Avtor: MojaObčina.si Log – Dragomer

  • Kaj narediti, da vam denar ne bo uhajal skozi ovoj stavbe?

    Kaj narediti, da vam denar ne bo uhajal skozi ovoj stavbe?

    Gospodinjstvo se znajde na pragu energetske revščine, ko si le s težavo privošči zadovoljitev osnovnih energetskih potreb (ogrevanje, električna energija in topla voda) oziroma, ko za energetske storitve porabi več kot 10 % svojih dohodkov. Ocene kažejo, da v Evropi pod pragom energetske revščine živi od 50 do 125 milijonov ljudi. V Sloveniji je po raziskavi Umarja takih gospodinjstev 30 %.
    Kaj lahko naredimo, da zmanjšamo potrebo po energiji in s tem tudi strošek za energijo? Kot prvi ukrep se moramo začeti varčno obnašati, šele nato pride na vrsto nameščanje varčnih sijalk, tesnil za okna, varčnih nastavkov za pipe, tuše itd. Sledijo investicije v boljšo izolacijo stavbe (glej spodnjo sliko), nova okna in nazadnje odločitev za učinkovitejši način ogrevanja, v kolikor je to mogoče. Navedene ukrepe velja izvajati v prej naštetem vrstnem redu, saj nam nič ne pomaga, da bivamo v toplotno ustrezno izolirani stavbi, če sami nismo varčni, nepravilno prezračujemo in trošimo veliko dragocene energije.
    V tabeli opisani prihranki veljajo ob izvedbi enega ukrepa. Ob izvedbi več ukrepov je potrebno upoštevati medsebojne učinke, s tem lahko celovita prenova ovoja stavbe doseže okrog 50 % prihranka toplotne energije. Seveda na dosežen delež prihrankov vpliva več vidikov: tehnični potencial na določenem objektu, načrtovanje, izbira materialov, izvedba in seveda tudi uporabnik sam, ki lahko z varčnim ravnanjem veliko prihrani pri rabi energije.
    Za navedene in podobne ukrepe lahko pri Ekoskladu pridobite nepovratna sredstva ali kredit z nižjo obrestno mero. Višina nepovratnih sredstev za posamezni ukrep ter zahteve razpisov so objavljeni na spletni strani www.ekosklad.si.
    Ukrep sanacije ovoja stavbe je prav gotovo smiseln sploh za nekoliko starejše objekte, ki nimajo dodatne toplotne izolacije. Na dolgi rok se investicija poplača tako v obliki prihranjene energije kot tudi denarja ter nenazadnje večjega bivalnega udobja.

    GOLEA – Ustvarjamo obnovljivo prihodnost!

  • Opravili inventuro dela in usmerili pogled v prihodnost

    Opravili inventuro dela in usmerili pogled v prihodnost

    »Za dosežki v letu 2024 stoji nepredstavljivo veliko organizacijskega in strokovnega dela, veliko žrtvovanega prostega časa ter tudi veliko denarja. Vse to je bilo mogoče opravljati zaradi vere v poslanstvo učenja; radosti, ki jo prinaša učenje, pripadnosti učenju in učečim se osebam«. Tak bi lahko bil povzetek zbora članov Društva DVIG v marcu 2025.
    Opravljeno delo je najlažje in najhitreje predstaviti, če rečemo, da smo vse postavljene cilje in dogovorjene programe uresničili. Ali če rečemo: izpeljali smo »100 %« dogodkov. V DVIG-u ocenjujemo svoje delo še drugače: z učnimi dosežki, ki jih študentje sami ocenjujejo. Kjer je primerno, jih ugotavljamo tudi s testi znanja in s preverjanjem ter z vplivom naših projektov na skupnost. Kaj ima torej skupnost od naših izobraževalnih dejavnosti? Ocene so po obeh vidikih lepe, ponosni smo nanje. V tem prispevku bom povzela le tiste dosežke, ki so obogatili tudi našo skupnost.
    DVIG-ov paradni konj so študijski krožki.
    ŠK Enajsta šola s filmom je prinesel v Občino letni kino in po 80 obiskovalcev na vsaki predstavi: Sreča na vrvici in Pastirci. Letni kino ostaja, saj je plačilo projekcij prevzela OLD.
    ŠK Vodni viri na Logu je prinesel v Občino vodno učno pot Vodna zajetja na Logu. V ŠK so delovali člani DU Log. Vse imajo pripravljeno za označevanje vodne poti: postavitev 10 označevalnih tabel in 15 manjših lesenih smerokazov. V OLD gojimo veliko ambicijo, da bo Občina prevzela skrb za ohranjanje vodnih virov kot pomembno kulturno tehnično dediščino.
    ŠK Mi in podnebne spremembe
    Podnebne spremembe in prehranska samooskrba so visoko na prioritetni lestvici tudi v Sloveniji. Člani ŠK že dobro poznajo svoj vpliv na podnebne spremembe, svoje možnosti za povečanje samooskrbe s hrano (sonaraven način pridelovanja hrane, urejanje zeliščnega vrta, pridelava česna). Novo pa je spoznanje, da je pridelava hrane na vzorčnih kmetijah hkrati pomembna kulturna dediščina (Grilova kmetija v Velenju). Kar nekaj novosti smo člani že vpeljali na svoje vrtove, navdušili zanje znance in prijatelje, kot ambicija pa ostaja ustanovitev vzorčnega vrta v Občini.
    ŠK Enajsta šola o antiki
    ŠK združuje člane, ki verjamejo, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje dogajanj v sodobnem svetu. Poglobili smo se v čas Vzhodnega rimskega cesarstva in njegove prestolnice Konstantinopla. V ŠK člani in obiskovalci predavanj poglabljajo svoje znanje o antiki, ki je pustila močne sledi tudi v naših krajih.
    Bralna krožka (odrasli in otroci 4–7 let: Od pravljice do lutke)
    Njuno dejavnost lahko merimo s številom prebranih knjig, ustvarjenih lutk in likovno-literarnih del otrok, številke so res impresivne. Še bolj pomemben je njun vpliv na kulturno podobo naše občine in širše: v počastitev Nacionalnega meseca skupnega branja, s katerim želijo nacionalni pokrovitelji zadrževati nadaljnji upad bralne pismenosti in bralne kulture pri nas, smo izpeljali: medgeneracijsko literarno popoldne v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki, sodelovali v projektu CKV Skodelica literature za lepši dan in v sodelovanju s Kolesarskim društvom MDD ustanovili Gozdno knjižnico Ferjanka.
    V okviru občinskega praznika, TLK in TVU smo pripravili: ogled dokumentarnega portreta pesnika Tomaža Šalamuna; literarni večer s Helgo Mračnikar o njeni knjigi Mamin glas in pogovor z gostom Hanzijem Filipičem, glavnim urednikom Mohorjeve družbe v Celovcu, ter pogovor z Dušico Kunaver, avtorico naj knjige leta 2023: Sto slovenskih ljudskih. Objavljali smo Dnevnik bralnega krožka v Našem časopisu (Dragica Krašovec).
    Z obžalovanjem pa spremljamo projekt Izvajanje učne pomoči našim osnovnošolcem. Projekt stagnira, čeprav težko verjamemo, da v naši OŠ ni otrok, ki potrebujejo pomoč pri matematiki, slovenščini in angleščini. Na naše pobude glede pomoči ni pravega odziva, zato nas tudi zapuščajo mentorji, ki odhajajo tja, kjer jih socialne službe prosijo za pomoč.
    Tudi v letu 2024 smo praznovali mednarodni dan moških, tokrat s predavateljem dr. Andrejem Perkom. Na srečanju smo izmenjali stališča o ključnih izzivih sodobne družbe, ki na novo opredeljujejo pojem spola, družine in tradicionalnih družinskih vrednot. Predavatelj je nedvoumno sporočil, da ni mogoče zanemarjati pomena razlik med vlogo moškega – očeta in vlogo ženske – matere; da so tradicionalne vrednote pomembne za stabilnost in zdrav razvoj otrok.
    Največjo rast v letu 2024 so doživeli tuji jeziki, tradicionalnim tečajem angleščine, španščine in ruščine so se pridružili italijanščina, francoščina in nemščina.
    S Programom 2025 nadaljujemo vse dosedanje izobraževalne dejavnosti, načrtujemo izdajo Pogovorov št. 9 in Kolo življenja 2024; uvajamo pa dve novosti: knjižnico pod krošnjami in umovadbo, program za ohranjanje in razvijanje kognitivnih sposobnosti starejših.

