Kategorija: Intervju

Gospod Poje, za začetek: bi se nam lahko na kratko predstavili? Od kod prihajate, kako dolgo že delujete kot župnik v Župniji Brezovica? 
Sem Jožef Poje, doma sem iz Šentvida nad Ljubljano, v Župniji Brezovica pa sem župnik deset let. Tudi pred Župnijo Brezovica sem bil župnik dveh manjših župnij: Nove in Stare Oselice, pred tem pa sem bil kaplan v Železnikih, Zagorju ob Savi, v Bolniški župniji in Cerkljah na Gorenjskem.

Kako ste bili sprejeti, ko ste prišli na Brezovico? 
Spomnim se, da je bil pred desetimi leti res lep sprejem. Ljudje so bili veseli, z eno srčnostjo, odprtostjo, hvaležnostjo, da prihaja duhovnik.

Bi lahko rekli, da se danes tukaj že počutite kot domačin?
Ja, v toliko letih kraj postane domač, prijeten; lahko rečem, da sem rad tukaj.

Smo tik pred največjim krščanskim praznikom. Kaj vam osebno pomeni ta čas?
Že obdobje, ki se imenuje veliki teden, me zaznamuje od otroštva naprej, posebej zadnji trije dnevi, ki se imenujejo velikonočno tridnevje, od velikega četrtka naprej, in sama Velika noč. Vedno sem v teh dneh čutil veliko dogodkov, ki so povezani z mojim življenjem, dogodkov, ki so zaviti tudi v skrivnost Božje poti ali delovanja. Predvsem v teh dneh vidim praznik, ki je praznik veselja, ker zmaguje življenje. Za to niti ni potrebno imeti vere, ampak logično misel: ker je življenje od Boga, Bog pa je najmočnejši, torej ni druge možnosti, kot da je življenje končni zmagovalec. Smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, ki je praznik Velike noči, daje tudi meni osebno velik notranji vpogled v vse delovanje, ki ga imam. V tem je pogled naprej, je moja prihodnost, polna prihodnost,  to pa je tista lepota praznika Velike noči: prihodnost, ki se bo nekoč zgodila, je polna prihodnost.

Lahko na kratko predstavite župnijo Brezovica? 
Župnija Brezovica je v dveh občinah: v občini Brezovica in v občini Log- Dragomer. V župniji je približno 9.000 prebivalcev. Poleg župnijske cerkve ima še tri podružnične cerkve: v kraju Log, v Dragomerju in v Vnanjih Goricah. Vse cerkve imajo ključarje – to so ljudje, ki so odgovorni za urejenost in vzdrževanje cerkva kot objektov. Potem so tu še prostovoljci, ki skrbijo za čistočo, okrasitev, pripravo prostora, kadar je sveta maša, bogoslužje. Ti ljudje res čutijo s krajem in jim je cerkev, ki je v njihovem kraju, dragocena ter pomembna.
Sveta maša je vsak dan v župnijski cerkvi na Brezovici. Vsako nedeljo pa je sveta maša tudi v Vnanjih Goricah in v kapeli na Logu, ker je tam prostor večji kot v tamkajšnji cerkvi, ki je premajhna. V cerkvi v Dragomerju je sveta maša redkeje, nekajkrat na leto in ob cerkvenemih pogrebih.

Kako bi opisali vlogo vaše župnije v življenju kraja? Se vam zdi, da se krajani radi vključujejo v župnijske dejavnosti?
Mislim, da ima župnija in tudi versko dogajanje vpliv v kraju. Ljudje prihajajo, verniki so hvaležni, da je tukaj pester utrip – od otrok, mladih, starejših. Poleg svetih maš in obredov se vrstijo v župnijski cerkvi tudi kulturni dogodki, ki so v naši župnijski cerkvi predvsem glasbeno obarvani: gostovanja pevskih zborov, glasbenih skupin, koncerti, ki se jih udeležujejo tudi tisti, ki niso verniki, ampak ljubitelji kulture in glasbe.

