Gospod Poje, za začetek: bi se nam lahko na kratko predstavili? Od kod prihajate, kako dolgo že delujete kot župnik v Župniji Brezovica?
Sem Jožef Poje, doma sem iz Šentvida nad Ljubljano, v Župniji Brezovica pa sem župnik deset let. Tudi pred Župnijo Brezovica sem bil župnik dveh manjših župnij: Nove in Stare Oselice, pred tem pa sem bil kaplan v Železnikih, Zagorju ob Savi, v Bolniški župniji in Cerkljah na Gorenjskem.
Kako ste bili sprejeti, ko ste prišli na Brezovico?
Spomnim se, da je bil pred desetimi leti res lep sprejem. Ljudje so bili veseli, z eno srčnostjo, odprtostjo, hvaležnostjo, da prihaja duhovnik.
Bi lahko rekli, da se danes tukaj že počutite kot domačin?
Ja, v toliko letih kraj postane domač, prijeten; lahko rečem, da sem rad tukaj.
Smo tik pred največjim krščanskim praznikom. Kaj vam osebno pomeni ta čas?
Že obdobje, ki se imenuje veliki teden, me zaznamuje od otroštva naprej, posebej zadnji trije dnevi, ki se imenujejo velikonočno tridnevje, od velikega četrtka naprej, in sama Velika noč. Vedno sem v teh dneh čutil veliko dogodkov, ki so povezani z mojim življenjem, dogodkov, ki so zaviti tudi v skrivnost Božje poti ali delovanja. Predvsem v teh dneh vidim praznik, ki je praznik veselja, ker zmaguje življenje. Za to niti ni potrebno imeti vere, ampak logično misel: ker je življenje od Boga, Bog pa je najmočnejši, torej ni druge možnosti, kot da je življenje končni zmagovalec. Smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, ki je praznik Velike noči, daje tudi meni osebno velik notranji vpogled v vse delovanje, ki ga imam. V tem je pogled naprej, je moja prihodnost, polna prihodnost, to pa je tista lepota praznika Velike noči: prihodnost, ki se bo nekoč zgodila, je polna prihodnost.
Lahko na kratko predstavite župnijo Brezovica?
Župnija Brezovica je v dveh občinah: v občini Brezovica in v občini Log- Dragomer. V župniji je približno 9.000 prebivalcev. Poleg župnijske cerkve ima še tri podružnične cerkve: v kraju Log, v Dragomerju in v Vnanjih Goricah. Vse cerkve imajo ključarje – to so ljudje, ki so odgovorni za urejenost in vzdrževanje cerkva kot objektov. Potem so tu še prostovoljci, ki skrbijo za čistočo, okrasitev, pripravo prostora, kadar je sveta maša, bogoslužje. Ti ljudje res čutijo s krajem in jim je cerkev, ki je v njihovem kraju, dragocena ter pomembna.
Sveta maša je vsak dan v župnijski cerkvi na Brezovici. Vsako nedeljo pa je sveta maša tudi v Vnanjih Goricah in v kapeli na Logu, ker je tam prostor večji kot v tamkajšnji cerkvi, ki je premajhna. V cerkvi v Dragomerju je sveta maša redkeje, nekajkrat na leto in ob cerkvenemih pogrebih.
Kako bi opisali vlogo vaše župnije v življenju kraja? Se vam zdi, da se krajani radi vključujejo v župnijske dejavnosti?
Mislim, da ima župnija in tudi versko dogajanje vpliv v kraju. Ljudje prihajajo, verniki so hvaležni, da je tukaj pester utrip – od otrok, mladih, starejših. Poleg svetih maš in obredov se vrstijo v župnijski cerkvi tudi kulturni dogodki, ki so v naši župnijski cerkvi predvsem glasbeno obarvani: gostovanja pevskih zborov, glasbenih skupin, koncerti, ki se jih udeležujejo tudi tisti, ki niso verniki, ampak ljubitelji kulture in glasbe.
V občini Log-Dragomer stojita dve cerkvi: cerkev sv. Lovrenca v Dragomerju in cerkev sv. Janeza Krstnika na Logu, ki sta tudi del kulturne dediščine kraja, dva najstarejša objekta v Občini Log- Dragomer. Kako vi doživljate njuno vlogo?
