Kategorija: Kultura in umetnost

  • Šolsko dvorišče odeto v pisane barve

    Šolsko dvorišče odeto v pisane barve

    »Delavnico risanja po asfaltu tradicionalno organiziramo ob občinskem prazniku. Vsakič znova nas preseneti otroška ustvarjalnost, ki na asfaltu pričara čudovite motive,« je povedala Anica Vengust, predsednica KUD Kosec. Dogodek, ki je bil zaradi slabega vremena dvakrat prestavljen, je ob tretjem poskusu končno zaživel. Sonce se je prikazalo ob pravem času, otroci pa so z navdušenjem poprijeli za krede in začeli ustvarjati. Na asfaltu so nastajale podobe pisanih metuljev, ptic, svetilnikov in drugih motivov, ki so pričarali vzdušje bližajočih se poletnih počitnic. 
    Delavnico je vodila Draga Davitkova, ki je otroke uvodoma spodbudila k sproščenemu ustvarjanju in jim predstavila letošnjo temo. Učenci prve triade so s svojo domišljijo napolnili prostor in pokazali, da kljub dežnim oblakom barve nikoli ne zbledijo. Ob koncu jih je sicer spet ujela ploha, ki je zabrisala del stvaritev, a zadovoljstva med mladimi ustvarjalci ni mogla izprati. 
    Kot simbolično nagrado so vsi sodelujoči razredi prejeli semena sončnic, ki jih bodo posadili in jeseni opazovali, kako krasijo učilnice. Hkrati bodo sončnice služile kot pomemben vir hrane za čebele, ki jih želimo v lokalnem okolju še posebej varovati. 
    »Hvaležni smo tudi učiteljicam podaljšanega bivanja, ki so z veliko zavzetostjo podprle projekt ter s svojo spodbudo in sodelovanjem omogočile, da so otroci v ustvarjanju resnično uživali,« so še dodali v KUD Kosec.

    Vesna Lovrenčič
    Foto: KUD Kosec

  • Otroci skozi pravljico spoznavali kačjega pastirja Vita

    Otroci skozi pravljico spoznavali kačjega pastirja Vita

    Pravljica o drobnem, a pogumnem kačjem pastirju Vitu je otroke popeljala v čarobni svet narave – med travnike, ob vodne površine in pod sončne žarke. Pripoved, prilagojena njihovi starosti in prežeta s poučnim sporočilom, je pritegnila njihovo pozornost in spodbudila domišljijo. Po poslušanju zgodbe so otroci svojo ustvarjalnost izrazili še likovno. Na delavnici so nastajali barviti kačji pastirji. 
    Kačji pastir ima v občini Log-Dragomer poseben pomen – pojavlja se namreč tudi na občinskem grbu in zastavi. Tako so se otroci poleg doživljanja pravljice in narave na igriv način srečali tudi s simboli lokalne skupnosti ter se še tesneje povezali z okoljem, v katerem odraščajo. 
    Projekt, ki otrokom ponuja kakovostne kulturne vsebine, bogati njihov ustvarjalni svet ter jih spodbuja k izražanju, se bo nadaljeval tudi v prihodnje.