    Olga Drofenik, Društvo DVIG

  • Na pogovornem večeru KUD-a Kosec gostili Roberta Bokavška

    Na pogovornem večeru KUD-a Kosec gostili Roberta Bokavška

    Brezovčan je po poklicu elektrotehnik, sicer pa dela v Slovenski vojski kot vojaški policist v Specializirani enoti vojaške policije. V prostem času se ukvarja z različnimi hobiji in športi, v zadnjih letih pa je predvsem rodoslovec in raziskovalec lokalne zgodovine; predvsem urbarjev, desetinskih registrov in zapuščinskih inventarjev.
    Že kot šolarja ga je zanimala zgodovina, ko pa je pričel raziskovati, od kod priimek Bokavšek, je ta raziskovalna žilica prišla še bolj do izraza. Njegova družina je živela v Kozarjah ter ohranila veliko zapisov o njegovem rodu; in sicer kar 150 strani v nemški gotici. Od tod mu tudi ideja, da vse skupaj poveže v zgodovinski zapis. Pri tem mu je veliko pomagal France Baraga, strokovnjak za gotico.
    Kot lokalni zgodovinar in rodoslovec se je lotil zbiranja podatkov, ki so dostopni v različnih arhivih. Po petnajstih letih iskanja, zbiranja in raziskovanja je lahko vse svoje ugotovitve zbral v dokaj zajetni knjigi, opremljeni z mnogimi fotografijami in dokumenti.
    Gre za zgodovinski opis in oris vasi Brezovica od prazgodovine do rimskega časa prek srednjega veka vse tja do 19. stoletja. Razvoj kmetij je prikazan skozi urbarje, desetinske registre in katastre od leta 1496 naprej, torej od prvega ohranjenega urbarja, kjer so prvič omenjene brezoviške kmetije tudi poimensko.
    Knjiga vsebuje prepis iz več kot tridesetih urbarjev, registrov ali popisov ter
    petindvajsetih desetinskih registrov, ki jih je avtor našel. V njih sta bili omenjeni ti dve vasi z vsemi urbarskimi in desetinskimi dajatvami, ki so jih morali kmetje plačevati zemljiški gosposki v časovnem obdobju več kot štiristo let.
    Ker so urbarji in desetinski registri za branje mestoma zelo suhoparni, je dodal nekaj zgodovinskih pojasnil piscev iz slovenske zgodovine o kmečkem podložništvu. V knjigi je opisal še nekatere druge listine, ki niso povezane s temi knjigami, vendar so tudi pomembni dokumenti za omenjeni vasi od prve omembe vasi Brezovica leta 1341 vse do približno leta 1880. Gre za nekaj izrednih prevodov iz nemščine (gotice) in latinščine, za katere je, kot že omenjeno, zaslužen tudi mag. France Baraga.
    Poleg vsega naštetega je v knjigi še poglavje o razvoju barjanske zemlje po osušitvi Ljubljanskega barja. Zanimivi so tudi podatki o mlinih, ki so obstajali na Brezovici, pa nekateri do sedaj še neopisani dokumenti v zvezi z brezoviško župnijo.
    Čeprav se je Robert Bokavšek loteval predvsem raziskovanja za vasi Brezovica in Radna, je v svojo novo knjigo vključil tudi podatke za ostale sosednje vasi, posebej za bližnjo vas Lukovico in tamkajšnji grad Lukovec, ki ga omenja celo Valvasor. O tem gradu je na srečo ostalo zelo veliko podatkov oziroma zelo natančni popisi celotne imovine. Žal pa v fizični obliki, razen temeljev in enega kosa kamna, od gradiča ni ostalo takorekoč nič. Razvaline naj bi obstajale še leta 1934, dokler jih okoliški kmetje niso dokončno uporabili za svoje potrebe. Na severnem delu dvorca naj bi se nahajala tudi kapelica s tremi klopmi na vsaki strani. V oltarju je bila podoba zamorske Matere Božje, menda prav ta, ki visi danes v frančiškanski cerkvi v Ljubljani.
    Skratka knjiga Zgodovina Brezovice in Radne skozi urbarje in katastre je izjemno pomemben ter dragocen zbir podatkov, ki ostajajo za vse bodoče generacije.
    Predstavitve knjige v občinski dvorani Občine Log–Dragomer se je udeležilo zelo lepo število obiskovalcev, ki so ob koncu avtorju zastavljali zanimiva vprašanja, zato se je razprava zavlekla še dolgo v večer.
    Vsi tisti, ki vas tovrstna tematika zanima, lahko knjigo naročite na elektronskem naslovu: rbokavsek@gmail.com.

