Avtor: MojaObčina.si Log – Dragomer

  • Uspešno izpeljana čistilna akcija v občini Log-Dragomer

    Uspešno izpeljana čistilna akcija v občini Log-Dragomer

    Krajani Loga in Dragomerja, ki jim je šlo na roko tudi lepo vreme,  so poskrbeli, da so bili odpadki odpeljani tja, kamor sodijo. Na Logu je akcijo koordiniral Marjan Kavčič, ki je izrazil veliko zadovoljstvo nad dejstvom, da je pobranih odpadkov vsako leto manj, še posebej je bil navdušen, da je bilo število letošnjih udeležencev akcije veliko večje kot lani. Sicer pa ugotavlja, da je bilo med odpadki največ pločevink, steklenic in plastike, nadvse pa je zadovoljen s stanjem na Barju, kjer je veliko manj odvrženega materiala. 
    V Dragomerju je že devetnajstič po vrsti za koordinacijo čistilne akcije poskrbel Blaž Rupnik, kar je, kot je tudi sam potrdil, zares lepa številka. Presenetljiva je bila udeležba vseh tistih, ki so se lotili pobiranja odpadkov v primerjavi z lansko, sicer pa pravi, da bo prihodnje leto, ko bo že dvajseta jubilejna čistilna akcija, še poskrbel za koordinacijo, potem pa upa, da bo dobil svojega naslednika. 
    Hkrati ob čistilni je potekala še posebna akcija pomoči starejšim, pod skupnim geslom:MALA DEJANJA, VELIKO VESELJE ZA LJUDI IN NARAVO, ki jo je organizirala skupina za medgeneracijsko sožitje Starosti prijazne Občine Log–Dragomer. Nad tem delom akcije je bdela Katja Bhatnagar, ki je povedala, da gre za pomoč vsem tistim starejšim občanom, ki živijo sami in določenih hišnih opravil ter opravil na vrtu ne morejo več sami postoriti. Prostovoljci, med katerimi jih je bilo trinajst iz Osnovne šole Log–Dragomer, deset pa iz brezoviške Skavtske organizacije, so pomagali sedmim starejšim občanom, in sicer pri pomivanju oken, pletju na vrtu, košnji trave in obrezovanju drevja. Akcija je potekala letos že tretjič in starejši, ki so se nanjo prijavili, so nad njo navdušeni. Vsekakor bodo takšne pomoči veseli tudi v prihodnje. 
    Letošnji čistilni akciji se je pridružil tudi župan Miran Stanovnik. Na vprašanje, ali je to priložnost, kako čista je Občina, preveri na terenu, je pojasnil, da se tudi sam rad prepriča, kakšna je realna slika. Kot je še dodal, je vsaka takšna akcija še ena priložnost več za razmislek o tem, kje so še rezerve. Tudi v prihodnje bodo vsa prizadevanja Občine potekala v smeri osveščanja. Kot pravi, zgledi vlečejo, vse skupaj se začne že v družini. Želi si, da bi se poleg prostovoljcev na čistilnih akcijah še bolj aktivirali v čimveč društvih, pa tudi osnovnošolci skupaj z učitelji, skratka vsi, ki jim je mar, kakšno je naše okolje, v katerem bivamo.
    Sicer je župan z letošnjo čistilno akcijo izjemno zadovoljen in hvaležen vsem, ki vsako leto sodelujejo. Povedal je, da se zavedanje občanov o skrbi za naravo izboljšuje, saj je smeti manj kot pred leti. Pojasnil je še: “Smo na dobri poti, vendar je za izboljšave še veliko prostora.« 

    Andreja Čamernik Rampre 
    Foto: Katja Bhatnagar, Tom Klobčar

  • Križ ni nikoli zadnja postaja

    Križ ni nikoli zadnja postaja

    Gospod Poje, za začetek: bi se nam lahko na kratko predstavili? Od kod prihajate, kako dolgo že delujete kot župnik v Župniji Brezovica? 
    Sem Jožef Poje, doma sem iz Šentvida nad Ljubljano, v Župniji Brezovica pa sem župnik deset let. Tudi pred Župnijo Brezovica sem bil župnik dveh manjših župnij: Nove in Stare Oselice, pred tem pa sem bil kaplan v Železnikih, Zagorju ob Savi, v Bolniški župniji in Cerkljah na Gorenjskem.

    Kako ste bili sprejeti, ko ste prišli na Brezovico? 
    Spomnim se, da je bil pred desetimi leti res lep sprejem. Ljudje so bili veseli, z eno srčnostjo, odprtostjo, hvaležnostjo, da prihaja duhovnik.

    Bi lahko rekli, da se danes tukaj že počutite kot domačin?
    Ja, v toliko letih kraj postane domač, prijeten; lahko rečem, da sem rad tukaj.

