Kategorija: Društva

  • Raziskovalne dejavnosti Jamarskega kluba Borovnica v 2024

    Raziskovalne dejavnosti Jamarskega kluba Borovnica v 2024

    Leto 2024 je bilo za Jamarski klub Borovnica obdobje intenzivnih raziskovalnih dejavnosti in pomembnih odkritij v podzemnem svetu. Klub je zabeležil 73 jamarskih akcij, v katerih smo sistematično raziskovali v nam najljubšem okolju, izobraževali nove generacije jamarjev ter sodelovali z drugimi organizacijami in klubi. Z našimi dejavnostmi prispevamo tudi k razumevanju geoloških značilnosti območja, ki ga raziskujemo.
    Naše jamarsko leto se je začelo 6. januarja z akcijo v Predjami, kjer smo nadaljevali sistematične meritve jame v 3D načinu. Samo v tej akciji smo izmerili Zahodni rov dolžine 627 metrov ter odkrili in raziskali nekaj novih brezen. V Predjami smo lani odkrili 282 metrov novih rovov, kar dolžino jame približuje 20 kilometrom.
    Marca smo v klubu pričeli z jamarskim tečajem, ki je sprejel novo skupino tečajnikov za usposabljanje tehnike plezanja in raziskovanja jam. Poleg teoretičnih osnov smo s tečajniki obiskali več okoliških jam (Mačkovca, Predjama, Planinska jama, Logarček). V septembru so tečajniki uspešno opravili izpite za jamarske pripravnike, eden od prejšnje generacije pripravnikov pa je pridobil naziv jamar.
    Junija smo po več letih obiskali domačo Golobjo jamo, kateremu je sledil piknik z druženjem članov kluba in njihovih družin. Poleti smo se osredotočili na plezanje kaminov v Planinski jami. Odkrivali smo tudi nove ali že pozabljene jame na področju Menišije.
    Poleg raziskovalnih aktivnosti smo zavezani tudi k varovanju okolja. Udeležili smo se čistilne akcije v Borovnici ter čiščenja Tkalce jame, kar predstavlja pomemben korak v ohranjanju teh naravnih virov za prihodnje generacije. Sodelovanje z jamarji z Rakeka, Ajdovščine, Postojne in avstrijskimi kolegi prav tako potrjuje, da jamarska skupnost deluje preko občinskih in nacionalnih meja.
    V zadnjih mesecih leta so se naše raziskovalne dejavnosti nadaljevale v Predjami, Logarčku in Planinski jami. Tik pred koncem leta smo organizirali ogledno turo – s čolni po Planinski jami do Paradiža ter kasneje splezali tudi 60 m visok kamin, ki se na vrhu še nadaljuje za ožino. Preko celega leta smo občasno kopali dihalnik na Jezeru, kjer obetajoč prepih nakazuje možnost odkritja nove velike jame.
    Opravljene raziskave in odkritja v letu 2024 zagotavljajo obetavno prihodnost za nadaljnje aktivnosti v letošnjem letu. Zahvaljujemo se vsem članom in podpornikom za njihov prispevek k uspehu in odličnemu vzdušju v klubu ter razvoju jamarstva v Borovnici. Vabimo pa tudi nove člane, da se nam pridružijo. Le kje lahko le uro od doma odkrivate nove svetove, kamor še ni stopila človeška noga?

    Peter Svete

  • Barjani od Logatca do Vrhnike

    Barjani od Logatca do Vrhnike

    14. 1. 2025

    Tokrat je Barjanom zagodla burja in odpihnila predviden pohod na Kras. Vodnica Sonja Zalar Bizjak se je zato odločila za pohod iz Logatca do Vrhnike. Večina  nas dobro pozna Logatec, pa vendar se vedno najdejo manj znane zanimivosti.

    Najprej smo se sprehodili do Tollazijeve štirne, ki se nahaja južno od cerkve sv. Jožefa. Leta 2008 je bila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Sezidana je bila leta 1883 po naročilu trgovca Tomaža Tolazzija, katerega začetnici sta vklesani v kamnit del vodnjaka, ki je vzidan v opečnato grajen kvader. Napaja se z izvirno vodo.

