Vesel sem, da se je na povabilo za temo meseca aprila, v katerem smo se veselili velikonočnih praznikov, odzvala redovnica, ki pripada redu, za katerega je današnji svet čisto nasprotje. Mnogi se še spomnite Marjetke Petrič, ki danes sliši na ime sestra Alojzija, njen dom je bil vse do njenega 20. leta na Dražici. Že 25 let pa mineva od njenega zadnjega pogleda na borovniško dolino, na njen dom, saj zdaj pripada sestram klarisam, ki živijo v strogi klavzuri, v kateri se trudijo za popolno uboštvo in sestrsko občestvo.
V iskrenem in iskrivem pogovoru je spregovorila o svoji odločitvi za redovniški poklic, vplivu okolja na njeno duhovno iskanje, opisala je potek vsakdana v samostanu in mladim ter iskalcem duhovne opore sporočila: Ne bojte se iskati Boga. In ja, kljub temu, da je njeno življenje “omejeno”, je v sestri Alojziji čutiti srečo in svobodo.
S. Alojzija, kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za redovniški poklic?
Najprej bi rekla, da je šlo za Božji klic – jaz sem le odgovorila nanj. Prvič sem ga zaslišala pri 14 letih, ko mi je umrl ati. V tej preizkušnji sem se obrnila k Bogu in močno začutila, da me kliče, čeprav še nisem vedela, kam. V vsakem trenutku sem ga prosila, naj mi pokaže pot. Sčasoma sem spoznala, da je to pot med klarisami – tam sem začutila, da je to moj življenjski prostor.
Kako ste prišli v stik s klarisami?
Prej jih nisem poznala. Srečala sem jih šele v srednji šoli, ko sem hodila na duhovne vaje z brati kapucini v Assisi, tam sem tudi odkrila Frančiškovo in Klarino duhovnost. Prijateljica me je povabila k sestram klarisam, čeprav mi je bilo na začetku vse precej tuje – zaprto, za mrežami. Vseeno sem začutila, da je to zame. Upirala sem se, ker sem imela rada gore, prijatelje, dejavnosti v župniji. A sem dojela, da bom nesrečna, če ne poskusim. Po enem letu v samostanu sem vedela, to je to.
Kako so vaši domači sprejeli odločitev?
Težko. Še posebej, ker je bila mami vdova, sestra se je poročila in šla od doma in bi mami ostala sama. A rekla mi je: “Če boš ti srečna, bom tudi jaz.” Jokali sva obe, a me ni ovirala. Zdaj sva duhovno zelo povezani – moliva druga za drugo.
Je imela domača župnija pri tem pomembno vlogo?
Zelo. Župnik Jože Stržaj in katehet Edo sta nas močno duhovno vodila, kasneje tudi župnik Janez Šilar. Družinske svete maše so mi bile pomembne – tam sem dobila vzor vere. Kraj odraščanja ima veliko vlogo pri duhovni poti.
Kako poteka vaš dan v samostanu?
Začnemo ob polnoči z nočno molitvijo, nato počitek do 4:30, ob 5:00 molimo brevir, rožni venec in imamo sveto mašo. Potem sledi delo, molitev, skupni obroki in večerne molitve. Ob 21:00 je večerni počitek. Trenutno nas je v Turnišču osem, po vsej Sloveniji pa nas je 28.
Spremljate dogajanje v svetu in kako?
Interneta, radia in televizije nimamo, a spremljamo osnovne informacije prek verskega tiska in klicev ljudi. Za vse potrebe molimo – za Cerkev, svet, Slovenijo, posameznike.
Kdo ima vstop v vaš samostan?
Le nujni delavci in strokovnjaki, škof ob vizitaciji, zdravnik, če je potrebno in v redkih primerih nuncij ali predsednik države – čeprav tega od slednjega še nihče ni izkoristil.
S čim se ukvarjate poleg molitve?
S koralnim petjem, klekljanjem, gospodinjskimi opravili. Imamo velik vrt, si pridelamo zelenjavo, ker smo vegeterjanke, pripravljamo ozimnico, pripravljamo drva, skrbimo za vzdrževanje hiše.
Kako se sosestre razumete med seboj?
Zelo dobro. Imamo določen čas za skupno rekreacijo in pogovor. Kadar pride do nesoglasij, kar je tudi čisto normalno, se o tem pogovorimo. Sestrinska povezanost je temelj naše skupnosti.
Imate priložnost tudi za kakšen šport?
Ne v klasičnem smislu, imamo pa veliko fizičnega dela, ki nam pomaga ohranjati kondicijo.
Kako življenje klaris lahko nagovarja sodobnega človeka?
S tem, da pokaže, da ni bistvo v potrošništvu. Kristus je vir resnične svobode in veselja. Če ga iščemo s srcem, se nam razodene.
Življenje v samostanu zahteva svoja pravila. S kakšnimi izzivi se za samostanskimi zidovi še srečujete?
Z lastno naravo – s svojimi slabostmi in vsakodnevnim bojem proti grehu. A z Božjo pomočjo in Marijinim varstvom gremo naprej. Enkrat gre lažje, drugič gre težje, vedno moramo biti na preži, da se ne pustimo zapeljevati hudemu duhu.
Pogrešate domači kraj?
Na začetku sem zelo pogrešala. Mnogi so mi rekli, če sem pozabila Borovnico … Ne, nisem in nikoli je ne bom. Velikokrat se spomnim na sam kraj, na vse ljudi, s katerimi sem bila nekoč povezana. Vse prinašam pred Jezusa in mu rečem, naj ta kraj in vse ljudi blagoslovi, naj jim da moči, da bi ostali zvesti Bogu.
Kakšen spomin imate na dan odhoda od doma za vedno pred 25 leti?
Zelo čustven. Večer prej sem pakirala stvari in ko je mami zagledala vse tiste kovčke, je planila v jok in rekla, da je naslednji dan ne bo, ker ji bo težko gledati, kako odhaja od doma. Bila sem sama doma, skupaj z bratom me je prišla iskati Marija iz Horjula, ki je z mano tudi vstopila v samostan. Bilo mi je samo to žal in še vedno mi je, da takrat nisem šla še na atijev grob.
Kako je z novimi poklici?
Zadnji vstop je bil pred štirimi leti. Nekatera dekleta se zanimajo, a jih strah ali jih navezanost na dom odvrne. Kljub temu imamo več poklicev kot drugi ženski redovi.
Kaj bi sporočili iskalcem duhovne opore?
Ne bojte se. Če iščete Boga s srcem, ga boste našli. Oklenite se Kristusa in Marije – z njuno pomočjo bomo zmogli. Hvaležni bodimo za odrešenje in vstajenje.
Še pozdrav Borovničanom in vsem, ki vas poznajo?
V molitvi se vas spominjam. Če boste v stiski, nas lahko pokličete – molile bomo za vas.