    Andreja Čamernik Rampre
    Foto: Andreja Čamernik Rampre

  • Karunova mama

    Karunova mama

    Za Ložane je Brezje vas, ki je ne vidijo, če se ozrejo okoli domačega praga, začutijo pa jo s srcem. Brezje je tista prelepa vasica, ki jo z našim starodavnim selom povezujejo zgodovinske, rodbinske in prijateljske vezi. Zame osebno je čudovit spomin iz ranega otroštva, ko sem z očetom odšel čez hrib na sprehod. Za vedno se mi je v spomin vtisnil konj, ki se je pasel blizu majhnega kozolca; takega, ki ga z večjim delom z latami povezuje priročna streha tako, da kozolec postane priročno zavetišče v primeru nevihte ali pa se lahko podenj zapelje voz, poln suhega sena.
    Starodavni kolovoz, ki s prelaza Rosovše pripelje v brezenško dolino, so utrdili in spremenili v solidno cestno povezavo v letih pred II. svetovno vojno, ko so v stari Jugoslaviji uvedli banovine in je bilo v občini Log kar naenkrat premalo prebivalcev, da bi ložanska občina lahko obstala. Po pripovedovanju Marka Remškarja se je takrat župan, njegov oče Ivan, pogodil z dobrovškim kolegom, da se Brezje priključi občini Log. To je trajalo le dve leti, potem so se Brezenci priključili nazaj na Dobrovo. Ne vemo sicer točno, zakaj jim ni bila več pogodu zveza z Ložani, morda je bilo celo kaj v povezavi z državnimi predpisi.
    Danes je ta povezava spet zelo aktivna, ker je del kolesarske povezave Log–Horjul. Ko si enkrat na Rosovšah, je do prvih hiš v Dobrem dolu, ki je del Brezja takoj čez hrib, zares le streljaj. Ko se cesta prevesi proti bajerju, si potem kaj kmalu pri križišču in rdeče table z narisanim kolescem te usmerijo naprej proti Horjulu. Prva domačija, ki jo popotnik doseže, je Karunova kmetija. Tukaj zdaj kmetujeta pridna soimenjaka Martin in Martina Dolinar, družbo pa jima dela Martinina mama gospa Katarina Dolenc, rojena Jelovčan. Gospa Katarina, ki izvira z Bukovega vrha iz župnije Poljane, je bila lani v soju žarometov, ker je dopolnila 100 let. Zaradi pojava različnih dihalnih obolenj si mnogi, ki so ji hoteli čestitati za častitljivi jubilej, niso mogli prav podajati kljuke, vsekakor pa je bil med imenitnejšimi obiski dobrovško-polhograjski župan Jure Dolinar, iz Notranjih Goric pa jo je obiskala gospa Tatjana Poplas s hčerjo, ki je gospo Katarino razveselila z zvoki iz meha – seveda iz harmonike.
    Karunovi so že nekdaj povezani z Logom. Martina in Martin še zdaj budno spremljata, kaj se dogaja v naši vasi, in gresta kdaj pa kdaj tudi na žegnanje na Log. Takrat je pot čez hrib mimo neštetih jelk, ki so na brezenški strani prav posebej goste, še toliko bolj čudovita.
    Gospa Katarina je prišla v Brezje z vasi, ki je blizu drugemu koncu prostrane občine Dobrova-Polhov Gradec. S Karunom sta se poročila v petdesetih letih, ko je zločesti odmev dolgoletne morije že počasi pojenjal. Karun je leta vojne večinoma preživel v internaciji, najprej v taboriščih na Rabu in v Reniciju, potem pa na Nemškem v Flossburgu. Od tam se je vrnil večidel peš, s sotrpini iz bližnje in daljne okolice Brezja pa so se večkrat dobivali na prijetni domačiji pod vznožjem Ferjanke. Mama Katarina, ki je kljub visoki starosti še vedno zelo prožna in zvedava gospa ter na svojo priljubljeno krušno peč spleza kar sama, je povedala, koliko so si stari očanci imeli povedati. Zagotovo je bilo med njihovimi spomini tudi kar precej bridkih, po drugi strani pa so se veselili življenja, ki jim ga niti fašisti niti nacisti niso mogli odvzeti.
    Na Bukovem vrhu je bilo v Katarinini družini 7 otrok. Njen starejši brat je dočakal stotico pred dvema letoma, potem pa prav kmalu za vedno zatisnil oči. Katarinin oče se je na Bukov vrh priženil iz Poljan, kjer so imeli doma na Vidmu gostilno. Žal ga je nekoč vzela visoka voda Poljanske Sore, ko je v naglici, da bi čim prej prišel na suho, zgrešil most in končal v narasli reki. Pri hiši na Bukovem vrhu so se včasih pisali Fortuna in so bili v sorodu s Fortunovimi v Zaklancu, kamor se je z Malenskega vrha, ki je prav tako v župniji Poljane, pred leti omožila znamenita čipkarica in ljudska pisateljica Julka Fortuna, njen sin Daniel pa je bil nekaj mandatov horjulski župan.
    Tudi gospa Katarina je vešča klekljev in čipke, mogoče zdaj, ko je obrnila prvo svojega stran drugega stoletja, malo manj. Avtor pričujočega zapiska, čigar trikrat praded Janez, sirota iz Trsta, je bil doma na bližnji Petričevi domačiji. Vsi Ložani gospe Katarini iskreno čestitamo in ji želimo, da bi še kar nekaj let s svojo vitalnostjo razveseljevala enako domače kot vse številne znance. Martinu in Martini pa želimo, da bi v krogu svojih vnukov še dolgo prijazno nagovarjala mimoidoče popotnike, ki jih pot pripelje od solzave barjanske ravni, kjer v čisti kvinti žgolijo zvonovi sv. Janeza Krstnika.

