Kategorija: Društva

  • Zimzeleni po Beblerjevi poti v okolici Ankarana

    Zimzeleni po Beblerjevi poti v okolici Ankarana

    Ob izhodu iz avtobusa v Ankaranu smo si rekli dober dan obala. Le zakaj?! Na poti nas je že strašil rahel dež, tu pa je bila sicer visoka oblačnost, a brez burje in prijetno pomladansko.
    Takoj nas je vodnik Frenk popeljal do informativne table in predstavil pot, ki se imenuje po dr. Alešu Beblerju, španskemu borcu, partizanu, politiku, diplomatu in predvsem varuhu narave in zdravega okolja.
    Pot je namenjena pohodnikom, rekreativcem, skupinam in posameznikom. Je zelo razgibana, malo gor, malo dol, z mnogimi zanimivostmi, po gozdnih poteh, med oljčniki, obsežnimi vinogradi, parki, po zaselkih z ostalinami starega in mnogo novega in z razgledi po Tržaškem in Koprskem zalivu. Prav tu, v Ankaranu pa se končuje ali začenja tudi Slovenska planinska pot.
    To je bila informacija za motivacijo, da smo lažje krenili malo navzgor proti vrhu Miljskega hriba. Na vsakem koraku smo opazili, da je tu že skozi široko odprta »vrata« vstopila pomlad. Kjer koli diši po rožmarinu, kukajo izza zelenja sivo modre drobne cvetke. Ne da se oceniti, ali je več tankih mesnatihiglic ali cvetnih očk.
    Kjer so v zavetju pred burjo zasajeni grmiči ali drevesca dišečih mimoz, ki so v resnici srebrne akacije, je kot bi posijalo sonce – zlatorumene kroglice, ki se razpihnejo v rumeno puhasto socvetje, že na daleč opominjajo človeka, da se ustavi in se nagleda tega čudesa od januarja do marca. Srebrna akacija je sicer tropska rastlina, a na Primorskem tudi uspeva.
    Prav tako se je rožnato beli mandljevec že oblekel v cvetno odevalo in vabi čebele na bogato bero. Žahtne vrtnice pa se ponosno razkazujejo v različnih barvnih odtenkih povsod v zavetrju in po vrtovih.
    Tako sploh nismo utegnili pomisliti na strmino in že smo bili na vrhu, kjer kraljuje naselje Hrvatini, ki je nastalo iz več zaselkov, saj so se ljudje zaradi bližine pristanišča in delovnih mest priseljevali in senstopili s staroselci. Le novogradnje izstopajo, starejše gradnje pa počasi izginjajo, grajene iz rumenkastega peščenjaka, a zdaj so obnovljene. Natančno oko bi kje še našlo kako klopco, mizo, korito za vodo ali suhi zidec, grajen iz tega materiala.
    A pogledi nas kmalu odnesejo na ladje čezoceanke, ki so zasidrane v Koprskem zalivu, pa tja, kjer se nastavlja Trst z okolico v Tržaškem zalivu.
    Narava pa zna poskrbeti tudi za kontraste, kajti na neki vinski trti čaka nekaj grozdov na »velikonočno trgatev«. Je to igra narave ali človekova pozabljivost, bogvedi? Kmalu smo zapustili to pomladansko razkošje in se napotili navzdol do spomenika, izpustili pa smo Pokopališče školjk v Ankaranu, kjer je na obali ogromno školjčnih in polžkovih lupin. Strokovnjaki so jih menda našteli preko 200 različnih vrst, drugače pa jih je na deset tisoče. Za naslednji obisk.
    Kako malo je treba, da je človek zadovoljen in mi smo bili. Nadihali smo se morskega zraka, uživali ob prvih pomladanskih znanilcih in bili v prijetni družbi, pa se za naša leta še prijetno sprehodili in nahodili.

