Sijoča jutranja zarja je skupini pohodnikov DU Dobrova obetala lep marčevski pohod. Tokrat smo se odpravili na Kras. Prehoditi smo nameravali323 m visok hribGrmada. Njeno pobočje se na severu dviga nad Brestovico in na jugu nad Sesljanom in Devinom. Zaradi strateške lege je bila vzpetina med 1. svetovno vojno zelo pomembna, tu je potekala avstroogrska obrambna linija, tam so še danes vidni sledovi bunkerjev in strelskih jarkov. Avtobus nas je popeljal do Vipave, nadaljeval skozi manjša naselja, mimo Štanjela, Komna do Brestovice, kjer se je pričel naš pohod. Mimo romarske cerkvice sv. Anastazije iz 15. stoletja smo se po stezicah povzpeli do vrha. Od tu je bil vse okrog lep razgled od zasneženih vrhov Julijcev in Dolomitov ter na bližnji Tržaški zaliv. Po kratkem počitku smo se spustili do vasice Cerovlje in še naprej do obmorskega mesteca Sesljan. Od tu do Devina smo hodili po znani Rilkejevi poti, eni najlepših poti na tem območju. Speljana je ob robu visokih pečin nad Sesljanskim zalivom in nudi lep pogled na morje. Pohodsmozaključili v Devinu, se z avtobusom odpeljali do Divače, kjer so nam pripraviliokrepčilo. Lep sončen dan je naš spomladanski pohod še polepšal.
Na dan pred pustnim torkom smo se članice DU Dobrova pod vodstvom mojstrice peke Mirjam Kavčič organizirale peko pustnih dobrot. Tečaj je potekal v sproščenem, vendar zelo delovnem vzdušju, kar slike govorijo same po sebi.
V sončnem dopoldnevu smo se prijatelji nordijske hoje po zimskem premoru ponovno srečali in se odpravili na četrtkov redni pohod po prelepi Blagajevi deželi.
Pot nas je vodila po sprehajalni poti čez polja od Dobrove proti Gradaščici in za Razore. Na poti tja in nazaj smo se nekajkrat ustavili in občudovali prebujajočo se naravo. Pogovorili smo se o naših spomladanskih četrtkovih poteh in spomnili smo se naših odsotnih prijateljev z upanjem, da se nam kmalu pridružijo na naših poteh, ko odkrivamo lepote naših krajev.
Prihodnji četrtek, 13. marca, se bomo zbrali ob 9. uri v ŠRC Gabrje. Sprehodili se bomo skozi Gabrje pod Ostrožnik in nazaj.
20. marca pa se bomo odpeljali z avtobusom na Kras in se sprehodili po Štanjelu.
V nedeljo, 2. marca, se je v Šentjoštu zaključila letošnja smučarska sezona, ki je svoj vrata odprla na božični dan. Kljub vremenskim izzivom in visokim temperaturam je smučišče obratovalo kar 45 dni na Mali vlečnici in 18 dni na Veliki vlečnici. Sezona je bila kljub vremenskim razmeram polna nepozabnih trenutkov. Izvedli so številne dogodke, kot so tradicionalno Retro nočno sankanje, nočna tekma v veleslalomu ter kar 18 tekem v veleslalomu za najmlajše na Mali vlečnici. Potekali so tudi smučarski tečaji, na katerih so učitelji smučanja organizirali 10 večernih in 7 dopoldanskih skupinskih tečajev za vrtce ter več kot 250 individualnih ur učenja smučanja. Zaključek sezone so obeležili z zadnjo tekmo v veleslalomu, kjer so imeli otroci v pustnih kostumih brezplačno prijavnino, vsi tekmovalci pa so prejeli nagrade. Najboljši v svojih kategorijah so osvojili medalje. Ob koncu so med vsemi imetniki smučarskih kart z žrebom izbrali tri srečneže, ki bodo naslednjo sezono prejeli brezplačno celoletno karto, za dobro glasbo in prijetno vzdušje pa je poskrbel DJ Sushi. Smučarsko sezono pa bo Športno društvo Šentjošt uradno zaključilo s tradicionalnim ogledom ekipne tekme smučarskih skokov v Planici.
Šavrinsko gričevje nas je s svojo raznolikostjo spet zvabilo v svet, prepreden z grapami, bolj ali manj strmimi pobočji, številnimi hudourniki, terasasto urejenimi oljčniki in vinogradi, obdanimi s suhimi zidovi iz težkih plošč peščenjakov ali laporjev in s številnimi gručastimi vasmi in zaselki.
