Po deževnem torku v mesecu maju nas je prvi torek, 3. 6. 2025, razveselil z sončnim jutrom. Zbrana pohodna skupina Vandrovke smo se z vodnikoma Jožetom in Frenkom odpeljali proti Begunjam in gradu Kamen.
Najprej je sledila jutranja kava in potem lahek vzpon skozi gozd, ki nam je prijazno ponudil zeleno senco dreves in zaščito pred soncem. Mir, žvrgolenje ptic in ob poti na drevesa pripete pesmi naših pesnikov so tako navdihnile našo Majdo, da smo pod njenim vodstvom tudi zapele. Opazovale smo cvetočo materino dušico, krvomočnico, papeževo svečo, orlico. Prečkale smo tudi strmo pobočje, imenovano melišče, ki nastane s krušenjem skale in kopičenjem drobnega kamna.
Kaj kmalu smo prispele do razvalin gradu Kamen, ki je bil sezidan na manjši vzpetini in je bil nekoč v lasti različnih plemiških družin, ki so ga postopoma širile in utrjevale. Grad je bil dokončno opuščen v 18. stoletju. Njegovi kamniti zidovi so široki kar dva metra.
Vhod v grad je bil skozi dvižni most ob zidanem dvorišču. V notranjosti dvorišča je bila shramba, kuhinja, prostori za služinčad. V višjih nadstropjih so bile gosposke sobe in spalnice. Lastniki niso prebivali v gradu, ampak so ga upravljali s pomočjo kastelanov ali gradnikov.
Po končanem ogledu je sledila malica iz nahrbtnika in nadaljevanje pohoda ob potoku in po delno asfaltirani cesti mimo grobišča talcev 2. svetovne vojne do doma v Dragi.
V prijetni senci in krajšemu postanku smo se zadovoljni odpravili proti avtobusu in zaključili današnji torkov pohod.
Vandrovke, dobro se odpočijte, da se naslednjič zberemo v čim večjem številu, saj nas takoj v začetku septembra čaka prvi zunanji pohod po čudoviti naravi.
Vodnikoma Frenku in Jožetu ter vsem ostalim pohodnim skupinam lepo poletje in varen korak.
Posebej pa hvala Elici za vso njeno organizacijo in čas.
Komisija za izlete pri Društvu upokojencev Vrhnika je organizirala letovanje na Hrvaško v Rabac, od 26. 5. do 29. 5. 2025.
Z avtobusom smo krenili proti mejnemu prehodu Jelšane, nato pa nas je pot vodila skozi predor Učka in naprej do Labina. Tam nas je čakal lokalni vodič, ki nam je razkazal del novega mesta in stari del Labina.
Labin je očarljivo mestece v Istri, ki se ponosno dviga na hribu nad turističnim letoviškim krajem Rabac. Staro mestno jedro Labina je pravi muzej na prostem, polno ozkih, kamnitih ulic, baročnih palač, renesančnih in gotskih elementov. Znamenitosti so: glavna mestna vrata, muzej, mestna loža, ki je bila v preteklosti zbirališče prebivalcev in prizorišče kulturnih dogodkov.
Po ogledu smo se odpeljali v Rabac, kjer smo se nastanili v hotelu Hedera. Rabac je zelo znan, urejen, turistično letoviški obmorski kraj, s prestižnimi hoteli, kampom, bazeni, tenis igrišči, z urejenimi sprehajalnimi potmi, različnimi lokali in restavracijami. Okolico hotelov krasi bujno zelenje, palme in več sto dišečih raznobarvnih stebelnih vrtnic, od belih, rahlo rumenih, oranžnih, roza in seveda žametno temno rdečih. Imeli smo sobe s pogledom na morje, v daljavo smo gledali otok Cres, ki nas je kot magnet vabil, da ga obiščemo.
Res smo se naslednji dan odpeljali z ladjo na Cres. Med plovbo nas je spremljal harmonikar in več sto galebov, ki so kar lebdeli nad ladjo, in se oglašali s svojim značilnim petjem. Med plovbo smo imeli postanek v Valunu. To je majhen, miren kraj, brez avtomobilov. Plovbo smo nadaljevali do mesta Cres. Na ladji smo imeli tudi kosilo.
