Člani društva upokojencev Vrhnika smo se udeležili prvega izleta v letošnjem letu. Planirana pot nas je vodila v sosednjo Hrvaško, v Istro in Kvarner. Peljali smo se preko Pivke in Ilirske Bistrice, vodička Dominika pa nam je med vožnjo pripovedovala krajevne znamenitosti.
Kmalu smo prečkali mejni prehod Jelšane in zavili proti predoru Učka, ki je dolg 5630 m in povezuje Istro s Kvarnerjem. Nadaljevali smo do bližnjega OPG Ana Baričević, kjer se ukvarjajo tudi s čebelarstvom. Tam so nam razkazali svoj čebelarski dom, nam opisali znamenitosti njihovega čebelarstva. Po zanimivem predavanju o čebelarstvu in njihovemu začetku delovanja na področju OPG, so nas povabili na pokušino domačih suhomesnatih dobrot. Poskusili smo še med in pri njih pridelano sortno vino. Zadovoljni s pogostitvijo in prijaznostjo domačinov smo se počasi odpravili proti Opatiji.
Opatija je znano istrsko turistično mesto z bogato zgodovino na Hrvaškem in s številnimi prestižnimi hoteli. Opatijsko riviero zaznamuje dvanajst kilometrov dolga sprehajalno obalna peš pot Lungomare. V središču mesta se nahaja ulica slavnih umetnikov, znanstvenikov, športnikov, pevcev. Eno izmed najbolj privlačnih simbolov Opatije in celotnega Kvarnerja je skulptura Dekleta z galebom, vila Angiolina in njen čudoviti park z različnimi vrstami dreves, bambusov in palmami, posebno dodano lepoto pa mu dodajajo kamelije z nežnimi cvetovi in vodnjak, ki se nahaja v osrednjem delu parka med zeleno oazo.
Vožnjo smo nadaljevali do Reke in opazovali največjo luko na Hrvaškem. V mestu smo si ogledali znamenitosti dveh cerkva in Korzo, tako imenovano reško ogledalo. Značilnost tega je sprehajalna ulica, tu so različne fontane, restavracije in nočni lokali, kjer se sprehajajo in zbirajo ljudje, stavbe pa so opremljene z različnimi freskami in mestno uro.
Pozno popoldan smo krenili proti Sloveniji in v večernih urah srečno prispeli domov.
Vabimo, da se nam kdaj pridružite in verjemite, da se imamo vedno lepo.
Ob 9:30 se je na dogodku zbralo 18 udeležencev iz Borovnice in širše okolice, ki so si želeli pridobiti strokovna znanja o pravilnem obrezovanju dreves in grmovnic. Dogodek je vodil inž. Miroslav Sanabor, strokovnjak s področja hortikulture, ki se s sajenjem, vzdrževanjem zelenih površin, nasadov in vinogradov ukvarja tako poklicno kot zasebno. Gospod Sanabor ima več kot 20 let izkušenj na tem področju, zato so bili nasveti in priporočila, ki jih je delil z udeleženci, izjemno dragocena.
Med prikazom obrezovanja je inž. Sanabor udeležencem podrobno predstavil različne tehnike in pristope, ki jih je potrebno upoštevati pri obrezovanju različnih vrst dreves. Razložil je ključne dejavnike, kot so čas obrezovanja, vrsta drevesa ter specifične potrebe posameznih rastlin glede na njihov razvojni ciklus. Poleg tega je podal konkretne primere iz prakse, ki so vključivali tako obrezovanje sadnih dreves, kot tudi okrasnih grmovnic, ki so pogoste v domačih vrtovih.
Prisotni so imeli tudi številna vprašanja, na katera je strokovnjak odgovarjal skozi ves prikaz. Posebno pozornost je namenil vprašanjem o preprečevanju bolezni in škodljivcev pri drevesih, saj obrezovanje ni zgolj estetski postopek, ampak tudi pomemben korak pri ohranjanju zdravja dreves in izboljšanju kakovosti pridelka.
