V nedeljo, 25. maja, na 6. velikonočno nedeljo, je na Vrzdencu potekala tradicionalna sveta maša pri evharističnem križu. Tudi letos se je pri znamenju zbralo lepo število ljudi, ki so s svojo prisotnostjo počastili običaj, ki ga krajani ohranjajo že vrsto let. Maša je letos potekala v znamenju pomembnega zgodovinskega spomina – 80. obletnice konca druge svetovne vojne in v spomin vsem žrtvam povojnih pobojev.
Sveto mašo je spremljal cerkveni pevski zbor Neže Cankar. Križ, postavljen leta 2010, stoji kot tiha priča času in simbol duhovne povezanosti krajanov.
Po maši je sledilo druženje, ki je bilo priložnost za pogovor med krajani in obiskovalci ter ohranjanje vezi, ki jih takšni dogodki že dolga leta utrjujejo.
Mešani pevski zbor Horjul, pod vodstvom zborovodkinje Ane Bizjan, je nastopil na pevski reviji Naj se sliš’ 2025, ki je v organizaciji JSKD Ljubljana okolica potekala tri dni zapored na različnih prizoriščih. Revija je združila odrasle pevske zasedbe iz širšega območja osrednje Slovenije.
Na odru so MePZ Horjul izvedli tri skladbe: Lahko noč, Prav po prstih ter prekmursko ljudsko pesem Marko skače.
Revija je potekala pod strokovnim spremljanjem Andreje Martinjak, program pa je povezoval Tomaž Simetinger. V treh dneh so se na različnih odrih zvrstile številne zasedbe, ki so prikazale raznolikost ljubiteljskega pevskega ustvarjanja. Prireditev so podprle občine Medvode, Brezovica, Dol pri Ljubljani, Škofljica, Dobrova-Polhov Gradec, Horjul, Ig in Vodice.
Regijski center mobilnosti Ljubljanske urbane regije (RCM LUR) že drugo leto zapored izvaja Regijsko promocijsko kampanjo Evropskega tedna mobilnosti – Trajnostno v knjižnico po nagrado!
Veseli nas, da je prišel trenutek, ko lahko vsi skupaj začnemo z obveščanjem o Regijski promocijski kampanji Evropskega tedna mobilnosti 2025 – Trajnostno v knjižnico po nagrado!
Lanskoletno promocijsko kampanjo, ki je vključevala le kolesarjenje, so v letošnjem letu dopolnili še z dvema oblikama trajnostne mobilnosti, in sicer hojo in javnim potniškim prometom. Za RCM LUR je zelo razveseljujoče dejstvo, da se je kampanji letos pridružilo še 11 drugi Regijskih centrov mobilnosti širom po Sloveniji.
Na spletni strani Regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije (RRA LUR) pod zavihkom RCM LUR so že najavili regijsko promocijsko kampanjo ETM 2025
Prav tako so na spletni strani objavljena Pravila in splošni pogoji nagradne igre
Nagrade in žreb
Letos so nagrade – doživetja v Ljubljanski urbani regiji:
A – Vstopnici za 2 osebi – Ogled Hiše narave in kolišč, MOROSTIG.
B – Vstopnici za 2 osebi – Ogled doživljajske razstave, HIŠA KRANJSKE ČEBELE.
C – Vstopnici za 2 osebi – Ogled predstave, SLOVENSKO MLADINSKO GLEDALIŠČE.
Nagrajenec prejme eno od nagrad – A, B ali C.
KOLIKO NAGRAD BO IZŽREBANIH V NAŠI KNJIŽNICI, SI PREBERITE V PRAVILIH IN SPLOŠNIH POGOJIH NAGRADNE IGRE – povezava TUKAJ
Žrebanje bo predvidoma izvedeno v mesecu novembru 2025 v dogovoru s posamezno sodelujočo knjižnico.
Čebele so izjemno pomembne, katerih vloga v naravi je nepogrešljiva. S tem ko poskrbimo za čisto okolje lahko zagotavljamo zdrav ekosistem in tej pomembni vrsti omogočimo preživetje. Čebele so namreč izredno občutljive na onesnaženja v naravi in tudi zato pokazatelj v kako čistem okolju živimo. Obstoja več kot 20.000 vrst čebel, od katerih je najbolj znana medonosna čebela z latinskim imenom Apis mellifera (kamor sodi tudi naša carnica) oziroma kranjska sivka, ki jo prepoznamo po sivih obročkih na zadku. Čebele so ključne za opraševanje številnih rastlin, vključno s sadjem, zelenjavo in cvetjem. Pri opraševanju prenašajo cvetni prah z enega cveta na drugega, kar omogoča oploditev in s tem nastanek plodov ter semen. Zaradi opraševanja čebele prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Mnoge rastlinske vrste so odvisne od čebel za reprodukcijo, kar pomeni, da so čebele osnovni člen v prehranski verigi in ekosistemih. Brez čebel kot opraševalcev bi bila naša prehrana bistveno manj pestra in manj kakovostna. Čebele so namreč izjemno pomembne za kmetijstvo, saj povečujejo donosnost številnih pridelkov. Mnoge kulture, ki jih gojijo kmetje so močno odvisne od čebel za opraševanje, kar vpliva na kakovost in količino pridelkov.