Najvišje ležeča vas v tem gričevju je gručasta vas Pomjan, kjer so hiše stisnjene druga do druge brez reda ob prometnici. Starejše hiše, ki so grajene iz materiala, ki je bil pri roki, se počasi sesedajo vase, že na daleč pa se sveti belina novogradenj. Nekatere novejše hiše pa iz nostalgije po starem ohranjajo zunanje stene, obložene s peščenjakom.
Pomjan je bil naseljen že daleč nazaj v predrimski dobi, saj so arheologi odkrili antična gradišča starih Histrov, kasneje pa predrimsko naselbino, ki se je imenovala Pomilianum.
Ustavili smo se pri cerkvici Marijinega rojstva, v katero pa žal nismo mogli pokukati in si ogledati fresk iz 14. stoletja in ostanke glagoljaškega napisa. Sprehodili smo se mimo cerkve sv. Jurija, ki ima visok zvonik, ločen od cerkvene zgradbe. Razgledov z vrha ni bilo zaradi megle v dolini, a smo veselo zakoračili po označeni stezi na »Pot za srce in dušo« med številnimi terasasto urejenimi oljčniki in vinogradi. Vseskozi so nas spremljali suhi zidovi, ki jih je gradilo več generacij pridnih rok, da so preprečevali odplakovanje zemlje, za lažjo obdelavo po ravnem in omejevanje požarov. Mnogo kje je vednozelena ovijalka – bršljan prerasla suhi zid ali pa se povzpela na osamljena drevesa, ker si zagotavlja oporo , in se bohoti v oblike različnih »prikazni«.
Tudi številni grmi lovorja dišavijo okolico, kar nakazuje bližajoče prebujanje narave in naznanja pomladi. Tiste rastline, ki so pohitele, so že v odcvetanju, mimoze počasi izgubljajo živo rumeno barvo, drobne vijolice lepšajo skromne trate, drobni zeleni mlečki izkoriščajo zavetrje kamnov, vinska trta v vinogradih je že obrezana, v oljčnikih so vidni kupi odvečnih vej, ki bi senčili in zmanjševali pridelek oljk, jate ptic pevk pa po grmovjih čebljajo svoje viže. Tudi mi smo kramljali o vsakodnevnih stvareh in skoraj prehitro prišli do potoka Supot, ki mora preskočiti kameno pregrado kakih osem metrov v slapu Supot, katerega voda se izliva v Dragonjo. Imeli smo srečo, da je bil slap solidno vodnat, ob suši pa kar presahne.
Vmes smo zvedeli nekaj več o ženskah šavrinkah, ki so tovorile mleko, jajca in poljske pridelke na glavah in z oslički v Koper in v Trst, da so prislužile nekaj denarja za preživetje številnih družin.. Pridnost, iznajdljivost in ljubezen do zemlje so bile odlike teh trdoživih žensk, da so ohranile mnoge rodove.
Danes se večina prebivalcev razkropi po službah, a oljčnikov, tudi novih nasadov, smo videli zelo veliko, kar pomeni, da nadaljujejo tradicijo starejših generacij.
Dobro razpoloženi smo se zahvalili vodniku Jožetu, saj je bil dan bogat z informacijami, z ravno prav hoje ob veliko dobre volje in smeha.
V mrzlem in sivem jutru smo se Sončki odpeljali proti obljubljeni osončeni Istri. Vodnica Sonja je v vabilu na pohod zapisala, da bomo šli na področje povirja reke Dragonje. Obiskali smo del med Gračiščem in Marezigami, kjer se vrstijo flišna slemena z vmesnimi grapami, po vrhu slemen tičijo istrske vasice in cerkvice. Področje našega pohoda je zajemalo Truške in okolne vasice Bočaji, Trsek, Kozloviči, Korte, do Gonjačev inVršiča pa nam je zmanjkalo časa.
S slemena nad Bočaji smo ujeli pogled proti morju
Porečje si je Dragonja izoblikovala v flišnem gričevju Slovenske Istre. Fliš je kamnina, za katero so značilne plasti nekdanjih usedlin, ki so se v obdobju eocena odlagale v morju. Nekatere plasti so bolj čvrste, odporne na erozijo, ob Dragonji so to v glavnem peščenjaki in deloma apnenci. Na flišu se je zaradi sposobnosti zadrževanja vode, ki jo ima ta kamnina, razvila gosta in razvejana rečna mreža, prepredena s številnimi bolj ali manj stalnimi vodotoki. Ti se globoko vrezujejo v strma pobočja. Med grapami se dvigajo planotasti hrbti in slemenske uravnave, zgrajene iz plasti trdnejših kamnin.
