Kategorija: Kultura in umetnost

Domača folklorna skupina Grof Blagaj je tudi letos pripravila celovečerni koncert v Kulturnem domu Jakoba Trobca v Polhovem Gradcu – že 24. po vrsti. V soboto, 5. aprila 2025, se je odvila prireditev, ki je skozi ples, glasbo, petje in skeče prikazala življenje, kot je bilo nekoč.
Za iskriv in duhovit uvod je kot po tradiciji poskrbel naš Polde (Bojan Peklaj), ki se je na oder povzpel s toplim pozdravom in že v prvih stavkih nasmejal občinstvo s pripovedjo o »tazadnjem« iz Hrastenic. Čeprav naj bi le »v par stavkih« napovedal večer, je ostal v središču dogajanja še lep čas. Ker so mu organizatorji pozabili dati tekst, je z improvizacijo in humorjem prikazal, da se da rešiti vsako zadrego. Zadrega je bila že kar na začetku, saj vodilnega harmonikaša FS Grof Blagaj ni in ni bilo na oder, pa bi moral priti. Polde je pred tem o njem izrekel vse pohvale za izjemen doprinos k delovanju FS Grof Blagaj, saj na vaje redno prihaja in nikoli ne zamuja in s harmoniko jim je zvest že 22 let.
Polde je v obupu iskal zamenjavo za manjkajočega harmonikarja. Uspelo mu je, saj se je iz dvorane javil pogumni otrok Oskar Laznik. Zaigral je »Moj očka ima konjička dva«, folkloristi so zaplesali, oder je oživel, dvorana pa navdušeno ploskala. Za konec presenečenja je nepogrešljivi harmonikar FS Grof Blagaj Marko Buh le prispel in s ponosom povedal, da je Oskar Laznik njegov učenec.
Večer se je nadaljeval s petjem in citrami. Pevki Nataša in Jerca Janša je s citrami spremljala Maša Dolinar. Maša nam je tekom večera večkrat pobožala dušo.
Osrednji skeč večera z naslovom »Hči se bo poročila« je občinstvo popeljal v čase, ko o porokah še niso odločala le čustva, temveč predvsem starši – in seveda grunt.
Oče Lojz (Alojzij Stanovnik) verjame, da je za njegovo hčer Meto (Ana Buh) najboljša izbira mladenič iz bližnjega grunta. Po njegovem je življenje na zemlji varno in edino pravo. Mama Barbara (Barbara Rednak Robič) pa vidi dlje – razume Metino željo po ljubezni in podpira hčerkino srčno izbiro.
Meta se zaljubi v Matica (Kristijan Stanovnik), poštenega in delavnega fanta, ki nima zemlje, ima pa Meto rad. Sprva oče tej zvezi nasprotuje, a se po ženinem prepričevanju in Matičevem obisku le omehča. Mlad par se odpravi na vaški ples, nato pa sledi še šranga, kjer Matic s svojim znanjem, delom in duhovitostjo prepriča vaščane in dobi Meto.
Skeč, poln humorja in šegavosti, je navdušil občinstvo. Mlada zaljubljenca sta se odpravila proti poroki, večer pa se je nadaljeval s čudovitimi gorenjskimi plesi domače folklorne skupine.
Nato so prišli na oder otroci, člani Otroške folklorne skupine Nagajivčki, ki je letos začela s svojim delovanjem. Predstavili so se kar sami in povedali, da so člani stari od 3 do 9 let. S harmoniko jih je spremljal Lucijan Stanovnik. Nagajivčki so navdušili s svojo prisrčnostjo in igrivostjo.
Osrednji del večera je bil posvečen Beli krajini in dolgoletnim stikom med Polhovim Gradcem in belokranjskimi kraji. Za uvod v Belo krajino nas je s citrami popeljala Maša, Malči Božnar pa je v prelepi snežno beli belokranjski narodni noši ponosno povedala, da se je folklorna skupina letos po 25. letih delovanja naučila belokranjske plese, nato pa zbrane nagovorila z besedami, da je Bela krajina s Polhovim Gradcem povezana bolj, kot si mislijo. Iz Bele krajine je v naše konce prišel župnik Gregor Andoljšek, ki je ostal v Polhovem Gradcu skoraj 35 let, kaplan Jure Ivanušič je s svojim rojstnim krajem Preloko stkal vezi, ki so ostale še danes. Omenila pa je tudi Belokranjca Albina Meteža, ki je bil direktor takratne Hoje in predsednik Krajevne skupnosti.
Kasneje pa je za večji priliv Belokranjk poskrbel lokalni gostilničar Tone, ki je vodil gostilno pri Platkarju. Osem mladih deklet je pripeljal iz Bele krajine in vse so ostale v Polhovem Gradcu. Vsako kelnarco so hitro pobrali domači fantje in si ustvarili družino. Malči je povabila na oder Belokranjke, ki so bile med publiko, Polde pa je z njimi po domače izpeljal prisrčen in zabaven intervju.
FS Grof Blagaj je s spletom belokranjskih plesov zaokrožila čudovit večer. Polde, ki je vedno poln presenečen, pa je na koncu še poprosil Barbaro, da izpelje zaključek, češ da bo vsaj to izpadlo bolj resno.
Barbara se je v imenu vseh nastopajočih zahvalila vsem, ki so pripravili ta večer. Režiser in scenarist celovečernega koncerta je bil Janko Dolinar, ki ga je publika nagradila z dolgim in bučnim aplavzom. Posebna zahvala je bila namenjena umetniški vodji FS Grof Blagaj in Otroške folklorne skupine Nagajivčki Bredi Dolinar ter vodilnemu harmonikarju Marku Buhu. Za vso organizacijo pa je poskrbela predsednica Aljoša Pečaver. Pri prireditvi so sodelovali še: Mei Pečaver, Borut Setničar, Mojca Buh, Tone Koprivec, Jože Malovrh, Andrej Malovrh, Tilen Kucler, Rajko Tominec in Anita Garafolj. 
Polhograjska folklorna skupina je še enkrat dokazala, da ne zna samo plesati in peti, ampak tudi povezovati ljudi, ustvariti domače vzdušje in hkrati opozoriti na vrednote, ki so v sodobnem svetu vse bolj dragocene: iskrenost, trdo delo, srčnost in ljubezen. In, seveda – dober štos vedno pride prav.
Hvala vsem, ki ste nas prišli pogledat. Imeli smo se luštno. Se vidimo naslednje leto.

