Pri gradnji vodovoda so končana dela od Brezovice h. š. 14 do gasilskega doma, prav tako od križišča Niževec–Zabočevo do kapelice. Nadaljujejo se dela od kapelice na Brezovici proti mostu čez Prušnico na Dražici, ki potekajo po levi strani cestišča (v smeri proti Borovnici). Začela se bodo izvajati dela na hišnih priključkih v zgornjem delu Zabočeva in spodnjem delu Brezovice od hišne št. 7 do kapelice Na vodohranu se izvaja betoniranje 1. in 2. celice.
Občina Borovnica
Ansambel je nastal izključno iz ljubezni do slovenske narodno-zabavne glasbe. Trije fantje iz sosednjih vasi so pričeli z igranjem ob sobotnih večerih in različnih druženjih. Želja in strast do glasbe pa je nudila dodaten zagon in kmalu je nastala zasedba z imenom ansambel Krimski lisjaki. Zasedba, ki jo poznate danes, je nastala leta 2016. Zgoščenka nosi naslov Najin čas. Pesem, za katero je bil posnet prvi videospot, je prav tako najbolj prepoznavna skladba ansambla Krimski lisjaki. Že ob izdaji pesmi leta 2017 so fantje vedeli, da ob to naslovna pesem CD-ja. Na zgoščenki je zbranih 13 čudovitih pesmi. Nekaj že znanih, nekaj pa tudi takih, ki jih ne boste slišali drugod, kot na CD-ju ali na njihovem nastopu.
CD se trenutno da dobiti pri članih ansambla, zato hitro stopite z njimi v stik, da vas njihove melodije popeljejo v svet pristne domače narodno-zabavne glasbe.
Rok Mihevc
Kako bi opisali podjetje Mikrozelenje Šebenik? Kaj vas loči od konkurence na trgu?
Smo manjše lokalno podjetje iz Borovnice, kjer vzgajamo sveže mikrozelenje in jedilno cvetje. Smo pionirji na tem področju in trenutno največji v Sloveniji. Pestra izbira, prilagajanje kupcem, dobri odnosi s strankami in inovativnost nas loči od drugih.
Kako se je začela vaša podjetniška pot? S katerimi začetnimi težavami ste se morali spopasti na začetku?
Pred desetimi leti sva iskala poslovno idejo, ker sva imela željo, da greva na svoje. Po mnogih poskusih sem našla na spletu dva Slovenca, ki sta takrat živela na Novi Zelandiji in sta vzgajala mikrozelenje. Ideja se nama je zdela res super in po začetnih poskusih vzgoje sva se navdušila in se odločila, da bo to prava izbira.
Prvi izziv je bil najti prostor, ko smo ga našli, pa smo morali popolnoma prenoviti celo zgradbo, kar je bil takrat kar velik zalogaj. Boštjan je praktično pol leta vsak dan delal, da je preuredil celotno poslopje do te mere, da smo lahko pričeli z vzgojo. Inja je bila takrat še dojenček, tako da je bilo treba usklajevati še to plat družine.
Kateri izdelek je bil prvi, ki je prišel na trg?
Grah, sončnica, redkvica. S temi vrstami sva tudi delala prve poskuse vzgoje, ker so okusne, hitro vzgojljive in bolj enostavne za vzgojo.
Ste bili takrat pionirji tega področja, ste imeli oz. imate danes konkurenco?
Tako je, sva med pionirji vzgoje mikrozelenja in jedilnega cvetja v Sloveniji. ‘Garažarjev’, ki se odločijo malo vzgajati, je kar nekaj. Le malo pa je takih, ki vzgajajo malo na večje. Pri tem poslu je pomembna kritična masa, s katero sploh postaneš profitabilen.
Je mikrozelenje že dobro poznano ljudem?
Če primerjam z desetimi leti nazaj, nam je uspelo ta termin – mikrozelenje – kar lepo razširiti. Predvsem v gostinskem krogu to sedaj že vsi dodobra poznajo.
Kakšne so prednosti mikrozelenja za potrošnika?
V prvi vrsti si vsak lahko sam doma vzgoji mikrozelenje ali kalčke, tako da ima lahko svoj vrt ne glede na to, ali ima vrt zunaj ali ne. Mikrozelenje so mlade rastlinice zelenjave, zelišč in drugih rastlin, ki popolnoma razvijejo klične, včasih pa tudi prve prave liste. V povprečju vsebuje od 4- do 6-krat več hranil, kot odrasle rastline iste vrste. Ker so to tudi zelo okusne rastlinice, obogatijo prav vsako jed.
Kako bi opisali timsko dinamiko v podjetju? Kaj je ključ do uspešnega sodelovanja znotraj ekipe? Kakšen je danes vaš kolektiv, koliko je zaposlenih?