Naš pohod smo iz Kortine v Truškah usmerili skozi vasico Bočaji, kjer smo poklepetali s prijaznimi domačini. Sprva prijetna pot nas je peljala v značilen istrski gozd, kjer pa se je kmalu pokazal značaj flišnega terena po dežju, ki je prejšnji teden obilno padal na tem področju. Blatna pot nas je pripeljala na dno grape potoka Dernarnik. Na srečo je dokaj nizek vodostaj omogočal varno prečkanja struge.
V grapi smo morali prečkati potok Dernarnik, desni pritok Dragonje
Od tu naprej smo se morali kar pošteno potruditi v breg, da smo izšli iz grape. Nadaljevali smo mimo vinogradov in oljčnih nasadov najprej do cerkvice sv. Brigite s prečudovitim razgledom na zasneženi Slavnik in hribe v Čičariji v daljavi. Pri cerkvici je manjše pokopališče, kjer na nagrobnikih prevladuje priimek Kozlovič. Kozloviči so tudi bližnja vasica. Naslednji kraj je bil Trsek, ki se pohvali z “Domom refoška”. Nekaj Sončkov je sprejelo ponujeni izziv in z njimi je na Vrhniko romalo nekaj tega odličnega vina, pa tudi kakšen liter oljčnega olja zraven.
Trsek na slemenu
Čas nas je že priganjal, zato smo obisk vasic Gonjači in Vršič, ki je povsem zapuščen kraj in hkrati tudi najstarejša naselbina v teh krajih, pustili za kakšnega od naslednjih pohodov. Povirje Dragonje bomo zagotovo še kdaj obiskali.
Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,
GPS zapis: Srečko Kenk
Pod cerkvijo je nastala skupinska slika Sončkov z vasjo Popetre in zasneženim Slavnikom v ozadju
Prijazni domačini v Bočajih
In malo višje še studenec v manjši grapi
Izstop iz grape Dernarnika nas je pripeljal do novega vinograda
Široko sleme med vasema Popetre in Trsek je zasajeno s trtami in oljkami
Tabla ob kalu opozarja na Zeliščno – energijsko učno pot v bližini
Na najvišji točki slemena stoji na razglednem mestu cerkev sv. Brigite
Vasica Trsek na slemenu nad Dragonjo ima dva zaselka, Zgornjo in Spodnjo vas
Turistično društvo Trsek vabi na krožno pot v dolino Dragonje – sem pa še pridemo!
Iz Trska smo se po cesti ponovno spustili v grapo Dernarnika
Častitiljivih 100 let – Meseca februarja prvi zvončki že polepšajo naravo in naše počutje. Prostovoljke projekta Starejši za starejše pa smo v družbi predsednice Društva s šopkom cvetja in lepimi željami v imenu vseh nas polepšale praznovanje naši dolgoletni članici, gospe Frančiški Kovačič, ki je praznovala svoj 100. rojstni dan.
Častitljivih 90 let – Za 90. rojstni dan pa smo obiskale in zaželele prijetno praznovanje, veliko zdravja in dobrega počutja naši dolgoletni članici, gospe Frančiški Pristavec.
Spoštovani člani, študentje, mentorji in podporniki!
V četrtek, 13. marca 2025 vas vabimo na zbor članov Dvig-a v La Palli ob 17:30.
Pregledali bomo opravljeno delo in se dogovorili, kako naprej v letu 2025. Sodelovanje na zboru je priložnost, da se zahvalimo našim mentorjem in podpornikom. Kakor tudi priložnost za pripovedi o naših izkušnjah pri učenju. Na zboru boste lahko poravnali tudi članarino za leto 2025.
