Avtor: MojaObčina.si Dobrova-Polhov Gradec

Pevci mladinskega pevskega zbora OŠ Polhov Gradec. To smo mi, pevci in pevke od 6. do 9. razreda in zborovodkinja Alenka Kovačič Divjak. Družbo sta nam delali tudi učiteljici Katja Premrl in Irma Kovač.

Kdaj? V petek, 4. aprila, od 17.00 do sobote, 5. aprila, do 13.00.
Zakaj? Da se družimo, nasmejimo, naklepetamo, najemo, naplešemo, naigramo … In seveda, da do potankosti izpilimo skladbe, ki jih bomo zapeli na reviji pevskih zborov Pesem pomladi, ki bo v torek, 15. aprila 2025.

Kako pevska noč poteka?
Ob prihodu na šolo v petek popoldne se v avli nabere ogromen kup spalnih vreč, blazin, odej, nahrbtnikov itd. Nato se zasliši ropot iz gospodinjske učilnice, kjer pripravljamo mize, na katere postavimo kup dobrot, ki smo si jih prinesli, da bomo brez lakote preživeli do sobote. Mafini, biskviti, polžki, sadje, slane palčke, oreščki, suho sadje, ameriški krofki, kasneje je zadišalo tudi po picah. In veliko vode, da poplaknemo od petja razgreta grla.
Nato nenavadno sopihanje, čudni zvoki, zvijanje, skakanje, grimase … vse, kar paše k upevanju. Nato se končno zasliši ubrano petje našega zbora.
V spodnjem delu šole se vse umiri, hodnike pa napolnijo melodije iz glasbene učilnice. Delamo, da se kar kadi. Popravljamo, znova in znova ponavljamo, vadimo izgovorjavo, ritem, intonacijo, se usklajujemo, poslušamo klavirsko spremljavo, sedemo, zopet vstanemo, sedemo, vstanemo, poslušamo posamezne glasove, ugotavljamo, kaj lahko še izboljšamo … Ne konca ne kraja.
Zopet hrup, odmor, smeh, tekanje, mlaskanje iz gospodinjske učilnice … Nato vse potihne, razen glasbe. Zunaj se zmrači, odidemo v amfiteater, ker prepevamo več kot pol ure. Spontano zapojemo tudi hit lanskoletne pevske noči, Dva mala volkca. Lahko bi peli do polnoči, če ne bi bili lačni. Morda pa nam je kdo v Polhovem Gradcu prisluhnil in užival ob našem petju.
Pica, sladkarije, prosti čas! Pojemo, plešemo, klepetamo, divjamo, pripravljamo ležišča, postavljamo spalnice iz kavčev in miz. Zunaj je temno, na šoli smo sami, čudovit občutek! Sami prijazni in dobrovoljni obrazi vsepovsod.
Čas za spanje. Umivanje zob, iskanje pižam, priprava ležišč. Osmošolke nam zapojejo pesem za lahko noč ob nočni lučki. Čudovito! Proti polnoči se vse umiri. Ali pa le učiteljici takrat zaspita.
Sveže sobotno pomladno jutro na igrišču. Prebujanje telesa s hojo, tekom, razgibavanjem. Veliko zehanja. Prebujanje možganov z ritmičnim kanonom. Pospravljanje ležišč. Joj, kako trde in neudobne so blazine iz male telovadnice!
Zajtrk. Namesto kakava, Nutella v toplem mleku. In novi hit – slane palčke, obilno namočene v Nutello.
Naši glasovi so še bolj ubrani kot včeraj, močnejši, samozavestnejši, prebujajo čustvo za čustvom. Pojemo zgodbo o vetru, ki nam razpne jadra in nas ponese v življenje, zgodbo o hvaležnosti do glasbe, ki nam prinaša toliko lepega. In o sprehodu po Ljubljani, ki se začne na Šuštarskem mostu. Da bi nas na reviji pevskih zborov le razumeli in tako uživali ob našem petju, kot danes mi!
Še en živahen odmor, še ena pevska vaja. Ta se konča z mangovim kolačem in nono Ano, ki ga peče. Tokrat petje spremljamo z glasbili, ki so v glasbeni učilnici. In tudi naš Kukulele band nam zaigra na ukulele. Utrujeni smo, vendar nihče ne jamra, nihče se ne pritožuje. Vsak se trudi in iztisne iz sebe najboljše in največ, kar zmore, ko zadnjič zapojemo celoten program v avli.
Sklenemo, da ja bila letošnja pevska noč nepozabna, prijetna, razigrana, zabavna, naporna, koristna in da komaj čakamo na naslednjo.
Pred šolo nas ob 13. uri pričaka pomlad. Z vsemi torbami in vrečami, s polnimi usti sladkarij in polnimi srci glasbe in prijetno božajočih občutkov, se podamo domov.
Na svidenje do prihodnjič!