Brez medsebojnega sodelovanja in delovanja nam ne bi uspevalo. Tu si enostavno moramo pomagati med seboj. Ko se prične sezona nabiralništva, se obseg dela toliko poveča, da je treba biti hiter in učinkovit, da se vsak dan delo naredi. Trenutno nas je pet redno zaposlenih, eden pogodbeno, pomoč mojih staršev, ko se prične delo zunaj (delo na njivah, nabiralništvo, sušenje cvetja …) ter Mojca, kot zunanja sodelavka, ki skrbi za socialna omrežja.
Katere izdelke ponujate danes?
Preko 30 vrst svežega mikrozelenja, sveže jedilno cvetje, divje rastline (nabiralništvo), suho jedilno cvetje, potem pa preko spletne trgovine prodajamo tudi vse za domačo vzgojo mikrozelenja in kalčkov (semena, substrat, posodice …). Sedaj pa dodajamo v spletno trgovino tudi druge izdelke, da popestrimo izbiro v naši spletni trgovini (kuverte, papirje in pisma s semeni, Daily Organko za dnevne organske odpadke, pokrovi za fermentiranje, knjige z recepti, pršilke …).
Kako je z izdelki, kot so suho cvetje, sveže jedilno cvetje? Kakšen odziv je med potrošniki?
Za suho jedilno cvetje smo ustvarili svojo znamko – Bloomy, ki je bila lepo sprejeta med kupci. Začelo se je s sušenjem viškov svežega cvetja, ki smo ga vzgojili, sedaj pa povpraševanje presega našo zmožnost vzgoje, tako da veliko suhega cvetja tudi uvozimo.
Kje vse lahko uporabimo mikrozelenje?
Lahko bi rekla, da kjerkoli. Če pa rečemo tako za začetek, pa definitivno dodatek v solate, sendviče, na obložene kruhke, burgerje, na enolončnice, testenine, rižote … Se pa mikrozelenje jé surovo, torej brez kakršnekoli obdelave, ker tako zagotovimo največji vir vseh hranil.
Kako bi opisali delo z mikrozelenjem? Kaj vse je treba imeti, da to človek spremeni v biznis?
Idejo, cilj, vero v to, kar delaš, ter vztrajanje. En del je operativni del – del vzgajanja mikrozelenja, to zdaj naše punce obvladajo. Drugi del je pa poslovni del, ko je treba pa na drugi strani še vse to prodati in iskati nove stranke. To pa je moja domena.
Na katere projekte ste najbolj ponosni?
V lanskem letu sem bila prepoznana kot ambasadorka za ženske podjetnice na podeželju v okviru evropskega projekta Fliara. Izbrana sem bila tudi med 40 podjetnic v program AWE, preko CEED-a, kjer imamo možnost mentoriranja za vsa svoje izzive, s katerimi se soočamo.
Kdo je vaša povprečna stranka oz. naročnik?
Odvisno, o katerem segmentu govorimo. Pri sveže mikrozelenju in cvetju chefi v restavracijah, gostilnah. Pri segmentu za vzgojo doma pa je to oseba, ki ima rada sveže in doma vzgojeno zelenje, s katerim si obogati svoj jedilnik.
Kdo vse od priznanih gostincev vam zaupa? V katerih restavracijah lahko morda najdemo vaše mikrozelenje?
Da ne bomo poimensko, veliko restavracij, hotelov, gostiln od Ljubljane, Kranjske Gore pa do Portoroža. Trenutno zalagamo med 130–140 lokacij.
Ste prisotni tudi v tujini? Kje in na kakšen način?
Tudi. Nekaj je posameznikov iz bližnjih držav, ki so se odločili, da bodo pričeli z vzgojo mikrozelenja v njihovi državi, pa so od nas kupili tečaj (ki smo ga še imeli pred časom na voljo, v katerem smo imeli posneto vse, kako postaviti posel z mikrozelenjem), sedaj pa kupijo tudi semena.
Najbolj pa nas veseli, da nam je uspelo skleniti posel s francoskim podjetjem, ki proizvaja sire. Le ti eno vrsto svojega sira ovijejo v suho jedilno cvetje, kar doda še nek poseben vonj in okus siru. To je pri njih prava specialiteta. Mi pa smo se za njih prilagodili in ustvarimo mešanico cvetja po njihovih željah.
Kakšen je postopek za sodelovanje s strankami, od začetne ideje do končnega izdelka?
Za gostince imamo vedno dovolj kapacitet in vzgojenega mikrozelenja, tako da sprejmemo vsako novo stranko. Prav zdaj se nam obeta posel, da bomo sveže mikrozelenje vzgajali tudi za italijanski trg. Pri večjih strankah za suho cvetje pa je pred sklenitvijo posla vedno kar nekaj dogovarjanja, pogajanja za končno ceno in pa testiranja različnih mešanic.
Je kdaj prišlo do trenutka, ko ste razmišljali, da bi prenehali z dejavnostjo in podjetje zaprli?
Ja, med korono se nam je posel dobesedno zaustavil. Prvi tedni so bili res dramatični in zelo pesimistični. Potem pa sva se nekako dvignila, postavila novo spletno trgovino, nekako preživela in sedaj posel dvignila še na višji nivo.
