Horjul, 25. april – V Prosvetnem domu v Horjulu je potekal izjemen glasbeni dogodek, Pevski večer, ki je obiskovalce popeljal v svet slovenske ljudske glasbe. Za glasbeno doživetje je poskrbel izkušen moški vokalni kvartet, ki so ga sestavljali štirje akademsko izobraženi pevci: Matej Avbelj kot 1. tenor, Peter Grdadolnik kot 2. tenor, Rok Bavčar kot 1. bas in Matija Bizjan kot 2. bas. Zbrani poslušalci so lahko uživali v pristni interpretaciji slovenskih ljudskih pesmi, ki so bile izvedene z izjemno predanostjo in globokim spoštovanjem do naše glasbene dediščine. Člani kvarteta so priznani pevci z bogatimi glasbenimi izkušnjami. Matej Avbelj in Peter Grdadolnik sta stalna člana zbora SNG Opera in balet Ljubljana ter dejavna v več vokalnih zasedbah. Rok Bavčar je po večletnem sodelovanju s Komornim zborom RTV Slovenija in Slovenskim komornim zborom od leta 2024 solist v SNG Opera in balet Ljubljana, redno pa nastopa tudi doma in v tujini. Matija Bizjan, nekdanji član Zbora Slovenske filharmonije, danes sodeluje s priznanimi tujimi zbori in koncertira po vsej Evropi. Večer je obogatila tudi mezzosopranistka Ana Potočnik, ki je nastopila kot gostja. Potočnikova se ponaša z več nagradami ter številnimi solističnimi in zborovskimi nastopi. Od leta 2022 je zaposlena v Zboru Slovenske filharmonije. Dogodek je s klavirsko spremljavo podprla Ana Bizjan, diplomantka sakralne glasbe in dolgoletna organistka v župniji Horjul. S svojim umetniškim vodstvom in korepetitorskim znanjem redno sodeluje s številnimi vokalnimi sestavi. Pevski večer v Horjulu je bil poklon slovenski glasbeni dediščini in hkrati lep opomin, kako živa in močna ostaja vez med tradicijo in sodobnim glasbenim ustvarjanjem.
Vajeni smo segati po knjigah mlajših avtorjev, ki so izšle v zadnjem obdobju. Nekateri so še slabo poznani in malo uveljavljeni, sem in tja pa iz arhiva naša Alenka izbrska tudi delo kakšnega od avtorjev, ki so živeli v drugačnih časih, zato so tudi zgodbe precej drugačne. Danila Lokarja, pisatelja in zdravnika iz Ajdovščine, se mnogi, zlasti starejši bralci zagotovo spominjate, morda ste se z njim celo kje srečali. Rojen je bil leta 1892 v Ajdovščini, umrl je leta 1989. O sebi kot pisatelju je v nekem intervjuju dejal: “Pišem samo o tem, kar sem videl. Česar nisem videl, o tem ne pišem.” Toda o tem, kar je videl, je veliko premišljeval, premleval in predelal ter domislil. Tako je napisal veliko krajših, pa tudi daljših literarnih del. Sodni dan na vasi je zbirka novel, v katerih opisuje grozote fašistične okupacije, v noveli s tem naslovom pa požig vasi Ustje in ustrelitev osmih talcev. Pisatelj je tragedijo v novelah slikovito opisal in zanjo leta 1959 tudi prejel Prešernovo nagrado. Novele z naslovom Sodni dan na vasi, Brata in Za frontami je pisatelj napisal že leta 1945 ter jih posredoval Božidarju Jakcu. Izdane so bile šele deset let kasneje. A dogodki tistega časa so aktualni tudi danes, ko praznujemo osemdesetletnico osvoboditve. V času, ko se potvarja dogajanje v času boja z okupatorjem in zlasti mladi zgodovino spoznavajo na način, kot jo predstavljajo zgodovinarji danes, taka knjiga bralcu daje možnost, da dogodke preteklosti spozna z različnih zornih kotov in si tudi sam ustvarja svoje mnenje ter spozna zgodovinsko resnico. Krutost okupatorjev po različnih državah v svetu lahko spremljamo tudi v sedanjem času drugod po svetu. Nekateri grozljivi dogodki, ravnanja z nedolžnimi in posledice takih ravnanj, ne bodo nikoli razumljeni, še manj sprejemljivi in dopustni za kateregakoli človeka kjerkoli na zemeljski obli. Kot zapiše v spremni besedi h knjigi Ivana Slamič: “Zlo in dobro sta v vsakem človeku; je pa posameznik v trenutku, ko je ogrožena njegova korist, sposoben ravnati v nasprotju z vsemi etičnimi načeli. V takih trenutkih se izkaže, koliko je posameznik v času in prostoru še človek.” K temu ni kaj dodati. Naj se ta morija nikoli več ne ponovi, prav pa je, da ostane zapisana, v poduk in opomin vsem, ki živimo in bodo še živeli v svobodnem svetu.