    Vesna Lovrenčič
    Foto: Arhiv KUD Kosec in Vrtca Log-Dragomer

  • Zapoj o sreči – letni koncert ŽPZ Tonja

    Zapoj o sreči – letni koncert ŽPZ Tonja

    Vroč sobotni večer je v Borovnici napolnilo petje ŽPZ Tonja in Podpeškega okteta, ki je odmevalo iz večnamenske dvorane OŠ Borovnica.
    Tonje smo ob letošnjem letnem koncertu vabile k petju o sreči. Letos smo same imele še posebej dober razlog za srečo. Pred enim letom smo Tonje zaključile sezono z letnim koncertom z naslovom Ponovno na začetku, saj smo bile takrat v veliki negotovosti glede delovanja zbora. Eva, ki nas je spremljala sedem let, se je vrnila na svojo Koroško. Mariana in Tina sta vskočili toliko, da smo lahko zaključile prejšnjo sezono. Vse naše misli smo usmerile k Tini Vahčič in upale, da se bo odzvala na naše prošnje o ponovnem sodelovanju z nami (Tina je namreč Tonje pred leti že vodila). Dolgo je bilo lansko poletje, polno negotovosti, ali bomo še lahko pele kot Tonje. Konec poletja se nam je želja izpolnila, Tina nam je sporočila, da bo prevzela vodenje zbora in takoj smo s polno paro začele z delom, katerega rezultate smo pokazale v soboto.
    V prvem delu koncerta smo zapele štiri pesmi, katerih naslove smo spletle v zgodbo, ki se sliši takole:
    »Pomlad v mladem dekletu zbudi hrepenenje po ljubezni. Srčno si želi spoznati mladeniča, ob katerem ji bo zaigralo srce in se sprašuje: „Da bi jaz znala, keri je moj, jaz bi mu dala pušeljc nocoj.“ Dekle ugotovi, k(at)eri je njen in vsa vesela zapoje: „Jaz sem golobičica, ti si moj golobček,“ pa sta se kušikala (poljubljala), pa sta se golobička in golobček poročila in je pušeljc dala in kmalu zatem Pleničke je prala pri mrzlem studencu. Nič več golobičica zdaj malemu sinku poje, da lažje zaspi in razmišlja, kaj vse se ji lahko še zgodi. Ali jo čakajo lepe stvari ali kaj takega, da bi še rožce v hartlnu žavovale, da bo treba vzeti slovo in bo ostalo le hrepenenje …«
    V goste smo povabile Podpeški oktet z umetniškim vodjem Janom Jermanom, ki so glasbeni večer obogatili še s tenorskimi in basovskimi „štimami“. Zapeli so pet pesmi in navdušili občinstvo, ki je fantom namenilo glasen aplavz.
    V drugem delu koncerta smo ponovno zapele Tonje, najprej pesem Toneta Pavčka Pojdem čez ravno polje in Avsenikovo priredbo Moj rodni kraj, moj rodni dom.
    Poslušalce in tudi sebe smo navdušile z izvedbo znane angleške skladbe The rose – vrtnica. Velik aplavz je požela energična pesem Cetina v hrvaškem jeziku.
    Hvaležnemu občinstvu smo v dodatku zapele še Poredno polko, ki je poskočno zaključila sobotni koncert, glasbeni večer pa se je nadaljeval s prijetnim druženjem do poznih ur.

    Ženski pevski zbor Tonja

  • Ali osnovnošolci vedo, kaj je kultura?

    Ali osnovnošolci vedo, kaj je kultura?

    Anketno vprašanje je bilo povsem preprosto: Kaj je kultura oziroma kaj osnovnošolcem sploh pomeni kultura? Odgovori niso bili ravno navdušujoči. Na primer: “Ne vem, kultura? A to mislite, da si pač prijazen?” Takih in podobnih odgovorov je bilo največ, in to daje misliti, da naši otroci sploh ne poznajo pojma kultura v širšem smislu, ker jim, kot kaže, tega nihče ne razloži in verjetno v šolah kultura ni prioriteta. Sicer pa tudi na splošno družba pogosto kulturo oži le na bonton, pravila ali pravilno vedenje. Ko otrokom postavimo vprašanje »Kaj je kultura?«, dobimo zrcalo družbe.
    Kultura je vsekakor več, pravzaprav je nekaj živega in vsakdanjega, a žal spregledanega. Kultura zagotovo ni samo “lepo obnašanje”: je umetnost, je jezik, so pesmi, zgodbe, filmi, prazniki, zgodovina, navade in način življenja, izražanja, hkrati je kultura tudi to, kar poslušamo, gledamo in ustvarjamo. 
    Kdo naj torej prevzame odgovornost oziroma kdo naj našim otrokom in mladim razloži, kako pomembna je kultura? Je to naloga šole, staršev, medijev, kulturnih ustanov? Morda je prav zdaj čas, da začnemo govoriti o kulturi bolj odprto, živo in vključujoče ter jo približamo otrokom – ne kot obveznost, ampak kot veselje, svobodo in izraz.
    Prav je, da se kot družba zavemo, da k    ultura ni nekaj, kar shranimo v vitrino in pozabimo. Kultura je to, kar izbiramo vsak dan – kako govorimo, kako poslušamo, kaj ustvarjamo. Če tega ne učimo otrok mi, kdo jih potem bo?