Kako ocenjujete, je lokalno okolje naklonjeno podjetništvu?
Dobro. Vesela sem, da dobro sodelujemo z lokalnimi institucijami.
Kaj so izzivi, s katerimi težavami se srečujete?
Včasih je izziv najti dobrega in zanesljivega dobavitelja.
Kakšne podpore si želite od države, lokalnega okolja?
Smo v fazi rasti, zato nujno potrebujemo pridobiti sredstva preko kakšnega razpisa. Kje pri teh stvari pa sploh začeti in kako priti do njih, no, to pa je vprašanje.
Na spletni strani lahko preberemo, da so vaši cilji visoki. Kakšna je vizija podjetja v prihodnosti? Kakšne so ključne usmeritve za naslednja leta? Je prostor ob Borovniščici še dovolj velik za vašo rast in ideje?
Res je. Jaz sem idejna vodja. Meni nikakor ne zmanjka idej, je prej izziv, kako to izpeljati. V prihodnje bo veliko fokusa na spletni prodaji. Ravno sedaj smo v fazi, ko bomo zamenjali spletno platformo in na novo postavili spletno stran, s fokusom tudi na izobraževalnem delu. Tudi spletna trgovina bo postala bolj uporabniku prijazna. Z Bloomyjem imamo tudi cilj, da se razširimo še na druge sirarje, pa čokoladnice … Z letošnjim letom pa bomo ustvarili tudi paketke suhega cvetja za mladoporočence (za posipanje). Cilj pa je, da okrepimo in naredimo bolj zanimiv tudi segment obdarovanja podjetji – pripravili bomo katalog bolj zelenih, inovativnih daril, s katerimi bomo podjetjem, zavodom in raznoraznim ustanovam omogočili lepo in praktično obdarovanje njihovih strank. Prostor počasi postaja premajhen, vendar se vedno znamo prilagoditi in verjamem, da se bomo tudi tokrat.
Rok Mihevc
S harmonijami profesionalnih izobraženih moških glasov izvajajo lastne avtorske pesmi ter priredbe domačih in svetovnih uspešnic. Priredbam znanih skladb, kot so Dan ljubezni, Ko mene več ne bo, Solinar, Lahko noč, Piran, Granada in mnogim drugim, na svojevrstni način vdahnejo svojega duha in prepričajo še tako zahtevno občinstvo. Razprodani koncert je bil hkrati tudi uvod v novo sezono Glasbenega festivala Fabrka, ki ga je otvoril predsednik in umetniški vodja Tadej Kenig. V svojih pozdravnih besedah je spomnil, da moč besed našega največjega pesnika Franceta Prešerna še danes odmeva v naših srcih in nas spominja na nesmrtnost umetnosti, ki povezuje, navdihuje in odpira nova obzorja. “Kulturni praznik je priložnost, da se zazremo v bogastvo slovenske ustvarjalnosti in podpremo tiste, ki s svojo predanostjo skrbijo, da umetnost med nami živi.” Povabil je še k letošnji ediciji festivala, ki bo znova napolnil borovniški prostor z vrhunskimi glasbenimi doživetji. “Naj nas kultura povezuje, bogati in navdihuje.”
Po slovenski himni pa je sledil večer, v katerem se je Trio Vivere sprehajal skozi slovensko in tujo glasbeno literaturo. Poleg skupnih pesmi se je vsak tudi s solo točko predstavil občinstvu. Aljaš Farasin je priznal, da se mu po vseh letih nastopanja še zdaj pred vsakim nastopom tresejo hlače, pri tem pa je spomnil na svoj prvi nastop s trobento kot 7-letni fantek, ki je na svojo nalogo takoj na začetku točke kar hitro pozabil.
Rok Ferenčak se je izkazal in prepričal s svojimi plesnimi koraki, Matjaž Robavs pa je spomnil na pomen kulture v slovenskem prostoru in da smo ena redkih držav, ki ima na praznik kulture prost dan. “Tako lahko ves dan razmišljamo o naši kulturi, o tem, kako in koliko kulturni smo, kako je z našo kulturo srca, kulturo duha, kakšni so naši medsebojni odnosi, v družini, med partnerji, sosedi … Kakšni so odnosi v narodu, ali odgovorni poskrbijo za to, da se počutimo dobro, varno in udobno v tej naši prelepi deželi. Imamo torej mnogo časa, da o vsem tem razmislimo in potegnemo kakšne zaključke, ker samo tako ima kulturni dan svoj smisel, drugače je samo še en prost dan, ko drug drugega dolgočasno gledamo. In tega ne želimo narodu in drug drugemu, ampak želimo gojiti in krepiti v sebi to kulturo duha in to kulturo srca,” je naglasil Robavs in še dejal, da je hkrati za kulturnike to dan hvaležnosti. “Za tako lep poklic, ki ga imamo, saj smo blagoslovljeni s tem, kar počnemo, da med vas prinašamo veselje, hrepenenje, srečo, včasih malo pozdražimožalost, da gre solza lažje iz vas in da potem na tej solzi posadite novo upanje.”