    Ob Tržaški cesti je zanimiv tudi litoželezni vodnjak z levjimi glavami in pipami v srednjem delu, na vrhu pa je, kot okras, ženska figura z vrčem. Postavljen je bil ob napeljavi vodovoda leta 1897 in je eden redkih ohranjenih tovrstnih vodnjakov na širšem območju. Izdelek iz 19. stoletja stoji na prvotni lokaciji ob kostanju, le da se je nekdanji gostinski vrt spremenil v majhen park.

    Pot smo nadaljevali mimo železniškega tunela iz I. svetovne vojne in po kolovozu do visokega barja Jezerc, ki stoji v kraški vrtači ob naselju Prezid in naprej do Zaplane, kjer smo del poti prehodili po nekdanji »živosrebrni« cesti, ki je povezovala Vrhniko in  Idrijo. Zgrajena je bila v začetku 16. stoletja, da bi po njej lahko oskrbovali idrijski rudnik živega srebra, obenem pa poskrbeli za tovorjenje rude v svet.

    Pohod smo zaključili na parkirišču pri Štirni pod «našo« Planino.

    Zapisala: Vanda
    Fotografije: Andrej, Stane
    Film: Stane

  • Zimzeleni iz Kalc preko Kališ v Grčarevec

    Zimzeleni iz Kalc preko Kališ v Grčarevec

    Že v ponedeljek, 13. 1. 2025, je po zahodni Sloveniji divjala močna nadležna burja, ki je pokazala največjo moč na Primorskem in Krasu. Zimzeleni pa smo bili namenjeni naslednji dan obiskati in prehoditi Pliskino pot od Pliskovice preko Kosovelj in nazaj do Pliskovice. Ker pa se burja ni umirjala, smo se odločili, da na naš torkov dan prehodimo eno od številnih poti, ki jih ponuja z gozdovi bogata Občina Logatec.
    Toda zjutraj nas je presenetilo sporočilo, da se je na poti proti Vrhniki naš avtobus pokvaril in morali smo iskati nadomestni prevoz. Naš Ivan je napel vse moči in poiskal najbližjega prevoznika, da je opravil nadomestno vožnjo. K sreči ni bilo tako mrzlo, kot so napovedovali, zato smo lažje počakali na prevoz.

    Odpeljali smo se do naselja Kalce, na robu Logaške kotline blizu križišča cest za Ajdovščino, Postojno in Idrijo. Tam smo se pogreli ob dobri kavici in kakavu. Morali smo prilagoditi načrt pohoda zaradi zasedenosti avtobusov, zato je vodnik Jože predlagal, da se iz Kalc odpravimo na Kališe, po gozdnih poteh, nato pa krenemo na del Jakobove poti proti Grčarevcu, da bomo pravočasno pri nadomestnem avtobusu.
    Dobre volje in polni pričakovanj, kakšna bo pot, smo krenili malo navzgor, pa malo navzdol in po ravnem, po gozdnih poteh do najvišje točke – Kališe, kjer se odpre pogled na naše hribe in gore. Tu je nekoč stal razglednik PD Logatec, danes pa so le ostanki le-tega. Vseskozi smo hodili po gozdnih poteh, opazovali mogočne bukve in vitke smreke, tu pa tam so se že sramežljivo pokazali drobni popki črnega teloha v zavetju velikih šopov zelenih listov. Šibko burjo smo občuti le na odprtih delih, drugače pa smo bili v zavetju različnih drevesnih vrst. V zavetrju smo pomalicali iz nahrbtnika.

    Oko dobrega opazovalca v gozdu bi lahko naštelo več kot 30 vrst drevja in če bi imeli čas, bi poiskali smreko izredne višine (45 m, obseg 328 cm). Nekoč so učenci tod okoli s pomočjo gozdarjev označili Gozdno učno pot, ki pa je ne vzdržujejo več. Peljala je tudi do nasada 77 dreves duglazije.
    Nato smo nadaljevali mimo nekoč zelo obiskanega Tončkovega doma, kjer so prirejali razne prireditve in zabave. Rade so ga obiskovale družine z otroki. Danes je vikend. Označena Jakobova pot, tisti del, ki je za primere, če je na Planinskem polju reka Unica preveč razlita, nas je pripeljala do Grčarevca, kjer nas je naložil Oblakov avtobus.
    Naužili smo se zimskega sonca, malo hladu, a smo po novem letu željno čakali skupnega druženja, da bomo poklepetali o vsakodnevnih novicah. Bilo je lepo, srečati prijateljsko družbo po skoraj enem mesecu in se sprehajati po gozdnih poteh.
    Hvala vsem, ki ste poskrbeli, da je kljub oviram pohod uspel v zadovoljstvo vseh.
    Zapisala: Elica Brelih
    Slike: Olga Skvarča