    Andreja Čamernik Rampre

  • Učenje nas krepi in radosti, zato naj bo naš sopotnik vse življenje

    Učenje nas krepi in radosti, zato naj bo naš sopotnik vse življenje

    Društvo upokojencev Dragomer-Lukovica je skupaj s pokroviteljico, Občino Log–Dragomer, pripravilo otvoritveno prireditev, na kateri je predsednica Inka Zdravkovič v svojem nagovoru izpostavila predvsem pomen učenja v vseh življenjskih obdobjih. Da učenje ni le zbiranje znanja – je način življenja, raziskovanja, izražanja in povezovanja z drugimi. 
    Dogodek je pospremil še nastop dveh mladih glasbenikov, oba sta domačina: pevke Tie Alfirev in odličnega kitarista Blaža Žlogarja. Sicer sta tudi člana obetavne slovenske glasbene skupine Kreera, ki z izvirnim glasbenim pristopom in mladostno energijo osvaja poslušalce po Sloveniji. Zasedba je bila ustanovljena leta 2022, leto kasneje pa so izdali svoj prvi singel. Njun nastop na tem dogodku ni bil naključje, saj so organizatorji tudi na ta način želeli pokazati, da se učenje ne dogaja samo v učilnicah, temveč tudi na odru, v glasbi, umetnosti in nasploh v skupnosti.
    Nekaj besed je letošnjemu TVU-ju namenil župan Miran Stanovnik in poudaril, da v našem okolju vse bolj prepoznavamo pomen sodelovanja, odprtosti in medsebojnega učenja: »Kljub izzivom sodobnega časa verjamem, da nas prav znanje, pogovor in razumevanje vodijo k večjemu zaupanju in povezovanju – med posamezniki, generacijami, ustanovami. Skupaj zmoremo graditi skupnost, ki temelji na vključevanju, spoštovanju in želji po skupnem dobrem. Tedni vseživljenjskega učenja so priložnost, da te vrednote zaživijo v vsakdanjem življenju – skozi dogodke, srečanja in skupna doživetja, ki nas povezujejo in bogatijo. Zato sem prepričan, da imamo dovolj moči in volje, da delamo korake naprej – kot posamezniki in kot skupnost. Ta moč izvira na eni strani iz skupnega cilja živeti v miru in blaginji ter iz skupnega prepričanja, da sta učenje in znanje tisto, kar nam prinaša radost, odgovornost in moč, da skupne cilje z združenimi močmi tudi uresničujemo.« Župan Stanovnik je še dodal, kako verjame, da je z znanjem in sodelovanjem moč razvijati skupnost v »učečo se Občino«, kot so zapisali v Občinskem letnem programu izobraževanja odraslih, in uresničiti tudi strateški krovni rezultat v Strategiji razvoja OLD 2016-2025: večja pripadnost Občini in boljša zadovoljitev izobraževalnih, kulturnih ter družabnih potreb občanov.
    V času Tednov vseživljenjskega učenja so različne občinske organizacije in društva v Občini Log–Dragomer pripravili vrsto zanimivih dogodkov, z izjemno zanimivimi in poučnimi vsebinami, in sicer od klepeta z osnovnošolci o tem, Kaj je kultura?, z učenjem igre, pesmi in plesa, Dnevom za svojce, predstavitvijo gibalnih vaj za vse generacije, Enajsto šolo o antiki: Barbara Celjska in njen čas, risanjem na asfaltu Pozdrav poletju, delavnico oblikovanja in izdelave nakita, razstavo lutk in likovno–literarnih del, kamišibajem, lutkovno predstavo Deklica in sončnica, risanjem z učenci likovnega krožka OŠ Log–Dragomer z akademskim slikarjem Milanom Eričem ter še marsičim zanimivim, kar se je dogajalo.  
    Sicer so Tedni vseživljenjskega učenja     najvidnejša promocijska kampanja na področju izobraževanja in učenja v Sloveniji. Projekt usklajujejo na Andragoškem centru Slovenije in ga prirejajo v sodelovanju s stotinami ustanov, skupin in posameznikov po vsej državi pa tudi onkraj naših meja.
    Gre za gibanje Slovenija – učeča se družba. Projekt temelji na prepričanju, da nam učenje omogoča proaktivnost in ustvarjalnost na vseh področjih. Učenje pomaga pri digitalnem in zelenem prehodu v trajnostno družbo. Povezuje generacije in kulture. Krepi našo demokratično naravnanost. Podpira nas pri skrbi za telesno in duševno zdravje. Zaradi učenja smo (lahko) večno mladi in prodorni, zato tudi vodilo: Učenje krepi in radosti, zato naj bo naš sopotnik vse življenje! 
    Andragoški center Slovenije v državi že več desetletij razvija izobraževanje odraslih. S TVU že od leta 1996 segajo do vseh generacij in jih navdihujejo k vključitvi v učenje in izobraževanje. Skupaj z območnimi in tematskimi koordinatorji TVU ter njihovimi partnerji na krajevni ravni združujejo ter povezujejo vse, ki so željni novih znanj in pridobivanja novih veščin.
    Letos, ko obeležujejo že 30. obletnico Tednov vseživljenjskega učenja, se je pod taktirko 2.000 prirediteljev in njihovih 40     koordinatorjev med 12. majem in 16. junijem zvrstilo blizu 9.000 izobraževalnih, kulturnih in družabnih dogodkov. Ti so bili tokrat ubrani na ohranjanje in spodbujanje vrednot, med katere sodijo tudi: omika, znanje, mir, enakost, sodobnost, naprednost in druge. 
    Visoko obletnico so obeležili na     osrednji državni prireditvi, 15. maja v Ljubljani. Posvetili so jo tridesetletni razvojni zgodbi TVU. V okviru dogodka so izpeljali tudi Andragoški kolokvij na temo izobraževanje odraslih in miru, podeljenih pa je bilo tudi dvanajst priznanj Andragoškega centra. Prve navdihujoče zgodbe so priznanja prejele že leta 1997, od takrat pa jih je prejelo še več kot 200 posameznikov, ustanov in skupnosti, ki z zgledi učenja navdušujejo in opogumljajo. 