V občini Log-Dragomer stojita dve cerkvi: cerkev sv. Lovrenca v Dragomerju in cerkev sv. Janeza Krstnika na Logu, ki sta tudi del kulturne dediščine kraja, dva najstarejša objekta v Občini Log- Dragomer. Kako vi doživljate njuno vlogo?
Obe cerkvi sta osrednja kulturna spomenika občine Log-Dragomer z bogato zgodovino. Cerkev sv. Janeza Krstnika je bila pred leti celo romarska, kamor so ljudje prihajali tudi od drugod in je zagotovo zaznamovala kraj. Cerkev sv. Lovrenca, ena najstarejših podružničnih cerkva v tem okolju, je bogatejša še z odkritjem fresk, ki so se odkrile ob elektrifikaciji. Te freske so dragocene tudi zato, ker so v časih, ko šolstvo še ni bilo tako dostopno, ljudem podajale verske resnice. Freske so bile kot kateheza, verouk, poučevanje po slikah, da so si ljudje lažje zapomnili, pridobivali versko izobrazbo in sledili praznikom.

Slišali smo, da se v sodelovanju s predsednico KUD Kosec trudite obnoviti freske v cerkvi sv. Lovrenca. Kako poteka ta projekt in kakšne so vaše želje glede prihodnosti teh objektov?
Zdaj so pridobljeni kulturnovarstveni pogoji z Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Trenutno poteka povpraševanje v Restavratorskem centru: kakšna dela bi bila primerna, v kakšnem obsegu, na kakšen način? Freske so izjemno pomembne in želimo jih približati tudi obiskovalcem. Ker je cerkev zaradi varnosti zaprta, pripravljamo informativno tablo, ki bi bila postavljena ob cerkvi, da bi obiskovalci lahko prebrali njeno zgodovino in videli notranjost vsaj na fotografijah. Zdi se mi izjemno pomembno, da ljudje začutijo vrednost sakralne dediščine, da krajani čutijo, da imamo v kraju dragoceno stavbo z bogato zgodovino.

V zadnjih letih veliko sodelujete z društvi. Zanima me, kako vi gledate na to sodelovanje, ali je to pot, ki bi jo po vašem mnenju morali še okrepiti?
Sodelovanje z društvi v kraju se mi zdi izrednega pomena, da se občuti povezanost v različnosti, kako gradimo vsak na svojem področju nekaj lepega in dobrega. Vrsto let ob prazniku gasilcev pripravljamo spominske svete maše za vsa štiri prostovoljna gasilska društva, ki delujejo v naši župniji. Poleg tega smo pred nekaj leti začeli pripravljati sveto mašo za lovce ob godu sv. Huberta, pa za čebelarje ob godu njihovega zavetnika sv. Ambroža. Ob največjem Marijinem prazniku – Velikem Šmarnu so v procesijo povabljeni praproščaki vseh društev in skupin iz župnije. Odziv je dober, še boljši je, kadar je povabilo osebno, ne le preko oznanila ali spletne strani. 

Se vam zdi, da se današnje življenje vernikov razlikuje od tistega v preteklosti? Kateri so po vašem mnenju največji izzivi sodobnega časa za ljudi? 
Vera je živa stvar, spreminja se v vsakem človeku kot živ organizem. Še pred desetletji je bila vera v koraku s utripom družbenega življenja, kot tradicija, in je bila širše prisotna. Danes je to bolj osebna odločitev. Spremembo vidim v tem, da je po številu manj vernikov, a ti so bolj globoko povezani z vero kot nekoč. Zdaj nekdo pride v cerkev, ker tako sam čuti, je prepričan, ker ima osebno držo, osebno izkušnjo.

V sodobnem, hitrem svetu ljudje pogosto težko najdejo čas za globlje odnose. Kaj bi po vašem mnenju lahko naredili kot skupnost – ne le kot Cerkev – da bi se bolj slišali, videli in podprli? 
Zame je dragoceno vsako srečanje, ki je osebno srečanje. Tehnologija in družbena omrežja veliko omogočajo in olajšajo delo, a ne morejo nadomestiti osebnega srečanja. Tu je poudarek: osebno srečanje, človek s človekom. Da se omogoči to srečanje tudi mladim, ki jih lahko tehnika še močneje pritegne, zaznamuje ali celo ujame in pritegne še bolj kot odrasle. Po drugi strani smo tudi odrasli žal že močno zaznamovani s tehnologijo.

