Že v ponedeljek, 13. 1. 2025, je po zahodni Sloveniji divjala močna nadležna burja, ki je pokazala največjo moč na Primorskem in Krasu. Zimzeleni pa smo bili namenjeni naslednji dan obiskati in prehoditi Pliskino pot od Pliskovice preko Kosovelj in nazaj do Pliskovice. Ker pa se burja ni umirjala, smo se odločili, da na naš torkov dan prehodimo eno od številnih poti, ki jih ponuja z gozdovi bogata Občina Logatec.
Toda zjutraj nas je presenetilo sporočilo, da se je na poti proti Vrhniki naš avtobus pokvaril in morali smo iskati nadomestni prevoz. Naš Ivan je napel vse moči in poiskal najbližjega prevoznika, da je opravil nadomestno vožnjo. K sreči ni bilo tako mrzlo, kot so napovedovali, zato smo lažje počakali na prevoz.
Odpeljali smo se do naselja Kalce, na robu Logaške kotline blizu križišča cest za Ajdovščino, Postojno in Idrijo. Tam smo se pogreli ob dobri kavici in kakavu. Morali smo prilagoditi načrt pohoda zaradi zasedenosti avtobusov, zato je vodnik Jože predlagal, da se iz Kalc odpravimo na Kališe, po gozdnih poteh, nato pa krenemo na del Jakobove poti proti Grčarevcu, da bomo pravočasno pri nadomestnem avtobusu.
Dobre volje in polni pričakovanj, kakšna bo pot, smo krenili malo navzgor, pa malo navzdol in po ravnem, po gozdnih poteh do najvišje točke – Kališe, kjer se odpre pogled na naše hribe in gore. Tu je nekoč stal razglednik PD Logatec, danes pa so le ostanki le-tega. Vseskozi smo hodili po gozdnih poteh, opazovali mogočne bukve in vitke smreke, tu pa tam so se že sramežljivo pokazali drobni popki črnega teloha v zavetju velikih šopov zelenih listov. Šibko burjo smo občuti le na odprtih delih, drugače pa smo bili v zavetju različnih drevesnih vrst. V zavetrju smo pomalicali iz nahrbtnika.
Oko dobrega opazovalca v gozdu bi lahko naštelo več kot 30 vrst drevja in če bi imeli čas, bi poiskali smreko izredne višine (45 m, obseg 328 cm). Nekoč so učenci tod okoli s pomočjo gozdarjev označili Gozdno učno pot, ki pa je ne vzdržujejo več. Peljala je tudi do nasada 77 dreves duglazije.
Nato smo nadaljevali mimo nekoč zelo obiskanega Tončkovega doma, kjer so prirejali razne prireditve in zabave. Rade so ga obiskovale družine z otroki. Danes je vikend. Označena Jakobova pot, tisti del, ki je za primere, če je na Planinskem polju reka Unica preveč razlita, nas je pripeljala do Grčarevca, kjer nas je naložil Oblakov avtobus.
Naužili smo se zimskega sonca, malo hladu, a smo po novem letu željno čakali skupnega druženja, da bomo poklepetali o vsakodnevnih novicah. Bilo je lepo, srečati prijateljsko družbo po skoraj enem mesecu in se sprehajati po gozdnih poteh.
Hvala vsem, ki ste poskrbeli, da je kljub oviram pohod uspel v zadovoljstvo vseh.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Olga Skvarča