    Miha Rus

    fotografije: Elizabeta Rus, Ema Dolinar Lovšin

  • Zaradi zamakanja sanacija ambulante

    Zaradi zamakanja sanacija ambulante

    Kot so nam sporočili iz Občinske uprave Občine Log–Dragomer, je sanacija ambulante dr. Tasiča nujna zaradi zagotavljanja varnosti in kakovosti prostorov za pacientke in paciente. Sanacijska dela so se začela konec februarja in so razdeljena na faze. Dela so se začela s strokovnim tlačnim preizkusom vodovodne instalacije s plinom. Rezultati so pokazali, da vodovodna napeljava ni problematična, saj ni prišlo do padca tlaka. Nato so opravili testiranje odtočne cevi kondenzata, pri čemer so s pomočjo modrega barvila in sesalnika ustvarili vakuum. Eksperiment je jasno pokazal puščanje – voda, obarvana z modrim barvilom, se je pojavila v izvrtini, kar je potrdilo domneve o napaki v odtoku konverterjev. Endoskopski pregled je kasneje razkril, da je težava v iztaknjenem tesnilu, ki je omogočalo uhajanje vode. 
    Zaradi zadrževanja vlage v objektu so strokovnjaki uporabili napredno termokamero, ki je pokazala prisotnost vode, ujete med AB ploščo in estrihom. Sušenje se izvaja s kombinacijo silikagelnih sušilnikov, turbinskih puhal ter zračnih razvlaževalnikov, ki vpihujejo suh in topel zrak med estrih ter osnovno ploščo, medtem ko se odvečna vlaga odvaja s kondenzacijskimi razvlaževalniki. Po ocenah bo ta postopek trajal približno 18 dni. 
    Ko bodo meritve vlage potrdile ustrezne razmere, bodo izvajalci odstranili poškodovano talno oblogo in jo nadomestili z novo. Ob tem bo izvedeno tudi dvakratno beljenje sten ambulante, vhodnega stopnišča in čakalnice, saj so posledice zamakanja vidne na celotni površini. Dela bodo vključevala tudi demontažo in ponovno montažo konverterjev. 
    Zaključek celotne obnove, vključno s polaganjem novih talnih oblog in pleskanjem, je predviden še pred izzidom Našega časopisa, in sicer do 25. marca 2025. Občina bo v tem času skrbno spremljala napredek in zagotovila, da bodo dela opravljena skladno z najvišjimi standardi ter v predvidenih rokih.

    V. L.
    Foto: Občinska uprava Občine Log-Dragomer
     

  • Aprila začetek prenove pošte in lekarne

    Aprila začetek prenove pošte in lekarne

    Izbran izvajalec za prenovo prostorov lekarne 
    Prvi javni razpis za prenovo prostorov nekdanje pošte ni bil uspešen, saj so vse prispele ponudbe presegle razpoložljiva sredstva. Občina Log–Dragomer je zato postopek ponovila in projekt razdelila na faze. Na ponovljenem razpisu so prejeli pet ponudb v vrednosti od 156.527,22 € brez DDV do 191.059,25 € brez DDV. Kot so sporočili z Občine, je najugodnejšo ponudbo podalo podjetje URAL d.o.o., s katerim je Občina Log-Dragomer podpisala pogodbo o izvedbi gradbeno-obrtniških del. 
    Kot pravijo na Občini, je njihov cilj v najkrajšem možnem času zagotoviti sodobne in funkcionalne prostore za lekarniško dejavnost, ki bodo izboljšali dostopnost do zdravil in farmacevtskih storitev v lokalnem okolju. Po selitvi lekarne iz Upravnega centra Občine Log–Dragomer bo ta ostala v neposredni bližini ambulant.

    Pošta začasno deluje v montažni prikolici.
    Pogodbena pošta Log bo do zaključka prenove delovala v montažni prikolici na parkirišču pri Mercatorju. 
    Delovni čas pošte je nekoliko prilagojen: 

    ·       Ponedeljek, petek: 8:00-12:00

    ·       Torek, četrtek: 13:00-17:00

    ·       Sreda: 14:00-18:00

    Nadgradnja zdravstvenih storitev v občini 
    Prenova prostorov za lekarniško dejavnost in družinsko medicino je del širšega načrta za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev v Občini Log-Dragomer. Na Občinski upravi poudarjajo, da je projekt selitve lekarne in prenove prostorov za zdravstveno dejavnost odraz dobrega sodelovanja med Lekarno Ljubljana, Zdravstvenim domom Vrhnika in Občino Log–Dragomer. “S temi spremembami se občanom zagotavlja boljša dostopnost do zdravstvenih storitev, kar pomembno prispeva k višji kakovosti življenja v naši lokalni skupnosti,” so še poudarili.