Po končanem praktičnem delu je inž. Sanabor pripravil še krajše predavanje o pravilni uporabi fitofarmacevtskih sredstev, ki jih pogosto uporabljamo v vrtnarstvu in sadjarstvu. Udeleženci so se seznanili z osnovnimi smernicami glede varnosti pri delu z zaščitnimi sredstvi ter priporočili za pravilno skladiščenje in ravnanje s temi snovmi, da bi zmanjšali tveganje za okolje in ljudi. Pomembno je namreč vedeti, kako in kdaj uporabiti določena sredstva ter se zavedati njihovega vpliva na ekosistem.
Zadnji del dogodka je bil namenjen odprtemu pogovoru, kjer so se udeleženci lahko posvetovali o specifičnih težavah in vprašanjih, ki jih imajo v zvezi z lastnimi vrtički in nasadi. Inž. Sanabor je na te teme odgovoril z nasveti, ki so bili prilagojeni lokalnim razmeram in potrebam udeležencev.
Dogodek se je zaključil ob 11:00, vendar so se številni udeleženci še dolgo zadrževali na lokaciji, kjer so izmenjavali izkušnje in se pogovarjali o nadaljnjih korakih za izboljšanje svojih vrtičkov. Vsi so se strinjali, da je bil dogodek izjemno koristen in da so pridobili mnoge uporabne informacije, ki jih bodo lahko takoj uporabili pri svojem delu z drevjem.
Dan pred Gregorjevim smo se Barjani odpeljali proti Dolenjski, proti Višnji Gori. Na Dolenjsko nas naši vodniki redko odpeljejo, zato so ti pohodi še posebej zanimivi. Vodnica Sonja Zalar Bizjak nas je tokrat popeljala na Polževsko-Kriško planoto.
Pohod smo pričeli v Višnji Gori. Mestece je eno najbolj ohranjenih slovenskih srednjeveških naselbin z delno ohranjenim obzidjem (cvinger) in stražnim stolpom (pulferturn). Na Mestnem trgu, ki je bil nekdaj center dogajanja, stoji litoželezen vodnjak iz leta 1872 z malim kipom Valvazorja na vrhu. Višnja Gora je poznana po legendi o polžu in povesti Kozlovska sodba, tu je tudi začetek Jurčičeve poti.
Iz Višnje Gore smo se po Jurčičevi pohodniški poti vzpeli mimo ruševin Starega gradu do Pristave, ki že leži na Polževsko-Kriški planoti. Mimo novejšega nasada hrušk tepk smo prišli v vas Zavrtače, kjer smo se ustavili ob kozolcu z razstavljenim starim kmečkim orodjem. Nad vasjo jehotel Polževoz manjšimsmučiščemter gotskocerkvijo sv. Duha(630 m), kjer smo zavili levo skozi gozd. Pred Novo vasjo nas je presenetila kratka ploha, razgleda pa razen na Grosuplje ni bilo. Do Kriške vasi nas je kolovoz vodil čez travnike, tam pa smo zavili po cesti navzdol do zaselka Peščenk, kamor nas je prišel iskat avtobus.
Legenda o polžu
Simbol Višnje Gore je polž, priklenjen na zlato verigo. Po legendi je bil v bitki priSiskuranjen sin žene Beneškega doža. Viteza je na potovanju našla hči višnjegorskega grofa –Sofija Višnjegorska, ki se je odločila da bo za viteza skrbela. Vsi so bili prepričani, da bo vitez umrl, vendar je po dolgem okrevanju preživel. Višnjegorski grof je poslal po kneginjo Beneške republike, ki je že dolgo mislila, da je njen sin mrtev. V zahvalo je višnjegorskim grofom podarila pozlačeno polžjo hišičo v premeru okrog 10-15 centimetrov, okrašeno z diamanti. Polžjo hišico so višnjegorski grofje podarili mestu. Nekaj časa so jo hranili v mestni hiši, kasneje je izginila, legenda pa je ostala.
