Volivke in volivci so odločali o podpori zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti. Odstotek udeležbe v Sloveniji je bil 25,93-odstoten, kar pomeni, da smo bili v Borovnici pri tem nadpovprečni, predvsem je izstopala skoraj 42-odstotna udeležba na volišču Gasilski dom Brezovica pri Borovnici.
Borovniški konec vsako leto skrbi, kako so prodor hladnega zraka preživeli nasadi ameriških borovnic na Ljubljanskem barju. Po podatkih Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana so se temperature tam spustile tudi do minus 6,3 stopinje Celzija. Po njihovih ocenah so bili cvetovi borovnic prizadeti od 50 do 90-odstotno, kar sicer ne pomeni nujno izpada pridelka do enakega odstotka, so ob tem pojasnili dodatno. V boj proti nizkim temperaturam so se znova morali podati borovniški pridelovalci, tudi tokrat s kurjenjem vlažnih bal in “švedskih bakel”. Kot je pojasnil Tine Palčič iz Jele Kitt, je videti, da so bili v boju uspešni, na nekaterih bolj zgodnjih sortah pa je bil upad oz. poškodovanost cvetov kar velik. A zanimivo, pridelovalci so pred mrazom trepetali celo v sredini maja, ko so se temperature spet nevarno približale ničli. V tem času so bile borovnice najbolj občutljive in lahko pomrznejo tudi pri tej temperaturi. Kot je še povedal Palčič, so ob vsaki pozebi do zdaj morali oddajati oceno škode, ki jo določajo kmetijski svetovalci, vendar pa še nikoli niso dobili nobene pomoči oz. odškodnine od države, tako kot jo dobivajo drugi sadjarji po Sloveniji. Ocena škode je bila namreč vedno tik pred pragom izplačila škode. Seveda razmišljajo, kako bi še na kakšen drugačen način zaščitili nasade pred pozebo, a so pri tem zelo omejeni, saj se nahajajo na zaščitenem območju Natura 2000.
Obletnico obstoja in delovanja so v soboto, 10. maja, obeležili tudi s svečano akademijo in slavnostno sejo, ki so se je v dvorani osnovne šole udeležili visoki gostje: dr. Saša Mevec Pušnik z Gasilske zveze, predsednika GZ Vrhnika Andreja Lenarčič, poveljnik GZ Vrhnika Benjamin Svenšek, prejemnik priznanja Matevža Haceta Vinko Keršmanc, župan Peter Črnilogar in občinski poveljnik Jože Palčič. Že takoj po uvodni državni in gasilski himni so si zbrani lahko pogledali nekaj minutni film, v katerem so člani društva pripovedovali o začetkih in razvoju delovanja ter pestrih aktivnostih danes. Po minuti molka za vse preminule tovariše društva, je v imenu domačega društva pozdravil predsednik Klemen Košir. “PGD Borovnica danes stoji trdno, z bogato tradicijo in jasno vizijo prihodnosti. Naj bo ta jubilej spodbuda, da skupaj ustvarimo nove uspehe – za varno in povezano skupnost,” je dejal. Podobno je naglasil tudi župan Črnilogar, ki je spomnil, da 140 let ni le številka, ampak je to zgodovina generacij, ki so s pogumom, delom in srčnostjo soustvarjale eno najpomembnejših vezi v skupnosti – zaupanje, da ne glede na vse, nekdo pride na pomoč. Ob tem se je zahvalil Gasilski zvezi, ki društva vsa leta strokovna podpira in sosednjim gasilskim društvo. “Naj nas obletnica spominja, da je pogum brezčasna vrednota, solidarnost pa najvišja oblika človečnosti.” Predsednica Gasilske zveze Vrhnika Andreja Lenarčič je spomnila, da je društvo najstarejše prostovoljno gasilsko društvo v borovniški kotlini in tretje najstarejše v njihovi zvezi, na kar so lahko iskreno ponosni. Osvetlila je pomen njihovega poslanstva.” V imenu Gasilske zveze Slovenije pa je čestitke predsednika in poveljnika prenesla dr. Saša Mevec Pušnik, ki je kot slavnostna govornica in nekdanja predsednica društva s posebno častjo nagovorila svoje tovariše. S kančkom nostalgije se je spomnila na čase, ko so skupaj premagovali ovire