Za konec: kaj bi ob prihajajoči Veliki noči želeli sporočiti našim bralcem? 
Želel bi, da bi vsak ob srečevanju s preskušnjami, ki jih lahko z drugo besedo imenujemo tudi križ, ki nas bremeni, spoznal, da križ ni nikoli zadnja postaja. Vedno je vmesna postaja na poti in za vsako preizkušnjo, težavo, bremenom, križem gre pot naprej. To je pot rešitve, kristjani rečemo, da je to pot odrešenja, pot svetlobe, veselja, radosti. Zadnja stvar je popolno veselje, sreča, radost, zadovoljstvo. To je naš cilj. Vmes pa so različni trenutki, s težo, pa tudi z radostjo. Na koncu je za vse popolnost v veselju.

V. L.  
Foto: arhiv Jožefa Pojeta

Danes sem se pogovarjala s še eno izmed njih, ki je članica vse od ustanovitve skupine in v društvu ves čas aktivno sodeluje. Zinka Kos je naša občanka, krajanka Dragomerja. Rojena je na Dolenjskem, a se je v Dragomer priselila leta 1973, ko sta si z možem Andrejem tukaj zgradila dom. 

Od kod prihajaš in kako te je pot zanesla v Dragomer? 
Po rodu sem Dolenjka, doma blizu gradu Mokrice, kjer sem preživela otroštvo, obiskovala osnovno šolo v Veliki Dolini. Leta 1962 sem odšla od doma v Ljubljano s trebuhom za kruhom. Tam sem spoznala moža, se z njim poročila in si ustvarila družino. Ko sva iskala lokacijo za izgradnjo doma, sem se zaljubila v Dragomer takoj, ko sem ga prvič obiskala. Kraj me je očaral s svojo okolico, blizu so hribčki, na drugi strani je barje in vse našteto nudi obilo možnosti za sprehode, opazovanje narave ter življenja v njej. Poleg tega je to manjši kraj, ljudje so prijazni in se dobro poznamo med seboj. Če greš na sprehod, lahko poklepetaš z mimoidočimi in tako preženeš monotonijo vsakdana.

Kako te je zaneslo med gledališčnike in zakaj?
Po upokojitvi v letu 2000 sem se najprej priključila balinarjem, saj sem šport hitro vzljubila, predvsem pa mi je veliko pomenilo druženje. Niti se ne spominjam natančno, kdo je bil tisti, ki me je zvabil k sodelovanju v Mah teater, a pojavila sem se že na ustanovnem zboru društva in tudi sodelovala pri izbiri imena. Domačini tukaj pravijo barju mah in zdelo se mi je posrečeno ime za društvo.
Zadnje moje kulturno udejstvovanje je do tedaj segalo nazaj v osnovnošolska leta, ko smo prebirali pesmi ob različnih prireditvah in nastopali na javnih prireditvah “Pokaži, kaj znaš”. A v človeku nekako ostane  želja po nastopanju, po prebiranju različnih besedil, predvsem pa je pomembna želja po druženju in izvrstno razumevanje z vsemi, ki sodelujejo pri kulturnem ustvarjanju.

Se spomniš začetkov delovanja in na kaj si ponosna?
Moram pohvaliti oba predsednika društva Mah teater, tako Mirana kot Mateja. Oba sta s svojim doprinosom, idejami in zavzetim delom pripomogla, da je društvo ostalo aktivno ter prepoznavno ne le v občini, temveč tudi v sosednjih krajih. Zlasti sedanji predsednik je zares vreden vsega spoštovanja, saj se na vaje redno vozi iz okolice Bleda, zraven pa opravlja zahteven poklic in odgovorno prevzema naloge v društvu.
Naša prva predstava »Trije vaški svetniki« je bila med ljudmi zelo dobro sprejeta in od takrat smo med ljudmi prepoznavni. Vse odigrane predstave so bile dobro obiskane in ljudje so zadovoljni odhajali domov po zaključkih. Ker pogosto sedim tudi v dvorani (če je tak scenarij, op. piske) sem lahko že med predstavo sledila reakcijam gledalcev, smehu in njihovi dobri volji. Spontan aplavz med predstavo igralcem daje potrditev in zadoščenje za vložen trud ter motivacijo za nadaljnje delo. To je tudi največja nagrada akterjem za opravljeno delo.
Po tej predstavi smo se lotili tudi igranja zahtevnejših iger in bolj resnih vsebin, a dejstvo je, da ima vsaka zvrst predstave svojo publiko. V manjših krajih gledalci bolje sprejmejo lahkotnejše vsebine in predstavitve na odru tudi bolj številčno obiskujejo. To dokazuje tudi naslednja predstava »Nepričakovan obisk«, s katero še nastopamo in je povsod dobro sprejeta.

