V soboto, 22. marca, je v občini Dobrova – Polhov Gradec potekala tradicionalna čistilna akcija, ki je dokazala, kako močan je občutek pripadnosti skupnosti in skrb za okolje med občani. Čistilna akcija, ki jo je usklajevalo kar 17 koordinatorjev iz posameznih krajev in vaških skupnosti, je potekala sočasno po vsej občini. Vsaka vas si je predhodno izbrala odgovorno osebo, ki je prevzela naloge razdeljevanja opreme in usmerjanja prostovoljcev. Ob deveti uri zjutraj so se krajani zbrali na določenih zbirnih mestih, kjer so prejeli vreče, rokavice ter malico – rogljiček in pijačo. Glavna področja čiščenja so vključevala obcestne pasove, jarke, gozdne poti ter obrežja rek, pri čemer so pomembno vlogo imeli tudi člani ribiške družine, ki so skrbno očistili vodne okoliše. Za zbiranje odpadkov sta bila na voljo dva kesona, ki sta bila ob koncu dneva do vrha napolnjena. Režijski obrat pa je že med akcijo sproti odvažal smeti, kar je omogočilo nemoten potek čiščenja. Vreme je, kljub sprva negotovi napovedi, zdržalo prav do konca in omogočilo uspešno izvedbo. Po koncu akcije so se prostovoljci zbrali v grajskem parku v Polhovem Gradcu, kjer jih je prvič pričakala pogostitev v organizaciji Turističnega društva Polhov Gradec. Na meniju sta bila topel golaž in šmoren, ki sta hitro izginila, kar priča o dobri udeležbi in zadovoljstvu z dogodkom. Posebno angažirano je bilo tudi Turistično društvo Črni Vrh, ki se je letos odločilo, da bo čiščenje začelo že dan pred uradno akcijo. Približno 35 vaščanov se je pred soboto podalo na več krajših pohodov ter očistilo poti od Lučin do Pasje ravni, Črnega Vrha in Smolnika. V soboto so zaključili še s čiščenjem glavne ceste proti Polhovemu Gradcu. Kljub dežju so udeleženci vztrajali do konca in s pomočjo krajanov Milana in Jožeta hitro pospravili polne vreče na kamionček. V čistilni akciji so sodelovali tudi člani Planinskega društva Blagajana, ki so se zbrali na Ravneku in v skupinah očistili poti proti Grmadi, Polhograjski Gori in Tošču. Na poti na Ključ so poleg čiščenja namestili še devet novih smernih tabel. Akcijo so zaključili v prijetnem vzdušju pri planinski koči, s ponosom na opravljeno delo. V čistilni akciji so sodelovali tudi krajani krajevne skupnosti Dobrova in Šentjošt. Občina Dobrova – Polhov Gradec se zahvaljuje vsem prostovoljcem, društvom in posameznikom, ki so prispevali k uspehu letošnje čistilne akcije. Pogled na čiste poti, obrežja in gozdove je najlepša nagrada za njihov trud – in spodbuda, da takšni ostanejo čez vse leto.
Pevci mladinskega pevskega zbora OŠ Polhov Gradec. To smo mi, pevci in pevke od 6. do 9. razreda in zborovodkinja Alenka Kovačič Divjak. Družbo sta nam delali tudi učiteljici Katja Premrl in Irma Kovač.
Kdaj? V petek, 4. aprila, od 17.00 do sobote, 5. aprila, do 13.00. Zakaj? Da se družimo, nasmejimo, naklepetamo, najemo, naplešemo, naigramo … In seveda, da do potankosti izpilimo skladbe, ki jih bomo zapeli na reviji pevskih zborov Pesem pomladi, ki bo v torek, 15. aprila 2025.