    Smo tik pred največjim krščanskim praznikom. Kaj vam osebno pomeni ta čas?
    Že obdobje, ki se imenuje veliki teden, me zaznamuje od otroštva naprej, posebej zadnji trije dnevi, ki se imenujejo velikonočno tridnevje, od velikega četrtka naprej, in sama Velika noč. Vedno sem v teh dneh čutil veliko dogodkov, ki so povezani z mojim življenjem, dogodkov, ki so zaviti tudi v skrivnost Božje poti ali delovanja. Predvsem v teh dneh vidim praznik, ki je praznik veselja, ker zmaguje življenje. Za to niti ni potrebno imeti vere, ampak logično misel: ker je življenje od Boga, Bog pa je najmočnejši, torej ni druge možnosti, kot da je življenje končni zmagovalec. Smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, ki je praznik Velike noči, daje tudi meni osebno velik notranji vpogled v vse delovanje, ki ga imam. V tem je pogled naprej, je moja prihodnost, polna prihodnost,  to pa je tista lepota praznika Velike noči: prihodnost, ki se bo nekoč zgodila, je polna prihodnost.

    Lahko na kratko predstavite župnijo Brezovica? 
    Župnija Brezovica je v dveh občinah: v občini Brezovica in v občini Log- Dragomer. V župniji je približno 9.000 prebivalcev. Poleg župnijske cerkve ima še tri podružnične cerkve: v kraju Log, v Dragomerju in v Vnanjih Goricah. Vse cerkve imajo ključarje – to so ljudje, ki so odgovorni za urejenost in vzdrževanje cerkva kot objektov. Potem so tu še prostovoljci, ki skrbijo za čistočo, okrasitev, pripravo prostora, kadar je sveta maša, bogoslužje. Ti ljudje res čutijo s krajem in jim je cerkev, ki je v njihovem kraju, dragocena ter pomembna.
    Sveta maša je vsak dan v župnijski cerkvi na Brezovici. Vsako nedeljo pa je sveta maša tudi v Vnanjih Goricah in v kapeli na Logu, ker je tam prostor večji kot v tamkajšnji cerkvi, ki je premajhna. V cerkvi v Dragomerju je sveta maša redkeje, nekajkrat na leto in ob cerkvenemih pogrebih.

    Kako bi opisali vlogo vaše župnije v življenju kraja? Se vam zdi, da se krajani radi vključujejo v župnijske dejavnosti?
    Mislim, da ima župnija in tudi versko dogajanje vpliv v kraju. Ljudje prihajajo, verniki so hvaležni, da je tukaj pester utrip – od otrok, mladih, starejših. Poleg svetih maš in obredov se vrstijo v župnijski cerkvi tudi kulturni dogodki, ki so v naši župnijski cerkvi predvsem glasbeno obarvani: gostovanja pevskih zborov, glasbenih skupin, koncerti, ki se jih udeležujejo tudi tisti, ki niso verniki, ampak ljubitelji kulture in glasbe.

    V občini Log-Dragomer stojita dve cerkvi: cerkev sv. Lovrenca v Dragomerju in cerkev sv. Janeza Krstnika na Logu, ki sta tudi del kulturne dediščine kraja, dva najstarejša objekta v Občini Log- Dragomer. Kako vi doživljate njuno vlogo?
    Obe cerkvi sta osrednja kulturna spomenika občine Log-Dragomer z bogato zgodovino. Cerkev sv. Janeza Krstnika je bila pred leti celo romarska, kamor so ljudje prihajali tudi od drugod in je zagotovo zaznamovala kraj. Cerkev sv. Lovrenca, ena najstarejših podružničnih cerkva v tem okolju, je bogatejša še z odkritjem fresk, ki so se odkrile ob elektrifikaciji. Te freske so dragocene tudi zato, ker so v časih, ko šolstvo še ni bilo tako dostopno, ljudem podajale verske resnice. Freske so bile kot kateheza, verouk, poučevanje po slikah, da so si ljudje lažje zapomnili, pridobivali versko izobrazbo in sledili praznikom.

    Slišali smo, da se v sodelovanju s predsednico KUD Kosec trudite obnoviti freske v cerkvi sv. Lovrenca. Kako poteka ta projekt in kakšne so vaše želje glede prihodnosti teh objektov?
    Zdaj so pridobljeni kulturnovarstveni pogoji z Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Trenutno poteka povpraševanje v Restavratorskem centru: kakšna dela bi bila primerna, v kakšnem obsegu, na kakšen način? Freske so izjemno pomembne in želimo jih približati tudi obiskovalcem. Ker je cerkev zaradi varnosti zaprta, pripravljamo informativno tablo, ki bi bila postavljena ob cerkvi, da bi obiskovalci lahko prebrali njeno zgodovino in videli notranjost vsaj na fotografijah. Zdi se mi izjemno pomembno, da ljudje začutijo vrednost sakralne dediščine, da krajani čutijo, da imamo v kraju dragoceno stavbo z bogato zgodovino.

    V zadnjih letih veliko sodelujete z društvi. Zanima me, kako vi gledate na to sodelovanje, ali je to pot, ki bi jo po vašem mnenju morali še okrepiti?
    Sodelovanje z društvi v kraju se mi zdi izrednega pomena, da se občuti povezanost v različnosti, kako gradimo vsak na svojem področju nekaj lepega in dobrega. Vrsto let ob prazniku gasilcev pripravljamo spominske svete maše za vsa štiri prostovoljna gasilska društva, ki delujejo v naši župniji. Poleg tega smo pred nekaj leti začeli pripravljati sveto mašo za lovce ob godu sv. Huberta, pa za čebelarje ob godu njihovega zavetnika sv. Ambroža. Ob največjem Marijinem prazniku – Velikem Šmarnu so v procesijo povabljeni praproščaki vseh društev in skupin iz župnije. Odziv je dober, še boljši je, kadar je povabilo osebno, ne le preko oznanila ali spletne strani.     