    Zapisala: Elica Brelih
    Slike: Janez, Mira, Mojca

  • Spominska razstava »Kaj se skriva v kocki« mojstra oblikovanja male plastike Janeza Groma

    Spominska razstava »Kaj se skriva v kocki« mojstra oblikovanja male plastike Janeza Groma

    V počastitev kulturnega praznika in ob petnajsti obletnici smrti mojstra oblikovanja male plastike, Janeza Groma, je bilo v prostorih DU Vrhnika, 6. februarja 2025, odprtje razstave »KAJ SE SKRIVA V KOCKI«.  

    V kulturnem programu sta sodelovala Breda Janjić z umetniško besedo in Tone Stanovnik s harmoniko.  Anka Grom, žena pokojnega,  je slikovitimi besedami predstavila življenje in delo mojstra, Janeza Groma.

    Odprtje razstave v prostorih Društva upokojencev  je s sodelavci  organizirala in tudi povezovala program Marta Rijavec. 

    Predstavila je tudi ugotovitve prof. Janeza Suhadolca, Univerze v Ljubljani, Fakultete za arhitekturo, »da je mogoče kocke ocenjevati  po umetniški in tehnični plati. Kot umetniške izdelke jih je  mogoče uvrstiti med malo plastiko, kot predmete natančne izdelave jih pa lahko uvrščamo med dosežke slovenske tehnične kulture.« (Zloženka, DU Vrhnika, 6. februar 2025).

    Profesor Janez Suhadolc ocenjuje tudi, da bi bilo prav, če bi njegova ustvarjalna zapuščina dobila svoje trajno mesto in možnost ogleda občinstva v Tehničnem muzeju  Slovenije.

    Zloženko s predstavitvijo dela je oblikoval Marjan Rijavec.  Avtor fotografij, ki so na ogled  na razstavi, je Jože Pristavec.

    Razstava bo na ogled  v času uradnih ur, to je ob sredah in petkih,  na  DU Vrhnika do 31. 3. 2025.

    Zapisala: Metka Krašovec

    Slike: Željko J.




  • Gradimo na povezovanju športa in skupnosti za dobro vseh

    Gradimo na povezovanju športa in skupnosti za dobro vseh

    V lanskem letu so se lotili velikega projekta, gradnje športnega igrišča oziroma večnamenske ploščadi. O tem, zakaj je društvo pomembno za Vrzdenec in kaj bo pomenila nova pridobitev, smo se pogovarjali v začetku februarja, le nekaj dni za tem, ko je Andreja začela z novim mandatom predsednice društva.

    Koliko časa že obstaja športno društvo in zakaj, kaj je bila tista ideja, prva iskrica, da ste vse skupaj štartali?
    Športno društvo Vrzdenec je bilo ustanovljeno leta 2016, tako da je aktivno v bistvu 9 let. Ideja oziroma želja ustanoviteljev je bila, da bi nekako združili naše vizije o promoviranju športa v dolini in predvsem, da bi se nekako tudi vaščani povezali v teh raznih športnih aktivnostih.

    Kakšne zvrsti športa oziroma aktivnosti pa so najbolj značilne za vaše društvo?
    Ko se ozremo nazaj v preteklost, lahko ugotovimo, da smo skozi vsa ta leta v bistvu organizirali kar nekaj različnih dogodkov.  Iz leta v leto se vse skupaj sicer malo spreminja. Mogoče je na začetku zelo prednjačil turnir v odbojki.  Tudi horjulski futsal turnir je bil tak pomemben in prepoznaven del naših aktivnosti. Dejavni smo bili in smo tudi še zmeraj na področju teka. Predvsem tek-kros je pomemben del. Na začetku smo ga organiziral v bistvu za odrasle in otroke, pa se je kasneje izkazalo, da za odrasle nekako ni bil dovolj dobro obiskan, tako da smo ga potem malo preoblikovali in ga naredili bolj za otroke. Ta je zadnja leta res eden izmed boljših dogodkov, saj pride na tek več kot 50 otrok, in še zdaleč ne samo iz naše vasi, ampak tudi iz cele občin ter tudi od drugod.  Tako da smo na ta dogodek res ponosni.