Kako pevska noč poteka? Ob prihodu na šolo v petek popoldne se v avli nabere ogromen kup spalnih vreč, blazin, odej, nahrbtnikov itd. Nato se zasliši ropot iz gospodinjske učilnice, kjer pripravljamo mize, na katere postavimo kup dobrot, ki smo si jih prinesli, da bomo brez lakote preživeli do sobote. Mafini, biskviti, polžki, sadje, slane palčke, oreščki, suho sadje, ameriški krofki, kasneje je zadišalo tudi po picah. In veliko vode, da poplaknemo od petja razgreta grla. Nato nenavadno sopihanje, čudni zvoki, zvijanje, skakanje, grimase … vse, kar paše k upevanju. Nato se končno zasliši ubrano petje našega zbora. V spodnjem delu šole se vse umiri, hodnike pa napolnijo melodije iz glasbene učilnice. Delamo, da se kar kadi. Popravljamo, znova in znova ponavljamo, vadimo izgovorjavo, ritem, intonacijo, se usklajujemo, poslušamo klavirsko spremljavo, sedemo, zopet vstanemo, sedemo, vstanemo, poslušamo posamezne glasove, ugotavljamo, kaj lahko še izboljšamo … Ne konca ne kraja. Zopet hrup, odmor, smeh, tekanje, mlaskanje iz gospodinjske učilnice … Nato vse potihne, razen glasbe. Zunaj se zmrači, odidemo v amfiteater, ker prepevamo več kot pol ure. Spontano zapojemo tudi hit lanskoletne pevske noči, Dva mala volkca. Lahko bi peli do polnoči, če ne bi bili lačni. Morda pa nam je kdo v Polhovem Gradcu prisluhnil in užival ob našem petju. Pica, sladkarije, prosti čas! Pojemo, plešemo, klepetamo, divjamo, pripravljamo ležišča, postavljamo spalnice iz kavčev in miz. Zunaj je temno, na šoli smo sami, čudovit občutek! Sami prijazni in dobrovoljni obrazi vsepovsod. Čas za spanje. Umivanje zob, iskanje pižam, priprava ležišč. Osmošolke nam zapojejo pesem za lahko noč ob nočni lučki. Čudovito! Proti polnoči se vse umiri. Ali pa le učiteljici takrat zaspita. Sveže sobotno pomladno jutro na igrišču. Prebujanje telesa s hojo, tekom, razgibavanjem. Veliko zehanja. Prebujanje možganov z ritmičnim kanonom. Pospravljanje ležišč. Joj, kako trde in neudobne so blazine iz male telovadnice! Zajtrk. Namesto kakava, Nutella v toplem mleku. In novi hit – slane palčke, obilno namočene v Nutello. Naši glasovi so še bolj ubrani kot včeraj, močnejši, samozavestnejši, prebujajo čustvo za čustvom. Pojemo zgodbo o vetru, ki nam razpne jadra in nas ponese v življenje, zgodbo o hvaležnosti do glasbe, ki nam prinaša toliko lepega. In o sprehodu po Ljubljani, ki se začne na Šuštarskem mostu. Da bi nas na reviji pevskih zborov le razumeli in tako uživali ob našem petju, kot danes mi! Še en živahen odmor, še ena pevska vaja. Ta se konča z mangovim kolačem in nono Ano, ki ga peče. Tokrat petje spremljamo z glasbili, ki so v glasbeni učilnici. In tudi naš Kukulele band nam zaigra na ukulele. Utrujeni smo, vendar nihče ne jamra, nihče se ne pritožuje. Vsak se trudi in iztisne iz sebe najboljše in največ, kar zmore, ko zadnjič zapojemo celoten program v avli. Sklenemo, da ja bila letošnja pevska noč nepozabna, prijetna, razigrana, zabavna, naporna, koristna in da komaj čakamo na naslednjo. Pred šolo nas ob 13. uri pričaka pomlad. Z vsemi torbami in vrečami, s polnimi usti sladkarij in polnimi srci glasbe in prijetno božajočih občutkov, se podamo domov. Na svidenje do prihodnjič!