ter izzive, na katere so naleteli, hkrati se je zahvalila vsem, ki vztrajajo na poti in prispevajo k delovanju društva. Mlade je spodbudila naj sledijo svojim sanjam, vsem pa na srce položila še nekaj misli. “Postavljanje ciljev je nenazadnje tudi gonilo nenehnega razvoja, zato se ne bojte biti ambiciozni. Gasilska avtocisterna, ki je na poti, počasi postaja realnost in bo velik doprinos tako za vas kot za celotno lokalno skupnost, hkrati pa nov mejnik, ki bo zagotovo vlil dodaten zagon za nadaljnje delo. Čaka vas tudi prenova gasilskega doma, ki bo prav tako zahtevala veliko dela, odpovedovanja, prilagajanja. Ob vseh investicijah v opremo in znanje pa ne pozabite tudi nase – na negovanje medosebnih odnosov in komunikacijo.” V duhu dobrega odnosa in sodelovanja z okoliškimi gasilskimi društvo sta predsednik Klemen Košir in poveljnik Jaka Mihevc v znak zahvale podelila spominske plakete, prav tako sta se zahvalila vsem podjetjem, s katerimi društvo uspešno sodeluje in aktivnejšim članom društva. Za bolj sproščeni del akademije so poskrbeli kar gasilska mladina in Otroška folklorna skupina Coklarčki, vse skupaj pa je povezovala Anamarija Košir, ki je v program vključila tudi pesem Nine Jelen: “Gasilci niso kot vsi. Gasilci imajo super moči. Gasilci vse izpustijo, hitijo, tja, od kjer vsi drugi bežijo.”.
Na gasilski vaji, ki jo sicer izvedejo vsako leto, so sodelovala društva PGD Borovnica, PGD Brezovica pri Borovnici, PGD Breg – Pako in PIGD Fenolit. Na poziv se je odzvalo 45 gasilcev z osmimi vozili, udeležili so se je tudi direktor podjetja Slavko Žibret, župan Peter Črnilogar ter podžupan in poveljnik Civilne zaščite Borovnice Jože Korošec.
Ana Pavčič iz Fenolita je ob tem pojasnila, da so z vajo želeli preveriti usklajenost delovanja vodij sektorjev med samo intervencijo, hkrati pa so dobili občutek, kje so še mogoče izboljšave pri samem delu gasilskih enot in gasilcev. “Požarno varnost držimo na visokem nivoju, velik poudarek dajemo na usposabljanja zaposlenih, izobraževanja in usposabljanja novih operativnih gasilcev, dosledno izvajanje varnostnih zahtev in ukrepov ter izvajanje požarne straže,” je zagotovila.
Poveljnik poveljstva Borovnice Jože Palčič pa je podal oceno, da so gasilske skupine, ki so bile sestavljene mešano iz vseh društev, delovale usklajeno, vodje pa da so odlično odpravili svoje delo. Preizkusili so še penilo, ki ga je podjetje Fenolit uporabilo v svojem sistemu avtomatskega gašenja in sredstvo se je izkazalo za zelo učinkovito.
Za vse ljubitelje akcije pa bo zanimiv tudi slikovit opis celotne vaje in njenega poteka: PIGD Fenolit je postavilo zapore kanalov za meteorne vode, nato so napeljali vode do gorečega objekta in vstopili z napadalno skupino v prostor. Ob prihodu PGD Borovnica se je vodenje vaje predalu poveljniku društva, vzpostavilo se je napadalno-reševalno skupino, ki je poskrbela za reševanje ukleščenega voznika. Na kraj dogodka sta prispeli še PGD Brezovica pri Borovnici ter PGD Breg-Pako, ki sta dobili nalogo ohlajevanja objekta in pasivno varovanje sosednjih objektov. Vzpostavili so še drugo napadalno-reševalno skupino, ki je bila napotena v šotor in je ponovila reševanje ponesrečenca s tehniko dvigovanja bremen.
Na spletni strani Slovenske platforme za trajnostno mobilnost – SPTM je objavljen razpis CIPRE Slovenija – Call to action – razpis za podjetja in ustanove. CIPRA Slovenija v okviru projekta Trajnostno na delo: za čistejši zrak z uvajanjem ukrepov trajnostne mobilnosti v podjetjih in ustanovah odpira priložnost za podjetja in ustanove, ki želijo spodbuditi aktiven in trajnosten prihod na delovno mesto …
Komu je poziv namenjen?