    No, potem imamo tu tudi Bombastično noč. Gre za plesni in družabni dogodek. Ta je tradicionalno organiziran septembra in smo seveda tudi odvisni od samega vremena. Če je vreme naklonjeno, je obisk zelo dober, včasih pa nas pleše malo manj, ko je vreme muhasto. V zadnjih letih je bilo povpraševanje po plesu Salsation veliko tudi med deklicami, tako da sedaj tudi deklice pridejo na dogodek skupaj z mamicami, kjer tako glasba in ples povezuje različne generacije.

    Ampak en dogodek je še posebej pritegnil publiko iz različnih koncev, pa v bistvu sploh ni športno- aktivni dogodek?

    Ja, res je. Kostanj in zgodbe je koncept dogodka, ki se dogaja okoli zgodbe zanimivega gosta, ki z nami deli svojo življenjsko zgodbo. Doslej smo ga izpeljali dvakrat in nas je res prijetno presenetilo, koliko ljudi je prišlo in kako dobre odzive smo dobili.  Morda ni tako športno obarvan, njegovo bistvo pa je predvsem deljenje teh osebnih zgodb. Zaenkrat smo imeli goste oziroma govorce iz naših krajev. Lepo je pogledati polno dvorano v gasilskem domu na Vrzdencu, ki pozorno posluša zgodbe.

    Pa se dotakniva še odločitve, da kot predsednica poprimete za krmilo športnega društva?

    Že od samega začetka sem zelo vpeta v samo društvo. Definitivno bomo še naprej delali na dogodkih in se posvetili še večji promociji. Želimo si, da bi bili ti dogodki dobro obiskani in na tak način deležni tudi prepoznavnosti. Iz dosedanjih izkušenj lahko rečem, da za to, da postane dogodek prepoznaven, potrebuješ par let, da ta zaživi oziroma da se vidi, ali se bo obdržal ali ne. Takšne stvari je treba spremljati, to vzeti v zakup in potem mogoče včasih kaj spremeniš, prilagodiš in vidiš, ali je rezultat oz. obisk boljši. Nam kot društvu je v interesu predvsem to, da bi ti dogodki postali tradicionalni, da bi rasli in da bi mogoče nadgradili vse skupaj s še kakšnimi novimi projekti. V mislih imam predvsem športne dogodke za otroke, saj ugotavljamo, da je interes zelo velik. Definitivno si želimo, da bi članom lahko ponudili še kaj več, dodatne ugodnosti, zanimive izkušnje, izlete. Če bomo delali dobro, bomo nedvomno privabili še več članov, kar je tudi eden od ciljev oziroma poslanstvo.

    Kako pa sploh lahko postaneš član Športnega društva Vrzdenec?  

    To je zelo enostavno, v bistvu je lahko član vsakdo. Se pravi od otrok do starejših. V bistvu ni neke starostne omejitve. Menim, da je pomembna pripadnost. Ali se v tem društvu vidiš in najdeš smisel v tem, kar počnemo? Mislim, da se je zdaj, skozi vsa ta leta vseeno pokazalo, da vaščani cenijo naša prizadevanja. Poudariti moram še nekaj zelo pomembnega. Ves denar, ki ga zberemo na naših dogodkih, gre v skupno dobro, za večnamensko ploščad poleg gasilskega doma na Vrzdencu. Ta nova pridobitev je res velik zalogaj.