Alenka Kovačič Divjak.

V šolskem letu 2024/25 v OŠ Polhov Gradec klekljarski krožek že drugo leto poteka v okviru interesnih dejavnosti. Letos smo pričeli z 18. septembrom, prvo srečanje je vodila Tatjana Trontelj. Klekljanju se je pridružilo 10 učencev in delavka šole, osem jih je obiskovalo dejavnost že lani, letos sta se nam dve učenki pridružili na novo. Tiste učenke iz lanskega leta, ki so letos prenehale obiskovati krožek, pa so prosile, da bi krožek obiskale, kadar bodo imele težave pri klekljanju doma. Navzočnost je dobra, učenci so bili odsotni zaradi drugih, običajno šolskih obveznosti ali bolezni. Zbiramo se osmo šolsko uro, ob sredah, enkrat tedensko, letos za dve šolski uri. Program je prilagojen predznanju, tudi učenci lanskega leta nadaljujejo z novimi vzorci in tehnikami ter utrjevanjem osnov. Letos sta dva učenca prijavljena na edinstveno razstavo v Žireh, ki bo konec aprila in v začetku maja, na kateri bodo razstavljali samo moški, ki klekljajo. Naša dva fanta, ki obiskujeta krožek, že pridno izdelujeta izbrani čipki za omenjeno  razstavo.
Klekljanje vodiva Majda Grbec Plestenjak, učiteljica interesne dejavnosti klekljanje, sicer  vzgojiteljica v vrtcu v Osnovni šoli Polhov Gradec, in Tatjana Trontelj, podpredsednica Klekljarskega društva Polhov Gradec.
 Za še bolj podrobno predstavitev pa smo obema strokovnjakinjama, ki se trudita, da mladim klekljaricam in dvema klekljarjema pokažeta, kako se klekljajo kitice, rožice pa rogljički in še vse drugo, kar je treba, da nastane tisti bel ali pa barvit prtiček, zastavili nekaj vprašanj. Zapisali smo »trudita«. To je pravšnja beseda, ker si včasih pri pomoči učencem morata pomagati kar s povečevalno lupo.

Otroci so ponavadi živahni, radi skačejo, se gibljejo. S čim se lahko popestri, dopolni klekljanje, ki je na prvi pogled enolično premetavanje klekeljnov, da jim kljub temu ni težko sedeti za punkljem?
Tatjana: Klekljanje je izbirna dopolnilna dejavnost in je na vrsti osmo šolsko uro. Takrat so učenci že kar utrujeni od rednega šolskega dela. A pohvaliti jih je treba, da vseeno pridejo z veseljem. Malo klepetanja je seveda dovoljeno, da le ne moti dela, tudi ogledovanje, kako napreduje čipka na sosednjem punklju, je priložnost, da se učenci malo sprostijo.
Majda:  Tatjana učence nagradi, »podkupi« s sadnimi bomboni, še sama se ne branim malo sladkega. Nekatere učenke želijo klekljati kakšen kos nakita, predvsem uhane, za mamo, babico, ki jih okrasijo z barvnimi kroglicami. V modi so tudi zapestnice.

Mogoče sta kdaj dobili kakšen odmev, s kakšnimi pobudami, motivi so se otroci vpisali h krožku.
Tatjana: Pri večini je glavni motiv zgled. Pri nekaterih je klekljala babica ali mamica, pri dveh starejša sestra, eno učenko je pritegnila sošolka, ki je začela klekljati prejšnje leto.
Majda: Nekaj učenk mi je predlagalo že lansko leto, da bi bilo fino, če bi imeli tudi ocene, predvsem tisti učenci, ki jim klekljanje ne povzroča večjih težav in hitro napredujejo. 

Katere vrste spretnosti pa tičijo za tem predevanjem klekeljnov? Kaj vse se pri otroku razvija z ropotanjem lesenih »paličic«? 
Tatjana: Klekljanje pri učencih razvija motorično spretnost, zahteva natančnost in vztrajnost, smisel za lepoto, za estetiko in ob več znanju tudi ustvarjalnost, ko lahko sami izrišejo vzorec za čipko.
Majda: Učenci se morajo pri delu zbrati, osvojiti pravila in jih nadgrajevati. Pozorni morajo biti, da sledijo papircu, muštru in s kombinacijo tehnik čim lepše izdelajo čipko. 