  • Blagoslov konj v čudovitem zimskem prazničnem dnevu

    Blagoslov konj v čudovitem zimskem prazničnem dnevu

    Gre za dolgoletni običaj, ta navada namreč izhaja iz ljudske šege, ko so namesto konj blagoslavljali sol in jo nato dodali hrani in živalski krmi ter potresali po domu, vrtu in njivi. Zbrane je pozdravil župan Janko Prebil, ki je v svojem nagovoru spomnil, kako so konji nekoč pomagali na kmetijah in so bili nepogrešljivi. Včasih, še ne tako dolgo nazaj, so na kmetijah s konjsko vprego orali, vlekli vozove in spravljali les iz gozda. Danes to namesto teh plemenitih in veličastnih živali delamo s pomočjo mehanizacije, konje pa ohranjamo na kmetijah bolj za hobi, za veselje in spomin na čase, ko se je z zapravljivčki peljalo k sveti maši namesto z avtomobilom. 
    Po uvodnih nagovorih je sledil blagoslov, ki ga je opravil župnik Janez Smrekar. Sledila je manjša pogostitev in druženje. Obiskovalci so lahko uživali v pogledu na zelo lepo urejene živali. Lastniki so se posebej potrudili in praznično počesali ter povezali grive. Otroci so navdušeno sedli na kočije podoživeli del življenja v starih časih, ko jim je konjska vprega pomenila pomoč pri delu ali omogočila prevoz. 
    Še posebna zahvala. Tone Zdešar, ki se vsako leto udeleži blagoslova s svečano okrašeno vprego, se v imenu konjeniškega kluba Zelena dolina zahvaljuje vsem za udeležbo na prireditvi in za to, da ohranjajte tradicijo blagoslova ter ohranjate ljubezen do teh čudovitih živali.

    Peter Kavčič, Foto: Marjana Ojsteršek

  • Sončki zaključili leto 2024

    Sončki zaključili leto 2024

    Sončki imamo navado, da na prvem pohodu v januarju naredimo obračun za preteklo pohodniško leto in ga proslavimo s skupnim kosilom. Letos smo se odločili za vzpon na našo »hišno goro«, Planino in kosilo v koči Planinskega društva Vrhnika, katerega člani smo.

    Za  skupen vzpon smo izbrali pot na Planino iz Stare Vrhnike, nekateri so zaradi bližine doma šli po drugih poteh ali se pripeljali celo z avtom, ker jim trenutno zdravje ni omogočalo vzpona. Ob dvanajstih smo se zbrali v jedilnici doma in zadonela je himna Sončkov, ki jo je ob 15. letnici skupine pripravila Darinka Fabiani. Sledilo je poročilo za leto 2024 organizatorke skupine in planinske vodnice  Sonje Zalar Bizjak, ki je tudi vodila  vseh 17 pohodov od dvajsetih planiranih. Trije so bili žal odpovedani. Obudili smo spomine na prehojene poti, katerih se je  udeležilo povprečno  31 članov na pohod. Sončki, ki so že 15 let aktivni udeleženci pohodov so prejeli simbolične obeske, tisti, ki so lani le enkrat manjkali pa spominske čestitke. Med starejše Sončke nad 65 let sta bila sprejeta še dva pohodnika, v skupini je tako povprečna starost 70,3 let. Naši pohodi so  zato krajši, z manj višinskimi metri. vendar nič manj zanimivi.

    Po tem uradnem delo je sledilo kosilo, s katerim nas je postregla marljiva ekipa koče, nato pa še druženje in na koncu slikanje vseh pred kočo. 

    Foto: Tatjana Rodošek