    Ko omenjate športno igrišče, lahko poveste kaj več o tej zadevi. Za kaj pravzaprav gre, slišali smo, da se bo gradilo, da bo projekt kar velik finančni zalogaj?
    Ja, res je, to je za Vrzdenec en velik projekt. V resnici bo tudi ogromna pridobitev za kraj in tudi za samo društvo.
    Sama ideja o igrišču je v kraju prisotna že več kot 10 let. Pred 9 leti smo pridobili prve projekte za izvedbo, ampak se nekako nikoli ni sestavila prava ekipa, da bi naredila večje korake naprej. Ampak to bi še šlo, težava so bila vedno finančna sredstva.  V društvu smo prišli do ugotovitve, da bo treba zavihati rokave in se enostavno spoprijeti z izzivom. Zato smo sestavili Odbor za igrišče, ki ga sestavljajo Vaški odbor, gasilci, ki so tudi lastniki parcele, ter naše Športno društvo. Mnenja smo, da tako lahko nekaj najbolj zagretih bolj uspešno realizira projekt. Nenazadnje gre za projekt, ki bo pomemben za celotno vas. Če poenostavim, to ne bo samo športno igrišče, ampak večnamenska ploščad, ki jo bodo lahko uporabljali gasilci za veselice in gasilske vaje, upokojenci in ostali vaščani za razne dogodke, druženja in seveda tudi mi kot športniki za naše dogodke. S primernim objektom lahko bolje izpeljemo vse naše aktivnosti, saj ima dosedanji prostor določene omejitve. Predvsem pa bodo otroci in mladi imeli prostor, da se družijo in varno igrajo razne športe.

    Se dotakneva za konec še dogodkov v letošnjem letu?  
    Seveda, nov dodatni dogodek za otroke bo v aprilu, gre za ustvarjalne velikonočne delavnice. Vse, bolj natančne informacije bomo sproti objavili v Našem časopisu in na spletni strani občine ter seveda na našem facebook profilu. V začetku septembra, torej z novim šolskim letom, bomo v OŠ Horjul kandidirali za pridobitev termina za krožek malega nogometa oziroma futsala za otroke od 5. do 9. razreda. Vidimo, da to manjka, ko bo znanih več podrobnosti, pa bomo seveda obvestili starše oziroma otroke. Dogovorjeni smo že s trenerjem, ki ima vse primerne uradne licence in znanje za opravljanje treningov nogometa in upamo, da nam to uspe realizirati.

    Če imate radi šport in si želite sodelovati pri naših aktivnostih kot član, se lahko do konca februarja včlanite v naše društvo. Letna članarina za otroke do 18 leta znaša 5 evrov, od 19 let dalje pa 15 eurov. 21. februarja pa organiziramo  že prvo Spoznavno druženje za člane.

    Peter Kavčič, foto: arhiv ŠD Vrzdenec

     

  • Februarski pohod Sončkov na Vrheh nad zgornjo Vipavsko dolino

    Februarski pohod Sončkov na Vrheh nad zgornjo Vipavsko dolino

    Sončki smo za pohode v letu 2025 vpeljali novost.  Z vodnico Sonjo smo v načrt dodali nekaj pohodov na podlagi naših predlogov. Predlagane poti naj bi poznali, jih že prehodili in ocenili, da bi lahko bile zanimive za vse Sončke.

    Tokratni pohod je bil predlog Kenk Srečka.

    Pod bližnim vrhom Ter smo sprva hodili skozi značilen kraški gozd

    Potekal je od vasice Griže  (412 m nmv) po planotastem svetu nad zgornjo Vipavko dolino, ki ga dolina reke Raše ločuje od Krasa, do naselja Tabor s stražnim stolpom in ostanki nekdanjega srednjeveškega gradu. Od tam smo se v lepem sončnem, a prepišnem vremenu vrnili v Griže in zaokrožili našo pot.

    Do izhodišča smo se pripeljali po cesti, ki nas je najprej popeljala precej globoko v dolino reke Raše, ki je nastala kot posledica tektonskega preloma. Takoimenovani Raški prelom poteka vse od hrvaške meje in se konča pri Novi Gorici. Nad dolino se nahajajo Griže, kjer smo začeli svojo pot.