    Se vam zdi, da se današnje življenje vernikov razlikuje od tistega v preteklosti? Kateri so po vašem mnenju največji izzivi sodobnega časa za ljudi? 
    Vera je živa stvar, spreminja se v vsakem človeku kot živ organizem. Še pred desetletji je bila vera v koraku s utripom družbenega življenja, kot tradicija, in je bila širše prisotna. Danes je to bolj osebna odločitev. Spremembo vidim v tem, da je po številu manj vernikov, a ti so bolj globoko povezani z vero kot nekoč. Zdaj nekdo pride v cerkev, ker tako sam čuti, je prepričan, ker ima osebno držo, osebno izkušnjo.

    V sodobnem, hitrem svetu ljudje pogosto težko najdejo čas za globlje odnose. Kaj bi po vašem mnenju lahko naredili kot skupnost – ne le kot Cerkev – da bi se bolj slišali, videli in podprli? 
    Zame je dragoceno vsako srečanje, ki je osebno srečanje. Tehnologija in družbena omrežja veliko omogočajo in olajšajo delo, a ne morejo nadomestiti osebnega srečanja. Tu je poudarek: osebno srečanje, človek s človekom. Da se omogoči to srečanje tudi mladim, ki jih lahko tehnika še močneje pritegne, zaznamuje ali celo ujame in pritegne še bolj kot odrasle. Po drugi strani smo tudi odrasli žal že močno zaznamovani s tehnologijo.

    Za konec: kaj bi ob prihajajoči Veliki noči želeli sporočiti našim bralcem? 
    Želel bi, da bi vsak ob srečevanju s preskušnjami, ki jih lahko z drugo besedo imenujemo tudi križ, ki nas bremeni, spoznal, da križ ni nikoli zadnja postaja. Vedno je vmesna postaja na poti in za vsako preizkušnjo, težavo, bremenom, križem gre pot naprej. To je pot rešitve, kristjani rečemo, da je to pot odrešenja, pot svetlobe, veselja, radosti. Zadnja stvar je popolno veselje, sreča, radost, zadovoljstvo. To je naš cilj. Vmes pa so različni trenutki, s težo, pa tudi z radostjo. Na koncu je za vse popolnost v veselju.

    V. L.  
    Foto: arhiv Jožefa Pojeta

  • Izdelava velikonočnih butaric

    Izdelava velikonočnih butaric

    Osnovna vodila njenega delovanja so biološka-eko pridelava in predelava zdravilnih rastlin in zelišč ter ohranitev naravne in kulturne dediščine. Kot je povedala, je velikonočna butarica simbol velikonočnega časa in v Sloveniji skoraj ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ljudje ne bi nosili k blagoslovu vejic, šopov in snopov spomladanskega zelenja. Slednje za blagoslovljene butare povečini še danes pripravljamo doma. Tradicija načina izdelave in izbire vrst rastlinja ponekod ostaja močno zakoreninjena in se po mnogih krajih še vedno prenaša iz roda v rod. 
    Metka Maček, ki je vsem udeležencem dogodka pomagala, da so si sami izdelali svojo butarico, je pri njihovi izdelavi zagovornica uporabe naravnih materialov in meni, da so takšne najlepše pa še za zdravje poskrbijo, saj narava tako tudi z njihovo pomočjo vstopi v domove ljudi. Kot pravi, smo pri izbiri materialov lahko izjemno kreativni. 
    Sicer pa za butarice obstajajo različna imena glede na posamezna slovenska območja in kraje, kot so: pušelj ali žegen, drenek, snop, presmec ali pegelj, beganica, prakelj, veja in vivnik, potice, butarica ali butara in še bi lahko naštevali.
    Glede na relativno majhen slovenski prostor in na dejstvo, da ponekod že leta izdelujejo največje butare na svetu, smo v Evropi s tem običajem resnično nekaj posebnega. Prvotno cvetnonedeljska butara ni bila le sveženj šibja in pomladanskega zelenja in cvetja, ampak so včasih na »butare« obešali tudi razno pecivo. Vsekakor so b    utare imele nekoč na deželi tudi statusni pomen. Večjo in lepše okrašeno je kakšna družina imela, več je veljala. Podobno so se z butarami postavljali tudi vaški fantje. 
    Naj ob tem še dodamo, da obredi cvetne oziroma oljčne nedelje, predvsem procesija z zelenjem in branje evangelijskega poročila o Jezusovem trpljenju, tako imenovani pasijon, izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske cerkve, ki so opisane že v 4. stoletju. Izročilo blagoslavljanja zelenja se je začelo pojavljati v 7. stoletju. Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se verniki spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Posebnost maše na cvetno nedeljo je, da jo začnejo z obredom blagoslova zelenja pred cerkvijo, ki ga nato v procesiji odnesejo v cerkev. 
    V tem predvelikonočnem času so v KUD-u Kosec v Sekciji ročnih del, v smislu ohranjanja kulturne dediščine, izdelovali še nekatere druge izdelke, kot so velikonočni zajčki in velikonočne voščilnice. Predsednica društva Anica Vengust je povedala, da ob tem ne samo, da uživajo, ampak vse to počno tudi z zavedanjem, da vsak po svoje in po svojih najboljših močeh prispevajo pomemben delež pri ohranjanju kulturnega izročila.