    Andreja Čamernik Rampre
    Foto: Andreja Čamernik Rampre

  • 50 žensk v eni uri – maraton preobrazb Uršule Vratuša Globočnik

    50 žensk v eni uri – maraton preobrazb Uršule Vratuša Globočnik

    Gre za soavtorsko delo, za to se je pripravljala s pregledom svetovne literature in zgodovine ter izluščitvijo 50 ženskih osebnosti, ki so pustile pečat. Da predstava ni predolga, nekatere samo omeni, drugim da besedo, nekatere samo zaplešejo. “Koncept je torej skakanje iz lika v lik, nenehno preoblačenje, menjava lasulj in čevljev, ki pa ga povezuje komentar, torej kako so ženske med seboj povezane.”
    Vsaka ženska je svoj odtenek in vsaka ženska ima množico odtenkov, bi lahko povzeli sporočilo te predstave. “Lepota je     v vseh teh barvah in kopici kostumov, lasulj in rut, ki čakajo, da jih ženska nadene. Glavna misel verjetno zazveni na koncu predstave: sprehodili smo se skozi evolucijo, ženske so seveda drugačne kot v preteklosti in čeprav lahko svoje telo po mili volji zdaj spreminjajo in “retuširajo” na družabnih omrežjih, pa nekaj ostaja še od Eve: večno hrepenenje po vrnitvi v raj. Jaz to vidim kot ženska prizadevanja za pravičnost, lepoto, čistočo, ljubezen, nego,” je povedala avtorica in nastopajoča Uršula Vratuša Globočnik.       
    Med največjimi izzivi igranja monokomedije, v kateri nastopi toliko vlog, omeni zataknitev v kakšnem krilu z zadrgo in pridobitev občinstva, da si upa smejati na glas. Pravi, da morajo biti liki kontrastni, paziti je treba, da se spreminja glas, gibanje telesa, pogled, atmosfera lika. Igralka je bila vesela odziva publike in hvaležna za dobro organizacijo, zahvaljuje se tudi tehniku Matjažu Trčku.
    Uršula ima sicer korenine v Borovnici, tu so živeli njeni stari starši in oče v mladosti. Sama je rojena v Ljubljani, a tam se nikoli ni počutila tako domače, kot se zadnje pol leta v Borovnici. Pot jo je zanesla tudi v     Moskvo, kjer je preživela štiri pestra leta, na koncu pa ugotovila, da brez slovenske narave ne more. “Borovnica mi daje mir, rada pišem ob pogledu na gozd, opažam, da se tu lažje zberem, kot sem se ob pogledu na bloke.”      
    Sicer pa jo je nastopanje zabavalo in poživljalo že od malih nog. Najprej se je odločila za poletno gledališko šolo v Rusiji, potem je v Moskvi opravila sprejemne izpite in študij. To so bila njena najbolj pestra leta, ki jih, kot pravi, ne zamenja za nič. “    Zelo rada imam nove vtise, tam pa sem se potopila v svet drugačne kulture, pa vendar meni domače, to je nekaj slovanskega v nas, kot bi vstopila v prejšnje življenje. Pridobila sem prijatelje svoje duše.” Po vrnitvi v Slovenijo je magistrirala na AGRFT in z režiserjem Nennom Harlekinom sta pripravila tudi to predstavo.     Trenutno nastopa še v komediji Obiski, v otroških predstavah, vodi gledališke delavnice, za Mah teater je pripravila dramatizacijo in režirala je predstavo Bobri, ki smo jo v Borovnici videli pred kratkim. Zaposlena je na RTV Slovenija in ko se vrne s porodniške, bo sporočila, kdaj “prižgati enko”. 