Podjetjem in javnim ustanovam, ki si želijo spodbuditi aktiven prihod na delo med zaposlenimi ter tudi strankami/uporabniki.
**Sredstva ne predstavljajo državne pomoči oz. ne predstavljajo pomoči deminimis.
Kaj je cilj poziva?
Vplivati na spremembo potovalnih navad zaposlenih in obiskovalcev ustanove ali podjetja.
Kaj bo izbrano podjetje ali ustanova prejela?
Raziskavo obstoječih potovalnih navad, ovir in priložnosti za spremembe z akcijskim načrtom ukrepov (“mini” mobilnostni načrt). Kaj je mobilnostni načrt, si lahko pogledate TUKAJ.
Izvedbo ukrepov trajnostne mobilnosti iz akcijskega načrta (npr. nakup službenega e-kolesa, izgradnja kolesarnice, nakup ekrana za obveščanje o prihodu avtobusov ipd.) v vrednosti 2000 €. Več o dobrih praksah trajnostne mobilnosti si lahko pogledate TUKAJ.
Izvedbo promocijske kampanje za zaposlene (kolesarski zajtrki, nagradne igre za zaposlene ipd.) v vrednosti 1000 €.
Izobraževanje za ključne kadre o “behaviour change management” s poudarkom na področju trajnostne mobilnosti, ki pa prinaša dodano vrednost, saj so veščine in znanja uporabna za števila področja uvajanja sprememb poslovanja in delovanja v podjetju/ustanovi v vrednosti 1500 €. Kaj je “behaviour change management” si lahko pogledate TUKAJ.
Tretji koncert letošnje Glasbene fabr’ke je postregel z estetsko zaokroženim in premišljeno zasnovanim sporedom, ki je v ambientu cerkve sv. Marjete v Borovnici zaživel z izrazito zvočno prisotnostjo in notranjo dramaturško logiko. Komorni godalni orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani pod vodstvom Janeza Podleska je s solistoma Urošem Pavlovićem in Gregorjem Turkom oblikoval večer, ki ni zgolj predstavil raznolikega slogovnega razpona zahodnoevropske glasbene tradicije, temveč tudi zgovorno prepletal koncerte za godala in trobente, ljudsko in salonsko, mladostno lahkotnost in zrelo introspekcijo. Koncert se je odprl z Divertimentom v D-duru, K. 136 Wolfganga Amadeusa Mozarta – skladbo, ki jo je šestnajstletni skladatelj napisal v Salzburgu leta 1772. Kljub temu da gre za »divertimento«, žanr z osnovno funkcijo zabave, Mozartovo delo že odraža formalno kompaktnost in razvidno ambicijo po tehtnejši glasbeni govorici. Orkester je poudaril kontrapunktično živahnost notranjih glasov ter uravnotežil pregleden klasicistični stavek z občuteno agogično elastičnostjo. Sledil je Menuet iz Godalnega kvinteta v E-duru, op. 11, št. 5Luigija Boccherinija, poznana in čudovita skladba, ki je v cerkvi sv. Marjete zaživela kot aristokratska miniatura, polna lahkotnega duha in salonske prefinjenosti. V središču večera je zablestel Koncert za dve trobenti v C-duru Antonia Vivaldija, edini tovrstni v skladateljevem opusu. Solista Pavlović in Turk sta s tehnično zanesljivostjo in uigrano fraznim ravnotežjem podala vse registrske in artikulacijske barve trobent, ki so v dialogu in kanonu izrisale baročno slavnost z impresivno briljanco. Orkester je v obeh živahnih stavkih (Allegro, Allegro) poskrbel za čvrsto ritmično oporo, medtem ko je v osrednjem Largo izstopal kot kontrastno občuteni zvočni trenutek tišine, skoraj kot liturgična kontemplacija, značilna za cerkveno okolje. Po baročnem razkošju je sledila intimna liričnost Elgarjeve skladbe Salut d’amour, v kateri je orkester s subtilno dinamiko in homogeno zvočnostjo poustvaril avtorjev izvirni sentiment ljubezenske izjave, sprva namenjene violini in klavirju. V orkestralni priredbi delo pridobi na zvočni širini, a ohrani tisto, kar Elgar odlikuje v drobni formi – izjemno lirično ekonomijo glasbenega jezika. Posebno mesto na sporedu je zasedla Istrska suita skladatelja Alda Kumarja, sodoben glasbeni poklon ljudski dediščini in njeni umetniški transformaciji. Kumarjeva obdelava petih ljudskih napevov ne izhaja iz preproste harmonizacije, temveč gradi kompleksne teksture, dramatične napetosti in zvočne kulise, ki v cerkvenem prostoru dobijo skoraj ritualni značaj. Orkester je v posameznih stavkih – posebej v dramatičnem Na tri, na dva, na štiri – pokazal obvladovanje sodobnejših zvočnih jezikov, od disonančnih zgoščevanj do subtilnih heterofoničnih prepletanj. Tretji koncert cikla Glasbena fabr’ka je nedvomno potrdil umetniško zrelost in tehnično pripravljenost mladih glasbenikov Akademije za glasbo, ki pod vodstvom Janeza Podleska ne nastopajo le kot študentje, temveč kot celovit umetniški kolektiv. Programska premišljenost, stilska raznolikost in interpretativna suverenost so večer dvignile onkraj učnega konteksta – k doživetju, ki resno nagovarja tako poslušalca kot prostor, v katerem zazveni.