V četrtek, 6. marca, je v avli Osnovne šole Polhov Gradec potekalo srečanje vodstva občine s predstavniki društev, na katerem so bile predstavljene ključne usmeritve, načrti in aktivnosti za leto 2025 ter možnost pogovora in idej za nadaljnje delo in potrebe društev. Župan občine, g. Jure Dolinar je uvodoma izpostavil, da društva bogatijo življenje v občini, spodbujajo sodelovanje na kulturnem in umetniškem področju, skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine, spodbujajo športni duh in zdrav način življenja, povezanost z naravo ter skrbijo za povezanost in medsebojno pomoč. S sodelovanjem in povezovanjem se krepi medsebojno druženje, ustvarjalnost in prostovoljno delo, kar vse skupaj prispeva h kakovostnejšemu življenju v občini. Občina delovanje društev podpira preko razpisov in na tej podlagi podpira delovanje društev. Pojasnjeno je bilo tudi sofinanciranje za leto 2024 ter okvirni terminski načrt objave in objave razpisov za leto 2025. Ena izmed pomembnejših točk srečanja je bila informacija o predaji upravljanja športnih objektov. Javni zavod Polhograjska graščina (JZPG) s 1. januarjem 2025 naprej prevzema v upravljanje športno dvorano Dobrova, športno dvorano Polhov Gradec in drsališče/ balinišče v Gabrju. Društva so bila povabljena k aktivnemu sodelovanju z JZPG, ki lahko nudi pomoč pri promociji in organizaciji dogodkov ter pripravi letnega in mesečnega koledarja prireditev, ki se objavlja na spletni strani občine, JZ PG, v Našem časopisu ter na družbenih omrežjih. V zaključnem delu dogodka je sledila razprava, v kateri so društva podala svoje predloge, pobude in mnenja glede izboljšav na področju njihovega delovanja. Društva so bila seznanjena tudi z možnostjo prijave projektov za sofinanciranje preko participativnega proračuna, pri čemer je na voljo skupno 40.000 evrov oziroma do 10.000 evrov na projekt iz posamezne krajevne skupnosti. Predstavniki nekaterih društev so izrazili zanimanje za urejanje področja plakatiranja s katerimi bi lažje privabili občane na dogodke, hkrati pa pomembnost usklajevanja društev z dogodki skozi leto in mesečno, da bi bilo prekrivanje dogodkov minimalno. Sestanek se je zaključil s konstruktivno izmenjavo mnenj ter z zahvalo vsem udeležencem za njihovo aktivno sodelovanje in prispevek k delovanju ter razvoju lokalne skupnosti.
Sabotin (609 m n.v.) je kakor Sveta gora nekako zadnji del Dinarskega gorstva. Nekoč enotno planoto je v davnini prerezala divja »bistra hči planin« (Gregorčič). Sabotin je tako na vzhodni in severni strani prepaden in divji svet ostrega skalovja, redkega sredozemskega, alpskega in dinarskega rastlinja, navpičnih previsnih sten proti deroči gorski lepotici, a vabljiv za vztrajne raziskovalce zgodovine in raznolike narave. Ptice tu rade pristajajo in gnezdijo; tako beloglavi jastreb na Sabotinu rad počiva ob preletu s Cresa v Alpe, pa kačar, ki se masti s strupenimi modrasi, ki se tod sončijo v poletni pripeki.