    Pa njene želje za naprej? Nastop v filmu ali nanizanki, gostovati z     monomedijo, igrati še v kakšnem gledališkem projektu, kaj napisati in izdati ter vse to uspešno uskajevati z družinskim življenjem. “Kar je recimo v primeru te predstave pomenilo – vaditi z otrokoma, ki lezeta po odru in sprejemati čestitke z obema v naročju.”     

    Rok Mihevc
    Foto: Drago Videmšek     

  • Srečanje z avtorico, ki postane vsaj za en večer nova prijateljica

    Srečanje z avtorico, ki postane vsaj za en večer nova prijateljica

    Gospa je bila rojena v Trstu leta 1939 in se vse do današnjih dni odlično spominja časov, ki jih je kot otrok preživela med Slovenci v Italiji v času, ko so fašisti že krepili svoj vpliv, pouk je tudi v slovenskih šolah potekal v italijanskem jeziku, doma pa so za zaprtimi vrati hiš ljudje uporabljali materin jezik, torej so govorili slovensko. Otroci so težko razumeli, zakaj je doma vse tako preprosto, v trgovini, pekarni, na tržnici pa so ljudje govorili italijansko, otrokom še neznan jezik. Moške so pogosto mobilizirali ali celo zaprli; ženske so morale poskrbeti za materialno in socialno varnost družin, vzgojo otrok in pri njih, kjer so pridelovali zelenjavo in jo prodajali na tržnici, tudi skrb za delo na njivah. Živeli so pri Svetem Ivanu, o kraju pišejo tudi drugi avtorji iz zamejstva. Avtorica pa več v delih Mandrija in Pnče, saj ste  o tem ste že veliko lahko prebrali, ko se je pisateljica predstavila na Vrhniki.
    Evelina je maturirala v Trstu, diplomirala v Ljubljani in kar nekaj časa preživela med Ljubljano in Trstom tudi kasneje po končanem študiju. Dobro pozna življenje tržaških Slovencev in težave, s katerimi se srečujejo tudi dandanes. Pripovedovala nam je o težavah z rojstno domačijo, ki se ji je morala odpovedati, saj tam danes novogradnje služijo interesom tistih, ki imajo moč in denar. Pogovarjali smo se o šolanju slovenskih otrok v zamejstvu  danes in izvedeli marsikaj zanimivega, ne le iz profesionalnega obdobja, temveč življenja žene, matere, intelektualke, literarne ustvarjalke in kritične opazovalke razmer v današnjem času.  Veliko let je delala v mladinskem programu Televizije Slovenija in napisala preko 70 scenarijev za oddajo Radovedni Taček. Veliko del je napisala za otroke ter jim v svojih delih približala življenje v tržaškem okolju. Še vedno piše. Močno jo je prizadelo dogajanje v Gazi in v Ukrajini. Ti dogodki so jo vzpodbudili, da piše spet tudi o dogajanju med Slovenci v Italiji v času okupacije. Kako hitro je minil čas, smo ugotovili, ko smo se poslavljali. Neverjetno čila gospa pri poznih osemdesetih, pronicljiva, kritična in ustvarjalna, je v vseh nas zapustila prijetne in nepozabne občutke. Naša mentorica se ji je kasneje pisno zahvalila in prejeli smo sledeč odgovor: »Draga gospa Alenka Logar Pleško!     Hvala vsem za prijetno druženje. Počutila sem se, kot bi prišla med prijatelje, s katerimi se lahko odkrito pogovoriš. Ljubica mi je povedala, da je bil vaš oče dr. Tine Logar. Bil je moj profesor in ostal mi je v lepem spominu. Prisrčen pozdrav članicam in članom bralnega društva. Zelo bogati ste in verjamem, da bogatite vse okrog sebe. Evelina Umek”