Na predvečer praznika dela, 30. aprila, je bilo po vsej občini videti kar nekaj kresov, ki se jih danes kuri kot tradicija, včasih pa so tudi z njimi delavci opozarjali na svoje pravice in so bili neke vrste komunikacijsko orodje. S svojim dronom se je tisti večer po kraju popeljal tudi Jože Pristavec – Joc, ki je v fotografijo ujel nekaj ognjenih prizorov. Za največji kres v Borovnici so poskrbeli člani Društva dolanskih fantov in deklet, ki so na nogometnem igrišču na Dolu organizirali tudi zabavo za vse. Nekje 200 ljudi se je na kresovanju poveselilo ob zvokih slovenske country skupine Pointless Rebels, ki v svoji glasbi združuje različne stile, kot član pa v njej že nekaj let deluje tudi Dolan Domen Čerin. Ob tej priložnosti se organizatorji zahvaljujejo tudi sponzorjem in donatorjem: POTCG d.o.o, FM Solutions d.o.o., Metallmar d.o.o. in Rogelj Romat d.o.o. Naslednje dopoldne, na praznik dela, se je praznovanje nadaljevalo s prvomajskim pohodom na Župenco, katerega pobudo je drugo leto prevzel lokal Pr’ Dohtarju. Letos je bilo dogodku naklonjeno celo vreme, tako da ne preseneča verjetno ena bolj številnih udeležb v vseh letih pohoda –dobro razpoloženih pohodnikov je bilo več kot 250. Na jasi jih je čakal pasulj izpod rok Jureta Furlana, ki je verjetno marsikomu dal dodatnega zagona in “pogona” za kasnejši odhod domov. Dobra udeležba obeh dogodkov je znova dokazala, da je praznovanje 1. maja več kot le tradicija, je dokaz želje po druženju in povezanosti domačinov.
Rok Mihevc
foto: Domen Čerin, Jože Pristavec – Joc, Matic Stražišar
V sredo, 7. maja 2025, smo v enoti Sonček Breg vrtca Borovnica izvedli vajo evakuacije in obisk gasilcev v PGD Breg Pako. Gasilec Jan Vidovič nam je z gasilsko sireno dal znak za evakuacijo. Igrali smo se, da je požar v kuhinji vrtca Breg. Ta ča smo ravno malicali, uvajali novince in se igrali, zato smo s pomočjo staršev ter vzgojiteljic hitro in varno zapustili prostore vrtca. Tako smo se ob zvoku sirene kar v copatkih vsi uspešno evakuirali na zbirno mesto pod košem igrišča pred gasilskim domom Breg Pako. Nato smo se vrnili v vrtec, se obuli in oblekli ter si ogledali gasilski avtomobil, škropili z brentačo in skupaj z Janom škropili tudi s pravo gasilsko brizgalno. Otroci so se seznanili tudi z gasilsko opremo in orodjem, gasilec Jan Vidovič pa je povedal, v kakšnih primerih gasilci pomagajo ljudem v stiski. Otroci so bili najbolj navdušeni seveda nad sireno in utripajočimi lučmi, velika večina pa jih je z veseljem prijela tudi za gasilsko cev ali pa so škropili z brentačo. Zahvaljujemo se Janu Vidoviču in poveljniku PGD Breg Pako Nejcu Pretnarju za sodelovanje.