Nekaj let je že minilo od zadnjega godbenega izleta v tujino, takrat smo se iz Bosne vrnili le nekaj dni pred hudimi poplavami v Bihaću. Godba z zaledjem pa se je letos podala na avstrijsko Koroško. V želji, da bi obiskali zamejske Slovence, smo se godbeniki podali na izlet v Celovec, Beljak in okolico. Ob ne precej zgodnji 6. uri zjutraj smo se podali na pot. Čez Ljubelj vse do prve destinacije. Manjša skupinica godbe se je nadobudno podala v prvo, precej zanimivo postojanko – na zajtrk v pivovarno, a ne dobesedno. Najprej nismo našli vhoda, nato pa je pred nami na veliko pisalo ”Spomladanski sejem” in nasmehnilo se nam je: ”O, imamo nov nastop!”. Pa če se vrnemo nazaj k začetku. Po ogledu vsake malenkosti v trgovini nas je nemško govoreči gospod popeljal čez celotno proizvodnjo pivovarne Hirter. V Avstriji imajo le dve svoji pivovarni in ena izmed njih je prav v Hirtu. Na prvi pogled velika pivovarna z zanimivo proizvodnjo, ki pa je že v evropskem merilu izjemno majhna. Med našim pohajkovanjem po proizvodnji nefiltriranega avstrijskega piva pa so se ostali godbeniki in starši odpravili na ogled gradnje gradu na star način. V bližini Hirta so se domačini pred leti odločili, da bodo na star način s starimi pripomočki in svojimi rokami zgradili grad. Godbeniki so vsakega delavca do potankosti analizirali in sedaj imajo že načrt, kako bodo začeli z gradnjo godbenega gradu na Dobrovi. Minilo je nekaj ur in godbeniki gradbeniki so prišli nazaj v Hirt, kjer smo vsi skupaj kot presenečenje zaigrali Avstrijcem na Spomladanskem sejmu. Potem se nam je seveda že mudilo, saj je bil pred nami še cel pester dan. Ogledali smo si vojvodski prestol in se odpravili na Grad Ostrovica. Grad kot iz filma na 160 m visoki apnenčasti skalni vzpetini. Peš smo šli gor, vaja za Triglav. Podali smo se skozi vseh 14 vrat, ki so onemogočala dostop nasprotnikom do gradu. Na gradu smo si ogledali stare tope, viteško opremo, sulice in vse, kar je spadalo zraven. Krajši počitek in noge so bile ogrete za športno nadaljevanje dneva. Sledila ni sicer hoja na Triglav – ta pride avgusta – temveč godbeno tekmovanje za godbenega prvaka v nogogolfu tj. golf z nogo. Za žogo in med kapljicami dežja smo tekli po trasi in poskušali nabrati čim manj točk in strelov v luknje. Na koncu je naziv naj godbenica v nogogolfu dobila saksofonistka Frida, naj godbenik v nogogolfu klarinetist Anže in naj senior godbenik v nogogolfu bas klarinetist in fotograf Janez. Sklep: očitno so pihalci veliko bolje fizično pripravljeni za športne aktivnosti kot druge sekcije. Naprej smo se podali na Pyramidenkogel, si ogledali razgled in dan zaključili v prečudovitem hostlu ob Vrbskem jezeru. Naslednji, drugi dan smo se zbudili ob najlepšem pogledu na jezero, ki nas je od sob ločil le nekaj korakov. Po zgodnjem zajtrku smo se podali v Dobrlo vas, kjer smo sodelovali pri dvojezični (nemško-slovenski) sveti maši. Že med mašo so nas župljani pospremili z bučnim aplavzom, po sveti maši pa smo zaigrali še nekaj slovenskih skladb in se na povabilo župnika odpravili v sosednjo kavarno, kjer si je lahko vsak godbenik in starš izbral svojo tortico in pijačo. Izredno gostoljubni župnik Janez Tratar s solzami v očeh se nam je zahvalil za naše sodelovanje in seveda povabil, naj še kdaj pridemo. Z veseljem, siti in polni dobrih sladkih tortic smo se odpravili k izredno priljubljeni proizvodnji slovenskih harmonik. Obiskali smo družino Rutar, proizvodnjo Original harmonik Rutar, kjer nas je sprejel gospod Aleks Rutar, sin pokojnega Jožkota Rutarja, začetnika harmonik Rutar. Aleks nam je pokazal kako se