Ob vožnji proti izhodišču smo spoznavali tudi, da je pokrajino Brda po drugi sv. vojni prizadela razdelitev med dve državi. Večji del je sicer pripadel Sloveniji, a zaradi nedostopnosti so bili Brici dolgo odrezani od Nove Gorice. Šele izgradnja 1400 m dolge tako imenovane Osimske ceste, ki poteka po italijanskem ozemlju, je pospešila hitrejši razvoj Goriških brd z intenzivnim sadjarstvom in vinogradništvom. . Še iz avtobusa na poti proti Gonjačam in naprej smo opazovali nasade cvetočih marelic, obsežne vinograde, drevesa mimoz, cvetoče češnje, bele grme črnega trna in ugotavljali, da je pomlad že v polnem zamahu preplavila Brda.
Zimzeleni smo se odločili, da delček znamenitosti Sabotina spoznavamo po dveh smereh in sicer »mlajši« po robu in delu poti od Lovske koče, malo bolj »šarmantni« pa po široki cesti mimo dveh trirobih piramid do koče pod Sabotinom. Toda oboji smo videli dovolj značilnosti te pokrajine in razglede. Vsi smo se nagledali razmetanih naselij proti vzhodu, na rodovitna Goriška brda in Furlanijo in Julijsko krajino, oni po robu pa še globoko in zastrašujočo strugo «krasne, bistre hčere planin«, reke Soče, strmo na drugi strani reke pa Sveto goro. Bili pa smo prikrajšani zaradi oblačnosti za poglede proti Triglavu in Dolomitom. Tudi to bo prišlo še na vrsto, saj smo bili zadovoljni, da nas ni močilo.
Toda Sabotin ni znan samo po naravnih lepotah, ampak tudi po krvavih spopadih dveh sovražnih vojska zaradi grozljivega pohlepa po zmagi in priključitvi ozemlja. V silni vročini in hudih zimah, ob pomanjkanju vode in hrane, na skalnatih, skoraj neprehodnih terenih so se vkopavali v strelske jarke, gradili kaverne in umirali številni narodi v tako imenovani soški fronti. Obe vojskujoči se sili sta žrtvovali na sto tisoče mladih vojaških življenj skoraj dvajsetih narodnosti. Na območjih Sabotina, Škabrijela in Fajtjega hriba so se bile najhujše bitke na tem delu od leta 1915 do 1917.
Po končani največji moriji 20. stoletja so Italijani na pobočjih Sabotina zgradili kar sedem trirobih piramid in jih poimenovali piramide miru. Greben Sabotina pa je razglašen za Park miru. Narava je marsikje že prerasla globoke rane in tako prekrila najhujše znake dogodkov, a zgodovina ne pozablja. Toda žalostno je, da človeštvo prehitro pozabi in se iz zgodovine prav nič ne nauči!
Zanimivo je tudi, da je Simon Gregorčič preroško že napovedal v svoji pesmi Soči to nepojmljivo morijo:
…«tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla, kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo!«
Mnogo tega smo Zimzeleni zvedeli, ko smo prišli na vrh Sabotina z vodnikom Bogdanom, ki nam je odstrl še pogled v kaverne in opisoval takratno težko in nečloveško življenje mladih vojakov.
Še dobro, da je bila okrepčevalnica odprta, da smo si z vročim čajem in dišečo kavico poplaknili grenak priokus težke in krvave zgodovine. Zahvalili smo se vodniku Bogdanu in njegovi ženi za prijaznost, našima vodnikoma Jožetu in Franciju pa za skrbno in strokovno vodenje ter pomoč pri premagovanju kar težkih ovir na poti.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Željko, Elica
Strmo proti robu nad Sočo
Redko rastlinje prekriva sledi vojne
Lep pogled na Sveto goro in dolino Soče
Sveta gora
Po razdrapanem delu poti
Krasna si, hči planin
Pogled na Goriška brda
Pred kočo z vodnikom Bogdanom
Z vrha 609 m pogled na Furlanijo in Julijsko krajino
Vhod v kaverne
Razlaga o namembnosti kavern
Ena od sedmih trirobnih piramid miru po pobočju Sabotina
Na torek,11. marca, je bila ustanovljena pohodna skupina Vandrovke. V teh letih smo prehodile kar nekaj kilometrov in spoznale veliko stezic in različnih poti, posebno v okolici Vrhnike.