Med in drugi izdelki
Proizvodnja medu in drugih izdelkov je seveda tisto na kar običajno najprej pomislimo v povezavi s čebelami. Čebele nabirajo nektar in mano ter s pomočjo encimov proizvajajo med, ki nastane v satju kjer pa seveda najdemo še čebelji vosek, propolis in druge snovi, ki so koristne za ljudi. Med ni le okusen, temveč ima tudi številne zdravilne lastnosti. Med dokazano izraža antioksidativne, antibakterijske, protivnetne in imunomodulatorne lastnosti, ki se s pridom uporabljajo v razne namene v medicini oziroma za krepitev zdravja ter zdravljenju bolezni in poškodb. Vosek se uporablja v umetnosti, kozmetiki in za izdelavo sveč. Poleg tega imajo čebele velik pomen ko govorimo tudo o zdravju ekosistemov. Čebele in drugi opraševalci igrajo namreč ključno vlogo v zdravju ekosistemov. Njihovo delovanje pomaga ohranjati ravnotežje med rastlinami in njihovimi naravnimi sovražniki ter spodbuja ekološke procese.
Oskrba in ogroženost čebel
Žal so čebele danes vse bolj ogrožene zaradi različnih dejavnikov, kot so izguba habitatov, uporaba pesticidov, bolezni ter podnebne spremembe. Zmanjšanje populacij čebel ima lahko katastrofalne posledice za ekosisteme in kmetijstvo. Zato je zaščita čebel in njihovega naravnega okolja ključna za ohranitev biotske raznovrstnosti ter trajnostno pridelavo hrane.
To je potrdil tudi Janko Prebil, horjulski župan in dolgoletni predsednik čebelarskega društva Dolomiti – Polhov Gradec. ”V Sloveniji je čebelarjenje zelo razširjeno in priljubljeno. Obstaja velika raznolikost medenih pridelkov in drugih čebeljih izdelkov, ki so rezultat čebelarskih dejavnosti. Veseli me, da se iz leta v leto povečuje število čebelarjev in interes za čebelarjenje, kar je deloma posledica povečanega zavedanja o pomenu čebel za okolje in kmetijstvo. V našem društvu skrbimo za vzgojo mladih saj vodimo čebelarske krožke in osnovnošolske otroke učimo o čebelarjenju. V šolskem čebelnjaki vsako leto pridelamo veliko medu, ki ga potem porabijo v šolski kuhinji, oziroma ga porabijo v šoli in vrtcu.”
Na vprašanje kako kakovosten med imamo v horjulski dolini je dejala, da so raziskave pokazale na najvišjo kakovost. ”Pri nas imamo srečo saj nimamo intenzivnega kmetijstva kjer se uporablja veliko pesticidov in ostalih kemikalij in živimo v zelo čistem okolju kar dokazujejo tudi analize medu. Lani je na evropskem ocenjevanju medu naš čebelar Tilen Velkavrh iz Srednje vasi pri Polhovem Gradcu prejel zlato medaljo za kostanjev med. Sicer pa je v naši občini registriranih nekaj manj kot 130 čebelarjev in lahko rečem, da smo dobro organizirani saj imamo čebelarski dom, organiziramo izobraževanja in strokovno pomoč ter skrbimo za napredek čebelarjenja na našem področju.”
O tem kakšne vrste medu se tu prideluje pa Janko Prebil še dodaja: ”Na našem območju imamo veliko kostanjevega medu, veliko je tudi javorja, v zadnjih letih pa opažamo, da je bistveno manj smreke. V osnovi pa gre za cvetlični med, gozdni med oziroma potem bolj specifično hojev in kostanjev med. Ko je dobra letina lahko en panj pridela tudi 60 kilogramov medu. No, če je letin slaba pa tudi le nekaj kilogramov”.