V soboto, 22. marca 2025, je Športna dvorana na Dobrovi gostila prvo pokalno tekmo Slovenske zveze tradicionalnega karateja (SZTK), ki je združila 181 karateistov iz Slovenije in Italije. Tekmovanje, ki je potekalo med 10. in 17. uro, je ob 12. uri otvorila slovesna prireditev. Udeleženci, stari od 5 do 62 let, so se pomerili v različnih disciplinah, vključno s katami, ekipnimi katami, kihonom ter različnimi oblikami borb, kot so kihon ippon kumite, jiyu ippon kumite, ko-go kumite in jiyu kumite. Posebno mesto so imeli tudi parakarateisti, ki so nastopili v OPP kategorijah. Na tekmovanju je sodelovalo 14 klubov, med njimi Akademija NATURA-DO, SHINKAI CLUB, KK GORYU, KK KENSEI, KK MI-KI, KK MLADINA Škofja Loka, KK OLDERSI, KK SHOTOKAN Škofja Loka, KK TORA, KK WAZA-ARI, KARATE ŠOLA KIMON, KK ATOM Domžale, KK PANDA in domači KK GRADE. V skupnem seštevku klubov je prvo mesto osvojil Karate klub Grade, sledila sta Karate šola Kimon na drugem mestu in Karate klub Atom Domžale na tretjem. Prireditev je potekala v prijateljskem in športnem duhu, kar je še dodatno poudarilo pomen tradicionalnega karateja v povezovanju različnih generacij in kultur.
V šolskem letu 2024/25 v OŠ Polhov Gradec klekljarski krožek že drugo leto poteka v okviru interesnih dejavnosti. Letos smo pričeli z 18. septembrom, prvo srečanje je vodila Tatjana Trontelj. Klekljanju se je pridružilo 10 učencev in delavka šole, osem jih je obiskovalo dejavnost že lani, letos sta se nam dve učenki pridružili na novo. Tiste učenke iz lanskega leta, ki so letos prenehale obiskovati krožek, pa so prosile, da bi krožek obiskale, kadar bodo imele težave pri klekljanju doma. Navzočnost je dobra, učenci so bili odsotni zaradi drugih, običajno šolskih obveznosti ali bolezni. Zbiramo se osmo šolsko uro, ob sredah, enkrat tedensko, letos za dve šolski uri. Program je prilagojen predznanju, tudi učenci lanskega leta nadaljujejo z novimi vzorci in tehnikami ter utrjevanjem osnov. Letos sta dva učenca prijavljena na edinstveno razstavo v Žireh, ki bo konec aprila in v začetku maja, na kateri bodo razstavljali samo moški, ki klekljajo. Naša dva fanta, ki obiskujeta krožek, že pridno izdelujeta izbrani čipki za omenjenorazstavo. Klekljanje vodiva Majda Grbec Plestenjak, učiteljica interesne dejavnosti klekljanje, sicer vzgojiteljica v vrtcu v Osnovni šoli Polhov Gradec, in Tatjana Trontelj, podpredsednica Klekljarskega društva Polhov Gradec. Za še bolj podrobno predstavitev pa smo obema strokovnjakinjama, ki se trudita, da mladim klekljaricam in dvema klekljarjema pokažeta, kako se klekljajo kitice, rožice pa rogljički in še vse drugo, kar je treba, da nastane tisti bel ali pa barvit prtiček, zastavili nekaj vprašanj. Zapisali smo »trudita«. To je pravšnja beseda, ker si včasih pri pomoči učencem morata pomagati kar s povečevalno lupo.
Otroci so ponavadi živahni, radi skačejo, se gibljejo. S čim se lahko popestri, dopolni klekljanje, ki je na prvi pogled enolično premetavanje klekeljnov, da jim kljub temu ni težko sedeti za punkljem? Tatjana: Klekljanje je izbirna dopolnilna dejavnost in je na vrsti osmo šolsko uro. Takrat so učenci že kar utrujeni od rednega šolskega dela. A pohvaliti jih je treba, da vseeno pridejo z veseljem. Malo klepetanja je seveda dovoljeno, da le ne moti dela, tudi ogledovanje, kako napreduje čipka na sosednjem punklju, je priložnost, da se učenci malo sprostijo. Majda:Tatjana učence nagradi, »podkupi« s sadnimi bomboni, še sama se ne branim malo sladkega. Nekatere učenke želijo klekljati kakšen kos nakita, predvsem uhane, za mamo, babico, ki jih okrasijo z barvnimi kroglicami. V modi so tudi zapestnice.