V sredo, 26. februarja 2025, je v Kulturnem domu Šentjošt potekalo pogovorno omizje ob 35. obletnici ustanovitve Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS) z naslovom “Temelji slovenske demokracije in samostojnosti”. Dogodek je organiziralo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) v sodelovanju s Kulturno prosvetnim društvom Šentjošt. Dogodek je združil starejše, ki se osamosvojitve še živo spomnijo, ter mlade, ki same osamosvojitve niso doživeli. Dvorana je pokala po šivih, na prvo oko bi znala trditi, da se je v dvorni zbralo okoli 400 ljudi. Obiskovalci so bili predvsem domačini, Šentjoščani ter prebivalci sosednjih krajev. Prireditev je otvoril Matej Matija Kavčič z recitacijo verzov Prešernove Zdravljice, sledila pa je slovenska himna, ki jo je v čast Sloveniji zapela celotna dvorana. Dogodek je povezovala Klara Keršič, ki je gostom zastavljala vprašanja in uvodoma predstavila teme pogovora. Ob robu dvorane so bile razstavljene fotografije iz preteklosti, prikazujoče dogajanje v Šentjoštu v času pred osamosvojitvijo in med delovanjem DEMOS-a. Med govorci so bili Alojz Peterle, prvi predsednik slovenske vlade; dr. Dimitrij Rupel, prvi zunanji minister Slovenije; Janez Janša, minister za obrambo v Demosovi vladi; Janez Podobnik, nekdanji poslanec in minister za okolje in prostor; ter Igor Bavčar, prvi minister za notranje zadeve. Dogodka sta se udeležila tudi podžupanja Ana Oblak in poslanec Anže Logar. Janez Janša je med svojim nastopom delil spomine na čas, ko je bil v zaporu, in poudaril, da je prejel številna pisma podpore, med katerimi so bila mnoga nepodpisana zaradi strahu pošiljateljev. Posebej je izpostavil podpise iz Šentjošta, kar je po njegovih besedah izkazovalo pogum tamkajšnjih prebivalcev. Dr. Dimitrij Rupel je govoril o zgodovinskem kontekstu pred osamosvojitvijo, delil izkušnje iz pogovorov z državljani drugih držav in opozoril na možnost nove hladne vojne. Izrazil je željo, da bi Slovenija napredovala, ter poudaril, da je Evropska unija trenutno v obrambnem položaju. Igor Bavčar je izpostavil, da je slovenska politika iskala okolje, v katerem bi se počutila varno, kar je primerjal z iskanjem ustreznega mednarodnega okolja za Slovenijo. Opozoril je na možnost razpada trenutnih mednarodnih struktur, kot je EU, in potrebo po iskanju načinov za zagotovitev varnosti Slovenije v takšnih okoliščinah. Janez Podobnik je poudaril pomen sprave v slovenski družbi in potrebo po dostojnem pokopu žrtev preteklih režimov. Izrazil je željo, da bi se to vprašanje preneslo na evropsko raven, kjer bi lahko našli rešitve za slovensko družbo. V drugem delu omizja so govorci razpravljali o nalogah starejše in mlajše generacije za izboljšanje Slovenije. Alojz Peterle je opozoril na neuspešno tranzicijo in potrebo po reševanju temeljnih vprašanj, kot je sprava. Janez Janša je poudaril, da nekatere stvari ne bodo rešene same od sebe in da je potreben aktiven pristop, ter izrazil zaskrbljenost nad trenutnim stanjem v državi. Dogodek je zaključila razprava z vprašanji iz občinstva, ki so se nanašala predvsem na aktualne politične teme, g. Janša pa je navzoče povabil še k podpisu zahteve za referendum o Zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti.
V februarju je Planinsko društvo Vrhnika v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika povabilo gospo Štefko Šebalj Mikše, članico Planinskega društva Cerknica, dolgoletno markacistko in planinsko vodnico, ki nam je predstavila nastanek in delovanje steklarn – glažut na Javorniku.
Predavateljica ga. Štefka Šebalj Mikše
Slovenija je bila v preteklosti posuta z majhnimi steklarnami – glažutamipovsod, kjer so bile velike površine gozdov, saj je bil les osnovna surovina za kurjenje talilnih peči in za pridobivanje pepelike, ene odglavnih sestavin za izdelavo stekla. Poleg oglarjenja je bilo steklarstvo način izkoriščanja kvalitetnih gozdov v oddaljenih krajih Pohorja, Zasavja, Posavja, Kozjanskega in drugod. Glažuto so vedno zgradili v osrednjem delu najboljših gozdnih površin in se preselili na drugo lokacijo, ko je bil gozd izsekan.