Večer je bil poseben tudi zaradi prisotnosti žene enega najbolj prepoznavnih piscev besedil slovenske glasbe Dušana Velkarvha, brez katerega si po besedah Robavsa naše kulturne dediščine ne moremo več predstavljati. Bil je namreč avtor mnogih znanih skladb, Silvestrski poljub, Dan ljubezni, Med iskrenimi ljudmi, za Trio Vivere pa je napisal pesem Kanconeta, ki je bila seveda del glasbenega repetoarja tudi tokrat. Matjaža, Aljaža in Roka so sicer spremljali instrumentalisti Jošt Lampret, Inti Pucihar, Klemen Smolej in Jaka Pucihar. “Da bi ostali še dolgo prijatelji,” je bila misel, s katero je Trio Vivere zaključil ta večer kulturnega praznika.
Rok Mihevc
Predstava “Kdo je ubil Mici?” je priredba igre Bojane Mišič, pripoveduje pa o stari babici s stanovanjem v bloku in milijonom na banki, ki jo redno obiskuje vnuk s partnerko, pa njena mama, podjeten akviziter, zmešani sosedi in hišnik. Skozi igro preverjajo, ali je Mici še živa, v besedilo igre pa so se igralci spretno prilagodili tudi gostovanju v Borovnici, saj so vključili nekaj znanih borovniških imen in tako pihnili na dušo borovniškemu občinstvu.
Kot je povedala vodja gledališke sekcije Martina Ličen Žorž, igralci prihajajo iz okolice Rakeka, do sedaj pa so imeli že šest ponovitev, tudi za oskrbovance Varstveno delovnega centra in za dobrodelni namen za dveletno Loro, ki trpi za izredno reki sindrom GAND. Igra je po njenih besedah vredna ogleda, to so z zadovoljnimi obrazi potrdili tudi obiskovalci v dvorani večnamenskega prostora.
Rok Mihevc
Predstava Mesarica je bila zelo drugačna, takšnih v Borovnici nismo vajeni. Uprizarja jo pet igralcev, animatorjev, ki so hkrati tudi glasbeniki, nosi pa tako elemente folklore kot tudi značilnosti intermedialne uprizoritve. Namen projekta je pripeljati alternativno, satirično, živahno glasbeno predstavo v vsako slovensko vas, je povedal režiser Matija Solce, ki je Levstikovo pripoved Martina Krpana postavil v gostilniško okolje. “Zadeve nastanejo iz življenja in gledališče jemljemo kot del življenja na tak način, da ga interpretiramo na različne načine. Delamo klasike, a ljudem ponudimo čisto nekaj drugega, nov pogled, ki na nek način tudi provocira. Glavna stvar je to, da se razbije četrto steno in da je zadeva vsakič drugačna, ker se vsakič znova prilagodimo drugi situacijo. Vsakič znova je premiera za nas.”
Veliko je stika s publiko in veliko je glasbe. “Ego iz igralcev zbijem na ta način, da jim dam veliko za misliti, da jim dam veliko ritma in podrobnosti, ki jih morajo obvladati, zato da pozabijo nase in da razmišljajo o kompoziciji. In to je smisel gledališča, kako objektivizirati igralca. To je zmeraj problem, kako se znebiti svojega ega. In mislim, da to dosegam na ta način, da se ukvarjam z gledališčem kot z glasbeno kompozicijo. To je tudi moja teza v doktorski disertaciji.” Igra vsebuje tudi komade, ki so naprejene proti avtoritetam. “Iz vseh ljudi se delamo norca, v končni fazi tudi iz samih sebe, zato lahko tudi to delamo.”
Kot še pove Solce, so igralci z vseh vetrov in delujejo projektno. “V osnovni nam je čisto vseeno, ali igramo na kakšnem festivalu ali v čisto zakotni vasi. Ne bom rekel, da je to Borovnica (smeh), to je še boljše, saj je večji izziv kot na kakšnem festivalu, kjer točno veš, kaj pričakovati od publike.” In tudi borovniška publika je bila nad videnim navdušena, po enourni predstavi je sledil še koncert vseh petih igralcev, ki so, kot smo lahko videli in slišali, tudi glasbeniki. Prav ta ekipa pa organizira tudi Kavč festival, ki je bil lani znova izveden tudi v Borovnici.
Rok Mihevc
Letos je za organizacijo na vrsto prišel HUD Karel Barjanski v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Vrhnika, Kulturnim društvom Borovnica, Društvom podeželskih žena Ajda, Ženskim pevskim zborom Tonja in Društvom Zabočela. Približno 150 udeležencev se je kljub jutranjemu mrazu zbralo pred Krajevno knjižnico dr. Marje Boršnik, kjer so pevke Tonjepod vodstvom Tine Vahčič s slovensko himno in še nekaj pesmimi otvorile Kulturahod 2025.