V Ljubljanski rekreativni namiznoteniški ligi (LRNTL) se je pravkar končalo ligaško tekmovanje v vseh treh ligah. V prvi ligi je zmagal viški Partizan, v drugi je prednjačila ekipa ŠD Šmarje – Sap, v tretji, v kateri je nastopilo dvanajst ekip, so zmagali igralci Proge 11 iz Ljubljane pred Faškarji iz Borovnice in ekipo Pravnikov. Vrstni red v tretji ligi: 1. Proga 112219:3 – 38 točk, 2. Faškarji 22 16:6 – 32 točk, 3. ŠD Pravnik 2215:7 – 30 točk … Z osvojenim drugim mestom (16 zmag in 6 porazov), se je ekipa Faškarjev ponovno uvrstila v višji rang tekmovanja – drugo ligo LRNTL. Omeniti moramo, da je pred »korono« v tem tekmovanju nastopilo v petih ligah preko 60 ekip, v sezoni 2024/25 pa le še 34 ekip. Faškarji tekmujejo kot sekcija matičnega društva TVD Partizan Borovnica in trenirajov domači dvorani dvakrat tedensko. Nastopali so v naslednji sestavi: Vili Jereb, Mateja Brancelj, Jože Petrovčič in Lado Gerdina. Med posamezniki (70 igralcev) se je najbolje odrezal Vili Jereb, ki je zasedel prvo mesto, na četrtem mestu mu je sledila Mateja Brancelj, Lado Gerdina pa je končal na 31. mestu. Razveseljivo pa je, da se je po daljšem premoru v domače »pinpong« vrste vrnilo nekaj nekdanjih igralcev. Lansko leto so praznovali 70-letnico delovanja, starosta borovniškega namiznega tenisa, Jože Petrovčič, pa je prejel občinsko priznanje. Letos pa poleg nastopanja v ligaškem tekmovanju nameravajo v mesecu oktobru organizirati tudi občinsko prvenstvo v sklopu prireditev ob 125-letnici športa v borovniški dolini. Faškarji so ob koncu sezone prejeli tudi nekaj nove opreme, ki jo jim je podarilo podjetje Dvig d.o.o. iz Sinje Gorice, za kar se jim najlepše zahvaljujejo.
Franjo Modrijan
Faškarji s pokalom : Vili Jereb,Mateja Brancelj,Lado Gerdina,Jože Petrovčič
Pisal se je julij leta 2013, ko se je na borovniške strani Našega časopisa natisnila kratka novica o gručici lokalnih prvošolcev, ki so pod okriljem mentoric Polone Drašler in Marjetke Pirc svoje prvo leto treninga floorballa zaključili z velikim dogodkom: tekmo s svojimi mamami in očki! V želji po za vse ugodnem neodločenem izidu je bil tedaj impulzivno izumljen celo nov sistem: četrta tretjina! Tistikrat so šestletniki: Ahac Petrič, Jaka Volk, Rok Španger in Timon Stanovnik branje malih tiskanih črk povadili še na novici, ki se je v Našem časopisu nahajala tik pod »njihovo«, nanašala pa se je na slovensko mladinsko floorball reprezentanco U-19, ki se je ravno tedaj vrnila iz svetovnega prvenstva v Hamburgu, med njimi je bilo tudi pet Borovničanov: Robert Košir, Žan Petrič, Andraž Podržaj, Jan Stražišar in Davor Stražišar. Že takrat so naši mali nadobudneži neomajno zatrjevali: »ko bom velik, bom florbolist!« Spodaj podpisana sem zato te besede dodelila naslovu svoje/njihove novičke. Danes, 12 let kasneje, so veliki, so florbolisti in so nadomestili svoje starejše vzornike v novici glede nastopa na svetovnem prvenstvu. Izbrana vrsta, katero poleg omenjenih štirih Borovničanov sestavljajo še fantje iz Kranjske Gore, Škofje Loke, Žiri in Poljan, so s pripravami na svetovno prvenstvo začeli pred kakim letom dni, uradno pa konec letošnjega januarja na kvalifikacijah v italijanski Latisani, ko so premagali Avstrijce (7:4), Britance (9:2) in Italijane (9:3), remizirali z Ukrajinci (6:6) in izgubili proti Nizozemski (2:4) ter si s tem zagotovili vozovnico za Švico. Tu so ognjeni krst prvenstva doživeli s Španci; tekma se je končala s tesnim porazom naših (8:6, s tem, da so nasprotniki zadnji zadetek dosegli ob izteku tekme, ko je Slovenija igrala brez vratarja). Dan zatem so naši fantje palice prekrižali s florbolisti iz dežele kengurujev. Zmaga proti Avstralcem s 5:3 je našim dala (še) dodatnega zagona in povečala njihova pričakovanja. Tretji tekmovalni dan je Slovencem prinesel novo zmago. Estonija je klonila pod pritiskom fantov izpod sončne strani Alp, izid 4:5 je bil resda tesen. To je bila tudi tekma, na kateri je bil Borovničan, izvrsten branilec Ahac Petrič, sicer pa odličen dijak Gimnazije Vič, izbran za najboljšega igralca slovenske ekipe. V intervjuju za International Floorball Federation je povedal, da je sicer vesel nagrade najboljšega igralca, a da je floorball igra, v kateri za uspeh ni zaslužen zgolj posameznik, temveč celotna ekipa, ter nadaljeval, da je hvaležen, ker je njegova ekipa enotna kot družina, katere meja je samo nebo.