Tudi Javornik in drugi cerkniški gozdoviso bili že v preteklosti zelo bogati z lesom, tako da sta na območju Javornika delovali dve večji glažuti. V 18. stoletju Karlovica ali Dolenjska, ki je bila zgrajena blizu gradu Karlovica, ko je zmanjkalo lesa pa so glažuto zaprli in v 19. stoletju naredili novo z imenom Jezerska višje v osrčju javorniških gozdov. Lastniki glažut so se menjali, gradili so jih tržaški trgovci z lesom in veleposestiki, ki so imeli v lasti velike gozdne površine in jemali v služnost tudi gozdove okoliških kmetov. Jezersko glažuto je za kratek čas odkupil tudi domačin, a je kmalu spet prišla v roke posestnika Pagliaruzzija (lastnika Cekinovega gradu v Ljubljani).
Glažuto Karlovico je omenjal tudi Baltazar Hacquet v knjigi Oryctographia Carniolica iz leta 1778. V njegovem času je bila steklarna v razcvetu, saj so v njej polegmojstrov iz Češke in Štajerske dobili delo tudi domači mojstri, mizarji, kamnoseki in kmetje, ki so nosili kremen iz severnega pobočja Slivnice v Dolenjo vas, kjer so ga v mlinih na potoku drobili v prah. Tam so izdelovali tudi pepeliko (lužen pepel), katero so dodajali kremenčevemu prahu, da so znižali tališče na 800 °C – na temperaturo, ki so jo v pečeh lahko dosegli s kurjenjem drv oz. oglja, nekatere surovinepa so uvažali iz Trsta in namesto pepelike in sode dodajalimorsko sol, ki je bila cenejša od pepelike, kajti za 1 kg steklovine je zgorelo 2.400 kg lesa, od tega le 72 kg za taljenje, ostali les pa so porabili za pridobivanje pepelike (Cimperšek M. 2016).
Izdelovali so pollitrske steklenice, kozarce, šipe in kakovostno steklo za ure. Glažuta Karlovica je zamenjala več lastnikov,nazadnje je bila v lasti bratov Kreidl, delovala je do leta 1793, nato pa so Karlovico zaprli. Razlog so bile najbrž finančne težave in pritožbe lastnikov gozdov, ki se zgoloseki gozda niso strinjali. Odsteklarne je ostalo samoime Glažuta in ostanki vodnjaka.
Ostanki vodnjaka (foto Štefka Šebalj Mikše)
Glažuta Jezerska je bila postavljena višje v pobočje Javornika nad Zadnjim krajem v k.o. Otok I. Iz mapne kopije iz leta 1823 (Arhiv Republike Slovenije) je razvidno, da je steklarno sestavljalo 14 lesenih poslopij, kar kaže, da je bilo obratovanje steklarne dovoljeno za dobo 20 let.
Jezerska steklarna – glažuta (Vir: Arhiv Republike Slovenije, foto Miloš Toni)
Proizvodnja je cvetela, steklene izdelke so prodajali tudi na Tržaško in delovanje podaljševali z nedogovorjenim izsekavanjem gozdov v lasti okoliških kmetov, zato so glažuto zaprli, ostala je samo pot, ki je bila zgrajena do glažute Jezerska in se še danes imenuje Fabrška pot.
V steklarni so izdelovali votlo in ravno steklo, steklenice za rozolijo (liker iz cvetov pomaranč in vrtnic; J. Kebe ), brušene kozarce, krožnike, vodne in peščene ure, ampule, retorte, vaze, lekarniško posodo ter steklenice z okraski. Steklo so tudi brusili, ohranil se je lestenec, ki krasi podružnično cerkev sv. Petra v vasi Dolenje Jezero.
Lestenec v cerkvi sv. Petra v Dolenjem Jezeru (foto Miloš Toni)
Nekatere svoje izdelke je zadnji lastnik steklarne Pagliaruzzi poslal tudinaobrtniško razstavo v Ljubljano leta 1844 in jih podaril muzeju.
Izdelki Jezerske glažute (foto Miloš Toni)
Gospa Štefka ima v svoji zbirki poleg ostankov stekla in materiala, ki ga je našla med raziskovanjem okolice nekdanjih glažut, tudi dragoceno steklenico, ki je bila v lasti njene prababice.
Gospe Štefki Šebalj Mikše se zahvaljujemo za zanimivo predavanje, saj je obiskovalcem, ki so napolnili Malo dvorano Cankarjevega doma na Vrhniki, prikazala malo poznano glažutarstvo na Javorniku nad Cerkniškim jezerom.