    Andreja Čamernik Rampre

    Foto: Andreja Čamernik Rampre in arhiv KUD Kosec

  • Obeležitev dneva žena in materinskega dneva malo drugače

    Obeležitev dneva žena in materinskega dneva malo drugače

    Postavili so ga kar na mali oder občinske dvorane Občine Log–Dragomer, zasnovala pa ga je Andreja Čamernik Rampre in v samem skeču tudi sodelovala. Smešne, precej »blond« dialoge, sta Andreja in odlična pevka Maša Simčič pospremili z nekaterimi legendarnimi slovenskimi popevkami, piko na i pa je na koncu dodal še slovenski Joe Cocker – Daniel Rampre in nekatere obiskovalke tako navdušil, da so tudi zaplesale. 
    Vsi trije so obiskovalcem, ki so bili nad prikazanim navdušeni,  pričarali sproščen in prijeten večer. Glavno vlogo je vsekakor odigrala Maša Simčič, izkušena pevka, ki se je kalila v zborih in raznovrstnih vokalnih zasedbah. Sodelovala je z mednarodno priznanimi glasbeniki in se pri njih izpopolnjevala. Čeprav je diplomirala iz klasičnega petja, jo navdušuje raziskovanje glasbenih žanrov in vokalnih tehnik. Kot spremljevalna vokalistka pogosto nastopa z različnimi glasbenimi zasedbami ter sodeluje pri pevskih projektih in v studiu za vokalno glasbo, kjer se ukvarja z improvizacijo.
    S    icer pa se je z velikim veseljem in strastjo spopadla z dvojno vlogo – igralsko in pevsko ter kot pravi sama, v tem neizmerno uživala. Takšnih vlog si vsekakor še želi in upa, da bodo skeč Intervju predstavili še na kakšnem drugem, večjem odru. 
    KUD Kosec je vse dame ob prihodu obdaril z lepo rožo in jim tako še dodatno polepšal praznovanje. 
    Dogodek si lahko ogledajo tudi gledalci televizije KIC TV, ki je vse skupaj posnela. Gre za edinstveno televizijo, in sicer televizijo za starejše. Motor te medijske hiše pa je Alojz Lopič, ki stremi predvsem k temu, da v njihovem programu najdejo svoj prostor mnoga slovenska društva in tako predstavijo svoje delovanje tudi širši javnosti. 

    A. Č. Rampre 
    Foto: Alojz Lopič

  • Lekarna in pošta dobivata novo podobo

    Lekarna in pošta dobivata novo podobo

    V prostorih nekdanje Pošte Slovenije na Logu, ki jih je Občina konec lanskega leta odkupila z uveljavitvijo predkupne pravice, gradbena dela hitro napredujejo. Na gradbišču so v zadnjih tednih opazne velike spremembe: odstranjene so bile obstoječe stene in tlaki, izvedeni so bili preboji za inštalacije ter horizontalna kanalizacija. Postavljene so nove predelne stene s temelji, fasadne odprtine pa so bile prilagojene za dostop zaposlenih in obiskovalcev. Konstrukcijsko zahtevnejše posege dopolnjujejo armiranobetonske preklade, ki zagotavljajo stabilnost nove ureditve. Na Občini so še dodali, da se bo prenova nadaljevala z izvedbo grobih strojnih in elektroinštalacij. 
    Dela potekajo skladno s terminskim planom in naj bi bila zaključena junija.  Nato bo sledil postopek pridobitve uporabnega dovoljenja ter pridobitev dovoljenja za selitev Lekarne. 
    V času prenove pogodbena pošta Log deluje v začasnih prostorih – montažni prikolici na parkirišču pri Mercatorju, kjer je delovni čas prilagojen trenutnim razmeram.

    Spomnimo 
    Občina Log-Dragomer je v sodelovanju z Zdravstvenim domom Vrhnika v lanskem letu začela postopke za odprtje nove ambulante, kar je ob splošnem pomanjkanju zdravnikov v Sloveniji izjemnega pomena. Na Občini so zato začeli iskati prostorske rešitve, ki bi omogočile okrepitev zdravstvene ekipe, ohranitev kakovosti storitev ter zagotovitev ustreznih prostorov za lekarno in novo ambulanto. 
    Priložnost so prepoznali v prostorih koncesijske pošte, ki je takrat nepremičnino prodajala na dražbi, zato je Občina izkoristila možnost predkupne pravice. Za nakup prostorov se je potegovalo kar pet dražiteljev, Občina pa je nepremičnino odkupila za 140.000 evrov. Po podpisu prodajne pogodbe so stekli postopki za vpis lastništva v Zemljiško knjigo in priprave na gradbena dela. 
    Na prvem razpisu za izbiro izvajalca Občina pogodbe ni podpisala z nobenim izmed ponudnikov, saj prejete ponudbe niso ustrezale finančnim okvirom, ki jih je predvidela. V ponovljenem razpisu so projekt razdelili na faze ter prejeli pet konkurenčnih ponudb. Najugodnejšo ponudbo je oddalo podjetje URAL, ki je bilo izbrano za izvedbo del. 
    Prenova prostorov nekdanje pošte predstavlja pomemben korak v širšem načrtu izboljšanja zdravstvenih in javnih storitev v Občini. Lekarna bo po zaključku prenove delovala v neposredni bližini ambulant, kar bo občanom olajšalo dostop do zdravil in farmacevtskih storitev. Nova prostorska ureditev bo prispevala tudi k boljši organizaciji dela ter večjemu udobju za zaposlene in obiskovalce.

