Kategorija: Kultura in umetnost

S harmonijami profesionalnih izobraženih moških glasov izvajajo lastne avtorske pesmi ter priredbe domačih in svetovnih uspešnic. Priredbam znanih skladb, kot so Dan ljubezni, Ko mene več ne bo, Solinar, Lahko noč, Piran, Granada in mnogim drugim, na svojevrstni način vdahnejo svojega duha in prepričajo še tako zahtevno občinstvo. Razprodani koncert je bil hkrati tudi uvod v novo sezono Glasbenega festivala Fabrka, ki ga je otvoril predsednik in umetniški vodja Tadej Kenig. V svojih pozdravnih besedah je spomnil, da moč besed našega največjega pesnika Franceta Prešerna še danes odmeva v naših srcih in nas spominja na nesmrtnost umetnosti, ki povezuje, navdihuje in odpira nova obzorja. “Kulturni praznik je priložnost, da se zazremo v bogastvo slovenske ustvarjalnosti in podpremo tiste, ki s svojo predanostjo skrbijo, da umetnost med nami živi.” Povabil je še k letošnji ediciji festivala, ki bo znova napolnil borovniški prostor z vrhunskimi glasbenimi doživetji. “Naj nas kultura povezuje, bogati in navdihuje.”
Po slovenski himni pa je sledil večer, v katerem se je Trio Vivere sprehajal skozi slovensko in tujo glasbeno literaturo. Poleg skupnih pesmi se je vsak tudi s solo točko predstavil občinstvu. Aljaš Farasin je priznal, da se mu po vseh letih nastopanja še zdaj pred vsakim nastopom tresejo hlače, pri tem pa je spomnil na svoj prvi nastop s trobento kot 7-letni fantek, ki je na svojo nalogo takoj na začetku točke kar hitro pozabil. 
Rok Ferenčak se je izkazal in prepričal s svojimi plesnimi koraki, Matjaž Robavs pa je spomnil na pomen kulture v slovenskem prostoru in da smo ena redkih držav, ki ima na praznik kulture prost dan. “Tako lahko ves dan razmišljamo o naši kulturi, o tem, kako in koliko kulturni smo, kako je z našo kulturo srca, kulturo duha, kakšni so naši medsebojni odnosi, v družini, med partnerji, sosedi … Kakšni so odnosi v narodu, ali odgovorni poskrbijo za to, da se počutimo dobro, varno in udobno v tej naši prelepi deželi. Imamo torej mnogo časa, da o vsem tem razmislimo in potegnemo kakšne zaključke, ker samo tako ima kulturni dan svoj smisel, drugače je samo še en prost dan, ko drug drugega dolgočasno gledamo. In tega ne želimo narodu in drug drugemu, ampak želimo gojiti in krepiti v sebi to kulturo duha in to kulturo srca,”  je naglasil Robavs in še dejal, da je hkrati za kulturnike to dan hvaležnosti. “Za tako lep poklic, ki ga imamo, saj smo blagoslovljeni s tem, kar počnemo, da med vas prinašamo veselje, hrepenenje, srečo, včasih malo pozdražimožalost, da gre solza lažje iz vas in da potem na tej solzi posadite novo upanje.” 
Večer je bil poseben tudi zaradi prisotnosti žene enega najbolj prepoznavnih piscev besedil slovenske glasbe Dušana Velkarvha, brez katerega si po besedah Robavsa naše kulturne dediščine ne moremo več predstavljati. Bil je namreč avtor mnogih znanih skladb, Silvestrski poljub, Dan ljubezni, Med iskrenimi ljudmi, za Trio Vivere pa je napisal pesem Kanconeta, ki je bila seveda del glasbenega repetoarja tudi tokrat. Matjaža, Aljaža in Roka so sicer spremljali instrumentalisti Jošt Lampret, Inti Pucihar, Klemen Smolej in Jaka Pucihar. “Da bi ostali še dolgo prijatelji,” je bila misel, s katero je Trio Vivere zaključil ta večer kulturnega praznika. 