Pot je najprej vodila na Staro postajo, na razgledno točko, na kateri je Sabina Leben iz sekcije Kulturnega društva za ohranjanje dediščine predstavila začetke poselitve Ljubljanskega barja pred 6000 leti, prve načine transporta, ideje o izsuševanju barja, nekaj več je povedala tudi o največjem in najlepšem premostitvenem objektu na trasi Dunaj– Trst, Stari postaji, za zaključek pa je interpretirala pesem Otona Župančiča “Z vlakom”, ki priča o domotožju pesnika, ko je potoval v tujino.
Sledil je spust nazaj v dolino, k stebru viadukta, kjer se je Helena Petrič, prav tako iz sekcije za ohranjanje dediščine, osredotočila na gradnjo mosta, ki je nesprejemljivo zarezal v Borovnico. Slišali smo kar nekaj zanimivih informacij, o tipskih hišah za inženirje, da so most zgradili brez železa in cementa in da so dobro zaslužile tudi kmetije, ki so si tako dobro opomogle. Ker je bila Borovnica prva železniška postaja južno od Ljubljane, je to prineslo razvoj turizma in večjo možnost za izobraževanje v Ljubljani. “Borovnica je z gradnjo doživela največjo slavo, pa žal tudi največje trpljenje, o katerem pa več prihodnje leto,” je že temo za Kulturahod 2026 napovedala Helena Petrič.
Pot smo nadaljevali proti Stari pošti v borovniškem jedru, kjer je pohodnike pozdravil sam France Prešeren v izvedbi Matjaža Ocepka iz Gledališke skupine Šota. Prešeren je povedal, kako je v Borovnico hodil obiskovati svojega strica, ki je bil tukaj župnik, spodbudno je dejal, da smo Slovenci edini narod na svetu, ki ima na praznik kulture prost dan, navdušen pa je še ugotovil, kako veliko je borovniška vas prispevala k slovenski kulturi in literaturi ter da se bralna kultura zopet dviguje, saj je Borovnica med prvimi desetimi slovenskimi občinami po izposoji knjig. “Prav kultura je poleg jezika tisto, kar nam je na tem prepihu omogočilo, da smo vstali kot narod. Danes se nismo zbrali, da bi proslavili moj dan, danes sem prišel med vas, da se v tej vasi, kjer je beseda doma, poklonim vam za vse, kar ste prispevali k literaturi. Globoko spoštovanje za vse, kar ste naredili in sladko pričakovanje, da se bom udeležil vaših naslednjih razveseljevanj ob igrah, besedi in plesu.”
Sledil je daljši sprehod do čuvajnice 666, kjer so nas z dobrotami in okrepčilom pričakale članice Društva podeželskih žena Ajda, Peter Bezeg iz Zgodovinskega društva Borovnica pa je par besed povedal o sami čuvajnici, o tem, kaj se je nekoč na tem mestu dogajalo in zakaj takšno ime. Predzadnja postaja Kulturahoda je bil paški most, ki ponuja čudovit razgled na Pako in Ljubljansko barje, kjer smo prisluhnili še nekaj zgodovinskim dejstvom o vasi in mostu. S pesmijo Bliža se železna cesta sta nas v zgodovino trase od Dunaja proti Trstu popeljala France Prešeren in njegova “na novo odkrita borovniška ljubica Karmen” iz Gledališke skupine Šota. V gasilskem domu na Bregu je sledilo še druženje in konkretno okrepčilo s pasuljem in čajem, za glasbeno spremljavo pa so poskrbeli Slavčki s Kužnce.
Rok Mihevc
Kaj imamo mi? Srce!
Kaj imamo še? Pogum!
Kdo smo mi? Slovenci!
Ena, dva, Slovenija!
Brez zgornjega motivacijskega gesla niso začeli nobene tekme na kvalifikacijah, ki so se odvijale konec letošnjega januarja v Latisani. Ob skandiranju dvajsetih fantov in njihovih treh trenerjev, objetih v krog, je vibrirala vsa dvorana. In vibrirala je, ko je mlada slovenska moška floorball reprezentanca U-19, med katerimi so bili tudi štirje Borovničani: v vlogi napadalcev Rok Španger in Jaka Volk ter v vlogi obrambnih igralcev Ahac Petrič in Timon Stanovnik, pet dni zapored bÍla tekmovalne bitke z misijo: biti prvi oziroma drugi na turnirju in se s tem uvrstiti na svetovno prvenstvo v Zürichu.
Vprašanje: nam bo uspelo ali nam ne bo uspelo? je ostalo v zraku vse do konca – odločala je zadnja tekma turnirja. Slovenija je sicer nastop začela z zmago 7:4 – proti po vseh pričakovanjih favorizirani, a na koncu turnirja globoko razočarani Avstriji, naslednji dan pa izgubila proti Nizozemski s 4:2. Vstopnici naproti so svojo pot nadaljevali z zmago nad Veliko Britanijo z 9:2, proti Ukrajini pa po dramatičnem preobratu iztržili remi (6:6). Še pred zadnjo tekmo z Italijo so si naši fantje drugo mesto na lestvici delili s presenetljivo odlično Ukrajino. Italijo je bilo treba premagati za dva gola razlike oziroma za tri, če ne bi dosegli vsaj devetih zadetkov. Vse do zadnje minute napeta tekma – med katero je na parketu grmelo od gladiatorskega boja naših fantov, na tribuni pa od bučne podpore slovenskih navijačev – je tako zaradi razlike v golih naprej popeljala Slovenijo.