    V. L.

    Foto: Občinska uprava Občine Log-Dragomer

  • Zadnji dnevi vojne

    Zadnji dnevi vojne

    Že pred desetimi oz. petimi leti sem v Našem časopisu pisal o dveh dneh, ki sta pretresla vasi med Vrhniko in Ljubljano. Odhajajoča nemška vojska je morda na ravni jezika razumela svoj sestop, saj se je iz Oberlaibacha umikala proti Laibachu, torej od zgoraj navzdol. Vse skupaj pa se je ustavilo na črti Bevke-Log-Brezje. Kovinska mečava je neskončnokrat preglasila ptičje petje in vetrič v mladem bukovju. Začelo se je zadnje dejanje. 
    80 let, ki so minila od tedaj, je res dolga doba in mnogi, ki so bili v tistih dneh še dojenčki, so že prestopili prag v onostranstvo. Eden izmed njih je bil tudi Tone Popit, čigar mamo Ano je v tistih viharnih dneh prestrelila krogla, vendar je kljub poškodbi lahko dojila svojega najmlajšega sina. Letos je umrl tudi Ivan Armič z Lukovice, ki je marsikateri topovski izstrelek videl izginiti globoko v mokro Barje; ob koncu druge svetovne morije je bil skoraj polnoleten mladenič. Tudi Nada Toplak, roj. Jerina, ki je za naslednje rodove ohranila toliko dragocenih spominov, je že prešla v večnost. V Kovačevi hiši na Logu so ob koncu vojne bivali nemški oficirji, ki so vsi nestrpni čakali povelje za umik. Z Loga je malo pred njimi odšla z nekaterimi drugimi domačini in prebivalci sosednjih vasi tudi Nada, ena od hčera Matije Jerine, podkovskega kovača, sicer po poreklu iz Blatne Brezovice. Prispela je do Dravelj, potem se je odločila za vrnitev domov. 9. maja 1945 je umrl Ignac Plestenjak. 
    Skupaj z Nemci so se umikali tudi pripadniki italijanske republikanske vojske, ki so se po kapitulaciji bojevali naprej na nemški strani. Eden od njih je bil tudi vojni kurat, ki je Minki K. in njeni materi pod vojaško suknjo pokazal duhovniško opravo. To je bilo tik pred koncem vojne. Minka ga je peljala na grič k cerkvi sv. Janeza Krstnika, kjer je na hitro odmaševal, potem pa se z Minko ob strani vrnil k Matičku. S strahom se je oziral na Jelovški vrh in Minki po italijansko zatrjeval, da so tam partizani in oni »bum-bum«. Minka mu ni čisto verjela, ker ni imela slabih izkušenj s partizansko vojsko. Pri Matičkovih so do konca vojne bivali nemški oficirji, ki so bili zaskrbljeni za usodo domačih, vendar pa Lenaršičevo družino skorajšnji prihod partizanskih enot ni skrbel. 
    Na Jelovškem vrhu, strateški točki med zaselkom Jordanov kot in Lesnim Brdom (domačini vrhu rečejo tudi Miza), so se med vojno nekajkrat udarili partizani in t. i. četniki. Tam je še vedno mogoče najti kakšen nabojni tulec s tistih časov, spominsko tablo pa je žal vzela noč. Šlo je za slovenske pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini, verjetno pod poveljem majorja Karla Novaka. Ti so novačili med domačini tako, da se je v četniških enotah znašel tudi Štefanov Slavko Petkovšek z Drenovega Griča skupaj z nekaterimi sovaščani. Povsem ob koncu vojne so se slovenski četniki umaknili čez hrib proti Vrzdencu. Domačinka gospa A. J., ki je bila v tistih dneh skoraj desetletno dekletce, se spominja, da so se četniki zadrževali v Klamovem lazu nad cerkvijo, partizani pa so jih obstreljevali iz Kosove doline nad Rozmanovim mlinom nad potokom Šujica. Gospa Angela se spominja, da je šel ata kosit travo za živino, ona pa je pazila na volovsko vprego pri vozu. Mine, pravi, so švigale vse naokrog. Poveljnik četniškega odreda je bil Debevc, njegova sestra Mara je bila učiteljica v bližnjem Horjulu. Četniki so se verjetno s slovenskimi domobranci pozneje umaknili čez Karavanke na Koroško, kakšna je bila njihova kasnejša usoda, pa ni znano. 
    6. maja ob osmih zvečer se je proti severu premaknila 13. hercegovska brigada, ki je prispela iz Grahovega na črto Borovnica–Kamnik. Verjetno je kakšen od bataljonov nekaj časa počival pri preserskem župnišču, kjer jih je sprejel tamkajšnji župnik Kočar. Ta se je z begunci že bil napotil na negotovo pot proti severu, vendar si je pozneje premislil in se vrnil, češ »moja vest je čista, ostanem med svojimi župljani«. R. Šuštaršič iz Preserja se spominja, da so imeli hercegovski partizani s seboj dolge nože, s katerimi so razkosavali pravkar pečenega vola. Hvalili so gostoljubje preserškega »popa«, ki je, kot znajo povedati prebivalci podkrimskih vasi, znal z ljudmi. Tako se je verjetno priljubil tudi zagorelim Hercegovcem. 
    13. brigada je torej okrog sedmih zjutraj prispela na črto Horjul–Vrzdenec, kjer jih je pričakal močan protitankovski ogenj in mine iz minometalcev, ki so ga na Hercegovce sipale močne enote t. i. ljotićevcev (Srbski prostovoljni korpus). Partizani so se umaknili proti Žažarju in šele zvečer poskusili s tremi bataljoni prebiti zasedo, vendar jim je uspelo zasesti samo koto na Samotorici. Naslednji dan, ko sta 11. in 14. hercegovska brigada prebili obrambno črto Log–Brezje, so pripadniki 13. brigade uspeli zasesti še koto Kožljek in se napotili za bežečimi sovražniki na črti Polhov Gradec–Dvor (slednja kraja sta bila kot Ljubljana osvobojena 9. maja). 11. in 14. hercegovska brigada sta skupaj s 7. slovenskim udarnim korpusom JA v zgodnjih jutranjih urah eno za drugo zasedali ljubljanske ulice, 13. brigada pa je ob petih popoldne zasedla Šentvid nad Ljubljano. 
    6. maja se je z Brezovice napotila kolona beguncev. Čez Podsmreko je bilo do Dobrove vse mirno. Na Dvoru jih je ustavila patrulja četnikov. V Polhovem Gradcu je bilo rahlo vznemirjenje zaradi bližine Korene, kjer so imeli domobranci svoje postojanke. Zvečer in ponoči je bilo slišati rafale domobranskih strojnic s Korene. 7. maja nadaljujejo begunci proti Črnemu vrhu. V vasi je še nemška posadka. Ubežnike Nemci strašijo, da na Gorenjskem ni več kaj jesti, ker so že vse pojedli njihovi umikajoči se rojaki. 
    Koloni se pridruži vod rovtarskih domobrancev. Mimo Pasje ravni so se po slabih kolovozih spustili v Poljansko dolino, kjer so še gospodarili domobranci. Po dolini prispejo do Škofje Loke, ki se je polnila z begunci, in prenočili v starodavnem mestu. Naslednji dan – 9. maja, so se zlili v nepregledno množico ljudi, ki so z žalostjo odhajali proti Tržiču in Ljubelju. 
    Težki časi, obsijani s soncem, so v težkih bojih vzeli prenekatero vojaško življenje na eni in drugi strani usodnega spopada, ki je zdesetkal prebivalce Evrope, mnoge rojake pa razpršil po vsem svetu. 9. maja praznujemo dan Evrope. Leta 1945 je za nekatere to bil dan zmage, za druge dan zloma, naj bo letos to dan, ki povezuje državljane Evrope in vseh držav, ki bi nekoč želele postati del velike družine evropskih narodov. Naj se morija nikoli več ne ponovi!