FS Grof Blagaj

Tretji koncert letošnje Glasbene fabr’ke je postregel z estetsko zaokroženim in premišljeno zasnovanim sporedom, ki je v ambientu cerkve sv. Marjete v Borovnici zaživel z izrazito zvočno prisotnostjo in notranjo dramaturško logiko. Komorni godalni orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani pod vodstvom Janeza Podleska je s solistoma Urošem Pavlovićem in Gregorjem Turkom oblikoval večer, ki ni zgolj predstavil raznolikega slogovnega razpona zahodnoevropske glasbene tradicije, temveč tudi zgovorno prepletal koncerte za godala in trobente, ljudsko in salonsko, mladostno lahkotnost in zrelo introspekcijo. 
Koncert se je odprl z Divertimentom v D-duru, K. 136 Wolfganga Amadeusa Mozarta – skladbo, ki jo je šestnajstletni skladatelj napisal v Salzburgu leta 1772. Kljub temu da gre za »divertimento«, žanr z osnovno funkcijo zabave, Mozartovo delo že odraža formalno kompaktnost in razvidno ambicijo po tehtnejši glasbeni govorici. Orkester je poudaril kontrapunktično živahnost notranjih glasov ter uravnotežil pregleden klasicistični stavek z občuteno agogično elastičnostjo. 
Sledil je Menuet iz Godalnega kvinteta v E-duru, op. 11, št. 5 Luigija Boccherinija, poznana in čudovita skladba, ki je v cerkvi sv. Marjete zaživela kot aristokratska miniatura, polna lahkotnega duha in salonske prefinjenosti. 
V središču večera je zablestel Koncert za dve trobenti v C-duru Antonia Vivaldija, edini tovrstni v skladateljevem opusu. Solista Pavlović in Turk sta s tehnično zanesljivostjo in uigrano fraznim ravnotežjem podala vse registrske in artikulacijske barve trobent, ki so v dialogu in kanonu izrisale baročno slavnost z impresivno briljanco. Orkester je v obeh živahnih stavkih (Allegro, Allegro) poskrbel za čvrsto ritmično oporo, medtem ko je v osrednjem Largo izstopal kot kontrastno občuteni zvočni trenutek tišine, skoraj kot liturgična kontemplacija, značilna za cerkveno okolje. 
Po baročnem razkošju je sledila intimna liričnost Elgarjeve skladbe Salut d’amour, v kateri je orkester s subtilno dinamiko in homogeno zvočnostjo poustvaril avtorjev izvirni sentiment ljubezenske izjave, sprva namenjene violini in klavirju. V orkestralni priredbi delo pridobi na zvočni širini, a ohrani tisto, kar Elgar odlikuje v drobni formi – izjemno lirično ekonomijo glasbenega jezika.
Posebno mesto na sporedu je zasedla Istrska suita skladatelja Alda Kumarja, sodoben glasbeni poklon ljudski dediščini in njeni umetniški transformaciji. Kumarjeva obdelava petih ljudskih napevov ne izhaja iz preproste harmonizacije, temveč gradi kompleksne teksture, dramatične napetosti in zvočne kulise, ki v cerkvenem prostoru dobijo skoraj ritualni značaj. Orkester je v posameznih stavkih – posebej v dramatičnem Na tri, na dva, na štiri – pokazal obvladovanje sodobnejših zvočnih jezikov, od disonančnih zgoščevanj do subtilnih heterofoničnih prepletanj.