Na Cresu nas je sprejela lokalna vodička, nam razkazala vse znamenitosti starega dela mesta z ozkimi kamnitimi ulicami, s tipičnimi mediteranskimi hišami, majhnimi trgi, mestna vrata, obrambni stolp in razne cerkve. V poznih popoldanskih urah smo se vračali nazaj proti Rabcu in uživali v plovbi med valovi Kvarnerja.
Naslednji dan pa je bil namenjen sprehodu ob obali Rabca. Razdelili smo se v dve skupini. Eni so se ob obali peljali s turističnim vlakcem, ostali pa smo peš občudovali lepote skrivnih zalivčkov s turkizno čisto vodo in prehodili šest km.
Zadnji dan smo se pripravili na odhod. Prtljago smo shranili v zato pripravljen prostor in uživali zadnje ure našega letovanja.
Ob povratku smo imeli postanek na terasi nad Plominskim zalivom, nato nadaljevali pot proti Sloveniji. Ves čas smo imeli čudovit pogled na morje in občudovali manjša turistična naselja.
Letovanje nam bo ostalo v lepem spominu; poleg uživanja smo nekateri plavali v notranjem bazenu, drugi v zunanjih, najbolj korajžni pa celo v morju. Tudi medsebojnega druženja in spoznavanja nam ni manjkalo.
Vabimo tudi ostale člane DU, da se nam kdaj pridružite in spoznali boste, da se imamo vedno lepo.
Letos je Osrednjeslovenska Pokrajinska zveza društev upokojencev organizirala prvo tekmovanje v družabni igri Štrbunk. Tudi naše društvo se je tekmovanja udeležilo, in sicer dva moška predstavnika in dve ženski predstavnici: Borić Nada,Dormiš Dušica, Borić Nedo in Dormiš Tomo.
Tekmovanje se je izvajalo v telovadnici osnovne šole Kašelj v Ljubljani. Zbralo se je 7 moških in 6 ženskih ekip.
Najprej je bilo izvedeno ekipno tekmovanje, nato pa še posamezno. Odigrali so se trije krogi, zatem pa še finale. Naši tekmovalci so bili zelo uspešni,saj je moška ekipa premagala vso konkurenco in osvojila prvo mesto, ter si s tem pridobila vstop na državno prvenstvo. Ženska ekipa pa prav tako uspešno dosegla drugo mesto. Pri tekmovanju posameznikov je naš predstavnik Tomo Dormiš priigral zlato medaljo.
Sama tekma je bila naporna ,saj je trajala skoraj štiri ure skoraj brez premora.
Ob samem zaključku se je podpredsednik Osrednjeslovenske PZDU, Stane Tomšič zahvalil za udeležbo in pohvalil hitro učenje in osvajanje pravil tekmovalcev.
Na koncu pa je sledila še podelitev medalj najbolj uspešnim.
V mesecu polnem cvetja in zelenja smo prostovoljke in predsednica društva obiskale in voščile obilo zdravja in lepih trenutkov našima dolgoletnima članicama, ki sta praznovali častitljivih 90 let.
Obiskale smo gospo Stanislavo Burjak in gospo Marijo Prebil. Še veliko prijaznih dni!
Vremenske razmere v teh dneh niso nič kaj ugodne za pohodnike, saj se skoraj vsak dan nekje ulije ploha ali nastane nevihta. Na JV naše dežele pa smo našli možnost, da je manj verjetnosti za nastanek slabega vremena in se odpravili proti Kočevju, ki leži na Kočevskem polju. Pritegnilo nas je Rudniško ali Kočevsko jezero, oziroma njegova okolica. Bilo nas je sicer malo manj, ker so nekateri naši pohodniki uživali na morju, a smo se odločili, da si tudi mi, ki smo ostali doma, popestrimo dan s pohodom v manjšem avtobusu.