    Miha Rus

    Viri:
    1. Mensur Seferović: 13. hercegovačka NOU brigada 
    2. Spomini brezoviškega kaplana Borisa Komana 
    3. Ustni viri: posnetki, pripovedovanje

     

  • Otroci skozi pravljico spoznavali moč sodelovanja

    Otroci skozi pravljico spoznavali moč sodelovanja

    Upokojena vzgojiteljica Mojca Erjavec je malčkom prebrala pravljico O hroščku, ki je padel na hrbet slovenske avtorice Polone Šergon. Zgodba na preprost in otrokom razumljiv način govori o pomembnosti sprejemanja pomoči ter sodelovanja. Otroci so se naučili, da ni nič narobe, če kdaj potrebujemo roko prijatelja – prav nasprotno, pretiran ponos nas lahko včasih ovira pri reševanju težav. 

    V. L.
    Foto: Kud Kosec

  • Tehnologija v vsakdanjem življenju – priložnost, ne ovira

    Tehnologija v vsakdanjem življenju – priložnost, ne ovira

    Danes se naša življenja vse bolj prepletajo s tehnologijo – s pametnimi telefoni, računalniki in drugimi digitalnimi napravami. Kljub temu se številni starejši še vedno raje izogibajo uporabe le-te. Razlogi so različni: pomanjkanje zanimanja, nepoznavanje ali pa preprosto negativen odnos do novosti. A če pametne naprave uporabljamo premišljeno, nam lahko močno olajšajo življenje in nas ohranjajo povezane z drugimi. 
    Družba se hitro razvija in vse več opravil poteka prek spleta – od plačevanja računov, naročanja pri zdravniku do prijav na storitve preko spletnih obrazcev. Čeprav je prvi stik s tehnologijo lahko zahteven, z redno vajo hitro ugotovimo, kako uporabna in prijazna je lahko. Pomembno je, da ostajamo samostojni in v stiku z drugimi – prav pri tem nam lahko pametni telefon ter računalnik močno pomagata.