Tretji koncert cikla Glasbena fabr’ka je nedvomno potrdil umetniško zrelost in tehnično pripravljenost mladih glasbenikov Akademije za glasbo, ki pod vodstvom Janeza Podleska ne nastopajo le kot študentje, temveč kot celovit umetniški kolektiv. Programska premišljenost, stilska raznolikost in interpretativna suverenost so večer dvignile onkraj učnega konteksta – k doživetju, ki resno nagovarja tako poslušalca kot prostor, v katerem zazveni.

Tina Klokočovnik

Na dogodku so sodelovali Predšolski otroški pevski zbor Lučka Osnovne šole Log–Dragomer pod mentorstvom Klare Donko Mravlje, Otroška folklorna skupina Vrtca Vrhnika, mentorstvo sta prevzeli Ela Rijavec in Nataša Pišek, navdušila je tudi Otroška folklorna skupina Coklarčki iz Borovnice, ki jo vodita Sara Košir in Katja Debevec, prav tako je lep nastop prispevala Otroška folklorna skupina z vrhniške OŠ Antona Martina Slomška pod vodstvom Tanje Zupan, tako kot vedno je bila odlična Orffova skupina iz Osnovne šole Log–Dragomer, katere mentorica je Mojca Lorber. Odlično se je odrezala tudi Glasbeno–ritmična skupina Čebelice, mentorica je Tina Mazi, piko na i pa so na koncu dodali še mladi plesalci Otroške folklorne skupine Nageljčki, ki deluje v okviru Kulturno umetniškega društva Kosec, vodi pa jo Nataša Kogovšek. 
Predsednica KUD-a Kosec Anica Vengust je izrazila veliko zadovoljstvo nad visokim nivojem prireditve, prav tako bila izjemno vesela, da se je povečalo število prijavljenih skupin, kar daje upanje, da bodo tovrstne prireditve tudi v prihodnje k ustvarjalnosti spodbujale mlade in seveda najmlajše. Ob tem, ko se otroci zabavajo, plešejo in prepevajo, so hkrati tudi kreativni in nenazadnje, kot je dodala, skrbijo za kulturno dediščino. 
Svoje navdušenje nad nastopi mladih folkloristov in pevcev je izrazila tudi vodja vrhniške izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – Nives Kermavnar, še posebej pa je bila zadovoljna, da so otroci nastopili pred polno dvorano Cankarjevega doma na Vrhniki, kar je predstavitvam njihovih odrskih zgodb dodalo še večjo vrednost, saj so lahko ob tem začutili, kaj pomeni nastopiti na večjem odru. 
Vsekakor folklorna dejavnost v Sloveniji že desetletja predstavlja eno od ključnih oblik ohranjanja nesnovne kulturne dediščine. Gre za živ stik z zgodovino, kjer se ohranjajo ljudski plesi, pesmi, oblačilna kultura, govor, šege in navade. Folklora v Sloveniji še vedno ključno prispeva k oblikovanju kulturne identitete Slovencev. Kakovostni premik na področju folklorne dejavnosti je bil v zadnjih letih narejen prav v delovanju otroških folklornih skupin, ki niso samo posnemovalke odraslih, ampak črpajo gradivo za svoje delovanje iz otroškega izročila in vse to so na tokratnem srečanju otroških folklornih in pevskih skupin Ob bistrem potoku predstavili tudi mladi plesalci in pevci vrtcev in osnovnih šol z Vrhnike, Borovnice in Občine Log-Dragomer, seveda skupaj z neumornimi mentoricami.  

