V Podolnici gre pri vsem skupaj tudi za prijetno druženje in zabavo, ki povezuje staro in mlado. Sicer gre pravzaprav za projekt, ki traja več dni, da se pripravi vse potrebno za izdelavo butare velikanke, ki jo potem na cvetno nedeljo nesejo na blagoslov v Horjul. Vresje, bršljan in leskove šibe so nabrali v domačih krajih, oljčne vejice na Primorskem, brinje pa na Krasu. V vsakem primeru pa je sleherna butara ali butarica narejena iz sedmih sestavin, kot veleva izročilo. Ker gre za veliko in težko butaro, je velikanko v nedeljo zjutraj k blagoslovu neslo veliko močnih mož, ki pa so jim pomagali tudi mlajši fantje in tako se ta tradicija tudi prenaša na mlajše rodove. Treba je poudariti, da je pot precej naporna, ko neseš tako dolgo in težko butaro. V vsako smer od Podolnice do župnijske cerkve znaša pot 3 kilometre. Seveda ob dobri volji tudi takšna pot hitro mine. Povratek pa vedno traja nekoliko dlje, saj spotoma obiščejo podpornike in dobrotnike, kar pa pomeni, da se kje tudi nekoliko dlje zadržijo. Ena velika butara je namenjena za v cerkev, velikanka pa skoraj mesec dni stoji na tradicionalnem mestu pri križu v Podolnici. Manjše butarice položijo tudi na grobove pokojnih prijateljev in se tako poklonijo njihovemu spominu. Razvojno društvo Urh s tem ohranja tradicijo in skrbi za povezovanje. O sodobnem tempu smo prepogosto premalo enotni in povezani, prav takšna tradicija pa skupnost zopet nekoliko poveže.
Peter Kavčič
Foto: občinski arhiv