    Ta domačija vztaja

    Dokaj značilne kraške hiše z vodnjakom, ograjenim dvoriščem za zaščito pred močno burjo, so nas pozdravile  večinoma že s prenovljeno podobo. Ime je kraj dobil po “grižah”, kupih kamenja, nabranega s pašnikov in travnikov, da so tamkajšnji ljudje pridobili obdelovalno zemljo.

    Naša pot se je vila večinoma po kolovozih in čez pašnike.

    Čez obsežne travnike in pašnike

    Posebej veliko razgledov sicer nismo imeli, saj je pot večji del speljana skozi kraško gmajno.  Smo pa v daljavi lahko občudovali Nanos in celotno njegovo pobočje, ki se počasi spušča proti Vipavi.

    Po dobri polovici poti se je svet odprl in pokazal se je zvonik cerkve na Taboru na Vrheh (602 m nmv), odprl pa se je tudi pogled v Vipavsko dolino.  V teh koncih so nekdaj nabirali brinove jagode in kuhali brinovec. Mi pa smo si v zavetju ostalin gradu privoščili malico in daljši počitek. Tudi na skupinsko fotografijo nismo pozabili.

    Še slika za spomin na obisk Tabora na Vrheh

    Kamnit kolovoz, ki nas je popeljal v smeri Griž, je  zahteval precej naše pozornosti, vendar smo s potrpežljivostjo in previdnim korakom zmogli tudi to. Pri avtobusu smo se menili, kam na  kavo za konec pohoda, vendar smo ostali brez želene kavice, saj nam je umetna inteligenca povedala, da v bližnji in malce daljni okolici ni odprte gostilne.

    Tekst: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek

  • Novoletno srečanje

    Novoletno srečanje

    V torek, 7. januarja, smo se pohodniki DU Dobrova udeležili vsakoletnega tradicionalnega pohoda na Vrhe. Ker na vrh vodi več poti, smo izbiro poti – kot vedno, prepustili vsakemu posamezniku. Prihajali smo iz smeri: Dobrova, Šujica, Gaberje in Hruševo. Ob 11. uri se nas je na vrhu zbralo 51 članov. Zaželeli smo si srečno, zdravo in vse dobro v novem letu. Za Vinka Kudra je bil to 100. opravljeni pohod, za kar je prejel tudi priznanje. Srečanje je potekalo v prijetnem vzdušju, za kar so poskrbele tudi dobrote iz nahrbtnika nekaterih udeležencev. K dobremu razpoloženju je tokrat pripomoglo tudi dokaj lepo vreme brez padavin, kljub zelo slabi vremenski napovedi.

    Ana Seliškar, foto: Vinko Kuder

     

     

  • Po Vitovski krožni poti

    Po Vitovski krožni poti

    Na sončen dan, 4. 2. 2025, smo se pohodniki (56 članov) DU Dobrova odpravili v Vipavsko dolino. Že zjutraj nas je pozdravilo sonce in nas vso pot božalo s toplimi žarki, ki so poskrbeli za res pravljično vzdušje. Pot smo začeli v vasi Vitovlje, ki leži pod Vitovsko goro. Vas leži na južnih pobočjih Trnovskega gozda in je prvič omenjena leta 1200 v listinah goriških grofov. Vitovci so poznani po kostanju in vsako jesen organizirajo praznik kostanja. Pot smo začeli po delu asfaltne krožne poti, ki nas je potem vodila pod krošnjami dreves do majhnega kraškega jezera. Vitovsko jezero je znano po svoji naravni lepoti. V njem živijo različne vrste rib in drugih vodnih organizmov. Pozimi se tu naselijo ptice selivke. Nato smo se povzpeli do 650 m nadmorske višine in zagledali kapelico sv. Lucije. Sv. Lucija je zaščitnica slepih. Okolica je poznana po posebni energetski moči. Zadržali smo se več časa in se okrepčali z malico.
    Potem smo nadaljevali po Napoleonovi poti k Visokemu zidu. Pot je kamnita, ponekod so še vidni utori vozov v kamenju. Zid, visok 5 m, so zgradili vojaki v času Ilirskih provinc. Nato smo se odpravili do romarske cerkve sv. Marije. Cerkev stoji na mogočni piramidasti skali nad vasjo Vitovlje in je omenjena že v 14. stoletju. V 2. svetovni vojni je bila porušena. Obnovili so jo domačini. Na platoju pod cerkvijo smo posedeli in občudovali Vipavsko dolino, Jadransko morje, Kras … 
    Prehodili smo še drugi del krožne poti in po 12,5 km dolgem pešačenju smo si privoščili kosilo. Z nami sta ves čas hodila tudi Mirka in Vili, domačina iz Ozeljana, ki dobro poznata domače stezice.