V organizaciji Elice, v preteklih letih tudi pod njenim vodstvom in v družbi Milana, sedaj pa z vodnikoma Frenkom in Jožetom smo spoznavale , prehodile in se nekajkrat povzpele tudi v malo višje hribe izven Vrhnike.
Včasih nas spremljajo veter, dež, sneg, drugič prijetno sonce, kdaj pa kdaj tudi vročina, a nas nikoli ne spravljajo v slabo voljo. V skupini smo vedno nasmejane, dobre volje in pripravljene na prijetno druženje. Vreme ni nikoli ovira ali povod za slabo voljo.
Vsem Vandrovkam, posebno peščici, ki je od ustanovitve zvesta skupini, iskrene čestitke in varen korak.
Tina Mazi je pred volitvami še zadnjič nagovorila zbrane in predstavila poročilo o dogodkih prejšnjega leta. Spomnila je, da so imeli strokovno ekskurzijo v Škofjo Loko in Železnike, dve strokovni predavanji o temeljnih postopkih oživljanja in tehnikah sproščanja, dve delavnici ročnih spretnosti, sodelovali so tudi v čistilni akciji in v akciji Rožnate pletenine, s peko peciva pa razveselile mnoge ljubitelje sladkega na različnih dogodkih in priložnostih, od Kulturahoda do otvoritve kolesarske povezave. Podobno bo tudi v “novi sezoni”, ki jo bo skozi čeri upadanja zanimanja za sodelovanje v društvih, pomanjkanja mladih moči in sodobnega “pomanjkanja časa”, skušala voditi nova-stara predsednica Jana Bizjak, ki se je ob izvolitvi članicam in članom zahvalila za zaupanje. Napovedala je strokovno ekskurzijo na Koroško, kuharski tečaj, na katerem bodo na račun prišli ljubitelji piknikov, strokovno predavanje o tem, kako živeti zdravo v sodobnem času in delavnico izdelave osvežilcev zraka in naravnih čistil. Predsednica je tudi voščila in predala rože članicam, ki v letošnjem letu praznujejo okroglo obletnico, za preteklo delo se je zahvalila tudi zdaj že nekdanji predsednici Tini. Po uradnem delu se je občni zbor nadaljeval z večerjo, srečelovom in prijetnim druženjem.
»Za dosežki v letu 2024 stoji nepredstavljivo veliko organizacijskega in strokovnega dela, veliko žrtvovanega prostega časa ter tudi veliko denarja. Vse to je bilo mogoče opravljati zaradi vere v poslanstvo učenja; radosti, ki jo prinaša učenje, pripadnosti učenju in učečim se osebam«. Tak bi lahko bil povzetek zbora članov Društva DVIG v marcu 2025. Opravljeno delo je najlažje in najhitreje predstaviti, če rečemo, da smo vse postavljene cilje in dogovorjene programe uresničili. Ali če rečemo: izpeljali smo »100 %« dogodkov. V DVIG-u ocenjujemo svoje delo še drugače: z učnimi dosežki, ki jih študentje sami ocenjujejo. Kjer je primerno, jih ugotavljamo tudi s testi znanja in s preverjanjem ter z vplivom naših projektov na skupnost. Kaj ima torej skupnost od naših izobraževalnih dejavnosti? Ocene so po obeh vidikih lepe, ponosni smo nanje. V tem prispevku bom povzela le tiste dosežke, ki so obogatili tudi našo skupnost. DVIG-ov paradni konj so študijski krožki. ŠK Enajsta šola s filmom je prinesel v Občino letni kino in po 80 obiskovalcev na vsaki predstavi: Sreča na vrvici in Pastirci. Letni kino ostaja, saj je plačilo projekcij prevzela OLD. ŠK Vodni viri na Logu je prinesel v Občino vodno učno pot Vodna zajetja na Logu. V ŠK so delovali člani DU Log. Vse imajo pripravljeno za označevanje vodne poti: postavitev 10 označevalnih tabel in 15 manjših lesenih smerokazov. V OLD gojimo veliko ambicijo, da bo Občina prevzela skrb za ohranjanje