    V. L.

    Foto: Občinska uprava Občine Log-Dragomer 

  • S knjigo v roki svet postane vse bolj zanimiv

    S knjigo v roki svet postane vse bolj zanimiv

    V DVIG-ovem bralnem krožku skušamo izbirati knjige avtorjev, s katerimi se še nismo srečali v preteklosti, segamo pa tudi po delih že izkušenih avtorjev z velikim naborom napisanih del, pogosto nagrajenih ali vsaj nominiranih za najrazličnejše literarne nagrade. Tokrat na kratko o dveh, ki sodita prav v to skupino. Prvi je Andrej Šifrer in njegov roman Volkovi, drugi pa Jani Virk in roman Vrnitev domov.
    Šifrerja večina Slovencev dobro pozna kot pevca in avtorja besedil. O njegovih pesmih Martinov lulček, Uspavanka za Evo ali Za prijatelje ni potrebno izgubljati besed. Poznajo jih mladi in starejši ter so skoraj ponarodele. Tokrat smo ga srečali kot pisca romana. Njegovo delo z naslovom Volkovi sem vzela v roke s precejšnjim skepticizmom, prepričana, da to ne more biti nek literarni presežek. Delo me je močno presenetilo, saj je branje steklo hitro in tekoče, sama zgodba pa je dovolj prepričljiva ter napeta, da jo bralec do zaključka težko izpusti iz rok.
    To je prva rokovska kriminalka, ki bralca pospremi v podzemlje dogodkov, za katere glasbena srenja noče, da jih spoznate. Ljubosumje, slava, alkohol in prezgodnja smrt načne Volkove, glasbeno skupino, ki igra rock. Zgodbo je avtor napisal že pred več kot desetimi leti, a se takrat nikomur ni zdela dovolj zanimiva za objavo. Tokrat je bilo drugače in roman je bil med bralci dobro sprejet.
    Šifrer pravi, da ne gre za njegov življenjepis, čeprav bi se zgodba lahko tudi v resnici zgodila. Življenje je včasih bolj kruto od domišljije. Ljubitelji rocka bodo veliko izvedeli o tej zvrsti glasbe, njenih izvajalcih in dogajanju v zakulisju, bralci kriminalk pa še eno napeto zgodbo, ki ji boste sledili vse do razpleta. Prijetno branje, jezik vzet iz besedišča običajnih pogovorov, razplet logičen in razumljiv.
    Jani Virk z romanom Vrnitev domov izbira povsem drugačno tematiko. To je roman s spraševanjem o življenju, njegovih skrivnostih, zakonitostih in času. Janija Virka poznamo kot avtorja mnogih romanov, je prejemnik večih nagrad, pesnik, pisatelj, prevajalec in urednik. Roman nas berljivo vodi med Nemčijo in Slovenijo, med nekoč in danes, med bivanjem doma in v tujini. V vse to je avtor vpletel like, ki se pojavljajo v romanu in z njimi ustvaril celotno zgodbo. Glavni junak vstopa v zrela leta in se sooča z vprašanji in pomisleki, ki jih prinaša življenje. Aktualizira ga s podnebnimi vprašanji, vprašanjem rusko-ukrajinske vojne pa tudi novodobnimi pojavi, ki jih ponuja svet. Tehtno premišljevanje o življenju je prikazano iz različnih vidikov, vključuje tudi zaljubljenost, ljubezen in vse odločitve, povezane z njo.
    To je roman, ko bralec nehote primerja svoje izkušnje in vedenja, analizira svojo prehojeno pot ter oblikuje lastno dojemanje dogodkov v svetu v tem času. Vzemite knjigo v roke in se prepričajte sami!
    Želeli bi, da se nam pridružite v bralnem krožku. Prebiranje knjig v skupini pomeni večplastno spremljanje ne le posameznih del in slovenskih avtorjev, pomeni tudi soočiti različne vtise, poglede na dogajanje, prepoznavo likov in njihovih opisov, nenazadnje tudi primerjavo mnenj in pogledov na aktualne dogodke, zapise, ki smo jih zasledili v tisku, radiu ali na televiziji ter širitev poznavanja mnogih področij, za katere se nismo zanimali, jih nismo poznali ali zanje vedeli. Druženje pomeni tudi razbijanje monotonije vsakdana in popestritev prostega časa. Nenazadnje se morda v večji skupini porodijo nove ideje za delo in aktivnosti v tem krožku. Razmislite in se nam pridružite!