Mogoče sta kdaj dobili kakšen odmev, s kakšnimi pobudami, motivi so se otroci vpisali h krožku. Tatjana: Pri večini je glavni motiv zgled. Pri nekaterih je klekljala babica ali mamica, pri dveh starejša sestra, eno učenko je pritegnila sošolka, ki je začela klekljati prejšnje leto. Majda: Nekaj učenk mi je predlagalo že lansko leto, da bi bilo fino, če bi imeli tudi ocene, predvsem tisti učenci, ki jim klekljanje ne povzroča večjih težav in hitro napredujejo.
Katere vrste spretnosti pa tičijo za tem predevanjem klekeljnov? Kaj vse se pri otroku razvija z ropotanjem lesenih »paličic«? Tatjana: Klekljanje pri učencih razvija motorično spretnost, zahteva natančnost in vztrajnost, smisel za lepoto, za estetiko in ob več znanju tudi ustvarjalnost, ko lahko sami izrišejo vzorec za čipko. Majda: Učenci se morajo pri delu zbrati, osvojiti pravila in jih nadgrajevati. Pozorni morajo biti, da sledijo papircu, muštru in s kombinacijo tehnik čim lepše izdelajo čipko.
Gotovo sta vidve kot učiteljici tudi v stiku s starši. Kako starši sprejemajo to otroško učenje? Tatjana: Starši so največkrat prijetno presenečeni nad izdelano čipko in občudujejo spretnost svojih otrok. Majda: Nekateri starši, ki so se tudi sami v mladosti srečali s klekljanjem, so veseli, da se klekljarsko znanje prenaša na njihove otroke.
Kako sploh poteka klekljarska učna ura? Hvalevredno je, da sta letos dve. Tatjana: Obvezno je umivanje rok pred začetkom klekljanja, kajti umazane roke bi kaj lahko umazale bele nitke. Učna ura se začne s pravilno postavitvijo punklja in poravnavanjem klekeljnov. Pripravijo se bucike in kvačka, nato se delo začne. Učiteljica pristopi k vsakemu učencu in pogleda, kako delo napreduje. Če je bila narejena napaka, se praviloma tisti del odkleklja in napako odpravi. Učence spodbujava, da vprašajo za rešitev oziroma za pojasnilo za vsako najmanjšo nejasnost. Ob novem elementu ali pojasnjevanju napake so povabljeni vsi, da sledijo razlagi na enem od punkljev. Delo z učenci je individualno, zato sva z Majdo zelo veseli, da sta v tem šolskem letu klekljanju dodeljeni dve šolski uri. Lansko leto, ko je bilo za klekljanje namenjeno le 45 minut, se je celo zgodilo, da kateri od učencev ni bil deležen osebne obravnave. Lani je bilo veliko začetniških težav in je enostavno zmanjkalo časa. Majda: Učenci pokažejo in povedo, kako jim je delo šlo tudi doma in ali so imeli čas za klekljanje. Nekateri učenci, ki se vozijo v šolo iz drugih krajev, so običajno prej na vrsti in tudi takoj vprašajo za nadaljevanje dela, morebitne zagate in izbiro novega vzorca. Na voljo imava več različnih vzorcev, odvisno od želja učencev.
Kakšne vzorčke, papirce otroci radi klekljajo, kakšni so najbolj priljubljeni? Jih izbirajo sami? Tatjana: Prvi vzorčki so bili enostavni šolski papirci, na katerih so se učenci naučili pravilnega zategovanja sukanca in predevanja klekeljnov. Tudi druga obvezna čipka je bila šolski vzorec. Potem pa sva učencem prepustili izbiro med nekaj ponujenimi papirci. Največkrat se je na punkelj pripel papirc zapestnice, uhanov ali knjižnegakazala. Tukaj sva učencem omogočili uporabo barvnega sukanca in vpletanje perlic, biserčkov. Potem so sledili šolski vzorci za različne vogale v slepem risu. Majda: Učenci so pričeli z idrijskim risom, osnovami, učimo se izdelati različne vogale, rožico iz kitic, notranje in zunanje postavke, sukani ris. Prilagajava se željam učencev, ki mora temeljiti na predznanju posameznega učenca, drugače je potrebna večja pomoč, da se prikleklja do konca. Tudi rožico iz kitic in polpremet smo že sklekljali.
