Za Ložane je Brezje vas, ki je ne vidijo, če se ozrejo okoli domačega praga, začutijo pa jo s srcem. Brezje je tista prelepa vasica, ki jo z našim starodavnim selom povezujejo zgodovinske, rodbinske in prijateljske vezi. Zame osebno je čudovit spomin iz ranega otroštva, ko sem z očetom odšel čez hrib na sprehod. Za vedno se mi je v spomin vtisnil konj, ki se je pasel blizu majhnega kozolca; takega, ki ga z večjim delom z latami povezuje priročna streha tako, da kozolec postane priročno zavetišče v primeru nevihte ali pa se lahko podenj zapelje voz, poln suhega sena.
Starodavni kolovoz, ki s prelaza Rosovše pripelje v brezenško dolino, so utrdili in spremenili v solidno cestno povezavo v letih pred II. svetovno vojno, ko so v stari Jugoslaviji uvedli banovine in je bilo v občini Log kar naenkrat premalo prebivalcev, da bi ložanska občina lahko obstala. Po pripovedovanju Marka Remškarja se je takrat župan, njegov oče Ivan, pogodil z dobrovškim kolegom, da se Brezje priključi občini Log. To je trajalo le dve leti, potem so se Brezenci priključili nazaj na Dobrovo. Ne vemo sicer točno, zakaj jim ni bila več pogodu zveza z Ložani, morda je bilo celo kaj v povezavi z državnimi predpisi.
Danes je ta povezava spet zelo aktivna, ker je del kolesarske povezave Log–Horjul. Ko si enkrat na Rosovšah, je do prvih hiš v Dobrem dolu, ki je del Brezja takoj čez hrib, zares le streljaj. Ko se cesta prevesi proti bajerju, si potem kaj kmalu pri križišču in rdeče table z narisanim kolescem te usmerijo naprej proti Horjulu. Prva domačija, ki jo popotnik doseže, je Karunova kmetija. Tukaj zdaj kmetujeta pridna soimenjaka Martin in Martina Dolinar, družbo pa jima dela Martinina mama gospa Katarina Dolenc, rojena Jelovčan. Gospa Katarina, ki izvira z Bukovega vrha iz župnije Poljane, je bila lani v soju žarometov, ker je dopolnila 100 let. Zaradi pojava različnih dihalnih obolenj si mnogi, ki so ji hoteli čestitati za častitljivi jubilej, niso mogli prav podajati kljuke, vsekakor pa je bil med imenitnejšimi obiski dobrovško-polhograjski župan Jure Dolinar, iz Notranjih Goric pa jo je obiskala gospa Tatjana Poplas s hčerjo, ki je gospo Katarino razveselila z zvoki iz meha – seveda iz harmonike.
Karunovi so že nekdaj povezani z Logom. Martina in Martin še zdaj budno spremljata, kaj se dogaja v naši vasi, in gresta kdaj pa kdaj tudi na žegnanje na Log. Takrat je pot čez hrib mimo neštetih jelk, ki so na brezenški strani prav posebej goste, še toliko bolj čudovita.
Gospa Katarina je prišla v Brezje z vasi, ki je blizu drugemu koncu prostrane občine Dobrova-Polhov Gradec. S Karunom sta se poročila v petdesetih letih, ko je zločesti odmev dolgoletne morije že počasi pojenjal. Karun je leta vojne večinoma preživel v internaciji, najprej v taboriščih na Rabu in v Reniciju, potem pa na Nemškem v Flossburgu. Od tam se je vrnil večidel peš, s sotrpini iz bližnje in daljne okolice Brezja pa so se večkrat dobivali na prijetni domačiji pod vznožjem Ferjanke. Mama Katarina, ki je kljub visoki starosti še vedno zelo prožna in zvedava gospa ter na svojo priljubljeno krušno peč spleza kar sama, je povedala, koliko so si stari očanci imeli povedati. Zagotovo je bilo med njihovimi spomini tudi kar precej bridkih, po drugi strani pa so se veselili življenja, ki jim ga niti fašisti niti nacisti niso mogli odvzeti.
Na Bukovem vrhu je bilo v Katarinini družini 7 otrok. Njen starejši brat je dočakal stotico pred dvema letoma, potem pa prav kmalu za vedno zatisnil oči. Katarinin oče se je na Bukov vrh priženil iz Poljan, kjer so imeli doma na Vidmu gostilno. Žal ga je nekoč vzela visoka voda Poljanske Sore, ko je v naglici, da bi čim prej prišel na suho, zgrešil most in končal v narasli reki. Pri hiši na Bukovem vrhu so se včasih pisali Fortuna in so bili v sorodu s Fortunovimi v Zaklancu, kamor se je z Malenskega vrha, ki je prav tako v župniji Poljane, pred leti omožila znamenita čipkarica in ljudska pisateljica Julka Fortuna, njen sin Daniel pa je bil nekaj mandatov horjulski župan.
Tudi gospa Katarina je vešča klekljev in čipke, mogoče zdaj, ko je obrnila prvo svojega stran drugega stoletja, malo manj. Avtor pričujočega zapiska, čigar trikrat praded Janez, sirota iz Trsta, je bil doma na bližnji Petričevi domačiji. Vsi Ložani gospe Katarini iskreno čestitamo in ji želimo, da bi še kar nekaj let s svojo vitalnostjo razveseljevala enako domače kot vse številne znance. Martinu in Martini pa želimo, da bi v krogu svojih vnukov še dolgo prijazno nagovarjala mimoidoče popotnike, ki jih pot pripelje od solzave barjanske ravni, kjer v čisti kvinti žgolijo zvonovi sv. Janeza Krstnika.
Miha Rus
fotografije: Elizabeta Rus, Ema Dolinar Lovšin