vodnih virov kot pomembno kulturno tehnično dediščino. ŠK Mi in podnebne spremembe Podnebne spremembe in prehranska samooskrba so visoko na prioritetni lestvici tudi v Sloveniji. Člani ŠK že dobro poznajo svoj vpliv na podnebne spremembe, svoje možnosti za povečanje samooskrbe s hrano (sonaraven način pridelovanja hrane, urejanje zeliščnega vrta, pridelava česna). Novo pa je spoznanje, da je pridelava hrane na vzorčnih kmetijah hkrati pomembna kulturna dediščina (Grilova kmetija v Velenju). Kar nekaj novosti smo člani že vpeljali na svoje vrtove, navdušili zanje znance in prijatelje, kot ambicija pa ostaja ustanovitev vzorčnega vrta v Občini. ŠK Enajsta šola o antiki ŠK združuje člane, ki verjamejo, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje dogajanj v sodobnem svetu. Poglobili smo se v čas Vzhodnega rimskega cesarstva in njegove prestolnice Konstantinopla. V ŠK člani in obiskovalci predavanj poglabljajo svoje znanje o antiki, ki je pustila močne sledi tudi v naših krajih. Bralna krožka (odrasli in otroci 4–7 let: Od pravljice do lutke) Njuno dejavnost lahko merimo s številom prebranih knjig, ustvarjenih lutk in likovno-literarnih del otrok, številke so res impresivne. Še bolj pomemben je njun vpliv na kulturno podobo naše občine in širše: v počastitev Nacionalnega meseca skupnega branja, s katerim želijo nacionalni pokrovitelji zadrževati nadaljnji upad bralne pismenosti in bralne kulture pri nas, smo izpeljali: medgeneracijsko literarno popoldne v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki, sodelovali v projektu CKV Skodelica literature za lepši dan in v sodelovanju s Kolesarskim društvom MDD ustanovili Gozdno knjižnico Ferjanka. V okviru občinskega praznika, TLK in TVU smo pripravili: ogled dokumentarnega portreta pesnika Tomaža Šalamuna; literarni večer s Helgo Mračnikar o njeni knjigi Mamin glas in pogovor z gostom Hanzijem Filipičem, glavnim urednikom Mohorjeve družbe v Celovcu, ter pogovor z Dušico Kunaver, avtorico naj knjige leta 2023: Sto slovenskih ljudskih. Objavljali smo Dnevnik bralnega krožka v Našem časopisu (Dragica Krašovec). Z obžalovanjem pa spremljamo projekt Izvajanje učne pomoči našim osnovnošolcem. Projekt stagnira, čeprav težko verjamemo, da v naši OŠ ni otrok, ki potrebujejo pomoč pri matematiki, slovenščini in angleščini. Na naše pobude glede pomoči ni pravega odziva, zato nas tudi zapuščajo mentorji, ki odhajajo tja, kjer jih socialne službe prosijo za pomoč. Tudi v letu 2024 smo praznovali mednarodni dan moških, tokrat s predavateljem dr. Andrejem Perkom. Na srečanju smo izmenjali stališča o ključnih izzivih sodobne družbe, ki na novo opredeljujejo pojem spola, družine in tradicionalnih družinskih vrednot. Predavatelj je nedvoumno sporočil, da ni mogoče zanemarjati pomena razlik med vlogo moškega – očeta in vlogo ženske – matere; da so tradicionalne vrednote pomembne za stabilnost in zdrav razvoj otrok. Največjo rast v letu 2024 so doživeli tuji jeziki, tradicionalnim tečajem angleščine, španščine in ruščine so se pridružili italijanščina, francoščina in nemščina. S Programom 2025 nadaljujemo vse dosedanje izobraževalne dejavnosti, načrtujemo izdajo Pogovorov št. 9 in Kolo življenja 2024; uvajamo pa dve novosti: knjižnico pod krošnjami in umovadbo, program za ohranjanje in razvijanje kognitivnih sposobnosti starejših.