Gotovo sta vidve kot učiteljici tudi v stiku s starši. Kako starši sprejemajo to otroško učenje?
Tatjana: Starši so največkrat prijetno presenečeni nad izdelano čipko in občudujejo spretnost svojih otrok.
Majda: Nekateri starši, ki so se tudi sami v mladosti srečali s klekljanjem, so veseli, da se klekljarsko znanje prenaša na njihove otroke. 

Kako sploh poteka klekljarska učna ura? Hvalevredno je, da sta letos dve.
Tatjana: Obvezno je umivanje rok pred začetkom klekljanja, kajti umazane roke bi kaj lahko umazale bele nitke. Učna ura se začne s pravilno postavitvijo punklja in poravnavanjem klekeljnov. Pripravijo se bucike in kvačka, nato se delo začne. Učiteljica pristopi k vsakemu učencu in pogleda, kako delo napreduje. Če je bila narejena napaka, se praviloma tisti del odkleklja in napako odpravi. Učence spodbujava, da vprašajo za rešitev oziroma za pojasnilo za vsako najmanjšo nejasnost. Ob novem elementu ali pojasnjevanju napake so povabljeni vsi, da sledijo razlagi na enem od punkljev. Delo z učenci je individualno, zato sva z Majdo zelo veseli, da sta v tem šolskem letu klekljanju dodeljeni dve šolski uri. Lansko leto, ko je bilo za klekljanje namenjeno le 45 minut, se je celo zgodilo, da kateri od učencev ni bil deležen osebne obravnave. Lani je bilo veliko začetniških težav in je enostavno zmanjkalo časa.
Majda: Učenci pokažejo in povedo, kako jim je delo šlo tudi doma in ali so imeli čas za klekljanje. Nekateri učenci, ki se vozijo v šolo iz drugih krajev, so običajno prej na vrsti in tudi takoj vprašajo za nadaljevanje dela, morebitne zagate in izbiro novega vzorca. Na voljo imava več različnih vzorcev, odvisno od želja učencev.

Kakšne vzorčke, papirce otroci radi klekljajo, kakšni so najbolj priljubljeni? Jih izbirajo sami?
Tatjana: Prvi vzorčki so bili enostavni šolski papirci, na katerih so se učenci naučili pravilnega zategovanja sukanca in predevanja klekeljnov. Tudi druga obvezna čipka je bila šolski vzorec. Potem pa sva učencem prepustili izbiro med nekaj ponujenimi papirci. Največkrat se je na punkelj pripel papirc zapestnice, uhanov ali knjižnega kazala. Tukaj sva učencem omogočili uporabo barvnega sukanca in vpletanje perlic, biserčkov. Potem so sledili šolski vzorci za različne vogale v slepem risu.
Majda: Učenci so pričeli z idrijskim risom, osnovami, učimo se izdelati različne vogale, rožico iz kitic, notranje in zunanje postavke, sukani ris. Prilagajava se željam učencev, ki mora temeljiti na predznanju posameznega učenca, drugače je potrebna večja pomoč, da se prikleklja do konca. Tudi rožico iz kitic in polpremet smo že sklekljali.

Majda, pravite, da še vedno hodite »v šolo«. Otrokom je najbrž všeč, da je tudi učiteljica »šolarka«. Najbrž so bili počaščeni, če ste jim kdaj pokazali, česa vse se v klekljarski šoli v Idriji vi učite.
Majda: Učencem sem pokazala nekaj mojih izdelanih čipk, priročnikov, kjer so fotografije čipk, priloženi so tudi vzorci in pa mednarodna barvna skala, po kateri se čipka lahko skleklja. Čudili so se, kaj vse se lahko izdela, največ vprašanj pa se je nanašalo, koliko časa je treba vztrajati, da se čipka dokonča. Učencem sem predstavila tudi različne niti: bombažne, lanene, svilene, različnih barv, ki kar same vabijo na delo. Klekljanje je delo, ki zahteva veliko predanost, časa in vztrajnosti. Veselje ob natančno, lepo izdelani čipki pa je nagrada za ves trud, ki ga vložimo v izdelavo.

Tako pravita strokovnjakinji. Zdaj pa kar brž za punkelj, da se zasliši pomirjujoče enakomerno drdranje. Vsi pa izrekamo veselje in zahvalo vodstvu šole, ravnateljici Ilinki Kucler, da podpira to umetnost bele niti, ki jo občuduje mlado in staro, obvladajo pa jo le redki. Nekateri izbranci mladega polhograjskega  rodu pa so na priložnostni fotografiji.

Za Klekljarsko društvo Polhov Gradec Milka Bokal.