Pomen čebel in čebelarjenja v Sloveniji: 1. Ekološki pomen: Čebele so ključni opraševalci za mnoge rastlinske vrste. Njihova prisotnost prispeva k večji pestrost in stabilnost ekosistema. 2. Agronomski pomen: Čebele povečujejo donosnost kmetijskih pridelkov. V Sloveniji pridelujemo veliko sadja in zelenjave, katerih uspešnost je odvisna od opraševanja. 3. Kulturni pomen: Čebelarstvo je del slovenskega kulturnega izročila. Tudi Slovenska čebela (Kranjska čebela) je simbol naravne dediščine. 4. Gospodarski pomen: Čebelarjenje predstavlja dodaten vir dohodka za mnoge kmetije. Izdelki, kot so med, propolis in vosek, so cenjeno blaga na trgu.
Čebelarjenje in proizvodi, povezani s čebelami, so osrednji del kmetijstva in kulture v Sloveniji. S podporo lokalnih čebelarjev in ozaveščanjem o pomenu čebel, lahko prispevamo k ohranjanju teh pomembnih opraševalcev in njihovega okolja.
Časopisi in revije so del našega vsakdana, a le redkokomu pride na misel, da bi bil časopis sestavni del športnih iger. Ideja o preprostih pripomočkih, ki so vedno na voljo, tudi takrat, ko so trgovine zaprte, doma pa imamo le najosnovnejše stvari, se je učiteljici porodila v času posebnih razmer, ker pa se je izkazala za domiselno in zanimivo, smo jo dopolnili in razširili. Torkovo šolsko dopoldne je bilo v celoti posvečeno časopisom. Zloženi v zajeten kupček so zjutraj pričakali učiteljice, saj so otroci vestno opravili domačo nalogo. Po viteški pravljici, pripovedovala je o bistrosti in pogumu malce posebnega malega viteza, ki je imel najraje pravljice, smo se tudi mi lotili dela. Razdelili smo se v skupine in se pogovorili o nalogah, s katerimi si bomo krajšali dopoldne in se še kaj naučili. Sošolcem smo pokazali, kako premagujemo razdaljo po različnih časopisnih potkah. Poti smosproti sestavljali iz dveh časopisnih listov, liste smo preskakovali, časopis smo med tekom prenašali pred seboj, ne da bi ga držali. Pri drugem sklopu nalog smo iz časopisa izdelali papirnate kepe, služile so nam za žoge, podajali smo si jih na različne načine in jih prenašali. S papirnatimi žogicami smo tudi balinali. Ugotovili smo, da so bile za uspešno delo pomembne vse lastnosti malega pravljičnega viteza. Pri časopisnih ustvarjalnicah smo si izdelali verigo fantkov in punčk, naučili smo se tudi, kako zlezemo skozi list papirja v velikosti zvezka. Ne verjamete? Povprašajte prvošolce, z veseljem vam bodo pokazali. Dan, ki smo ga preživeli s časopisnimi igrarijami, nam je bil všeč, ker je bil drugačen kot smo vajeni. Dokazali smo, da za zabavne igre ne potrebujemo dragih pripomočkov, veselimo se lahko s čisto preprostimi stvarmi, potrebna je le iznajdljivost in domiselnost.
Učenci 1.a in 1.b
Papirnata žogica potuje.
Preko papirja do cilja in nazaj.
Izdelali smo verigo fantkov in punčk in zlezli skozi majhen list papirja.
Za projekt Ciciuhec smo se odločili, ker želimo pri otrocih spodbuditi ljubezen do knjig in jih opogumiti, da se učijo samostojno pripovedovati pravljice pred skupino. Celo leto je vsak otrok pripovedoval pravljice in pesmice svojim prijateljem. Projekt Ciciuhec smo slovesno zaključili dne 22. 5. 2025 z ogledom predstave Potepuh na obisku, s podelitvijo medalj otrokom ter pohval za družinsko branje. Veseli smo, da so otroci skozi celo leto pokazali veliko zanimanja in veselja do knjig. Zahvaljujemo se vsem staršem za sodelovanje pri spodbujanju bralne kulture doma. Skupaj smo naredili pomemben korak pri razvoju otrokovega jezika in izražanja.