Majda, pravite, da še vedno hodite »v šolo«. Otrokom je najbrž všeč, da je tudi učiteljica »šolarka«. Najbrž so bili počaščeni, če ste jim kdaj pokazali, česa vse se v klekljarski šoli v Idriji vi učite. Majda: Učencem sem pokazala nekaj mojih izdelanih čipk, priročnikov, kjer so fotografije čipk, priloženi so tudi vzorci in pa mednarodna barvna skala, po kateri se čipka lahko skleklja. Čudili so se, kaj vse se lahko izdela, največ vprašanj pa se je nanašalo, koliko časa je treba vztrajati, da se čipka dokonča. Učencem sem predstavila tudi različne niti: bombažne, lanene, svilene, različnih barv, ki kar same vabijo na delo. Klekljanje je delo, ki zahteva veliko predanost, časa in vztrajnosti. Veselje ob natančno, lepo izdelani čipki pa je nagrada za ves trud, ki ga vložimo v izdelavo.
Tako pravita strokovnjakinji. Zdaj pa kar brž za punkelj, da se zasliši pomirjujoče enakomerno drdranje. Vsi pa izrekamo veselje in zahvalo vodstvu šole, ravnateljici Ilinki Kucler, da podpira to umetnost bele niti, ki jo občuduje mlado in staro, obvladajo pa jo le redki. Nekateri izbranci mladega polhograjskegarodu pa so na priložnostni fotografiji.
Za Klekljarsko društvo Polhov Gradec Milka Bokal.
Klekljarski krožek v šolskem letu 2024/25 v Osnovni šoli Polhov Gradec. Od leve proti desni, prva vrsta: Ajda Lap Peklaj, Gaja Pristavec, Mila Trontelj, Neža Janša; 2. vrsta: učiteljici Tatjana Trontelj in Majda Grbec Plestenjak, Julija Bokal, Lučka Trontelj, Lar Kranjc, Lovro Kranjc in ravnateljica Osnovne šole Polhov Gradec Ilinka Kucler. Foto: Milka Bokal, 12. marec 2025. Manjkata Ema Ozbič in Martina Koprivec.
V soboto, 12. aprila 2025, je Domačija Pr’ Lenart na Belem v Medvodah gostila edinstven kulturni dogodek, ki je potekal v sklopu Meseca krajinske arhitekture. Obiskovalci so lahko uživali v razstavi Polhograjskega dnevnika, se udeležili delavnice risanja krajine ter doživeli umetniško svetlobno projekcijo risb. Dogodek, ki je združeval krajinsko arhitekturo, umetnost in kulturno dediščino, je pritegnil okoli 20 obiskovalcev. Razstava Polhograjskega dnevnika, zbirke 31 analitičnih risb, ki jih je ustvaril krajinski arhitekt Tim Gerdin med raziskovanjem Polhograjskih dolomitov v okviru magistrskega dela, je obiskovalce popeljala v raznolikost in prepoznavnost krajin tega območja. Risbe, ki so nastajale neposredno na terenu, prikazujejo značilnosti kulturne in naravne krajine, kot jih vidi strokovno, a tudi občuteno oko avtorja. Dogodku je sledila delavnica risanja krajine, ki jo je vodil prav avtor razstave, Tim Gerdin. Udeležencem je pojasnil, kako se krajinska risba lahko oblikuje kot kombinacija različnih pogledov, vključno s tlorisnimi prikazi. Udeleženci so se naučili prepoznavanja motivov v naravi – od silhuet in cest do objektov kulturne dediščine – in jih prenesli na papir z uporabo črno-bele in barvne tehnike. Delavnica je bila namenjena tako odraslim kot otrokom, ki so s svojo domišljijo dogodek še dodatno popestrili – na njihovih risbah so se hitro pojavili avtobusi, rakete in druge domišljijske podobe. Vrhunec večera je predstavljala umetniška svetlobna projekcija Henrike von Dewitz, vizualne umetnice in antropologinje iz Nemčije, ki je z uporabo risb iz Polhograjskega dnevnika ustvarila začasno svetlobno instalacijo. Risbe so bile digitalno obdelane in projicirane na arhitekturne površine domačije, kar je ustvarilo poetičen dialog med kulturno