Slovenci so v skupinskem delu osvojili enako število točk kot Avstralci in Španci, a so glede na medsebojno razliko v danih in prejetih zadetkih prvo mesto v skupini zasedli Avstralci in s tem odšli naprej v boj za višja mesta, Sloveniji je preostal boj z Nizozemci za 11. mesto. »Ne glede na to, ali bodo na koncu Slovenci 11. ali 12. na svetu, je glede na število klubov, igralcev in glede na majhno »slovensko floorball družino«, še posebno pa glede na nizko povprečno starost igralcev v naši ekipi (17,1 let), ta uvrstitev velika kot Triglav, ki ga naši nosijo na prsih«, je pred zadnjo tekmo naših lepo zapisal Matjaž Podlipnik, ki je bil v slovenskem strokovnem štabu zadolžen za sedmo silo. Tisti, ki so si preko aplikacije IFF ogledali katero izmed predhodnih tekem Slovencev, vključno z uradnimi komentatorji dogodka, so vedeli, da tej ekipi v resnici ni vseeno, ali so 11. ali 12.; da fantje vsako tekmo jemljejo kot bitko »na življenje ali smrt«. Čeprav je šlo »zgolj« za 11. mesto, se je proti oranžnim v stilu zapisa našega velikega poeta »vnel strašni boj, ne boj, mesarsko klanje« (tega seveda ne gre jemati dobesedno, fantje so sicer ves čas igrali lepo športno igro), in to kljub temu, da je bila skoraj polovica naše reprezentance že pred sodnikovim začetnim piskom poškodovana oziroma slabega počutja. Po še eni poslastici, ki so jo pripravili fantje za gledalce, je o končnem izidu tekme odločal zlati gol in … ta je ustoličil na 11. mestu Nizozemce. Slovenci slabih tekem na svetovnem prvenstvu niso imeli. Imeli so zgolj slabe minute. Če v čem, je bil nasprotnik boljši od nas v tem, da je imel bodisi znanje oziroma izkušnje, bodisi Fortuno na svojih ramenih, in je te slabe minute maksimalno izkoristil sebi v prid ter si tako v končnem rezultatu pridobil minimalno prednost. To je bila ena izmed velikih lekcij, ki so jo naši fantje hočeš nočeš morali odnesti iz tega velikega dogodka, o katerem so sanjali dobršen del svojega obstoja: kljub temu, da se trudiš do neba in čez, navkljub neizmernemu ekipnemu duhu in medsebojni povezanosti ter nepopisni želji, ki se izliva iz vsake celice telesa, ima življenje za nas pripravljen svoj rezultat. Na domačih tleh je sicer bolj kot sam rezultat odmevala bržkone zdaj že malodane vsej Sloveniji znana domoljubna poteza naše reprezentance, po tem ko je pred tretjo tekmo ob napovedi slovenske himne iz zvočnika namesto pričakovane melodije prihajala le tišina, ki je trajala in trajala … Čakalo se je in spogledovalo, dokler se ni ugotovilo, da se napake dogajajo tudi najboljšim, za kakršne veljajo sicer pregovorno natančni in zanesljivi Švicarji, in da moramo Slovenci stvar vzeti v lastne roke. Zaslišal se je tri, štiri, zdaj!, zatem pa je po dvorani brez glasbene spremljave zadonela Zdravljica, ki jo je naša devetnajsterica, družno s svojim vodstvom in navijači, odpela objeta; z desnico, položeno na srčno stran, kjer je na dresih počival grb Slovenije. Organizatorji so si z k nam dvignjenim palcem vidno oddahnili. Video posnetek je zaokrožil po vseh velikih slovenskih spletnih medijih (Žurnal 24, Radio ena, Ekipa …), fantje so za to potezo prejeli na tisoče všečkov in na stotine pozitivnih komentarjev, vsej Sloveniji pa je dokončno lahko postalo jasno, kako izgleda floorball. Dogodek oziroma