Kako poteka vaše delo in kako se razumete starejši ter mlajši igralci med seboj, ste zelo raznolike starosti?
V društvu je vedno več članov in prav zaradi tega sta se oblikovali dve skupini, ki vsaka zase pripravljata novo predstavo. Začetne priprave, zlasti v zimskem času, opravljamo kar pri eni izmed članic teatra, ki ima zato ustrezen prostor. Zelo obžalujem, da občina ne razpolaga z ustrezno dvorano, ki bi zagotavljala dobre pogoje za delo kulturnih ustvarjalcev. Vaje na odru zato potekajo v gasilskem domu na Logu. Veseli smo, da nam gasilci to omogočajo. Še vedno pa upam, da se bo našel pogum, posluh in razumevanje v občinskih strukturah ter bomo tudi mi dočakali boljše čase za naše delo.
Za nastop na odru veliko postorimo sami in določeni posamezniki so še posebej aktivni. Za predstave v drugem kraju na primer Inka opravi vse prevoze scenske opreme s prikolico. Fantje so se tako izurili v natovarjanju, da vanjo zložijo vse, kar potrebujemo na odru, in to na način, da izkoristijo čisto vsak prostorček v prikolici. Postali so pravi mojstri za zlaganje in postavljanje scene.
Z mlajšimi igralci smo se odlično povezali. Razumemo, da imajo delovne obveznosti in zato njim prilagajamo čas za vaje in nastope. Pogosto zato vadimo tudi v večernih urah, ko smo vsi prosti. Drugače nas združuje pozitivna energija, dobra volja in velika želja, da ustvarimo nekaj novega.
Prav zdaj snujemo novo predstavo. Dogajanje bo postavljeno v čas, ki ga živimo, le da ga bomo poskušali predstaviti na humoren način. Več boste o delu izvedeli, ko se vam predstavimo na odru.

Kako pa slediš vajam in pripravam, ti spomin ne povzroča težav, glede na tvoja zrela leta mislim?
Zaenkrat moram poudariti, da s tem nimam težav. Res je včasih potrebno improvizirati, ampak to počnemo vsi in je tudi smisel za improvizacijo potrebno obvladati. Z izkušnjami gre vse veliko preprosteje in lažje.

Si tudi odlična balinarka. So kakšne stične točke med balinanjem in igranjem?
Lahko bi rekla, da so. Za obe dejavnosti je potrebna močna osredotočenost oziroma koncentracija in dobro sodelovanje z ekipo, povezuje pa ju druženje, dobra volja ter vztrajnost.

Kako pa ocenjuješ kulturno dejavnost v naši občini?
Naj še enkrat poudarim, da kljub slabim prostorskim možnostim kraj preko aktivnosti v različnih društvih krajanom omogoča veliko možnosti za kreativno delo, čeprav smo relativno majhna občina. Vsak lahko najde nekaj, kar ga bo zaposlovalo ali mu krajšalo prosti čas. Petje, igranje, ples, sodelovanje na predavanjih in različnih delavnicah, ogled lutkovnih predstav, različne športne aktivnosti človeku obogatijo življenje v vseh življenskih obdobjih, starejšim olepšajo in podaljšajo starostno obdobje, medgeneracijsko sodelovanje pa daje upanje, da nikoli ne bomo ostali povsem sami in osamljeni.
Tukaj moram izpostaviti še delovanje društev upokojencev, tako v Dragomerju kot na Logu. Pri obeh sem članica. Različni dogodki, ki jih društvi organizirata, prireditve in izleti so mi omogočili številna nova poznanstva, ne le ljudi, tudi krajev in pomembnih kulturnih ter zgodovinskih objektov. Dejavnost društev nas bogati in nam krajša čas, ki bi ga sicer sami preživljali doma.