    Dragica Krašovec, Društvo DVIG

  • Ob letošnjem 8. marcu

    Ob letošnjem 8. marcu

    Mednarodni praznik Dan žena, ki ga praznujejo v približno sto državah po vsem svetu, je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk. Predlagala ga je nemška feministka Clara Zetkin in prvič so ga praznovali leta 1913 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem.  Prvotno so dan žensk obeleževali 19. marca, a leta 1975 je Organizacija združenih narodov razglasila za Mednarodni  dan žena 8. marec, ki ga obeležujejo ženske po vsem svetu. Tako moški kot ženske na ta dan opozarjajo na težave, s katerimi se ženske srečujejo še dandanes. Obenem je to dan, ko praznujemo prispevek žensk v družbi, naš vpliv na prihodnost in neprecenljiv pomen v slehernem segmentu našega življenja. 
    Statistični podatki kažejo, da ženske v svetu še daleč nismo enakopravne in enakosti ni. Podatki, objavljeni te dni, kažejo, da preko 122 milionov deklet po svetu ne obiskuje šole, preko 50 milionov deklet je nepismenih, preko 50 milionov deklet je doživelo spolno nasilje. Število žensk, ki vsak dan bijejo boj za lastno in preživetje otrok zaradi vojn, lakote, naravnih katastrof ni znano, vemo le, da jih  je veliko. Teh stisk mater, žena, deklet ni možno opisati. 
    Ženske še vedno opravljamo  funkcijo matere, žene, gospodinje kot tudi zaposlene ženske. Včasih zato preprosto pregorimo v želji, da bi vse naloge opravile z odliko.  Vloga moškega v družini je v sedanjih družinah precej drugačna in partnerja si pogosto delita naloge. A o enakih kariernih  možnostih, napredovanju, plačilu in upoštevanju v družbi  tudi pri nas še ne moremo govoriti. Vedno več pa se dogaja tudi v smeri, da bi že pridobljene in uveljavljene pravice omejili ali celo ukinili. 
    A v Društvu upokojencev Dragomer-Lukovica na ta dan že več kot desetletje  dan obeležimo slavnostno in lepo. Peš se odpravimo iz Dragomerja čez Lukovico, Podplešivico in naprej do Notranjih Goric. Med hojo poklepetamo, se družimo med seboj in občudujemo lepote barja v teh prvih pomladnih dneh. Letos je bilo vreme izjemno lepo, spremljalo nas je sonce, ptičji ščebet in narava se je zaradi zvončkov, trobentic ter žafranov poigrala v prekrasnih barvah. Preleti divjih rac, bele čaplje in nešteto malih ptic, ki so jih preglasile glasne vrane, so pot naredili še lepšo in bolj prijetno. Nad Podplešivico so nas pozdravili konji, ki so se pasli v ogradi, govedo poleg je radovedno ogledovalo pohodnike. Preko štirideset nas je tokrat opravilo to pot, mnogi med nami so se peš tudi vračali iz Goric preko Žabnice na Lukovico ter nazaj v Dragomer. Seveda na poti ni manjkalo okrepčil in vrste sladic, ki so jih znova pripravile pridne udeleženke v domači kuhinji. Pica pri Pavletu je vselej dobra. Lastnik se sleherne udeleženke  spomni z rožico. Nič manj ne zaostajajo naši fantje z Jožetom in Štefanom na čelu, ki pripravita cvetje. Tone nam s harmoniko popestri druženje, pohodniki pa se prelevimo v pevce, ki sledijo zaigranim melodijam.  Naša Marija poskrbi, da se foto album pridno polni, predsednica pa razdeli naloge med svoje člane. Letos nam je prenesla tudi  voščilo župana. Vselej je luštno, vsako leto nas je več, pridružilo se nam je več Ložank  in vsako leto  jih veliko  sodeluje pri izvedbi praznovanja. Vsem iskrena hvala in naslednje leto naj  se znova srečamo.

    Dragica Krašovec

  • Marčevska čajanka DU Log

    Marčevska čajanka DU Log

    Predpustni in pustni čas je v nas prebudil željo, da pustno razigranost prenesemo tudi na našo marčevsko čajanko. V torek, 4. marca 2025, se je tako pustnega druženja udeležilo 31 članov. 
    Čeprav pustna preobleka ni bila obvezna, je večina članov svojo običajno podobo spremenila v zabavne in zanimive like. Ob sproščenem druženju in veselju smo se seznanili tudi z nekaj zanimivostmi o izvoru in pomenu pusta. Po podatkih iz »Slovenskega etnološkega leksikona« pust izvira iz predkrščanske dobe kot praznovanje slovesa od zime in prihoda pomladi ter zagotavljanja rodovitnosti. Po izročilu so ga praznovali že Rimljani, ki so v predpomladnem času organizirali praznike šemljenja. Čeprav je Cerkev v preteklosti pustovanju nasprotovala, so se zabave s preoblačenjem nadaljevale, številni karnevali pa so v času renesanse postali del tradicije pred 40-dnevnim postom.
    Pustni običaji se razlikujejo glede na pokrajino. V Sloveniji so se skozi stoletja razvili raznovrstni šemski liki, kot so: kurenti, laufarji, škoromati, mačkare, drežniški pustovi, vrbiške šjeme ter pustne živali (kamele, rusa, košuta, piceki), ki so še danes del pustnih karnevalov. Sprevodi in obhodi ohranjajo običaje, kot so pustno oranje in sejanje za dobro letino ter obredni ples za debelo repo in visok lan. Med najbolj znanimi pustnimi prireditvami pri nas so karnevali v Ptuju, Ribnici in Cerknici.
    Ne smemo pozabiti niti na pustne jedi, ki imajo na različnih območjih poseben pomen. Med značilnimi obrednimi jedmi so svinjska glava, repa, zelje, suho meso, žganci, flancati, ocvirkovka in krofi. Ponekod so še v prvi polovici 20. stoletja pusta simbolično pokopali ali sežgali, danes pa pustovanje predvsem povezuje in prinaša veselje.
    Sproščeno in veselo vzdušje je zaznamovalo tudi našo pustno čajanko, ki se je nadaljevala z rajanjem maškar. Še posebej so navdušili »nune« in »župnik«, ki je celo pripravil hudomušno pustno pridigo. »Hudičevke« so poskrbele za nagajivo vzdušje, »botra Pehta« nas je razveselila s svojimi »zdravilnimi kapljicami«. »Zima« je z zadnjo snežinko naredila prostor razigranim “cvetlicam”, med katerimi so se potikali tudi »klovni«, »hipiji«, »miška«, »ribič« in »gusarka«, z nami se je kulturno zabaval tudi »zapornik«. Dogajanje so pod drobnogled vzeli naši »civilni« obiskovalci, ki so se ob vsem skupaj očitno odlično zabavali.
    Ob čaju, kapljici rujnega, ocvirkovki in krofih ter ob odlični glasbi (za katero je spet poskrbel »župnik« Andrej) se je naše pustovanje zaključilo s pozitivnimi vtisi, ki nam bodo ostali v lepem spominu. Kdo ve, morda pa bo naslednje pustovanje še boljše …

    Damijana T.