Olga Drofenik, Društvo DVIG
Program dela za leto 2025 in poročilo opravljenega dela v minulem letu je dostopno na dostopno na dvig@iold.si .
Že jeseni smo povabili naše članice, da se nam januarja in februarja pridružijo pri izdelavi voščilnic. Povabilu se je odzvalo kar nekaj članic, ki imajo veselje do ročnih del in ustvarjanja.
Sedaj smo že navajeni, da Metka in Jana poskrbita ustrezen material, pripravita predloge za izdelavo, saj na ta način vse poteka usklajeno in hitro.
Z dobro voljo in nasmehom smo pripravile dodatnih 135 novoletnih voščilnic, ki bodo do začetka decembra skupaj z ostalimi že pripravljenimi počakale, da jih odpošljemo.
V nedeljo, 2. marca, je na Dobrovi potekalo že tretje tradicionalno pustovanje, ki je privabilo številne maškare vseh generacij. Dogajanje se je začelo ob 14. uri pred športno dvorano, kjer so se zbrale pustne šeme in nestrpno pričakovale začetek povorke. Za uvod so tolkalci Godbe Dobrova – Polhov Gradec s takti bobnov povabili maškare v sprevod, ki se je podal skozi Dobrovo. Pred trgovino Mercator se je povorki pridružila še Švicarska godba Dobrova – Polhov Gradec, ki je z živahnimi melodijami poskrbela za pravo pustno vzdušje in vodila sprevod nazaj proti športni dvorani. Za razliko od prejšnjega leta je tokrat maškare spremljalo sončno in prijetno vreme, kar je še dodatno popestrilo praznično vzdušje. Po prihodu v dvorano so na otroke in odrasle že čakali animatorji, ki so poskrbeli za nepozabno pustno zabavo. Ovčke in Kranjski Janez so s plesom in igrami razveselili tako najmlajše kot starejše maškare. Vsi zbrani so uživali tudi ob čarovniški predstavi, ki jo je uprizoril Čarovnik Jole Cole in s svojimi triki očaral občinstvo. Ves čas pustnega rajanja je za kulinarično ponudbo skrbela Godba Dobrova – Polhov Gradec s pomočniki. Maškare so se lahko posladkale s slastnim šmornom, hrustljavim pomfrijem ter priljubljenimi cake popsi, na voljo pa so bili tudi posebni cocktaili. Poleg tega je obiskovalce navdušil bogat srečelov s kar 400 dobitki, v foto kotičku pa so si lahko vsi udeleženci ustvarili večne spomine na veseli dan. Vrhunec dogodka je bil izbor najboljših mask Dobrove. Maškare so se ob glasbi sprehajale v krogu pred odrom, komisija na čelu s Kranjskim Janezom pa je izbrala najboljše. Med nagrajenci so bili skupina Kmetija Backa Jona, družina pavov, vesolje z zvezdami, krokodilček, ananas, kokice, Trump in varnostnika, mali lisjak, kmet in račka, smučar, grozdje, Pop It, Radenska z družino, vikinška družina ter avionček. Vse vesele maškare so na koncu za nagrado prejele prave Trojanske krofe. Za zaključek je sledilo še sproščeno druženje ob glasbi skupine Laura & Company, ki je s pestrim glasbenim programom poskrbela, da je bilo pustno rajanje na Dobrovi zaključeno v pravem prazničnem vzdušju.