Slovenija je izmed vseh reprezentanc zatresla mrežo največkrat – skupno 33-krat. Od tega 7-krat Jaka Volk, ki od lanskega septembra intenzivno trenira floorball na Švedskem; še en Borovničan, Rok Španger, pa je na koncu stopil na piedestal najboljšega slovenskega igralca celotnega turnirja.
Naša reprezentanca je bila v povprečju najmlajša med vsemi, v njej je namreč kar devet fantov, starih komaj šestnajst let in še celo manj. Premagala je reprezentance, ki imajo profesionalen trenerski kader, medtem ko naš – sicer izkušen in strokoven – deluje na prostovoljni bazi. Bila je boljša od reprezentanc, ki razpolagajo z velikimi finančnimi sredstvi in si zato lahko na tovrstnih turnirjih privoščijo celotno nadstropje hotela: najamejo konferenčno sobo za analizo tekem; s seboj pripeljejo športnikom ustrezno hrano … Naši fantje pa so bili zato opremljeni z ekipnim duhom, vrednim posnemanja in veliko, gorečo željo. Na te odločilne dejavnike je vseskozi polagala velike upe tudi naša odlična trenerska ekipa: Tilen Vehovec (ki je še dan pred odhodom na kvalifikacije v Italijo sedel med strokovnim kadrom slovenske rokometne reprezentance na SP v Zagrebu), Jan Blažič in Roland Brajič.
Četverica Borovničanov ostaja zvesta floorballu neprekinjeno od svojega šestega leta. Več kot 12 let uspešno krmarijo med napornimi treningi in tekmami ter šolskimi obveznostmi – v zadnjih letih na zahtevnih gimnazijah. Temu športu so predani s srcem in dušo, čeprav vedo, da (žal) vsaj pri nas še zdaleč ni deležen takšne pozornosti, kot sta jo na primer nogomet in košarka. Povsem drugače je seveda v državi, kjer se je ta šport modernega časa razvil – na Švedskem, kjer ga od 10 milijona prebivalcev igra okoli pol milijona, pa tudi na Finskem, Češkem in v Švici. Mednarodno floorball zvezo (International Floorball Federation – IFF) trenutno sestavlja 75 držav. Slovenija je vanjo vstopila leta 2001, ko je bilo organizirano tudi prvo svetovno prvenstvo U-19. Naša država bo letos na njem udeleženka četrtič zapored, čim več žogic pa bo poskusila usmeriti v golmanska vrata Estonije, Avstralije in Španije. Za fante lahko navijate med 29. 4. in 4. 5. 2025 kar iz domačega kavča, preko aplikacije mednarodne floorball zveze: https://floorball.sport/media/iff-events-mobile-app/ Za konec še VELIKA HVALA Občini Borovnica in TVD Partizanu – Borovnica za podporo našim fantom pred odhodom na kvalifikacije. Zahvala še četici vseh lokalnih trenerjev, ki so Ahacu, Jaki, Roku in Timonu pomagali oblikovati 12-letno športno pot; pa seveda tudi starejšim generacijam floorballistov, ki so »tamale« sprejeli medse ter jim delili svoje izkušnje, jih vozili s seboj na treninge, tekme, na nočne prigrizke ter jim bili velik vzor!
Kar bi si v domačem okolju želeli, je seveda primerna telovadnica, da se vsaj na treninge ne bi bilo treba voziti v oddaljene kraje, kot so Dobrova ali celo Kranjska Gora. A ker nas je floorball naučil skromnosti in realnosti, bi si za začetek želeli podporo lokalne osnovne šole pri lobiranju novih generacij, da bi ta šport – ki ga v Borovnici že nekaj časa igra staro in mlado, fantje in dekleta – živel še naprej. Ne gre zgolj za aktivno gibanje, ki ga je v teh časih vse manj, gre tudi za druženje in povezovanje lokalne skupnosti.
Čeprav fantje zastopajo Slovenijo in na dresih nosijo državni grb, si morajo kot reprezentanca sami priskrbeti finančna sredstva, s katerimi poravnajo stroške udeležbe na tekmovanjih svetovnega formata. Na tem mestu torej še povabilo vsem lokalnim podjetjem k finančni podpori – donaciji reprezentance!