    Vilma Snoj, foto: Vinko Kuder

     

     

                                                            

  • VANDROVKE PRIČELE POHODE V LETU 2025

    VANDROVKE PRIČELE POHODE V LETU 2025

    Za pohodno skupino Vandrovke je že znano, da se na svoje pohode odpravljamo v vsakem vremenu. 

    Letošnji  januar ni bil nobena izjema, saj smo že takoj na začetku občutile hladen zrak in škripanje pod nogami. Prav tako vreme pa nam je postreglo s čudovito okrašeno naravo. 

    Ker se vse hitro spreminja, smo že na koncu meseca opazovale trobentice, zvončke in cvetočo lesko, ki že od daleč  privablja pogled s svojo skoraj zlato barvo.

    Pri vsem tem je pomembno,  da je skupina vsak torek večja, da se razgibavamo, družimo in prijetno poklepetamo.

    Dvema  novima pohodnicama izrekam dobrodošlico, vsem pa varno in prijetno hojo.

    Zapis in slike: Vesna Stare

  • Častitljiva leta

    Častitljiva leta

    Prostovoljke projekta Starejši za starejše smo že aktivne in smo v januarju 2025
    obiskale naše člane, ki praznujejo okroglih 90 let.
    Tudi letos bomo, ob privolitvi slavljenca, nadaljevali z objavo imena in priimka ter
    priložili fotografijo, posneto na obisku.
    Obiskale in zaželele smo obilo zdravja, zadovoljstva in prijetnih trenutkov v krogu
    najdražjih gospe Frančiški Bajc, gospe Jožefi Lenarčič in gospodu Frančišku
    Mescu.
    Tekst in slike: Vesna Stare