Jezero vemo, da je umetnega nastanka. Ker so med leti 1973 in 1978 opustili dnevni kop rjavega premoga (tod so rudarili kar več kot 170 let), je voda Rudniškega potoka, ki je prej polnil dve manjši jami za rudniške potrebe, začela zalivati in polniti celotno kotanjo in nastalo je večje jezero s čisto vodo, kar je bil povod za nastanek turistično-rekreacijskega centra V jezero so po letu 1985 začeli vlagati številne vrste rib, ob njem pa so nastala množična gnezdišča raznovrstnih ptic. Tu so našle svoj življenjski prostor še mnoge vrste rastlin in manjših živali, kdaj pa kdaj se na sprehod okoli jezera odpravi tudi kak kosmatinec, ki na blatni potki pušča sledi velikih šap.
Samo jezero je globoko kar do 40 m in je primerno za ljubitelje plavanja, deskanja, potapljanja, ribolova in čolnarjenja. Ob jezeru so urejene plaže z lesenimi mostički, nad njim stoji prijazna brunarica, v bližini je avtokamp… vse za dobro počutje domačinov in prišlekov.
V tako vabljivo okolje smo zakorakali z dvema prijaznima domačinoma, Angelco in njenim partnerjem, ki sta nas popeljala najprej do Klinje vasi, nato do vasi Željne, pa po borovem gozdu, ki je posebna zanimivost na Kočevskem, in skozi Šalko vas nazaj do brunarice in bližnjega parkirišča. Tako smo se nekajkrat oddaljili od obale jezera, drugič se približali in opazovali odseve modrega neba v čisti vodi Vmes smo se ustavili na počivališču, kjer smo pomalicali, in pri rezbarju Alešu, ki izrezuje iz lesa prijazne skulpture predvsem medvedov, (in medvedkov), pa tudi drugih živali. Prijazno nam je razkazal svojo delavnico, v naših nahrbtnikih pa so se znašli mali medvedki za spomin na zeleno Kočevsko.
Ker teh krajev nismo prav dobro poznali, smo veliko pričakovali, a dobili še več. Presenetila nas je bujno zelena narava, mnoge zanimivosti, tišina in mir na sprehajalni, daljši varianti poti (kakih 9 km) in prijazni domačini.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Željko J.
Skupinska na mostičku
Jezero z medvedkom
Na poti okoli jezera z lokalnima vodičema
O nastanku jezera se je razgovoril nekdanji predsednik DU Kočevje
Skupinska z lokalnima vodičema
Pot okoli jezera se vije med travniki, drevjem in praprotjo ob pogledih na modro nebo
V počastitev občinskega praznika Občine Vrhnika se je v prostorih Društva upokojencev Vrhnika odvijalo meddruštveno tekmovanje v pikadu. Udeležile so se ga moške in ženske ekipe Društev Logatec, Lož, Baron Logatec, Rovte, Vrhnika in Društva invalidov Vrhnika.
Ker je bilo lepo sončno vreme, je bilo vzdušje že takoj na zboru vseh tekmovalcev prijateljsko, vedro in zabavno.
Vse navzoče je pozdravila predsednica Društva upokojencev Vrhnika in zaželela prijetno počutje in veliko športne sreče ter prijateljsko druženje.
Veselje naših ekip je bilo popolno, saj so ženske osvojile prvo mesto, moški pa tretje. Iskrene čestitke vsem udeležencem tekmovanja za osvojena mesta, Andreju in Mileni ter celotni ekipi pikada pa pohvala za odlično organizacijo in izvedbo.
Za popestritev pa je potekalo tudi tekmovanje dvojic v igri »štrbunk«. Gledalec bi mislil, da je to lahka igra, toda vrečica se meče iz razdalje osmih metrov v odprtino na klančini. Ker je odprtina majhna, pa še na klancu se nahaja, je kar težko vreči v luknjo za tri točke.
Zabavno pa je opazovati, zato so dvojice imele ves čas veliko gledalcev in navijačev.
Prvo mesto sta osvojila Dormiš Tomo in Dušica, drugo mesto Borić Nedo in Nada, oba para iz Društva upokojencev Vrhnika, tretje mesto pa ekipa Društva invalidov.