Tudi kaj bereš, obiskuješ predstave drugih gledališč?
Rada berem, mislim, da kar precej. Rada imam tako prozo kot poezijo, v glavnem segam po domačih avtorjih. Navdušili so me tudi krajevni pisci: Zdravko Pečan, Jože Jesenovec; všeč so mi tudi tvoje pesmi. Gledališče imam rada od nekdaj. Že z družino smo zahajali v Šentjakobsko gledališče, kasneje z možem pa v MGL v Ljubljani. Zdaj si rada ogledam predstave amaterskih gledališč, kjer me zanima vse: igra, scena, glasba, luči, na kar morda prej nisem bila tako pozorna.
Zelo rada tudi pojem, predvsem naše domače narodne in narodnozabavne pesmi. Ob vsaki priložnosti se hitro priključim pevcem, včasih tudi sama dam pobudo, da se ob druženju oglasi ubrano petje.

Nisi le športnica in amaterska igralka, si mama, babica, gospodinja, pa niti to še ni vse, saj si tudi poznavalka vinske kapljice in ljubiteljica pridelave vina .
Res je. Sem Dolenjka, včasih sem imela tudi svoj vinograd. Dolenjci smo znani po dobrem cvičku, dobra je tudi modra frankinja in več vrst penine. Zdaj sama ne delam več s trtami, ostala pa sem članica vinogradniškega društva »Dolina – Jesenice« na Dolenjskem, s katerimi hodim na izlete po domovini in tudi na tuje, prirejajo tudi razna zanimiva predavanja. Tradicionalno na Prešernov dan organizirajo pohod in takrat beremo tudi Prešernove pesmi. Rada sodelujem z njimi. Brat še vedno prideluje dobro vino, tudi sam je vključen v tem društvu in dogodke obiskujemo skupaj.
Sem mama sinu in hčeri ter babica dvema vnukoma. Starejši je že študent in navdušen nogometaš. Mlajši je osnovnošolec in trenira boks. Očitno sta po meni povzela športne gene, če se malo pošalim.
Drugače sem navdušena gobarka, nabiralka najrazličnejših rožic in zelišč, ki jih nabiram vse od Pokljuke preko Istre in seveda v neposredni okolici, kjer živim. Rože imam zelo rada (tudi njen dom je poln rož, op. piske).
Zase lahko rečem, da tudi v tem starostnem obdobju živim polno življenje, sem srečna in zadovoljna ženska, ki si je življenje zapolnila z aktivnostmi ter ljudmi, ki mi bogatijo vsak dan. Celo moj zdravnik mi je dejal ob neki priliki, ko sem tožila o težavah, da sem si izbrala primerne dejavnosti za svoja leta. Krepim mišice in jih ne obremenjujem preveč, zaposlujem pa tudi možgane, kar je tudi pomembno.

Najbrž tak človek nima več neizpolnjenih želja in pričakovanj, toda ali te kaj vseeno moti, vznemirja, morda v občini ali kje drugje?
Res smo majhna občina, a občanom preko delovanja v različnih društvih veliko nudi, zlasti na področju prostočasnih aktivnosti. Vsak lahko najde zase nekaj, kar ga bo zaposlovalo in sproščalo, če si to le želi. Lahko v njih aktivno deluje ali pa s svojo prisotnostjo bogati svoje vedenje in nagrajuje delo tistih, ki rezultate svojega dela predstavijo širši skupnosti. Če bi imeli še urejeno pokopališče in dvorano, kjer bi lahko ustvarjalci nemoteno in kvalitetno delali ter gledalci spremljali prireditve, bi bilo moje zadovoljstvo popolno. Morda pa tudi te želje s časom postanejo uresničljive.

Dragica Krašovec