    V maju smo brali tudi delo Liu Zakrajšek naslovom Zajtrk prvakinj. Avtorica je pesnica, pripovednica in prevajalka. Sodi med mlajše avtorje in to je njen prvi roman. Vsebina se je močno dotaknila mnogih bralcev, saj nam pisateljica v svojem prvencu na doživet, dinamičen in realističen način opisuje stisko treh mladih deklet, ki se mesečno borijo s tem, kako zagotoviti denar za pokritje najemnine za sobo. Živijo v majhni podstrešni sobici, vse prej kot primerni za normalno življenje in študij. Preživljale so se v glavnem kot hostese in z drugimi priložnostnimi deli preko študentskega servisa. Opisuje njihovo delo, konflikte, težave usklajevanja dela in študija ter še marsikaj, s čimer se dnevno srečujejo. Piska nas opozarja preko literarnega dela na težave mlajše generacije, ki šele vstopa na trg dela.  Težave, kot so: prekarnost,  slabo mentalno zdravje, osamljenost, vedno večja razredna segregacija, visoke cene nepremičnin in številne težave nepremičninskega trga, spremljajo mlade po zaključku šolanja in zanesljivo vplivajo na njihov položaj v družbi. Branje je tekoče, zanimivo, všečno  in v bralcu odpira vedno nova vprašanja, zakaj družba ob vedenju za vse te težave ne napravi koraka v pravo smer. 
    Pred nami so počitnice, časa za branje bo veliko. Prebrskajte med naslovi slovenskih avtorjev, za vsakega, še tako zahtevnega bralca, je možnosti izbire  dovolj. S knjigo v roki  pa v  senco in na ležalnik. Zdravo, poceni, zabavno in koristno, poskusite! S krožkom nadaljujemo v jeseni.

    Dragica Krašovec

     