Igra je nova, a ima vedno več privržencev. Če vas zanima, se nam pridružite.
Elica, Milena, Andrej
Foto: Željko J.
Regijsko tekmovanje Osrednjeslovenske regije v pikadu
Društvo upokojencev Grosuplje je organiziralo regijsko tekmovanje v pikadu za Osrednjeslovensko pokrajino. Ženska in moška ekipa Društva upokojencev Vrhnika se vsako leto tekmovanja udeleži. Letos sta naši ekipi zasedli četrto mesto, iskrene čestitke.
Društvo upokojencev Vrhnika je dne, 8.05.2025, organiziralo drugi pomladanski izlet v letošnjem letu. Tokrat smo se odpeljali v Hrvaško Zagorje. Ogledali smo si grad Trakoščan in obiskali Muzej neandertalcev v Krapini.
Pot nas je peljala preko mejnega prehoda Obrežje v Zagreb, nato pa smo se zapeljali do Trakoščana . Tam smo si ogledali pravljični grad, biser Hrvaškega Zagorja. Očaral nas je s svojo lepoto in bogato zgodovino, ki sega v 13. stoletje. Zamenjal je več plemiških družin, najdaljše obdobje pa je bil v lasti grofov Draškovič.
Ta čudoviti grad se ponosno dviga na hribu ob slikovitem jezeru, obdan z bujnim gozdom in urejenim parkom. Urejene poti nas vodijo skozi gozd, mimo jezera, ki ponujajo čudovite razglede na sam grad. Že sam pogled nanj vzbuja občutek, kot da smo stopili v pravljico. Njihova romantična podoba s stolpiči, obrambnim zidovjem in odsevom v jezerski gladini je resnično nepozabna. Grad Trakoščan ni le lep na zunaj, temveč skriva tudi bogato notranjost. Tu so muzejske zbirke kot: originalno pohištvo, orožje, portreti in še veliko drugih dragocenih predmetov, ki pričajo o bogati kulturni dediščini. Posebej je zanimiva grajska kapela in viteška dvorana.
Nato smo se odpeljali v Krapino. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru. To je majhno mesto v severni Hrvaški, znano predvsem po izjemnem najdišču krapinskega neandertalca na Hušnjakovem brdu. Sprehod po urejenih poteh nas je vodil mimo rekonstrukcij življenja neandertalcev, njihovih bivališč in orodij. V muzeju smo si ogledali kratek film in multimedijske predstavitve, ki prikazujejo življenje in izumrtje naših davnih sorodnikov. V muzeju se nahajajo tudi originalni fosilni ostanki.
Pozno popoldne smo se vračali preko mejnega prehoda Dobovec, Rogatca, Celja, Ljubljane in v večernih urah srečno prispeli na Vrhniko.
Vabimo vse člane DU Vrhnika, da se nam kdaj pridružite, verjemite pa, da se imamo na izletih vedno lepo.
Zapis: Olga Skvarča
Foto: Olga Skvarča, Janez Cerk
Grad Trakoščan
Z vodičko pri gradu Trakoščan
Ena od soban v dvorcu
Skupinska pod gradom
Pri vhodu v muzej neandertalcev
Ogled filma o življenju pračloveka
Družina neandertalcev
Fosilni ostanki
Skupina pri velikanskemu kipu Krapinskega pračloveka
Na lep sončen dan smo se odpeljali na Gorenjsko. Po krajšem postanku v Lescah smo se odpeljali do kraja Zgornje Gorje na Bledom. Od tam smo nadaljevali peš do Poglejske cerkve, ki pravzaprav ni cerkev, ampak skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljščica pri Zgornjih Gorjah, kjer so arheologi našli človekova orodja iz starejše kamene dobe, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedeljskimi kulturami. Od tod je lep razgled na Gorje, Blejski kot, Pokljuko, Debelo peč, Rjavino, Triglav…
Poglejska cerkev je zanimiva tudi za plezalce.