harmonika izdela, ogledali smo si lahko različne vrste harmonik, prostore za izdelavo in čisto prvo harmoniko, ki jo je izdelal njegov oče. Pred njegovo hišo smo seveda prišli v stilu – s korakanjem in slovensko zastavo, enak pa je bil tudi odhod. Po kratkem a prijetnem slovenskem druženju z Aleksom, smo se odpravili proti Osojskem jezeru, kjer se je starejši del godbe odpravil na dvourno vožnjo z ladjico, mlajša generacija pa je obiskala adrenalinski park. Čeprav je adrenalinski park res nekaj posebnega, ne doživiš vsak dan, da v Avstriji na ladjici nekdo igra slovensko glasbo. Naši godbeniki in starši so s harmoniko in baritonom vse navzoče zabavali z znanimi slovenskimi melodijami, razvila pa se je prava veselica s plesom in petjem. Po končani vožnji smo se vsi skupaj srečali v adrenalinskem parku. Mlajša generacija je še vedno premagovala ovire na višini, starejši pa so se raje odpravili na manj zahtevne adrenalinske poti. S hvaležnostjo smo dan zaključili na sladoledu ob Osojskem jezeru, kjer je bila večina godbenikov še vedno pod vtisi jutranje maše in si izbrala okus sladoleda ”Hallelujah”.
Na vrsti je že tretji, zadnji dan. Res škoda, pa vse skupaj je tako hitro minilo. Po družabnem večeru in večernem kopanju v bazenu smo lahko zjutraj spali malo dlje. No, razen tisti, ki so se ob zgodnjih jutranjih urah odpravili na jutranje bujenje v Vrbsko jezero, ki je merilo malo več kot 10 stopinj Celzija. Zadnji, obilen zajtrk, kovčki, vsa oprema in na pot. Prva postojanka zadnjega dne je bila zopet na gradu, vendar ne istem. Odpravili smo se na bližnji grad, kjer smo si ogledali predstavo ptic ujed. Sledilo je slastno kosilo, nato pa ogled muzeja ebordov v centru Celovca. Gospod Gert Prix, lastnik in ustanovitelj muzeja, mimogrede znan avstrijski glasbenik, nam je predstavil njegovo izjemno bogato zbirko klaviatur in instrumentov s tipkami. Na naključnih 10 je tudi zaigral in nam privabil nasmeh na obraz. Matematik in glasbenik Prix je od leta 1987 do danes zbral že preko 2100 elektronskih klaviatur in instrumentov s tipkami. V muzeju si niti dve klaviaturi nista enaki. Vsaka je nekaj posebnega – ena deluje s pomočjo glasu, spet druga je že tehnološko napredna, a precej zakomplicirana. Spet tretja se odziva na bližnje dražljaje, četrta pa ima dodatne tipke, ki služijo namesto dodatnih registrov. V največjem tovrstnem muzeju na svetu je za konec zaigral še naš godbenik Marko, nato pa smo se odpravili naprej. Spet smo se razdelili v dve skupini – mlajši so odšli v trampolin park, starejši na sprehod po Celovcu. Dan smo zaključili na ekološki kmetiji Šlibar v Kovorju pri Tržiču, kjer smo nekako zaključili svoj izlet, ki se ga bomo z veseljem še dolgo spominjali. Zagotovo najboljši izlet do sedaj – z mislimi pa že strmimo naprej, v prihodnje leto. Kam se bomo odpravili takrat? Pustimo se presenetiti.
Dobova, 7. maj – V vrtcih Dobrova, Brezje in vrtcu pri Osnovni šoli Dobrova je potekala predstavitev Glasbene šole Emil Adamič, namenjena najmlajšim.Otroci so skupaj z učiteljema Simonom in Tino spoznavali različne inštrumente ter se ob tem zabavali ob petju pesmic.Obisk je bil poln veselja, saj so otroci z zanimanjem poslušali zvoke inštrumentov ter se preizkušali v petju. Obisk učiteljev iz glasbene šole Emil Adamič pa pomeni, da so otroci že dovolj veliki, da se bodo lahko v prihodnjem šolskem letu že vpisali v glasbeno pripravnico in nato nadaljevali svojo glasbeno pot na inštrument. Vabljeni vsi predšolski otroci, ki bodo naslednje leto prvič odkorakali v šolo, da glasbo spoznajo že pri rani mladosti v glasbeni pripravnici na Dobrovi.