in naravno dediščino ter sodobno umetnostjo. Projekcija, ki se je odvijala ob začetku mraka, je s svojo subtilnostjo navdušila obiskovalce in pokazala, kako je mogoče umetnost spoštljivo vnesti tudi v zavarovana okolja in bolj odročne kraje. V sodelovanju z Javnim zavodom Polhograjska graščina že potekajo dogovori, da bi umetniško delo Henrike von Dewitz predstavili tudi v Polhovem Gradcu in tako omogočili širši publiki dostop do tovrstne umetniške izkušnje. Domačija Pr’ Lenart, kulturni spomenik iz 16. stoletja, je dokazala, da je prostor, kjer se lahko srečata preteklost in sodobna umetnost. S svojim raznolikim programom in gostovanjem umetniških ter humanističnih rezidenc odpira vrata ustvarjalcem, ki si želijo delovati izven urbanih središč in se povezovati z lokalnimi skupnostmi. Dogodek je obiskovalcem ponudil tudi nekaj domače kulinarike – poleg zelenjavne juhe so se lahko okrepčali v prijetnem ambientu ob kulturni izkušnji, ki je povezala strokovnost, umetniško vizijo in pristno naravno okolje Polhograjskih dolomitov.
V soboto, 12. aprila 2025, je v ljubljanski Hali Tivoli potekalo največje rekreativno tekmovanje v ritmični in estetski gimnastiki v Sloveniji – Pokal Bleščica. Na dogodku, ki je v okviru projekta Ljubljana – mesto športa 2025 že drugič gostil več kot 1500 tekmovalk iz Slovenije, Italije in Hrvaške, so s svojimi nastopi navdušile tudi učenke Osnovne šole Dobrova. Dekleta, ki trenirajo pod okriljem Športnega kluba Bleščica v športni dvorani Dobrova, so na tekmovanju zastopala svojo šolo in občino z veliko predanostjo in energijo. Pod vodstvom trenerk Maje Svete in Karmen Petan se vadbe, ki potekata dvakrat tedensko po uro in pol, v tem šolskem letu udeležuje kar 36 deklet, starih od 5 do 17 let. Tokrat se je tekmovanja udeležilo 10 deklet, ki so dosegle odlične rezultate in presenetile z izjemnimi uvrstitvami. V kategoriji estetske gimnastike – kratek program, so kadetinje v postavi Ela Leben, Nina Oven, Lana Remškar in Malie Kržič osvojile odlično 2. mesto. V ritmični gimnastiki s sestavo z žogami so kadetinje Nina Oven, Lana Remškar, Malie Kržič, Vita Rozman, Lina Verbič, Manuela Morić in Zoja Horvat zasedle 1. mesto. Mladinke Vita Rozman, Lina Verbič, Manuela Morić, Zoja Horvat, Brina Tehovnik in Ema Rupnik so se v kategoriji estetske gimnastike – prost program uvrstile na 4. mesto. V konkurenci parov in trojic ritmične gimnastike s kiji sta Brina Tehovnik in Ema Rupnik osvojili 1. mesto. Pokal Bleščica je rekreativne narave in poudarja pomen gibanja, vztrajnosti ter pozitivne naravnanosti. Za dekleta je vsak nastop praznik, priložnost za povezovanje in izražanje skozi gibanje, zato njihovi dosežki niso pomembni le zaradi medalj, temveč predvsem zaradi vloženega truda in ljubezni do športa. Športni klub Bleščica, pod okriljem katerega dekleta vadijo, je največji slovenski klub za rekreativno ritmično in estetsko gimnastiko. Od leta 2001 v njem trenira več kot 1500 deklet, program pa se izvaja na več kot 70 šolah in vrtcih v 30 krajih po Sloveniji. Dekleta z Dobrove so s svojimi nastopi znova dokazala, da tudi rekreativni šport odpira vrata k odličnosti. Športni klub Bleščica in trenerki Maja Svete ter Karmen Petan so izrazili posebno zahvalo Občini Dobrova – Polhov Gradec, ki s svojo podporo in dobrimi pogoji za vadbo omogoča, da mlade športnice razvijajo svoje talente in samozavestno stopajo po poti športa.
