Avtor: MojaObčina.si Horjul

V Podolnici gre pri vsem skupaj tudi za prijetno druženje in zabavo, ki povezuje staro in mlado. Sicer gre pravzaprav za projekt, ki traja več dni, da se pripravi vse potrebno za izdelavo butare velikanke, ki jo potem na cvetno nedeljo nesejo na blagoslov v Horjul. Vresje, bršljan in leskove šibe so nabrali v domačih krajih, oljčne vejice na Primorskem, brinje pa na Krasu. V vsakem primeru pa je sleherna butara ali butarica narejena iz sedmih sestavin, kot veleva izročilo. Ker gre za veliko in težko butaro, je velikanko v nedeljo zjutraj k blagoslovu neslo veliko močnih mož, ki pa so jim pomagali tudi mlajši fantje in tako se ta tradicija tudi prenaša na mlajše rodove. Treba je poudariti, da je pot precej naporna, ko neseš tako dolgo in težko butaro. V vsako smer od Podolnice do župnijske cerkve znaša pot 3 kilometre. Seveda ob dobri volji tudi takšna pot hitro mine. Povratek pa vedno traja nekoliko dlje, saj spotoma obiščejo podpornike in dobrotnike, kar pa pomeni, da se kje tudi nekoliko dlje zadržijo. Ena velika butara je namenjena za v cerkev, velikanka pa skoraj mesec dni stoji na tradicionalnem mestu pri križu v Podolnici. Manjše butarice položijo tudi na grobove pokojnih prijateljev in se tako poklonijo njihovemu spominu. Razvojno društvo Urh s tem ohranja tradicijo in skrbi za povezovanje. O sodobnem tempu smo prepogosto premalo enotni in povezani, prav takšna tradicija pa skupnost zopet nekoliko poveže.

Peter Kavčič

Foto: občinski arhiv

Izidor Smrtnik, ki je križ temeljito obnovil ob pomoči prijateljev in strokovnjakov, pojasnjuje, zakaj se je tako odločil: ”Zame je to zelo osebna izkušnja. Odločil sem se za obnovo v zahvalo, da sem še vedno živ in tukaj. Leta 2020 sem hudo zbolel za covidom, potem pa sem imel še hude težave s srcem. Operirali so mi zaklopki, lani pa še vstavili spodbujevalec. Za mano so res težke preizkušnje. Odločil sem se, da se v zahvalo za življenje, da sem še vedno tu na svetu, lotim obnove in da bo ta križ ponovno stal na mestu, kjer je že stoletja.” 
Ob tej priložnosti se Izidor zahvaljuje tudi vrhniškim reševalcem, saj so mu že dvakrat rešili življenje. ”Ob takšnih trenutkih, ko življenje visi na nitki, se zaveš, kaj pomeni zdravje in dejstvo, da si še živ,” še dodaja Izidor. Križ stoji na razpotju med Žažarjem in Vrzdencem. Najstarejši uradni zapis sega v leto 1823, ko je bil opravljen popis stavb v Žažarju in je bil ta križ takrat že vpisan v uradne knjige. Motiva, zakaj je tam postavljen križ, Izidor sicer ne pozna, predvidevamo pa lahko, da je razlog tudi v tem, da so včasih ob križpotjih postavljali znamenja križa. Leta 1966 ga je obnovil tast, leta 2000 ga je svak prebarval. No, letos pa se je lotil generalne obnove, da sije v vsej svoji lepoti ob cesti. Obnovljen križ je blagoslovil diakon Ferdinand Rus iz Ljubljane.

Peter Kavčič 
Foto: Občinski arhiv