  • Raziskovalne dejavnosti Jamarskega kluba Borovnica v 2024

    Raziskovalne dejavnosti Jamarskega kluba Borovnica v 2024

    Leto 2024 je bilo za Jamarski klub Borovnica obdobje intenzivnih raziskovalnih dejavnosti in pomembnih odkritij v podzemnem svetu. Klub je zabeležil 73 jamarskih akcij, v katerih smo sistematično raziskovali v nam najljubšem okolju, izobraževali nove generacije jamarjev ter sodelovali z drugimi organizacijami in klubi. Z našimi dejavnostmi prispevamo tudi k razumevanju geoloških značilnosti območja, ki ga raziskujemo.
    Naše jamarsko leto se je začelo 6. januarja z akcijo v Predjami, kjer smo nadaljevali sistematične meritve jame v 3D načinu. Samo v tej akciji smo izmerili Zahodni rov dolžine 627 metrov ter odkrili in raziskali nekaj novih brezen. V Predjami smo lani odkrili 282 metrov novih rovov, kar dolžino jame približuje 20 kilometrom.
    Marca smo v klubu pričeli z jamarskim tečajem, ki je sprejel novo skupino tečajnikov za usposabljanje tehnike plezanja in raziskovanja jam. Poleg teoretičnih osnov smo s tečajniki obiskali več okoliških jam (Mačkovca, Predjama, Planinska jama, Logarček). V septembru so tečajniki uspešno opravili izpite za jamarske pripravnike, eden od prejšnje generacije pripravnikov pa je pridobil naziv jamar.
    Junija smo po več letih obiskali domačo Golobjo jamo, kateremu je sledil piknik z druženjem članov kluba in njihovih družin. Poleti smo se osredotočili na plezanje kaminov v Planinski jami. Odkrivali smo tudi nove ali že pozabljene jame na področju Menišije.
    Poleg raziskovalnih aktivnosti smo zavezani tudi k varovanju okolja. Udeležili smo se čistilne akcije v Borovnici ter čiščenja Tkalce jame, kar predstavlja pomemben korak v ohranjanju teh naravnih virov za prihodnje generacije. Sodelovanje z jamarji z Rakeka, Ajdovščine, Postojne in avstrijskimi kolegi prav tako potrjuje, da jamarska skupnost deluje preko občinskih in nacionalnih meja.
    V zadnjih mesecih leta so se naše raziskovalne dejavnosti nadaljevale v Predjami, Logarčku in Planinski jami. Tik pred koncem leta smo organizirali ogledno turo – s čolni po Planinski jami do Paradiža ter kasneje splezali tudi 60 m visok kamin, ki se na vrhu še nadaljuje za ožino. Preko celega leta smo občasno kopali dihalnik na Jezeru, kjer obetajoč prepih nakazuje možnost odkritja nove velike jame.
    Opravljene raziskave in odkritja v letu 2024 zagotavljajo obetavno prihodnost za nadaljnje aktivnosti v letošnjem letu. Zahvaljujemo se vsem članom in podpornikom za njihov prispevek k uspehu in odličnemu vzdušju v klubu ter razvoju jamarstva v Borovnici. Vabimo pa tudi nove člane, da se nam pridružijo. Le kje lahko le uro od doma odkrivate nove svetove, kamor še ni stopila človeška noga?

    Peter Svete

  • Barjani od Logatca do Vrhnike

    Barjani od Logatca do Vrhnike

    14. 1. 2025

    Tokrat je Barjanom zagodla burja in odpihnila predviden pohod na Kras. Vodnica Sonja Zalar Bizjak se je zato odločila za pohod iz Logatca do Vrhnike. Večina  nas dobro pozna Logatec, pa vendar se vedno najdejo manj znane zanimivosti.

    Najprej smo se sprehodili do Tollazijeve štirne, ki se nahaja južno od cerkve sv. Jožefa. Leta 2008 je bila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Sezidana je bila leta 1883 po naročilu trgovca Tomaža Tolazzija, katerega začetnici sta vklesani v kamnit del vodnjaka, ki je vzidan v opečnato grajen kvader. Napaja se z izvirno vodo.

    Ob Tržaški cesti je zanimiv tudi litoželezni vodnjak z levjimi glavami in pipami v srednjem delu, na vrhu pa je, kot okras, ženska figura z vrčem. Postavljen je bil ob napeljavi vodovoda leta 1897 in je eden redkih ohranjenih tovrstnih vodnjakov na širšem območju. Izdelek iz 19. stoletja stoji na prvotni lokaciji ob kostanju, le da se je nekdanji gostinski vrt spremenil v majhen park.

    Pot smo nadaljevali mimo železniškega tunela iz I. svetovne vojne in po kolovozu do visokega barja Jezerc, ki stoji v kraški vrtači ob naselju Prezid in naprej do Zaplane, kjer smo del poti prehodili po nekdanji »živosrebrni« cesti, ki je povezovala Vrhniko in  Idrijo. Zgrajena je bila v začetku 16. stoletja, da bi po njej lahko oskrbovali idrijski rudnik živega srebra, obenem pa poskrbeli za tovorjenje rude v svet.

    Pohod smo zaključili na parkirišču pri Štirni pod «našo« Planino.

    Zapisala: Vanda
    Fotografije: Andrej, Stane
    Film: Stane