Otroci vrtca Dobrova pri OŠ Dobrova iz skupine “Pikapolonice” (3 do 4 leta), smo imeli posebno priložnost obiskati pisarno g. župana Jureta Dolinarja. Sprejel nas je z nasmehom in povedal nekaj besed o svojem delu. Obisk je bil za otroke izjemno zanimiv, saj so lahko postavljali vprašanja in izvedeli marsikaj o tem, kako župan skrbi za dobrobit kraja in njegovih prebivalcev. Otroci so si ogledali različne pisarne in spoznali tudi druge zaposlene na občini. Povedali smo mu, kaj vse mi delamo v vrtcu in se preko igre učimo. Takšni obiski so zelo pomembni, saj otrokom omogočajo, da že v mladih letih razvijajo občutek za odgovornost in spoštovanje do skupnosti. Na srečanju se nam je pridružila tudi nova pomočnica ravnateljice za vrtec, ga. Bojana Novak Borc. Ob zaključku srečanja je g. župan obdaroval vse otroke s slikanico ‘Polh Rogovilež’ in s kresničko za boljšo vidnost v prometu. Hvala g. županu, ge. podžupanji in vsem sodelavcem Občine Dobrova – Polhov Gradec, ki so nam polepšali današnji dan. Skupina ‘Pikapolonice’
V soboto, 12. aprila, je v športni dvorani Polhov Gradec potekalo košarkarsko tekmovanje 3 na 3, ki je ponovno združilo športni duh in lokalno skupnost. Na turnirju je sodelovalo pet ekip, vse iz občine Dobrova – Polhov Gradec, kar je letošnjemu dogodku dalo poseben občutek domačnosti. Tekmovali so: PG Drunks, Pograjski Dom, Brezovski divjaki, Old City Boyz in Lebron Glazers. Po napetih dvobojih in borbeni igri na igrišču je prvo mesto osvojila ekipa Pograjski Dom, sledili so PG Drunks na drugem mestu in Old City Boyz na tretjem. Skupno se je na igrišču pomerilo 25 tekmovalcev, ki so navdušili s svojo energijo in ekipnim duhom. Dogajanje je popestrila tudi posebna nagradna aktivnost – met iz sredine igrišča za 100 evrov, ki ga je uspešno zadel Matic Oblak, s tem pa poskrbel za enega izmed vrhuncev turnirja. Ob tem je potekalo tudi sproščeno igranje namiznega nogometa, ki je dodatno razgibalo spremljevalni program. Pokal za najboljšega posameznika turnirja (MVP) je zasluženo prejel Rok Seručar, ki je s svojo igro izstopal in pustil močan vtis tako na soigralce kot na gledalce. Zunaj pred dvorano, v amfiteatru, je bilo poskrbljeno tudi za okrepčilo. Obiskovalci in tekmovalci so lahko izbirali med osvežilno pijačo, klasičnimi hot dogi s hrenovko in novo kulinarično uspešnico – hot dogom s kranjsko klobaso, obogatenim z dodatki po izbiri. Priljubljena je bila tudi ponudba “mešanega z žara”, ki je nasitila vse ljubitelje dobre hrane. Turnir 3 na 3 v Polhovem Gradcu je tudi letos dokazal, da šport in skupnost hodita z roko v roki. Obiskovalci, tekmovalci in organizatorji so dan zaključili z nasmehi, prijetno utrujenostjo in že z mislijo na naslednje športno druženje.