V petek, 11. aprila, je v kulturnem domu Jakoba Trobca v Polhovem Gradcu potekal zadnji dogodek letošnjega cikla pogovornih večerov Na svoji zemlji, ki jih organizira Dramska skupina Neptun. Gostja večera je bila diplomirana pravnica Vera Mejak – ženska z izjemno življenjsko zgodbo in bogatimi izkušnjami iz različnih družbenopolitičnih okolij. Večer se je začel z nastopom temperamentne vokalne skupine Svetlice pod vodstvom Martine Kramžar. Vera Mejak se je rodila med drugo svetovno vojno v Beogradu. Njena mama je prihajala iz Savinjske doline, oče pa je bil Srb, član garde kralja Petra II. Karađorđevića. Očeta ni nikoli spoznala, saj je ob koncu vojne izginil v vrtincu političnih čistk. Z mamo sta se nato preselili nazaj v Slovenijo, v Savinjsko dolino. Po končanem študiju prava v Zagrebu je Vera Mejak svojo karierno pot nadaljevala v različnih državnih institucijah – od Službe družbenega knjigovodstva in tožilstva, do Banke Slovenije in Ustavnega sodišča, kjer je delovala kot strokovna sodelavka. Dragocene izkušnje je nabirala tudi v zasebnem sektorju, predvsem v moževem gradbenem podjetju. Kritična opazovalka družbenih dogajanj je spregovorila tudi o svojih pogledih na stranpoti socializma, ki jih je spoznala ne le doma, temveč tudi v Rusiji, njegovem ideološkem izhodišču. Zadnja leta Vera Mejak živi v Španiji, kjer je aktivna v humanitarni organizaciji na Kanarskih otokih. Sama pravi, da je z distance lažje spremljati slovensko politično dogajanje in njegove zmote. S svojo neposrednostjo, odločnostjo in življenjsko modrostjo je navdušila občinstvo. Med pogovorom z Janezom Koprivcem je izpostavila pomen pridnosti, poštenja in gospodarske odgovornosti – vrednot, ki jih danes pogosto pogrešamo. Z gostovanjem Vere Mejak se je zaključila letošnja sezona večerov Na svoji zemlji. Organizatorji pa že napovedujejo, da se ciklus v letu 2026 nadaljuje.
M. D.
Foto: Janez Koprivec, Ana Koprivec, Milojka Gantar
Sprehod skozi razstavne prostore je bil pravo popotovanje skozi zgodovino in sodobnost čipkarstva – od tradicionalnih vzorcev do drznih, sodobnih interpretacij. Letos so organizatorji posebno pozornost namenili 141 moškim, ki so se s svojimi klekljanimi izdelki predstavili na razstavi v kapeli Male Cvetke. Prva razstava moških klekljarjev iz Slovenije je navdušila. Čeprav je v naših predstavah klekljanje večinoma povezano z ženskami, so se v določenih delih Evrope v preteklosti s to obrtjo poklicno ukvarjali predvsem moški. Razstava z naslovom Le klekljaj fantič, klekljaj … je obiskovalcem odprla nove poglede na vlogo moških v čipkarski tradiciji.
Na osrednji razstavi v Galeriji Svoboda so Koščeve klekljarice občudovale osrednjo razstavo Klekljarskega društva Cvetke z naslovom Čipka v objemu vode in kamna, kjer je motivika črpala navdih iz kamnin, značilnih za okolico Žirov. V razstavi je sodelovalo kar 67 avtorskih vzorcev Milene Mazzini, izvedbo čipk pa so prevzeli številni ustvarjalci iz vse Slovenije. V okviru dogodka so si ogledale tudi razstavo ob 40-letnici Čipk Mojca, postavljeno z občutkom spoštovanja do dolgoletnega dela in predanosti klekljanju. V Galeriji v zvoniku cerkve sv. Martina je romarsko društvo ŠmaR Žiri razstavilo čipkarsko interpretacijo podobe Marije. V Muzeju Žiri je Čipkarska šola Žiri navdušila s predstavitvijo klekljanih čipk, t. i. “špic” na Žirovskem in s stalno muzejsko zbirko.