posnetek je na svoji facebook strani objavila tudi predsednica države, ga. Nataša Pirc Musar in mlade Slovence pohvalila za odličen izkaz pripadnosti domovini. V šali bi lahko dejali, da še dobro, da so se naši fantje navajali na slavo že v švicarskih dvoranah; po vsaki tekmi jih je namreč ob izhodu pričakala gruča mladih, ki so se vreščeče prerivali za podpis udeležencev svetovnega prvenstva, moledovali za »selfije« in tekmovalcem celo ponujali franke v zameno za floorball žogico prvenstva. To je bilo še eno velikih spoznanj tega dogodka: kako velik ugled lahko dejansko žanje ta šport ter kakšen odnos ima lahko država do te aktivnosti. V Švici je floorball del učnega kurikuluma. Prav na vseh tekmah, tudi dopoldanskih, in čeprav ni igrala njihova domača ekipa, je bilo prisotnih na stotine otrok z učitelji, celo na sam praznik, 1. maja. Skupinice so same pripravile navijaške rekvizite in bučno navijale za svoje favorite. Žal je v Sloveniji floorball daleč od tega statusa oziroma renomeja drugih športov. Igralci morajo tudi takrat, ko zastopajo barve Slovenije in pojejo državno himno, stroške poravnati sami. Naš trenerski in ostali kader deluje na prostovoljni bazi. Ker za svoje delo ni financiran in namenja delovanju znotraj zveze tudi svoje proste delovne dni, je v takih primerih razlog za aktivno udejstvovanje lahko zgolj eden: ta šport moraš imeti neizmerno rad in želja, da ga s svojo volontersko aktivnostjo poganjaš naprej, mora biti izredno velika. Igralci in starši smo zato neizmerno hvaležni za vse lokalne trenerje; za to, da je v času priprav na svetovno prvenstvo in na njem nad reprezentanco bdela ekipa ljudi, ki so lahko zgled katerikoli skupnosti. Dirigentsko palico je v roki držal izkušeni trener, igralec, sodnik, fizioterapevt, človek z veliko začetnico: Tilen Vehovec s podporo svoje potrpežljive mlade družine. Njegov pomočnik, Jan Blažič ima kljub mladosti izkušnje s trenerstvom v Avstriji. In kako ne bi bil človek vesel vedno nasmejane legende slovenskega floorballa in enega od začetnikov te igre na naših tleh, Rolanda Brajiča? Anže Brajič je imel na skrbi »ranjence«, žal je bila njegova pomoč potrebna kar velikokrat. Še trije so dvigovali karizmo našemu štabu: Primož Drnovšek v vlogi vodje odprave, Uroš Kopavnik kot tehnični vodja in že omenjeni Matjaž Podlipnik, ki je bil zadolžen za odnose z javnostmi. Ženske smo morale priznati, da zgolj moška ekipa lahko perfektno funkcionira tudi brez nas, v tem primeru še mnogo bolje, saj ni bilo vpletanja nepotrebnih čustev in kompliciranja, kar zna biti domena nežnejšega spola. Naš strokovni štab je deloval kot multipraktik – bili so šoferji, ki so, da bi zmanjšali visoke stroške, v kombijih dolge nočne ure vozili celo reprezentanco na pot v Švico in nazaj domov; po napornih dneh so ponoči zlagali oprano perilo naših fantov; jim pripravljali prigrizke; nas starše obveščali preko spletne skupine o malodane vsakem premiku ekipe,… Našim otrokom so bili zgled, kako mora na taki »misiji« funkcionirati »družina«, da ohranja tisto, kar je najbolj pomembno: nasmeh na obrazu. In to ne glede na to, kako težko je. Ob tej priložnosti ne gre, da se ne bi dotaknili še povezanosti nas staršev tekom aktivnega pripravljalnega obdobja na dogodek, ki je našim potomcem