Karmen Stanovnik
‘Na osnovi navodil Okrajne gasilske zveze Vas obveščam, da se vrši dne 13.julija ob 8.30 uri zvečer v Gasilskem domu na Vrhniki sestanek iniciativnega odbora za bodočo občinsko gasilsko zvezo ( komuno ). Namen sestanka je pripraviti vse potrebno za ustanovni občinski zbor bodoče gasilske zveze. Pripominjam, da se občni zbor občinske zveze vrši že 24.julija in je z ozirom na kratek čas nujno, da se tega sestanka sigurno udeležite. Razumeti je treba, da gre tu za novo organizacijsko obliko, zakar je treba sestanku posvetiti čimveč pozornosti.’
S temi zapisanimi besedami se je začela davnega leta 1955 pisati zgodovina Gasilske zveze Vrhnika ( v nadaljevanju: GZV ). V letošnjem letu praznuje že 70.let delovanja in opravljanja nalog na področju zaščite in reševanja v svojem domačem kraju, v sklopu matične organizacije Gasilske zveze Slovenija in tudi zunaj teh meja.
Od njene ustanovitve do danes se je na vodilnih mestih zamenjalo 9 predsednikov, 5 poveljnikov in 11 tajnikov GZV. Ves čas svojega delovanja pa je združevala 15 Prostovoljnih gasilskih društev ( v nadaljevanju: PGD ) in 1 Prostovoljno industrijsko gasilsko društvo ( v nadaljevanju: PIGD ). Zadnjih 10.let se je tej skupini pridružilo še najmlajše društvo: PGD Padež-Pokojišče-Zavrh.
GZV pokriva območje treh občin: Občina Vrhnika, Občina Log-Dragomer in Občina Borovnica v skupni površini cca 180 m2. Število članstva iz leta v leto narašča. Trenutno znaša 3070 članov, kar je pretvorjeno v odstotke približno 9 % vsega prebivalstva na območju, kjer deluje. Ta podatek nam daje vedeti, da je gasilstvo trdno zakoreninjeno v naših krajih. Da ima tradicijo in tudi prihodnost.
V okviru GZV deluje 10 komisij: Komisija za mladino, Komisija za članice, Komisija za veterane, Komisija za tekmovanja, Komisija za izobraževanja, Komisija za protokol, Komisija za infrastrukturo, Komisija za zgodovino, Komisija za preventivo in Komisija za vozil. Vse so zelo aktivne, vsaka na svojem področju. Zato uspemo poleg osnovnega operativnega dela v primeru intervencij manjšega ali večjega obsega izvesti številne spremljevalne dejavnosti, ki so za samo delovanje PGD-jev in GZV izrednega pomena.
Veliko pozornosti se posveti delu z mladini. Predvsem učenju veščin, ki jih pri opravljanju svojega dela potrebuje operativni gasilec. Pionirji in mladinci se tekom tekmovanj ( kviza, orientacije, CTIF ) učijo, krepijo in utrjujejo, da bodo nekoč postali klene gasilke in gasilci. Pripravniki so postavljeni na odskočno desko, da stopijo v svet operativcev. Ker pa se učenje nikoli ne konča, se redno in zelo zavzeto izobražujejo tudi operativni gasilci. Pomemben del gasilske družine so članice. Nekdaj gospodinje, sedaj prevzemajo vse vloge v gasilstvu. Ne samo kot operativne članice, temveč tudi kot mentorice in vodstveni kader. Ena od skupin na katero smo še posebej ponosni pa so veterani. Brez njih bi danes ne bilo tako, kot je. Mogoče bi šele postavljali osnove GZV. Ali pa bi je sploh ne bilo. Zato smo hvaležni za vsak njihov prispevek in sodelovanje, ki ga lahko nudijo.
GZV je družina posebne sorte. Združuje ljudi različnih mnenj, izkušenj, izobrazbe, statusa… Pa vendar nam uspe najti kompromise in ustvariti to, kar danes smo. Skupina srčnih, zagnanih in strokovno usposobljenih ljudi, ki je kljub temu da je svet drugače naravnan, pripravljena v vsakem trenutku brezplačno priskočiti na pomoč vsakemu, ki jo potrebuje. To me navdaja s ponosom in posebno častjo.
Letos slavimo okrogli jubilej. Širši javnosti želimo predstaviti delček tega, kar počnemo. V ta namen smo pripravili številne aktivnosti, kamor ste vabljeni prav vsi, ki vas to vsaj malo zanima.
Za najmlajše so namenjene Pravljične urice z gasilko. Na njih se bodo otroci preko pravljice, igrice in delavnice spoznali z delom gasilca. Pravljične urice bodo potekale v Cankarjevi knjižnici Vrhnika in v Knjižnici dr. Marije Boršnik v Borovnici. Vrstni red bo sproti objavljen.
V obeh knjižnicah bo v jesenskem času razstava na temo gasilstva. Na ogled bodo čini in položajne oznake gasilcev ter nekaj manjših predmetov, ki jih gasilci uporabljamo pri svojem delu.
Prvi večji množičen dogodek bo Florjanova maša v Cerkvi sv.Pavla na Vrhniki, na kateri se bomo našemu zavetniku zahvalili za dosedanjo zaščito in se mu priporočili v varstvo pri našem delu zdaj in v prihodnosti.