Dogajanje so dopolnjevali številni spremljevalni dogodki: tekmovanja v klekljanju, strokovna predavanja in predstavitve ter kulturne prireditve.
V četrtek, 24. aprila 2025, je Čuden Ranč v Gabrju pri Dobrovi gostil prvi koncert letošnje sezone. Na idilični lokaciji, obdani z naravo, je obiskovalce z glasbo razvajal slovenski kantavtor Luka Gluvić s svojo country zasedbo. Dogodek, ki sta ga organizirala Jerman Booking in Čuden Ranč, je privabil številne ljubitelje pristne glasbe. Luka Gluvić, znan po svojem edinstvenem prepletanju bluesa, countryja in folk glasbe, je predstavil skladbe s svojega najnovejšega albuma Kdo je tu nor?, ki je izšel februarja 2025 pri založbi Bandini Records. Njegove pesmi, navdihnjene z ameriško “backwood” tradicijo in vplivi umetnikov, kot je Townes Van Zandt, so zaznamovane z zgodbami in močno izraženo poetiko. Zasedbo so sestavljali glasbeniki: Peter Zajc na mandolini in akustični kitari, Dejan Markič na bas kitari ter Andrej Jerman na ustni harmoniki. Dogodki na ranču predstavljajo odlično priložnost za razvoj kulturnih dejavnosti znotraj lokalne skupnosti, organizatorji pa ob tem pozivajo lokalna društva, ki bi želela nastopiti, naj stopijo v stik z njimi. Naslednji dogodek na Čudnovem Ranču bo potekal že v četrtek, 29. maja 2025, ko bo na sporedu večer črnega humorja z nastopi Marka Žerjala, Saša Stareta, Alena Boriška in Aljaža Poredoša. Vabljeni na novo doživetje!
V okviru območne revije otroških in mladinskih pevskih zborov Ljubljana okolica – Pesem pomladi 2025, ki jo je med 15. in 17. aprilom organiziral JSKD OI Ljubljana okolica, so se v treh zaporednih koncertnih večerih predstavili številni pevski zbori osnovnih šol iz širše ljubljanske okolice. Dogodki so potekali na treh prizoriščih – v torek na OŠ Brezovica pri Ljubljani, v sredo na OŠ Pirniče, zaključni koncert pa je v četrtek potekal v Kulturnem domu Dolsko. Skupno se je v teh treh dneh na odru zvrstilo kar 22 otroških in mladinskih pevskih zborov iz 13 osnovnih šol, med njimi tudi Otroški pevski zbor OŠ Dobrova in Otroški ter Mladinski pevski zbor OŠ Polhov Gradec, ki so se uspešno predstavili že prvi dan na koncertu na Brezovici. Otroški pevski zbor OŠ Dobrova pod vodstvom zborovodkinje Marše Plohl Turk in ob klavirski spremljavi Barbare Novak je izvedel tri skladbe: ponarodelo Sijaj, sijaj sončece v priredbi Katje Gruber, Rojstni dan Tomaža Habeta in Pesem Matevža Goršiča na besedilo Mihaela Lajlarja. Iz Polhovega Gradca pa sta se predstavila kar dva pevska zbora: Siničke in Mladinski pevski zbor OŠ Polhov Gradec, oba pod vodstvom zborovodkinje Alenke Kovačič Divjak in ob klavirski spremljavi Erika Tominca. Siničke so v svojem nastopu zapele Izštevanko Tadeje Vulc, veselo Pikapolonico Piko Miroslava Koerblerja in ljudsko skladbo Srečali smo mravljo v priredbi Bojana Glavine. Mladinski zbor pa se je predstavil s pesmimi Razpnimo jadra Katje Gruber, Thank You for the Music skupine ABBA v priredbi Jerryja Estesa ter domačo klasiko Čez šuštarski most. Celotno revijo je strokovno spremljala Andreja Martinjak, priznana zborovodkinja in glasbena pedagoginja, ki je pohvalila pestrost repertoarja in predvsem veselje nastopajočih, ki so ga izžarevali na odru. Pesem pomladi 2025 je dokaz, kako močna je skupnost petja in kako bogato kulturno življenje raste iz mladih pevk in pevcev. Ponosni smo, da so bili med njimi tudi pevci in pevke iz občine Dobrova – Polhov Gradec, ki so na svojstven način prispevali h glasbenemu cvetenju pomladi.