    Učenje uporabe pametnih naprav – skupaj je lažje!
    V Sloveniji narašča število delavnic, namenjenih učenju uporabe pametnih telefonov in računalnikov za starejše. Tudi v naši občini Log-Dragomer smo že izvedli vrsto tovrstnih izobraževanj, ki so mnogim predstavljala prvi korak v svet tehnologije. 
    Mnogi ste se že udeležili skupinskih delavnic in pridobili osnovno znanje, nekateri pa ste nadaljevali z dodatnim učenjem v študijskih krožkih. Več informacij o prihajajočih delavnicah boste našli v spodnji preglednici.

    Individualna pomoč – prilagojena vam
    Zavedamo se, da skupinske delavnice včasih niso dovolj. Nekateri ste nam povedali, da ste znanje hitro pozabili; se niste naučili tistega, kar ste želeli, ali pa je bilo učenje prehitro. Zato v občini Log-Dragomer ponujamo tudi individualno učenje: ena na ena. 
    Individualna srečanja potekajo v pisarni za starejše Podaj roko, ki se nahaja v občinski stavbi, in v Društvu upokojencev Dragomer-Lukovica. Na začetku se pogovorimo o tem, kaj že znate in kaj bi se želeli naučiti, nato pa skupaj določimo termine, ki vam najbolj ustrezajo. Srečanja lahko potekajo enkrat ali večkrat – toliko časa, dokler se ne boste počutili samozavestno pri uporabi novih znanj. 
    Pomoč nudimo tudi pri manjših težavah – če se na primer zatakne pri določeni aplikaciji ali opravilu. V takih primerih se seveda oglasite samo enkrat. Podobno pomoč nudijo tudi na Digitočki, vsakemu posamezniku na razumljiv način nudijo svetovanje in uporabniško podporo s področja uporabe digitalnih javnih storitev (e-uprava ipd.). Ena od udeleženk je povedala: “Na računalniške ure sem prihajala v Pisarno za starejše, saj pri tem tempu tehnološkega napredka res potrebujemo pomoč. Delo v paru mi je bilo zelo všeč – osredotočili sva se na točno tiste stvari, ki so mi povzročale težave, in jih reševali neposredno na mojem računalniku.”

    Vas tehnologija spravlja v zadrego? Niste sami. 
    Imate težave pri uporabi pametnega telefona ali računalnika? Bi radi začeli znova ali pa samo izpopolnili svoje znanje? Pridružite se našim delavnicam, oglasite se v pisarni Podaj roko ali pa povprašajte v društvih o možnostih, ki so vam na voljo v občini. Teh ni malo!

    Ekipa Podaj roko

  • Ambulanta dr. Tasiča po sanaciji znova odprta

    Ambulanta dr. Tasiča po sanaciji znova odprta

    Težave so se začele februarja, ko so se na stenah ambulante in ob vhodnem stopnišču začeli pojavljati mokri madeži, ki so se hitro širili. Občina je nemudoma pristopila k strokovni preiskavi. Tlačni preizkus vodovodne instalacije s plinom ni pokazal nepravilnosti, zato so nadaljevali s testiranjem odtočne cevi za kondenzat. Uporabili so modro barvilo in sesalnik za ustvarjanje vakuuma. Preizkus je jasno pokazal puščanje – obarvana voda se je pojavila v izvrtini v tleh, kar je potrdilo domneve o napaki v odtoku konverterjev. 
    Endoskopski pregled je dodatno razkril težavo na iztaknjenem tesnilu, ki je omogočalo uhajanje vode. V nadaljevanju so strokovnjaki z napredno termo kamero zaznali zadrževanje vlage med armirano betonsko ploščo in estrihom. 
    Za učinkovito sušenje so uporabili kombinacijo silikagelnih sušilnikov, turbinskih puhal in zračnih razvlaževalnikov, ki so vpihovali suh in topel zrak v kritična območja. Odvečno vlago so odstranjevali s pomočjo kondenzacijskih razvlaževalnikov. Ko so meritve vlage pokazale ustrezne vrednosti, so poškodovano talno oblogo odstranili in jo nadomestili z novo. 
    V sklopu sanacijskih del so dvakrat prebelili tudi stene ambulante, čakalnico in vhodno stopnišče, saj so bile posledice zamakanja vidne na celotni površini. Izvajalci so demontirali in nato ponovno namestili konverterje. 
    Kot so poudarili na Občini Log–Dragomer, je bila sanacija ključna za zagotavljanje varnega in kakovostnega okolja za paciente. Ambulanta dr. Tasiča tako znova obratuje v celoti saniranih in obnovljenih prostorih.