Širši javnosti želimo predstaviti vso našo opremo, vozila in dejavnosti s katerimi se ukvarjamo. Zato bo v soboto 27.septembra v Športnem parku na Vrhniki potekal Prikazni dan GZV. Poleg operativnih dejavnosti bomo obiskovalcev predstavili tudi delo posameznih komisij. Na voljo bodo različni poligoni, delavnice, ustvarjalni kotički, na katerih se bodo obiskovalci lahko preizkusili v gasilskih veščinah.
Slovesno dogajanje bomo zaokrožili v oktobru s Slavnostno akademijo ter otvoritvijo razstave umetniških del gasilk in gasilcev GZV. Čeprav smo gasilci znani bolj kot ‘ intervencijski ljudje’, se v prostem času ukvarjamo z različnimi drugimi dejavnostmi. Med drugim tudi z umetniškim izražanjem. Med nami so slikarji, kiparji, fotografi, rezbarji, klekljarice… Košček tega kar je nastalo izpod rok naših ustvarjalcev, bo tokrat na ogled.
Vabljeni, da nas sledite preko naše facebook strani ( FB Gasilska zveza Vrhnika ). Tam lahko sproti spremljate kaj počnemo in kateri dogodki se napovedujejo. Da bo letošnje praznovanje še bolj praznično bomo med FB objave dodajali kratke predstavitvene filmčke o delovanju naših društev in komisij. Upam, da se srečamo na katerem od zgoraj naštetih dogodkov.
Naj se na koncu še zahvalim županom vseh treh občin. Brez razumevanja in podpore ter konstruktivnih pogovorov bi ne uspeli narediti to, kar nam zdaj tudi s pomočjo finančnega zaledja uspeva. Zato hvala za odkrit dialog in vašo podporo.
Andreja Lenarčič, predsednica GZ Vrhnika
Leto 2024 je bilo za Jamarski klub Borovnica obdobje intenzivnih raziskovalnih dejavnosti in pomembnih odkritij v podzemnem svetu. Klub je zabeležil 73 jamarskih akcij, v katerih smo sistematično raziskovali v nam najljubšem okolju, izobraževali nove generacije jamarjev ter sodelovali z drugimi organizacijami in klubi. Z našimi dejavnostmi prispevamo tudi k razumevanju geoloških značilnosti območja, ki ga raziskujemo.
Naše jamarsko leto se je začelo 6. januarja z akcijo v Predjami, kjer smo nadaljevali sistematične meritve jame v 3D načinu. Samo v tej akciji smo izmerili Zahodni rov dolžine 627 metrov ter odkrili in raziskali nekaj novih brezen. V Predjami smo lani odkrili 282 metrov novih rovov, kar dolžino jame približuje 20 kilometrom.
Marca smo v klubu pričeli z jamarskim tečajem, ki je sprejel novo skupino tečajnikov za usposabljanje tehnike plezanja in raziskovanja jam. Poleg teoretičnih osnov smo s tečajniki obiskali več okoliških jam (Mačkovca, Predjama, Planinska jama, Logarček). V septembru so tečajniki uspešno opravili izpite za jamarske pripravnike, eden od prejšnje generacije pripravnikov pa je pridobil naziv jamar.
Junija smo po več letih obiskali domačo Golobjo jamo, kateremu je sledil piknik z druženjem članov kluba in njihovih družin. Poleti smo se osredotočili na plezanje kaminov v Planinski jami. Odkrivali smo tudi nove ali že pozabljene jame na področju Menišije.
Poleg raziskovalnih aktivnosti smo zavezani tudi k varovanju okolja. Udeležili smo se čistilne akcije v Borovnici ter čiščenja Tkalce jame, kar predstavlja pomemben korak v ohranjanju teh naravnih virov za prihodnje generacije. Sodelovanje z jamarji z Rakeka, Ajdovščine, Postojne in avstrijskimi kolegi prav tako potrjuje, da jamarska skupnost deluje preko občinskih in nacionalnih meja.
V zadnjih mesecih leta so se naše raziskovalne dejavnosti nadaljevale v Predjami, Logarčku in Planinski jami. Tik pred koncem leta smo organizirali ogledno turo – s čolni po Planinski jami do Paradiža ter kasneje splezali tudi 60 m visok kamin, ki se na vrhu še nadaljuje za ožino. Preko celega leta smo občasno kopali dihalnik na Jezeru, kjer obetajoč prepih nakazuje možnost odkritja nove velike jame.
Opravljene raziskave in odkritja v letu 2024 zagotavljajo obetavno prihodnost za nadaljnje aktivnosti v letošnjem letu. Zahvaljujemo se vsem članom in podpornikom za njihov prispevek k uspehu in odličnemu vzdušju v klubu ter razvoju jamarstva v Borovnici. Vabimo pa tudi nove člane, da se nam pridružijo. Le kje lahko le uro od doma odkrivate nove svetove, kamor še ni stopila človeška noga?
Peter Svete