Andreja Čamernik Rampre
Foto: Eva Križaj

Vrhnika, 12. maj – Na velikem odru osrednjega vrhniškega kulturnega doma je potekal tradicionalni letni koncert »Poj z menoj«, kjer se je predstavilo pet pevskih zborov Osnovne šole Ivana Cankarja.

Po starosti otroških glasov so se zvrstili nastopi: najprej Miškolini, nato Drenčki, Kuštravci in Ivančki, koncert pa so sklenili najstarejši, Drumlca. Nabito polna dvorana je vsako pesem pospremila z bučnim aplavzom, ob zaključni skupni pesmi pa je občinstvo skupaj z zbori zapelo Kekčevo pesem. Nadarjeni pevci in pevke so svoje veščine urili pod vodstvom Metke Kržič, Matejke Zelenc, Ljubice Jelovšek, Alenke Frank in Barbare Rupar. Na klavirju jih je spremljala Ema Trček, na kitari pa Matej Fefer. Prireditev je vodila Sara Jazbar, ki je poleg pevskega talenta (Drumlca) pokazala tudi govorno spretnost pred mikrofonom.

Gaper Tominc, foto: Gašper Tominc

JSKD RS Območna izpostava Logatec je v zimskem času razpisal lutkovno delavnico z naslovom Gledališko-lutkovna delavnica pod vodstvom gledališke igralke in pevke Lidije Sušnik. Ker v Mah teatru, katerega članica sem, stremimo k nadgrajevanju gledališkega znanja, sem se udeležila omenjene delavnice, ki je potekala februarja in marca v Logatcu. 
Delo je potekalo po korakih. Začelo se je s predstavitvijo vsega, kar je potrebno za izvedbo lutkovne predstave. V uvodu smo bili deležni vaj za telo in glas kot pomembnih dejavnikov za nastop. Pri navodilih za pisanje scenarija smo se seznanili, kako naj bo zgodba zgrajena in nujnost upoštevanja didaskalij. Hkrati naj bi ob nastajanju scenarija v mislih že imeli predstavo o lutkah. Teh je seveda več vrst, kar pomeni tudi različne možnosti izdelave le-teh. Ob tem smo razmišljali tudi o postavitvi scene, ki mora podpirati zgodbo. Scenarij smo si izbrale iz nabora Slomškovih basni, ki ga je pripravila mentorica. Vsaka od udeleženk je izbrala eno  basen, vse pa so bile takšne, da se je v njih pojavilo manjše število likov, kar je v nadaljevanju omogočilo, da lutkovno igre lahko izvede ena sama oseba.
Sama sem izbrala basen Veverici in opica. Najprej sem napisala scenarij, ki sem ga skupini predstavila na naslednjem srečanju. To je vključevalo komentarje in predloge za morebitne izboljšave samega scenarija. Predlog mentorice glede na izbrano igro se je nanašal predvsem na situacijo, ko bodo hkrati nastopili vsi trije liki iz zgodbe, kar bi lahko bilo tehnično težje izvedljivo glede na to, da sem vse like vodila sama. Zato sem se odločila, da bom igro izpeljala sede, z dodatno ploščo, na katero bi eno od lutk lahko odložila, še vedno pa bi bili vsi trije liki v kadru. Izdelave ročnih lutk sem se lotila premišljeno tudi zato, ker sem imela na voljo le dve roki in tri lutke. Veverici sem izdelala na podlagi dveh mehkih žogic, ki sem ju preoblikovala v dve košatorepi osebi različnih karakterjev. Opici sem oblikovala tačke, kar je omogočilo, da je delovala bolj gibljivo in ne tako togo kot veverici. 
Na zadnjem srečanju smo udeleženke odigrale vsaka svojo lutkovno igro, čemur so sledili drobni popravki in na podlagi teh ponovna izvedba. 
Z izbranimi lutkovnimi igrami smo se udeleženke lutkovne delavnice aprila predstavile na odru Jožefove dvorane v zavodu Dom Marije in Marte v Logatcu. Mentorica je posamezne odigrane basni prepletala s petjem in pripovedjo o A. M. Slomšku. 
Ob koncu lahko izrazim zadovoljstvo in zahvalo za pridobljeno znanje na delavnici, saj sem na petih triurnih srečanjih dobila imeniten vpogled v proces nastajanja lutkovne predstave. To je še dvignilo moje navdušenje do nadaljnjega ustvarjanja v lutkovni skupini Mah teatra, kjer bom dobljeno znanje z veseljem podelila.