  • “Živim polno življenje, sem srečna in zadovoljna ženska.”

    “Živim polno življenje, sem srečna in zadovoljna ženska.”

    Danes sem se pogovarjala s še eno izmed njih, ki je članica vse od ustanovitve skupine in v društvu ves čas aktivno sodeluje. Zinka Kos je naša občanka, krajanka Dragomerja. Rojena je na Dolenjskem, a se je v Dragomer priselila leta 1973, ko sta si z možem Andrejem tukaj zgradila dom. 

    Od kod prihajaš in kako te je pot zanesla v Dragomer? 
    Po rodu sem Dolenjka, doma blizu gradu Mokrice, kjer sem preživela otroštvo, obiskovala osnovno šolo v Veliki Dolini. Leta 1962 sem odšla od doma v Ljubljano s trebuhom za kruhom. Tam sem spoznala moža, se z njim poročila in si ustvarila družino. Ko sva iskala lokacijo za izgradnjo doma, sem se zaljubila v Dragomer takoj, ko sem ga prvič obiskala. Kraj me je očaral s svojo okolico, blizu so hribčki, na drugi strani je barje in vse našteto nudi obilo možnosti za sprehode, opazovanje narave ter življenja v njej. Poleg tega je to manjši kraj, ljudje so prijazni in se dobro poznamo med seboj. Če greš na sprehod, lahko poklepetaš z mimoidočimi in tako preženeš monotonijo vsakdana.

    Kako te je zaneslo med gledališčnike in zakaj?
    Po upokojitvi v letu 2000 sem se najprej priključila balinarjem, saj sem šport hitro vzljubila, predvsem pa mi je veliko pomenilo druženje. Niti se ne spominjam natančno, kdo je bil tisti, ki me je zvabil k sodelovanju v Mah teater, a pojavila sem se že na ustanovnem zboru društva in tudi sodelovala pri izbiri imena. Domačini tukaj pravijo barju mah in zdelo se mi je posrečeno ime za društvo.
    Zadnje moje kulturno udejstvovanje je do tedaj segalo nazaj v osnovnošolska leta, ko smo prebirali pesmi ob različnih prireditvah in nastopali na javnih prireditvah “Pokaži, kaj znaš”. A v človeku nekako ostane  želja po nastopanju, po prebiranju različnih besedil, predvsem pa je pomembna želja po druženju in izvrstno razumevanje z vsemi, ki sodelujejo pri kulturnem ustvarjanju.

    Se spomniš začetkov delovanja in na kaj si ponosna?
    Moram pohvaliti oba predsednika društva Mah teater, tako Mirana kot Mateja. Oba sta s svojim doprinosom, idejami in zavzetim delom pripomogla, da je društvo ostalo aktivno ter prepoznavno ne le v občini, temveč tudi v sosednjih krajih. Zlasti sedanji predsednik je zares vreden vsega spoštovanja, saj se na vaje redno vozi iz okolice Bleda, zraven pa opravlja zahteven poklic in odgovorno prevzema naloge v društvu.
    Naša prva predstava »Trije vaški svetniki« je bila med ljudmi zelo dobro sprejeta in od takrat smo med ljudmi prepoznavni. Vse odigrane predstave so bile dobro obiskane in ljudje so zadovoljni odhajali domov po zaključkih. Ker pogosto sedim tudi v dvorani (če je tak scenarij, op. piske) sem lahko že med predstavo sledila reakcijam gledalcev, smehu in njihovi dobri volji. Spontan aplavz med predstavo igralcem daje potrditev in zadoščenje za vložen trud ter motivacijo za nadaljnje delo. To je tudi največja nagrada akterjem za opravljeno delo.
    Po tej predstavi smo se lotili tudi igranja zahtevnejših iger in bolj resnih vsebin, a dejstvo je, da ima vsaka zvrst predstave svojo publiko. V manjših krajih gledalci bolje sprejmejo lahkotnejše vsebine in predstavitve na odru tudi bolj številčno obiskujejo. To dokazuje tudi naslednja predstava »Nepričakovan obisk«, s katero še nastopamo in je povsod dobro sprejeta.

    Kako poteka vaše delo in kako se razumete starejši ter mlajši igralci med seboj, ste zelo raznolike starosti?
    V društvu je vedno več članov in prav zaradi tega sta se oblikovali dve skupini, ki vsaka zase pripravljata novo predstavo. Začetne priprave, zlasti v zimskem času, opravljamo kar pri eni izmed članic teatra, ki ima zato ustrezen prostor. Zelo obžalujem, da občina ne razpolaga z ustrezno dvorano, ki bi zagotavljala dobre pogoje za delo kulturnih ustvarjalcev. Vaje na odru zato potekajo v gasilskem domu na Logu. Veseli smo, da nam gasilci to omogočajo. Še vedno pa upam, da se bo našel pogum, posluh in razumevanje v občinskih strukturah ter bomo tudi mi dočakali boljše čase za naše delo.
    Za nastop na odru veliko postorimo sami in določeni posamezniki so še posebej aktivni. Za predstave v drugem kraju na primer Inka opravi vse prevoze scenske opreme s prikolico. Fantje so se tako izurili v natovarjanju, da vanjo zložijo vse, kar potrebujemo na odru, in to na način, da izkoristijo čisto vsak prostorček v prikolici. Postali so pravi mojstri za zlaganje in postavljanje scene.
    Z mlajšimi igralci smo se odlično povezali. Razumemo, da imajo delovne obveznosti in zato njim prilagajamo čas za vaje in nastope. Pogosto zato vadimo tudi v večernih urah, ko smo vsi prosti. Drugače nas združuje pozitivna energija, dobra volja in velika želja, da ustvarimo nekaj novega.
    Prav zdaj snujemo novo predstavo. Dogajanje bo postavljeno v čas, ki ga živimo, le da ga bomo poskušali predstaviti na humoren način. Več boste o delu izvedeli, ko se vam predstavimo na odru.

