Dan pred Gregorjevim smo se Barjani odpeljali proti Dolenjski, proti Višnji Gori. Na Dolenjsko nas naši vodniki redko odpeljejo, zato so ti pohodi še posebej zanimivi. Vodnica Sonja Zalar Bizjak nas je tokrat popeljala na Polževsko-Kriško planoto.

Pohod smo pričeli v Višnji Gori. Mestece je eno najbolj ohranjenih slovenskih srednjeveških naselbin z delno ohranjenim obzidjem (cvinger) in stražnim stolpom (pulferturn). Na Mestnem trgu, ki je bil nekdaj center dogajanja, stoji litoželezen vodnjak iz leta 1872 z malim kipom Valvazorja na vrhu.  Višnja Gora je poznana po legendi o polžu in povesti  Kozlovska sodba, tu je tudi začetek Jurčičeve poti.

Iz Višnje Gore smo se po Jurčičevi pohodniški poti vzpeli mimo ruševin Starega gradu do Pristave, ki že leži na Polževsko-Kriški planoti. Mimo novejšega nasada hrušk tepk smo prišli v vas Zavrtače, kjer smo se ustavili ob kozolcu z razstavljenim starim kmečkim orodjem.  Nad vasjo je hotel Polževo z manjšim smučiščem ter gotsko cerkvijo sv. Duha (630 m), kjer smo zavili levo skozi gozd. Pred Novo vasjo nas je presenetila kratka ploha, razgleda pa  razen na Grosuplje ni bilo.  Do Kriške vasi nas je kolovoz vodil čez travnike, tam pa smo zavili po cesti navzdol do zaselka Peščenk, kamor nas je prišel iskat avtobus.

Legenda o polžu

Simbol Višnje Gore je polž, priklenjen na zlato verigo. Po legendi je bil v bitki pri Sisku ranjen sin žene Beneškega doža. Viteza je na potovanju našla hči višnjegorskega grofa – Sofija Višnjegorska, ki se je odločila da bo za viteza skrbela. Vsi so bili prepričani, da bo vitez umrl, vendar je po dolgem okrevanju preživel. Višnjegorski grof je poslal po kneginjo Beneške republike, ki je že dolgo mislila, da je njen sin mrtev. V zahvalo je višnjegorskim grofom podarila pozlačeno polžjo hišičo v premeru okrog 10-15 centimetrov, okrašeno z diamanti. Polžjo hišico so višnjegorski grofje podarili mestu. Nekaj časa so jo hranili v mestni hiši, kasneje je izginila, legenda pa je ostala.

Zapisala: Vanda

Fotografije: Andrej, Stane, Franci

Film: Stane

Na torek,11. marca, je bila ustanovljena pohodna skupina Vandrovke. V teh letih smo prehodile kar nekaj kilometrov in spoznale veliko stezic in različnih poti, posebno v okolici Vrhnike.

Sabotin (609 m n.v.) je kakor Sveta gora nekako zadnji del Dinarskega gorstva.  Nekoč enotno planoto je v davnini prerezala divja »bistra hči planin« (Gregorčič). Sabotin je tako na vzhodni in severni strani prepaden in divji svet ostrega skalovja, redkega sredozemskega, alpskega in dinarskega rastlinja, navpičnih previsnih sten proti deroči gorski lepotici, a vabljiv za vztrajne raziskovalce zgodovine in raznolike narave. Ptice tu  rade pristajajo in gnezdijo; tako beloglavi jastreb na Sabotinu rad počiva ob preletu s Cresa v Alpe, pa kačar, ki se masti s strupenimi modrasi, ki se tod sončijo v poletni pripeki.

Ob vožnji proti izhodišču smo spoznavali tudi, da je pokrajino Brda po drugi sv. vojni  prizadela razdelitev med dve državi. Večji del je sicer pripadel Sloveniji, a zaradi nedostopnosti so bili Brici dolgo odrezani od Nove Gorice. Šele izgradnja 1400 m dolge tako imenovane Osimske ceste, ki  poteka po italijanskem ozemlju, je pospešila hitrejši razvoj Goriških brd z intenzivnim sadjarstvom in vinogradništvom. . Še iz avtobusa na poti proti Gonjačam in  naprej smo opazovali nasade cvetočih marelic, obsežne vinograde, drevesa mimoz, cvetoče češnje, bele grme črnega trna in ugotavljali, da je pomlad  že v polnem zamahu preplavila Brda.

Zimzeleni smo se odločili, da delček  znamenitosti Sabotina  spoznavamo po dveh smereh in sicer  »mlajši« po robu in delu poti od Lovske koče, malo bolj »šarmantni« pa po široki cesti mimo dveh trirobih piramid do koče pod Sabotinom. Toda oboji smo videli dovolj značilnosti te pokrajine in razglede. Vsi smo se nagledali razmetanih  naselij  proti vzhodu, na rodovitna Goriška brda in Furlanijo in Julijsko krajino, oni po robu pa še globoko in zastrašujočo strugo «krasne, bistre hčere planin«, reke Soče, strmo na drugi strani reke pa Sveto goro. Bili pa smo prikrajšani zaradi oblačnosti za poglede proti Triglavu in Dolomitom. Tudi to bo prišlo še na vrsto, saj smo bili zadovoljni, da nas ni močilo.

Toda Sabotin ni znan samo po naravnih lepotah, ampak tudi po krvavih spopadih dveh sovražnih vojska zaradi grozljivega pohlepa  po zmagi in priključitvi ozemlja. V silni vročini in hudih zimah, ob pomanjkanju vode in hrane, na skalnatih, skoraj neprehodnih terenih so se vkopavali v strelske jarke, gradili kaverne in umirali številni narodi v tako imenovani soški fronti. Obe vojskujoči se sili sta žrtvovali  na sto tisoče  mladih vojaških življenj  skoraj dvajsetih narodnosti.  Na območjih Sabotina, Škabrijela in Fajtjega hriba so se bile najhujše bitke na tem delu od leta 1915 do 1917.

Po končani največji moriji 20. stoletja so Italijani na pobočjih Sabotina zgradili kar sedem trirobih piramid  in jih poimenovali piramide miru. Greben Sabotina pa je razglašen za Park miru. Narava je marsikje že prerasla globoke rane in tako prekrila najhujše znake dogodkov, a zgodovina ne pozablja. Toda žalostno je, da človeštvo prehitro pozabi in se iz zgodovine prav nič ne nauči!

Zanimivo  je tudi, da je Simon Gregorčič preroško že napovedal v svoji pesmi Soči to nepojmljivo morijo:

…«tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla, kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo!«

Mnogo tega smo Zimzeleni zvedeli, ko smo prišli na vrh Sabotina z vodnikom Bogdanom, ki nam je odstrl še pogled v kaverne in opisoval takratno težko in nečloveško  življenje mladih vojakov.

Še dobro, da je bila okrepčevalnica odprta, da smo si z vročim čajem in dišečo kavico poplaknili grenak priokus težke in krvave zgodovine. Zahvalili smo se vodniku Bogdanu in njegovi ženi za prijaznost, našima vodnikoma Jožetu in Franciju pa za skrbno in strokovno vodenje ter pomoč pri premagovanju kar težkih ovir na poti.

Zapisala: Elica Brelih

Slike: Željko, Elica