Nevena Kralj 

Vrhnika, 10. maj 2025 – V Cankarjevem domu je potekal že sedmi Mednarodni pevski festival »Pod jasnim nebom rdeča roža«.
Festival organizira Pevsko društvo Ivana Cankarja Vrhnika, ki nastopa kot Mešani pevski zbor Ivana Cankarja Vrhnika. V preteklosti so na festival vabili društva in skupine iz različnih delov Evrope, povezane s Cankarjevim imenom, zdaj pa gostijo skupine, ki ohranjajo slovensko kulturo, četudi njihovo ime ni nujno povezano s pisateljem. Letos so povabili otroški pevski zbor Veseli g’ručki iz Šentjošta (KPD IC Šentjošt), ki je pod vodstvom Marije Ane Klančar in ob kitarski spremljavi Mateja Matije Kavčiča pripravil prijeten uvod v večer. Sledila je Folklorna skupina Slovenskega kulturnega društva Ajda Umag, ki jo sestavlja 17 članov, od tega le en moški. Pod vodstvom Evelin Semeši so uprizorili splet slovenskih plesov, ki so vzbujali spomine na otroštvo. Bučen aplavz je požela tudi petčlanska vokalno-instrumentalna skupina Sanje Katoliškega prosvetnega društva Drava Žvabek, ki je z ubranimi glasovi oživela zakladnico ljudskih pesmi in za posladek nanizala nekaj novejših zimzelenih melodij. V zadnjem delu večera je nastopil še gostiteljski Mešani pevski zbor Ivana Cankarja Vrhnika pod vodstvom Lovra Groma in solistko Špelo Petkovšek.
Povezovalka večera Barbara Novljan Mišič je poudarila, da festival ni namenjen le prepevanju, temveč tudi tkanju novih prijateljstev, negovanju ljubezni do petja in krepitvi medsebojnih vezi. Nič zato ne preseneča, da so vsi nastopajoči skupaj zapeli pesem »Vsakdo mora imeti prijatelja«.