    V. L. 
    Foto: Občinska uprava Občine Log-Dragomer

  • Občni zbor Društva upokojencev Dragomer-Lukovica

    Občni zbor Društva upokojencev Dragomer-Lukovica

    Letos smo občni  zbor  sklicali sicer nekaj dni kasneje kot pretekla leta, a nalogo smo opravili vestno in odgovorno, kot vsa leta doslej. Občni zbor društva upokojencev Dragomer–Lukovica  ni le priložnost, da se ozremo po prehojeni poti, temveč tudi zaveza, da delo v prihodnje vsaj zadržimo v dosedanjem obsegu. Skušamo slediti  željam in potrebam članstva, da krog dejavnosti popestrimo in razširimo. Obenem je to tudi dan, namenjen druženju, srečanju starih znancev in prijateljev ter  seveda prijaznemu klepetu. 
    Opravljeno delo društva  v preteklem letu lahko ocenjujemo kot dobro. Je rezultat kakovostnega dela članov upravnega odbora in obsega razpoložljivih finančnih sredstev. Društvo se financira iz pobrane članarine, donacij, prostovoljnih prispevkov  in sredstev Zveze  društev  upokojencev Slovenije. Največ sredstev pa smo si v preteklem letu zagotovili s prijavami na razpis, ki ga objavlja občina Log–Dragomer in Ministrstvo za izobraževanje republike Slovenije. Na te razpise se redno odzivamo in smo s prijavami uspeli pridobiti večino sredstev, s katerimi smo lani razpolagali.  Na področju izobraževanja je bil tako uspešno realiziran projekt evidentiranja in popisa vodnih virov v Dragomerju  ter usposabljanje članov društva  na področju računalniškega opismenjevanja in digitalizacije. Drugo pomembno področje je humanitarna dejavnost. Pred novim letom redno obiskujemo in obdarujemo starejše od 75 let, delujemo v projektu Podaj roko in Starejši za starejše. Delovni sta skupini starejših Hodi ob meni, kjer se ob ponedeljkih v kotičku, ob torkih pa v prostoru Občine na Logu srečujejo starejši, ki jih zanimajo različne teme s področja kulture, zdravstvene preventive in drugih zanimivih področij, aktivnosti v poznem življenskem obdobju. Zanimivi so tudi pogovori o življenju nekoč in danes, navadah in običajih, skratka o vsem, kar razbije monotonost vsakodnevnega življenja in na nek način obogati vedenje ter ravnanje posameznika v starosti.
    Sodelujemo s Centrom za krepitev zdravja pri ZD Vrhnika in s predavanji, rednim merjenjem sladkorja in krvnega tlaka skušamo vplivati na zdravo življenje posameznikov ter k  preprečitvi obolenj.
    Najbolj aktivni so Vedno poskočni, ki telovadijo vsako jutro zdaj že osem let. Telovadba poteka tudi v telovadnici in redno jo  obiskuje  okoli petnajst članic. Balinarji tekmujejo že vrsto let in tako moška kot ženska ekipa dosegata dobre rezultate, kar dokazujejo pokali v našem kotičku. V lanskem letu so ob četrtkih redno potekali pohodi z našo Ivico. Povzpeli smo se na mnoge hribčke v okolici naše občine in v občini sami, nekaj poti pa je bilo tudi izven občine.
    Na novo so lani potekale plesne urice. Vaje so potekale ob petkih popoldne in udeleženke so se po končanem zboru prvič predstavile s samostojno plesno koreografijo, ki jo je pripravil Stanko Komljenovič. V društvu redno obeležujemo  dneve, kot so 8. marec, materinski dan, pozdrav poletju, kostanjev piknik, martinovanje. Vsi dogodki so dobro organizirani in obiskani. Vključujemo se tudi v dejavnosti Tedna vseživljenskega učenja in občinsko prireditev Športfejst. Veliko naših članov je vključenih v druga društva v naši občini, kjer aktivno delujejo in prispevajo k prepoznavnosti društva.
    Redno izvajamo izlete z avtobusom in krajše izlete z vlakom ali avtobusom ob uporabi rdeče upokojenske kartice za brezplačni prevoz ter tako spoznavamo kraje in njihove kulturne znamenitosti širom domovine.
    Po pregledu aktivnosti za lansko leto, ki ga je članstvo v celoti potrdilo, so bile sprejete smernice za delo v letošnjem letu (zgibanko s programom dela lahko dobite v kotičku) in okvirni finančni načrt. Dokončno bomo načrt dela in potrebna finančna sredstva opredelili, ko bomo seznanjeni z rezultati razpisov. Še vedno k vpisu vabimo nove člane. Višina članarine je ostala nespremenjena: 12 EUR. Vabimo vas tudi, da s predlogi in mnenji sodulejete pri oblikovanju posameznih aktivnosti. Na novo letos deluje šahovska sekcija, pridružite se šahistom ob torkih dopoldan.
    Društvo bo aktivno toliko, kolikor bodo aktivno v njem sodelovali člani. Več ko nas bo v posameznih dejavnostih, bolj bo zabavno, pestro in družabno. Zato ne odlašajte in postanite naši člani.
    O vseh planiranih dejavnostih člane redno obveščamo preko oglasne table (kozolček pri balinišču), na spletni strani in preko vabil po elektronski pošti.

    Dragica Krašovec