  • FS Klas in FS Šumnik z usnjarsko stavko ohranili državni nivo

    FS Klas in FS Šumnik z usnjarsko stavko ohranili državni nivo

    Na odru območnega Maroltovega srečanja, ki je bilo aprila na Dolskem, so se člani predstavili v dveh skupinah, torej z dvema spletoma. S prvim so predstavili prihod vojakov domov, z drugim pa so se preselili v čas stavke v usnjarski delavnici leta 1922 na Vrhniki. V zadnjih dveh stoletjih je namreč na območju Vrhnike usnjarstvo odigralo pomembno vlogo, ki pa je žal s propadom tovarne IUV – Industrija usnja Vrhnika – leta 2008 presenetljivo propadlo, poleg tega so počasi potonile tudi razne usnjarske delavnice, ki so se trudile ohraniti vsaj del te panoge pri življenju. 
    Razgiban splet prikazuje dogajanje v eni od delavnic, kjer je zavrelo med delavci, saj je bilo delo težko in naporno, plačilo pa skromno in ni zadostovalo za preživetje družin. Delavci so se uprli in prenehali z delom, lastniki pa so naredili vse, da bi delavce vrnili na delo. Avtorica spleta je osnovno dogajanje utemeljila na zgodovinskih virih in literaturi, dogajanje temelji na znanstvenih prispevkih v Vrhniških razgledih ter na objavah takratnega dnevnega časopisa. 
    Za ureditev kostumske podobe in pripomočkov na odru se je Marija     Čipić Rehar obrnila na zadnjega usnjarja, Ignaca Jeršinoviča, ki ima še vedno usnjarsko delavnico na Vrhniki, ter na kustose Muzeja usnjarstva na Slovenskem, tako da so pripomočki kot tudi deli kostumov narejeni v skladu z ohranjenimi viri.      
    Člani so se z obema spletoma uvrstili najprej na regijski nivo, kasneje pa so dosegli še državnega in se iskreno veselijo novega uspeha. Aktivni so bili še na nekaterih drugih dogodkih, izpostavimo nastope za Znanstveno raziskovalni center SAZU pri odprtju razstave Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju ter na zaključku mednarodne konference How     sustainable is dance as ICH? v atriju ZRC. Gostovali so tudi v Žireh in Mengšu. Poleti jih čaka še zanimiva dogodivščina na mednarodno turnejo na Ciper.  

    Rok Mihevc 
    Foto: Aleš Žnidaršič 

  • Črni humor na Čudnem Ranču

    Črni humor na Čudnem Ranču

    Na Čudnem ranču je v četrtek, 29. maja, potekal stand up večer z naslovom Črni humor, ki je bil že pred začetkom v celoti razprodan. Dogodek je privabil več kot 130 obiskovalcev, ki so napolnili prizorišče in se smejali brez zavor ob politično nekorektnih in neposrednih šalah. Večer so popestrili kar štirje stand up komiki – Sašo Stare, Marko Žerjal, Alen Borišek ter Aljaž Poredoš. Občinstvo je s širokimi nasmehi spremljalo nastope, ki so brez olepševanja zadeli družbene teme, vsakdanjik in tisto, čemur se v običajnih dneh ne smeji. Organizatorji so bili več kot zadovoljni z odzivom, saj je bil dogodek izpeljan z odlično energijo, obiskovalci pa so Čuden ranč zapustili z nasmehom na obrazu. 
    Naslednji dogodek na ranču bo potekal 19. junija 2025, ko na oder prihaja Pohorska naveza – Javšnik in Gorinšek, kot predskupina pa bosta obiskovalce zabavala jazz solistka Denise Azzopardi v duetu Naughty 2s z nekaj jazz standardi. V juliju bo potekal Standup night z Boštjanom Gorencem – Pižamo in Lucijo Čirović, 7. avgusta pa bodo Standup night oblikovali Jan Kreuzer, Dejan Ikovic in Boris Kobal. 
    Čuden Ranč tudi v prihodnje ostaja odprt oder za lokalne glasbene talente. Vabijo vse, ki bi se želeli predstaviti širšemu občinstvu in začeti svojo glasbeno pot.

    Manca Dolinar
    Foto: Nika Halas

  • Kliše Band Pr’ Prek

    Kliše Band Pr’ Prek

    V soboto, 30. maja, je pred picerijo Pr’ Prek na Šujici potekal glasbeni večer zasedbe Kliše Band iz Dobrove. V prijetni spomladanski noči so obiskovalce zabavali s prepoznavnim repertoarjem slovenskih, angleških in hrvaških pop in rock skladb. Štirje člani zasedbe, ljubiteljski glasbeniki, so s svojo energijo poskrbeli za odlično vzdušje, ob katerem so številni obiskovalci peli, plesali in uživali pozno v noč. Za pijačo in jedačo so tudi tokrat poskrbeli v piceriji Pr’ Prek, kjer se je zbrala množica ljudi in napolnila celotno dvorišče pred picerijo. Dogodek je uspel, naslednji pa bo potekal že prav kmalu, v petek 13. junija, ko bodo Akustični večer soustvarjali Ivan in Erik Hudnik, Blaž Knez in drugi gostje.

    Manca Dolinar