Gašper Tominc, foto: Gašper Tominc

Kot same povedo, se klekljanje ne ohranja zgolj kot veščina, temveč kot umetnost, ki spoštuje tradicijo in oživlja preteklost.
Na razstavi se predstavljajo že izkušene klekljarice pa tudi novinke, in sicer Sonja Inglič, Gela Romič, Cvetka Blažič, Boža Žgajnar, Dragica Sternen, Jožica Velušček, Marinka Končan, Zlata Ličer, Janja Zadnikar, Beti Fefer ter dolgoletna mentorica Ivica Česnik, ki vsem članicam te sekcije z velikim veseljem deli svoje znanje o tej izjemni veščini. Delujejo že več kot dve desetletji, vsekakor pa za njih klekljanje ni le ustvarjanje temveč tudi priložnost za sprostitev, umiritev in izpopolnjevanje spretnosti. Ob tem se članice povezujejo, izmenjujejo izkušnje in nadgrajujejo svoje znanje.
Čeprav so klekljarice, ki so večinoma upokojenke, že dobro osvojile to zahtevno umetnost, kljub temu vedno znova iščejo nove izzive in ustvarjajo vedno bolj zapletene vzorce. Vsaka čipka, ki nastane, je rezultat dolgotrajnega in natančnega dela, vendar je ves trud poplačan, ko na koncu nastane čudovita kreacija.
Njihovo ustvarjalnost, v obliki razstave, si na stopnišču Občine Log-Dragomer in v vitrini tamkajšnje spominske sobe lahko ogledate v času uradnih ur Občine do konca junija.

Andreja Čamernik Rampre
Foto: arhiv KUD Kosec

Vajeni smo segati po knjigah mlajših avtorjev, ki so izšle v zadnjem obdobju. Nekateri so še slabo poznani in malo uveljavljeni, sem in tja pa iz arhiva naša Alenka izbrska tudi delo kakšnega od avtorjev, ki so živeli v drugačnih časih, zato so tudi zgodbe precej drugačne. Danila Lokarja, pisatelja in zdravnika iz Ajdovščine, se mnogi, zlasti starejši bralci zagotovo spominjate, morda ste se z njim celo kje srečali. Rojen je bil leta 1892 v Ajdovščini, umrl je leta 1989. O sebi kot pisatelju je v nekem intervjuju dejal: “Pišem samo o tem, kar sem videl. Česar nisem videl, o tem ne pišem.” Toda o tem, kar je videl, je veliko premišljeval, premleval in predelal ter domislil. Tako je napisal veliko krajših, pa tudi daljših literarnih del.
Sodni dan na vasi je zbirka novel, v katerih opisuje grozote fašistične okupacije, v noveli s tem naslovom pa požig vasi Ustje in ustrelitev osmih talcev. Pisatelj je tragedijo v novelah slikovito opisal in zanjo leta 1959 tudi prejel Prešernovo nagrado. Novele z naslovom Sodni dan na vasi, Brata in Za frontami je pisatelj napisal že leta 1945 ter jih posredoval Božidarju Jakcu. Izdane so bile šele deset let kasneje. A dogodki tistega časa so aktualni tudi danes, ko praznujemo osemdesetletnico osvoboditve. V času, ko se potvarja dogajanje v času boja z okupatorjem in zlasti mladi zgodovino spoznavajo na način, kot jo predstavljajo zgodovinarji danes, taka knjiga bralcu daje možnost, da dogodke preteklosti spozna z različnih zornih kotov in si tudi sam ustvarja svoje mnenje ter spozna zgodovinsko resnico. Krutost okupatorjev po različnih državah v svetu lahko spremljamo tudi v sedanjem času drugod po svetu. Nekateri grozljivi dogodki, ravnanja z nedolžnimi in posledice takih ravnanj, ne bodo nikoli razumljeni, še manj sprejemljivi in dopustni za kateregakoli človeka kjerkoli na zemeljski obli. Kot zapiše v spremni besedi h knjigi Ivana Slamič: “Zlo in dobro sta v vsakem človeku; je pa posameznik v trenutku, ko je ogrožena njegova korist, sposoben ravnati v nasprotju z vsemi etičnimi načeli. V takih trenutkih se izkaže, koliko je posameznik v času in prostoru še človek.” K temu ni kaj dodati. Naj se ta morija nikoli več ne ponovi, prav pa je, da ostane zapisana, v poduk in opomin vsem, ki živimo in bodo še živeli v svobodnem svetu.

Dragica Krašovec

Za v torek napovedan dogodek “Hortus Conclusus” odpade!