Pomlad, čeprav z nekoliko mrzlim jutrom, je prebudila tudi pohodnike DU Dobrova. Zime postajajo manj zimske, pomladi pa bolj muhaste in seveda nepredvidljive. Tak je bil tudi 8. 4. 2025, ko smo se z avtobusom odpravili do Predmeje nad Ajdovščino. Jutro je bilo mrzlo in oblačno, toda sonce je kukalo med oblaki in nas sredi dopoldneva začelo prijetno greti. Vas Predmeja je nastala pred dobrimi 400 leti na robu Trnovskega gozda. Danes je to idilična vasica, obdana s prelepo pokrajino. Geografsko je vezana na Vipavsko dolino. Večina hiš je po planoti razpršenih med 800–1000 m nadmorske višine. Iz Predmeje smo se povzpeli po strmi poti do koče Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m n. v.). Koča je bila sicer zaprta, a smo se usedli in si pripravili obilno malico iz svojega nahrbtnika. Po polurnem počitku smo pot nadaljevali nad Malo goro do Kuclja (1237 m n. v.). Med potjo smo opazili, da se narava že prebuja. Prvi cvetovi trobentic, zvončkov, vijolic, mačic, oster vonj listov čemaža in seveda prijetno in glasno požvižgavanje ptic, so oznanjali pomlad. Iz zemlje so pokukali tudi prvi avriklji in na svojih dolgih pecljih razkazovali rumene glavice. Skoraj vsi smo dosegli vrh Kuclja, le peščica ga je raje občudovala od vznožja, ker je vzpon na pogled kar malo težak. Vrh nas je presenetil, saj smo imeli kot na dlani celotno Vipavsko dolino tja do morja. Pogled v dolino je pomenil odklop in uživali smo v slikoviti naravi. Potem je sledila pot s postanki nazaj do Predmeje, kjer nas je čakal avtobus in nas popeljal do koče Edmunda Čibeja (1861–1913) v Tihi dolini, ki je izhodiščna točka za obisk Malih Golakov (1495 m n. v.). E. Čibej je bil učitelj, ki je poučeval v vasicah Vipavske doline. Bil je izjemno sposoben človek. Prijateljeval je s Simonom Gregorčičem in Franom Erjavcem. V vas je »prinesel« prve smuči, ki jih je naročil v Oslu (Norveška). Domačega mizarja je navdušil, da jih je potem izdeloval za domačine in vaško otročad. V koči so nas pričakali nasmejani oskrbnik Branko in njegovi pomočniki, ki so se izkazali v pripravi okusne primorske hrane, kave, urejeni koči in postrežbi. Prehodili smo 16 km in se veseli in zadovoljni vrnili domov. Tudi tokrat je bilo tako, da so sončni žarki in veseli nasmejani prijatelji poskrbeli za pravljično vzdušje.
V nedeljo, 6. aprila 2025, je v dvorani PGD Zalog potekal že 14. tradicionalni turnir v namiznem tenisu, ob katerem je vzporedno potekalo tudi tekmovanje v namiznem nogometu. Dogodek je znova privabil številne navdušence, ki so se pomerili v prijateljskem, a tekmovalnem duhu. Sodelovalo je kar 33 tekmovalcev različnih generacij – od najmlajših do nekoliko starejših ljubiteljev športa.
V namiznem tenisu je tudi tokrat vrh osvojil Urban Janša, ki se že tradicionalno uvršča med najboljše in je stalnica na zmagovalnem odru. Z izkušenostjo in zanesljivo igro je premagal vso konkurenco ter si zasluženo priboril prvo mesto. Na drugo stopničko se je uvrstil Sani Gabrovšek, tretje mesto pa je pripadlo Urbanu Skubicu, ki je prav tako pokazal odlično predstavo.
Tudi letos pa je sočasno potekalo tudi tekmovanje v namiznem nogometu, kjer pa sta zmago slavila Nace Trček in Andraž Gerjol.