    Kako pa slediš vajam in pripravam, ti spomin ne povzroča težav, glede na tvoja zrela leta mislim?
    Zaenkrat moram poudariti, da s tem nimam težav. Res je včasih potrebno improvizirati, ampak to počnemo vsi in je tudi smisel za improvizacijo potrebno obvladati. Z izkušnjami gre vse veliko preprosteje in lažje.

    Si tudi odlična balinarka. So kakšne stične točke med balinanjem in igranjem?
    Lahko bi rekla, da so. Za obe dejavnosti je potrebna močna osredotočenost oziroma koncentracija in dobro sodelovanje z ekipo, povezuje pa ju druženje, dobra volja ter vztrajnost.

    Kako pa ocenjuješ kulturno dejavnost v naši občini?
    Naj še enkrat poudarim, da kljub slabim prostorskim možnostim kraj preko aktivnosti v različnih društvih krajanom omogoča veliko možnosti za kreativno delo, čeprav smo relativno majhna občina. Vsak lahko najde nekaj, kar ga bo zaposlovalo ali mu krajšalo prosti čas. Petje, igranje, ples, sodelovanje na predavanjih in različnih delavnicah, ogled lutkovnih predstav, različne športne aktivnosti človeku obogatijo življenje v vseh življenskih obdobjih, starejšim olepšajo in podaljšajo starostno obdobje, medgeneracijsko sodelovanje pa daje upanje, da nikoli ne bomo ostali povsem sami in osamljeni.
    Tukaj moram izpostaviti še delovanje društev upokojencev, tako v Dragomerju kot na Logu. Pri obeh sem članica. Različni dogodki, ki jih društvi organizirata, prireditve in izleti so mi omogočili številna nova poznanstva, ne le ljudi, tudi krajev in pomembnih kulturnih ter zgodovinskih objektov. Dejavnost društev nas bogati in nam krajša čas, ki bi ga sicer sami preživljali doma.

    Tudi kaj bereš, obiskuješ predstave drugih gledališč?
    Rada berem, mislim, da kar precej. Rada imam tako prozo kot poezijo, v glavnem segam po domačih avtorjih. Navdušili so me tudi krajevni pisci: Zdravko Pečan, Jože Jesenovec; všeč so mi tudi tvoje pesmi. Gledališče imam rada od nekdaj. Že z družino smo zahajali v Šentjakobsko gledališče, kasneje z možem pa v MGL v Ljubljani. Zdaj si rada ogledam predstave amaterskih gledališč, kjer me zanima vse: igra, scena, glasba, luči, na kar morda prej nisem bila tako pozorna.
    Zelo rada tudi pojem, predvsem naše domače narodne in narodnozabavne pesmi. Ob vsaki priložnosti se hitro priključim pevcem, včasih tudi sama dam pobudo, da se ob druženju oglasi ubrano petje.

    Nisi le športnica in amaterska igralka, si mama, babica, gospodinja, pa niti to še ni vse, saj si tudi poznavalka vinske kapljice in ljubiteljica pridelave vina .
    Res je. Sem Dolenjka, včasih sem imela tudi svoj vinograd. Dolenjci smo znani po dobrem cvičku, dobra je tudi modra frankinja in več vrst penine. Zdaj sama ne delam več s trtami, ostala pa sem članica vinogradniškega društva »Dolina – Jesenice« na Dolenjskem, s katerimi hodim na izlete po domovini in tudi na tuje, prirejajo tudi razna zanimiva predavanja. Tradicionalno na Prešernov dan organizirajo pohod in takrat beremo tudi Prešernove pesmi. Rada sodelujem z njimi. Brat še vedno prideluje dobro vino, tudi sam je vključen v tem društvu in dogodke obiskujemo skupaj.
    Sem mama sinu in hčeri ter babica dvema vnukoma. Starejši je že študent in navdušen nogometaš. Mlajši je osnovnošolec in trenira boks. Očitno sta po meni povzela športne gene, če se malo pošalim.
    Drugače sem navdušena gobarka, nabiralka najrazličnejših rožic in zelišč, ki jih nabiram vse od Pokljuke preko Istre in seveda v neposredni okolici, kjer živim. Rože imam zelo rada (tudi njen dom je poln rož, op. piske).
    Zase lahko rečem, da tudi v tem starostnem obdobju živim polno življenje, sem srečna in zadovoljna ženska, ki si je življenje zapolnila z aktivnostmi ter ljudmi, ki mi bogatijo vsak dan. Celo moj zdravnik mi je dejal ob neki priliki, ko sem tožila o težavah, da sem si izbrala primerne dejavnosti za svoja leta. Krepim mišice in jih ne obremenjujem preveč, zaposlujem pa tudi možgane, kar je tudi pomembno.

    Najbrž tak človek nima več neizpolnjenih želja in pričakovanj, toda ali te kaj vseeno moti, vznemirja, morda v občini ali kje drugje?
    Res smo majhna občina, a občanom preko delovanja v različnih društvih veliko nudi, zlasti na področju prostočasnih aktivnosti. Vsak lahko najde zase nekaj, kar ga bo zaposlovalo in sproščalo, če si to le želi. Lahko v njih aktivno deluje ali pa s svojo prisotnostjo bogati svoje vedenje in nagrajuje delo tistih, ki rezultate svojega dela predstavijo širši skupnosti. Če bi imeli še urejeno pokopališče in dvorano, kjer bi lahko ustvarjalci nemoteno in kvalitetno delali ter gledalci spremljali prireditve, bi bilo moje zadovoljstvo popolno. Morda pa tudi te želje s časom postanejo uresničljive.

    Dragica Krašovec