Letos je za organizacijo na vrsto prišel HUD Karel Barjanski v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Vrhnika, Kulturnim društvom Borovnica, Društvom podeželskih žena Ajda, Ženskim pevskim zborom Tonja in Društvom Zabočela. Približno 150 udeležencev se je kljub jutranjemu mrazu zbralo pred Krajevno knjižnico dr. Marje Boršnik, kjer so pevke Tonjepod vodstvom Tine Vahčič s slovensko himno in še nekaj pesmimi otvorile Kulturahod 2025. 
Pot je najprej vodila na Staro postajo, na razgledno točko, na kateri je Sabina Leben iz sekcije Kulturnega društva za ohranjanje dediščine predstavila začetke poselitve Ljubljanskega barja pred 6000 leti, prve načine transporta, ideje o izsuševanju barja, nekaj več je povedala tudi o največjem in najlepšem premostitvenem objektu na trasi Dunaj– Trst, Stari postaji, za zaključek pa je interpretirala pesem Otona Župančiča “Z vlakom”, ki priča o domotožju pesnika, ko je potoval v tujino. 
Sledil je spust nazaj v dolino, k stebru viadukta, kjer se je Helena Petrič, prav tako iz sekcije za ohranjanje dediščine, osredotočila na gradnjo mosta, ki je nesprejemljivo zarezal v Borovnico. Slišali smo kar nekaj zanimivih informacij, o tipskih hišah za inženirje, da so most zgradili brez železa in cementa in da so dobro zaslužile tudi kmetije, ki so si tako dobro opomogle. Ker je bila Borovnica prva železniška postaja južno od Ljubljane, je to prineslo razvoj turizma in večjo možnost za izobraževanje v Ljubljani. “Borovnica je z gradnjo doživela največjo slavo, pa žal tudi največje trpljenje, o katerem pa več prihodnje leto,” je že temo za Kulturahod 2026 napovedala Helena Petrič.  
Pot smo nadaljevali proti Stari pošti v borovniškem jedru, kjer je pohodnike pozdravil sam France Prešeren v izvedbi Matjaža Ocepka iz Gledališke skupine Šota. Prešeren je povedal, kako je v Borovnico hodil obiskovati svojega strica, ki je bil tukaj župnik, spodbudno je dejal, da smo Slovenci edini narod na svetu, ki ima na praznik kulture prost dan, navdušen pa je še ugotovil, kako veliko je borovniška vas prispevala k slovenski kulturi in literaturi ter da se bralna kultura zopet dviguje, saj je Borovnica med prvimi desetimi slovenskimi občinami po izposoji knjig. “Prav kultura je poleg jezika tisto, kar nam je na tem prepihu omogočilo, da smo vstali kot narod. Danes se nismo zbrali, da bi proslavili moj dan, danes sem prišel med vas, da se v tej vasi, kjer je beseda doma, poklonim vam za vse, kar ste prispevali k literaturi. Globoko spoštovanje za vse, kar ste naredili in sladko pričakovanje, da se bom udeležil vaših naslednjih razveseljevanj ob igrah, besedi in plesu.” 
Sledil je daljši sprehod do čuvajnice 666, kjer so nas z dobrotami in okrepčilom pričakale članice Društva podeželskih žena Ajda, Peter Bezeg iz Zgodovinskega društva Borovnica pa je par besed povedal o sami čuvajnici, o tem, kaj se je nekoč na tem mestu dogajalo in zakaj takšno ime. Predzadnja postaja Kulturahoda je bil paški most, ki ponuja čudovit razgled na Pako in Ljubljansko barje, kjer smo prisluhnili še nekaj zgodovinskim dejstvom o vasi in mostu. S pesmijo Bliža se železna cesta sta nas v zgodovino trase od Dunaja proti Trstu popeljala France Prešeren in njegova “na novo odkrita borovniška ljubica Karmen” iz Gledališke skupine Šota. V gasilskem domu na Bregu je sledilo še druženje in konkretno okrepčilo s pasuljem in čajem, za glasbeno spremljavo pa so poskrbeli Slavčki s Kužnce.  

Predstava Mesarica je bila zelo drugačna, takšnih v Borovnici nismo vajeni. Uprizarja jo pet igralcev, animatorjev, ki so hkrati tudi glasbeniki, nosi pa tako elemente folklore kot tudi značilnosti intermedialne uprizoritve. Namen projekta je pripeljati alternativno, satirično, živahno glasbeno predstavo v vsako slovensko vas, je povedal režiser Matija Solce, ki je Levstikovo pripoved Martina Krpana postavil v gostilniško okolje. “Zadeve nastanejo iz življenja in gledališče jemljemo kot del življenja na tak način, da ga interpretiramo na različne načine. Delamo klasike, a ljudem ponudimo čisto nekaj drugega, nov pogled, ki na nek način tudi provocira. Glavna stvar je to, da se razbije četrto steno in da je zadeva vsakič drugačna, ker se vsakič znova prilagodimo drugi situacijo. Vsakič znova je premiera za nas.”
Veliko je stika s publiko in veliko je glasbe. “Ego iz igralcev zbijem na ta način, da jim dam veliko za misliti, da jim dam veliko ritma in podrobnosti, ki jih morajo obvladati, zato da pozabijo nase in da razmišljajo o kompoziciji. In to je smisel gledališča, kako objektivizirati igralca. To je zmeraj problem, kako se znebiti svojega ega. In mislim, da to dosegam na ta način, da se ukvarjam z gledališčem kot z glasbeno kompozicijo. To je tudi moja teza v doktorski disertaciji.” Igra vsebuje tudi komade, ki so naprejene proti avtoritetam. “Iz vseh ljudi se delamo norca, v končni fazi tudi iz samih sebe, zato lahko tudi to delamo.” 
Kot še pove Solce, so igralci z vseh vetrov in delujejo projektno. “V osnovni nam je čisto vseeno, ali igramo na kakšnem festivalu ali v čisto zakotni vasi. Ne bom rekel, da je to Borovnica (smeh), to je še boljše, saj je večji izziv kot na kakšnem festivalu, kjer točno veš, kaj pričakovati od publike.” In tudi borovniška publika je bila nad videnim navdušena, po enourni predstavi je sledil še koncert vseh petih igralcev, ki so, kot smo lahko videli in slišali, tudi glasbeniki. Prav ta ekipa pa organizira tudi Kavč festival, ki je bil lani znova izveden tudi v Borovnici.

Predstava “Kdo je ubil Mici?” je priredba igre Bojane Mišič, pripoveduje pa o stari babici s stanovanjem v bloku in milijonom na banki, ki jo redno obiskuje vnuk s partnerko, pa njena mama, podjeten akviziter, zmešani sosedi in hišnik. Skozi igro preverjajo, ali je Mici še živa, v besedilo igre pa so se igralci spretno prilagodili tudi gostovanju v Borovnici, saj so vključili nekaj znanih borovniških imen in tako pihnili na dušo borovniškemu občinstvu. 
Kot je povedala vodja gledališke sekcije Martina Ličen Žorž, igralci prihajajo iz okolice Rakeka, do sedaj pa so imeli že šest ponovitev, tudi za oskrbovance Varstveno delovnega centra in za dobrodelni namen za dveletno Loro, ki trpi za izredno reki sindrom GAND. Igra je po njenih besedah vredna ogleda, to so z zadovoljnimi obrazi potrdili tudi obiskovalci v dvorani večnamenskega prostora.