Obe cerkvi sta osrednja kulturna spomenika občine Log-Dragomer z bogato zgodovino. Cerkev sv. Janeza Krstnika je bila pred leti celo romarska, kamor so ljudje prihajali tudi od drugod in je zagotovo zaznamovala kraj. Cerkev sv. Lovrenca, ena najstarejših podružničnih cerkva v tem okolju, je bogatejša še z odkritjem fresk, ki so se odkrile ob elektrifikaciji. Te freske so dragocene tudi zato, ker so v časih, ko šolstvo še ni bilo tako dostopno, ljudem podajale verske resnice. Freske so bile kot kateheza, verouk, poučevanje po slikah, da so si ljudje lažje zapomnili, pridobivali versko izobrazbo in sledili praznikom.
Slišali smo, da se v sodelovanju s predsednico KUD Kosec trudite obnoviti freske v cerkvi sv. Lovrenca. Kako poteka ta projekt in kakšne so vaše želje glede prihodnosti teh objektov?
Zdaj so pridobljeni kulturnovarstveni pogoji z Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Trenutno poteka povpraševanje v Restavratorskem centru: kakšna dela bi bila primerna, v kakšnem obsegu, na kakšen način? Freske so izjemno pomembne in želimo jih približati tudi obiskovalcem. Ker je cerkev zaradi varnosti zaprta, pripravljamo informativno tablo, ki bi bila postavljena ob cerkvi, da bi obiskovalci lahko prebrali njeno zgodovino in videli notranjost vsaj na fotografijah. Zdi se mi izjemno pomembno, da ljudje začutijo vrednost sakralne dediščine, da krajani čutijo, da imamo v kraju dragoceno stavbo z bogato zgodovino.
V zadnjih letih veliko sodelujete z društvi. Zanima me, kako vi gledate na to sodelovanje, ali je to pot, ki bi jo po vašem mnenju morali še okrepiti?
Sodelovanje z društvi v kraju se mi zdi izrednega pomena, da se občuti povezanost v različnosti, kako gradimo vsak na svojem področju nekaj lepega in dobrega. Vrsto let ob prazniku gasilcev pripravljamo spominske svete maše za vsa štiri prostovoljna gasilska društva, ki delujejo v naši župniji. Poleg tega smo pred nekaj leti začeli pripravljati sveto mašo za lovce ob godu sv. Huberta, pa za čebelarje ob godu njihovega zavetnika sv. Ambroža. Ob največjem Marijinem prazniku – Velikem Šmarnu so v procesijo povabljeni praproščaki vseh društev in skupin iz župnije. Odziv je dober, še boljši je, kadar je povabilo osebno, ne le preko oznanila ali spletne strani.
Se vam zdi, da se današnje življenje vernikov razlikuje od tistega v preteklosti? Kateri so po vašem mnenju največji izzivi sodobnega časa za ljudi?
Vera je živa stvar, spreminja se v vsakem človeku kot živ organizem. Še pred desetletji je bila vera v koraku s utripom družbenega življenja, kot tradicija, in je bila širše prisotna. Danes je to bolj osebna odločitev. Spremembo vidim v tem, da je po številu manj vernikov, a ti so bolj globoko povezani z vero kot nekoč. Zdaj nekdo pride v cerkev, ker tako sam čuti, je prepričan, ker ima osebno držo, osebno izkušnjo.
V sodobnem, hitrem svetu ljudje pogosto težko najdejo čas za globlje odnose. Kaj bi po vašem mnenju lahko naredili kot skupnost – ne le kot Cerkev – da bi se bolj slišali, videli in podprli?
Zame je dragoceno vsako srečanje, ki je osebno srečanje. Tehnologija in družbena omrežja veliko omogočajo in olajšajo delo, a ne morejo nadomestiti osebnega srečanja. Tu je poudarek: osebno srečanje, človek s človekom. Da se omogoči to srečanje tudi mladim, ki jih lahko tehnika še močneje pritegne, zaznamuje ali celo ujame in pritegne še bolj kot odrasle. Po drugi strani smo tudi odrasli žal že močno zaznamovani s tehnologijo.
Za konec: kaj bi ob prihajajoči Veliki noči želeli sporočiti našim bralcem?
Želel bi, da bi vsak ob srečevanju s preskušnjami, ki jih lahko z drugo besedo imenujemo tudi križ, ki nas bremeni, spoznal, da križ ni nikoli zadnja postaja. Vedno je vmesna postaja na poti in za vsako preizkušnjo, težavo, bremenom, križem gre pot naprej. To je pot rešitve, kristjani rečemo, da je to pot odrešenja, pot svetlobe, veselja, radosti. Zadnja stvar je popolno veselje, sreča, radost, zadovoljstvo. To je naš cilj. Vmes pa so različni trenutki, s težo, pa tudi z radostjo. Na koncu je za vse popolnost v veselju.
V. L.
Foto: arhiv Jožefa Pojeta
