zveze Horjul je po skupščini s temi besedami strnila svoje misli: ”To, da smo bili v GZ Horjul gostitelji me navdaja z velikim veseljem. V naši zvezi smo zelo počaščeni, da smo bili gostitelji skupščine in smo se lahko predstavili v izjemni luči. To dojemamo kot potrditev dobrega dosedanjega dela. Na tak način pa seveda tudi povezujemo zveze in društva v regiji in izboljšujemo odnose ter naše delo.”

    Peter Kavčič

  • Poziv občanom – zbiramo gradivo o spomeniku NOB na Dobrovi

    Poziv občanom – zbiramo gradivo o spomeniku NOB na Dobrovi

    Občina Dobrova – Polhov Gradec zbira gradivo in podatke v zvezi s spomenikom NOB na Dobrovi, ki stoji pred Zadružnim domom na naslovu Ulica Vladimirja Dolničarja 2. Spomenik, postavljen leta 1956, je delo Marka Šlajmerja in je posvečen prebivalcem Dobrove in okolice, padlim v času narodnoosvobodilnega boja. Gre za sedem metrov visok kamnit obelisk z vklesanim posvetilom in imeni žrtev. 
    Če kdo izmed občanov razpolaga s kakršnim koli gradivom, povezanem s tem obeležjem – s fotografijami, zapisi, dokumenti, osebnimi spomini ali drugimi informacijami, še posebej o prvotni zasaditvi in ureditvi okolice – vas prijazno vabimo, da nas kontaktirate. Za več informacij ali pošiljanje gradiva se lahko obrnete na mail: info@dobrova-polhovgradec.si
    Hvala vsem, ki se boste odzvali pozivu.

    Občina Dobrova – Polhov Gradec

  • Zaposlitveni sejem na Vrhniki!

    Zaposlitveni sejem na Vrhniki!

    Obveščamo vas, da UD Cerknica, Logatec, Vrhnika organizira Zaposlitveni sejem: Podpora iskalcem zaposlitve pri povezovanju z delodajalci na področju proizvodnje.

    KJE: Urad za delo Vrhnika, Stara Vrhnika 1 C

    KDAJ: v četrtek, 17. 4. 2025 med 10.00 in 12.00 uro

    Zaposlitveni sejem je namenjen povezovanju iskalcev zaposlitve z delodajalci na področju proizvodnje ter ustvarjanju novih zaposlitvenih dogovorov. Delodajalci bodo predstavili svojo dejavnost in zaposlitvene priložnosti na trgu dela, obiskovalci pa bodo lahko z delodajalci navezali stike, preverili prosta delovna mesta ter zaposlitvene možnosti.

    Na sejmu bodo zaposlitvene priložnosti predstavili naslednji delodajalci:

    • DS SMITH Slovenija d.o.o.
    • Precision Resource Slovenija d.o.o.  
    • Kovinoplastika Lož d.o.o.
    • Lonstroff d.o.o.
    • DG69 d.o.o

    Predhodna prijava na zaposlitveni sejem ni potrebna, dogodek je brezplačen, vljudno vabljeni!

    ZRSZ, Urad za delo Vrhnika

  • Tehnologija v vsakdanjem življenju – priložnost, ne ovira

    Tehnologija v vsakdanjem življenju – priložnost, ne ovira

    Danes se naša življenja vse bolj prepletajo s tehnologijo – s pametnimi telefoni, računalniki in drugimi digitalnimi napravami. Kljub temu se številni starejši še vedno raje izogibajo uporabe le-te. Razlogi so različni: pomanjkanje zanimanja, nepoznavanje ali pa preprosto negativen odnos do novosti. A če pametne naprave uporabljamo premišljeno, nam lahko močno olajšajo življenje in nas ohranjajo povezane z drugimi. 
    Družba se hitro razvija in vse več opravil poteka prek spleta – od plačevanja računov, naročanja pri zdravniku do prijav na storitve preko spletnih obrazcev. Čeprav je prvi stik s tehnologijo lahko zahteven, z redno vajo hitro ugotovimo, kako uporabna in prijazna je lahko. Pomembno je, da ostajamo samostojni in v stiku z drugimi – prav pri tem nam lahko pametni telefon ter računalnik močno pomagata.

    Učenje uporabe pametnih naprav – skupaj je lažje!
    V Sloveniji narašča število delavnic, namenjenih učenju uporabe pametnih telefonov in računalnikov za starejše. Tudi v naši občini Log-Dragomer smo že izvedli vrsto tovrstnih izobraževanj, ki so mnogim predstavljala prvi korak v svet tehnologije. 
    Mnogi ste se že udeležili skupinskih delavnic in pridobili osnovno znanje, nekateri pa ste nadaljevali z dodatnim učenjem v študijskih krožkih. Več informacij o prihajajočih delavnicah boste našli v spodnji preglednici.

    Individualna pomoč – prilagojena vam
    Zavedamo se, da skupinske delavnice včasih niso dovolj. Nekateri ste nam povedali, da ste znanje hitro pozabili; se niste naučili tistega, kar ste želeli, ali pa je bilo učenje prehitro. Zato v občini Log-Dragomer ponujamo tudi individualno učenje: ena na ena. 
    Individualna srečanja potekajo v pisarni za starejše Podaj roko, ki se nahaja v občinski stavbi, in v Društvu upokojencev Dragomer-Lukovica. Na začetku se pogovorimo o tem, kaj že znate in kaj bi se želeli naučiti, nato pa skupaj določimo termine, ki vam najbolj ustrezajo. Srečanja lahko potekajo enkrat ali večkrat – toliko časa, dokler se ne boste počutili samozavestno pri uporabi novih znanj. 
    Pomoč nudimo tudi pri manjših težavah – če se na primer zatakne pri določeni aplikaciji ali opravilu. V takih primerih se seveda oglasite samo enkrat. Podobno pomoč nudijo tudi na Digitočki, vsakemu posamezniku na razumljiv način nudijo svetovanje in uporabniško podporo s področja uporabe digitalnih javnih storitev (e-uprava ipd.). Ena od udeleženk je povedala: “Na računalniške ure sem prihajala v Pisarno za starejše, saj pri tem tempu tehnološkega napredka res potrebujemo pomoč. Delo v paru mi je bilo zelo všeč – osredotočili sva se na točno tiste stvari, ki so mi povzročale težave, in jih reševali neposredno na mojem računalniku.”

    Vas tehnologija spravlja v zadrego? Niste sami. 
    Imate težave pri uporabi pametnega telefona ali računalnika? Bi radi začeli znova ali pa samo izpopolnili svoje znanje? Pridružite se našim delavnicam, oglasite se v pisarni Podaj roko ali pa povprašajte v društvih o možnostih, ki so vam na voljo v občini. Teh ni malo!

    Ekipa Podaj roko