Majhni otroci domujejo tam, kjer so doma majhne stvari. Med majhnimi mizicami in stolčki, majhnimi ležalniki, majhnimi lončki in krožnički. Poličke so polne igrač, po katerih segajo majhne dlani. Medtem pa majhne dlani zrastejo, zrastejo pa tudi majhne punčke in fantki in kar naenkrat pomahajo v slovo svojim vzgojiteljicam in vrtcu. S pisanimi torbami na ramah se neke jeseni čisto zares podajo v pravo šolo. V vrtcu ostanejo mlajši prijatelji in vzgojiteljice, igralnice, igrače in topli spomini. Preden pa otroci zares prestopimo v šolo, jo spoznavamo po malem. Prvošolci nas povabijo na igrice, ki so se jih naučili in nam zapojejo pesmice. Ko se pomladi vpišemo v šolo, nas pričakajo učiteljice s pravljicami, skupaj si izdelamo lutko ali igračko. Navadno se s prvošolci pred počitnicami skupaj poigramo na šolskih igralih, letos pa smo metulji in čebele povabili šolarje nazaj v vrtec. Bila je zima in december je čarobno zadišal po drobnih pozornostih in po času, ki ga darujemo drug drugemu. Prvošolci smo se naučili veliko pesmic in pravljice, ki nam jih ob jutrih bereta učiteljici, radi zaigramo. Veseli smo bili, ko sta nam učiteljici predlagali, da povabimo vrtičkarje in nestrpno smo čakali na naše srečanje, da pokažemo, kaj vse že znamo. Povabili smo metulje in čebelein njihove vzgojiteljice. Zaigrali smo jim igrico Sedem medvedov. Zaplesali smo ob pesmi Abraham ma sedem sinov. Pravljica pravi, da se bodo medvedki spet srečali čez trikrat tri dni, mi pa smo se z vrtičkarjisrečali spet pomladi. Veseli smo bili povabila v vrtec in težko smo čakali na četrtkovo jutro. Pogovarjali smo se o igračah, s katerimi smo odraščali in o igralih na vrtičkarskem igrišču. Četrtkovo jutro je bilo megleno, vzeli smo copatke in zmajčke za vrtčevske otroke. Andreja nas je pričakala pred vrtcem, otroci in vzgojiteljice pa med vrati igralnic. Obdarili smo metulje in čebele, skupaj smo zapeli pesmico o treh nagajivih žabah in naši gostitelji so nas povabili v igralnice, kjer smo se skupaj igrali. Postregli so nas s čajem in čas druženjaje prehitro minil. Vrnili smo se v šolo. Nestrpno pogledujemo skozi okna, kdaj opazimo vrtičkarje na sprehodu. Stopili bomo k oknom in jih pomahali. Kdo ve, če bo kolona zavila proti šoli. Stekli jim bomo naproti in jih povabili, da se pomudijo pri nas.
Vitezi so neustrašni, dobrosrčni, zvedavi junaki. Horjulski prvošolci smo se v petek želeli preizkusiti v viteštvu. Za nas je bil to športni dan. Zjutraj smo razveselili varovance doma starejših v Horjulu. Zaplesali smo jim splet ljudskih plesov. Najprej smo vili kačo Diradi čindaro, potem Abrahama, pa Šuštarsko polko in Ob bistrem potočku je mlin. Ljudskim plesom smo dodali še moderne ritme. Zaplesali smo Račji ples. Tega smo večkrat ponovili in se podružili z varovanci. Podarili smo jim igračko, ki smo jo izdelali za vsakega. Iz papirja, pokrovčka in plastelina smo ustvarili gugajočega se dedka in babico. Gospe in gospodje so bili igračke veseli in so se igrali z njimi in nami. Nazadnje smo z vzgojiteljem iz Doma zaplesali Makareno. Ples in igra sta nas povezala in razveselila. Obljubili smo, da še pridemo na druženje v Dom. V šoli nas je čakala malica in zatem viteški izzivi. Razdelili smo se v viteške čete in zavzeli športno dvorano. Na konjičkih smo kakor pravi vitezi jezdili okrog in preko preprek tako smelo, da smo premagali strašnega zmaja in zmagoslavno častili sebe, ki smo povezani zmogli preko vseh zmajevih ovir. Srca so močno utripala, malo zaradi napora, malo od sreče. Ob koncu dneva smo le še ugotovili: »Lepo je živeti kakor vitez!«
Štiri črne mravljice je spreletelo. »Ustavimo svet.« »Že, že, ampak kako?« »Lepo. Lezimo v travo in glejmo v nebo.« Legle so v travo in zrle v nebo, malo so pele in malo molčale. In svet se je ustavil. Čisto mirno je zadihal in si odpočil! (Štiri črne mravljice, MKZ 2022, Anja Štefan )
Ob zaključku bralne značke nas je v vrtcu pri OŠ Horjul obiskala pisateljica, pesnica in raziskovalka slovenskega pripovednega izročila Anja Štefan. S svojim čarobnim glasom nas je popeljala v svet pravljic in pesmi, kjer se nas dotaknejo poetični in bistroumni razmisleki o življenju. Malo smo peli, malo poslušali. In svet se je tudi za nas, za trenutek ustavil.