predstavljal vse. Naši otroci z vodstvom so se poimenovali za družino, skupaj z nami starši ter ostalimi navijači se lahko označimo za pleme, naša skupna pozitivna energija pa se ni mogla oblikovati v nič drugega kot v mozaik doživetja, ki ga ne bomo pozabili do konca svojih dni in ga bo bržkone težko še kdaj ponoviti. Veseli nas, to je tudi eden od osnovnih namenov pisanja tega članka, popularizacija (vsakršnega) športnega udejstvovanja namreč, da so v našem kraju že samo kvalifikacije spodbudile lepo število otrok, da so prvič v življenju prijeli floorball palico v roke in postali člani FBC Borovnica, česar sta še posebej vesela trenerja Luka Črnilogar in Blaž Kohne, saj je bilo zadnja leta zaznati med novimi člani upadanje. Upamo, da bo tudi po opisani izkušnji iz svetovnega prvenstva tako, in da se bo cikel, opisan na začetku tega članka zavrtel, da bo spodbudil nove malčke, ki bodo imeli priložnost slediti poti naših otrok in se bodo lahko v tistem, kar jih bo veselilo in izpolnjevalo, pomerili z najboljšimi na svetu. Res čisto za konec še ena zahvala: tudi tokrat smo v namene zbiranja sredstev za odhod na svetovno prvenstvo prodajali reklamne majice ter poslali na stotine prošenj za donatorstva oziroma sponzorstva. V našem kraju so se na slednje pozitivno odzvali: Fenolit d.d., TVD Partizan-Borovnica, Občina Borovnica, Mikrozelenje Šebenik d.o.o. ter Aljoša Španger s.p. Hvala vam, ker ste verjeli v nas! S ponosom smo tako igralci kot navijači nosili in bomo še nosili vaše ime na reklamnih majicah! Izven naše občine so, povečini s pomočjo naših prijateljev iz Gorenjske, reprezentanco podprla še podjetja: Inpores d.o.o., Pavel Peklaj s.p., Savske elektrarne Ljubljana d.o.o., S-TMM sistemi d.o.o., Addiko bank d.d., Infrasport Kranjska Gora d.o.o., GH Holding d.o.o., Jasna Chalet resort d.o.o., Resevo d.o.o., Apartma Stenar Mojstrana, Metalika Kacin d.o.o., Microgramm d.o.o., Flycom Tehnologies d.o.o., Sumida Slovenija d.o.o., Niro Steel d.o.o., Jože Hafner, Pavle Mesec s.p., MKL Systems d.o.o., S.T.O.R.K., Dimitrij Margon s.p., Elektro-IN d.o.o., Metrel d.o.o., Nastanitev Gorski Biser Mojstrana, Elektro Špendal d.o.o., Mateja in Denis Pušar, Občina Žiri, Gašper Zima s.p., Vigo d.o.o., Jesenice, Integral Avto d.o.o. Jesenice, Kolektor Kov d.o.o., PIN+, d.o.o., HIT d.d., Nova Gorica, PRS d.o.o., Žust-Al d.o.o. in GT Industries d.o.o., Acron, Blejska Dobrava, d.o.o., Zajšek d.o.o., Mojstrana, Karnet SI d.o.o.
Karmen Stanovnik Foto: arhiv IFF in Floorball zveza Slovenije
Ponosni na svojo ekipo in svojo domovino
Štirje Borovničani – Timon Stanovnik Jaka Volk Ahac Petrič in Rok Španger (od leve proti desni)
Rok Španger – šolski primer vrhunskega športnika kot skupek talenta trdega dela neizmerne želje nepredaje do zadnje kaplje krvi odličnega organizatorja vodje ekipe
Jaka Volk – sem eden in sta dva ampak nič mi ne moreta
Ahac Petrič – na tekmi proti Estoniji je bil zaradi svojih kot vedno vrhunskih obramb razglašen za najboljšega igralca slovenske reprezentance.
Timon Stanovnik – poškodba mu je žal preprečila da bi pokazal vse svoje veščine.
Del našega vrhunskega strokovnega štaba.
Igralci, strokovni štab in navijači.
Na SP smo se izkazali še kot dobri pevci plesalci… Ni bilo tudi druge kot da se naučimo še pranja perila_