Riklijeva pot se imenuje po švicarskem zdravilcu, Arnoldu Rikliju, začetniku zdraviliškega turizma pri nas, saj je s svojimi zračnimi, sončnimi in vodnimi kopelmi Bled približal svetu. Riklijev znani rek je bil: »Voda je dobra, še boljši je zrak, a najboljša je svetloba.« Klicali so ga Švajcar ali Sončni doktor. Določil in označil je več sprehajalnih poti različnih zahtevnosti.
Tudi mi smo šli po eni izmed njih po gozdnih poteh, med redkim drevjem in po cvetočih travnikih. Še posebno smo se razveselili drobnih rumenih pogačic, ki kot sončeca izstopajo iz bujno zelene trave.
Po skoraj štirih urah nenaporne poti in nezahtevne hoje smo zadovoljni zaključili naš pohod in se zahvalili vodniku Frenku za dobro izbiro in vodenje.
Naselje Boštanj se razprostira na visoki terasi nad reko Savo na njenem desnem bregu, središče sevniške občine, Sevnica, pa na levem bregu. Že od 10. stoletja dalje je to meja med Dolenjsko in Štajersko. Boštanjčani so kot Dolenjci v različnih zgodovinskih obdobjih preživeli mnogo težkih življenjskih preizkušenj, a ker so kleni, vztrajni in iznajdljivi, so svojo skupnost znali graditi v korist vseh. Z velikim spoštovanjem so se soočali s preteklostjo, gradili svojo sedanjost in pri tem niso pozabili na naravo. Mnoge generacije so se zavedale, da kraji niso le kamni, ceste, njive in zgradbe, ampak so kraji predvsem ljudje, ki znajo pri večjih odločitvah stopiti skupaj in soustvarjati tudi za skupno dobro.
Zaradi ljubezni do narave je nastala Naravoslovna pot azaleja pontica, ki ponuja obiskovalcem opazovanje azaleje ali rumenega sleča v času cvetenja, samo rastišče kot kraj miru, na poti pa so tudi table z opisi sadjarstva, čebelarstva in gozda, kot neprecenljivega bogastva, ter prikaz izkoriščanja reke Mirne, kjer se drstijo podusti, ki so jih včasih lovili z golimi rokami in jih sušili, da so imeli kaj ponuditi pri delu v vinogradih.
Na sprehodu z odličnim planinskim vodnikom, čebelarjem in poznavalcem krajevne zgodovine, običajev in razvoja kraja, Janezom Levstikom, smo spoznavali tudi zgodovino kraja, vse od srednjega veka dalje.
Na rastišču samem je predstavil rumeni sleč – to imenitno grmovnico, ki zraste dva do tri metre visoko in se konec aprila in v maju »okrasi« z obilico močno dišečih živo rumenih cvetov. Raste na svetlih krajih v gozdovih pravega kostanja, hrastov in bukve na kislih tleh ob robovih. Zelo poseben je zato, ker poznamo v Sloveniji le tri avtohtona rastišča in sicer na Gorjancih, v okolici Tržišča in v Boštanju na poti proti Gavgam. Sladko dišeči vonj nas je spremljal še nekaj časa.
Naš priznani strokovnjak, botanik, prof. dr. Tone Wraber, je o rumenem sleču med drugim zapisal:
»Zanimivo je, da sleč v gozdni senci hira, bujno pa se razraste na poseki ali odprtem gozdnem robu. Že kmalu na začetku maja se odpro cvetovi z rumenjakovo rumenim vencem, nato pa se cvetenje nadaljuje skozi ves maj. Prelep pogled… povrh vsega pa še prijetne dišave.«
Gavge se imenuje grič, od koder je zanimiv pogled na Sevnico z mogočnim gradom in z vzpetinami od Zajčje gore do najvišje Lisce. Samo ime Gavge pa priča, da so tu nekoč stale vislice…
Z vrha griča smo se po gozdni poti vračali do središča vasi, kulturnega doma z naslovom TVD Partizan, ki stoji pred nasadom stoletnih lip, kamor so umestili tudi paviljon, kjer smo si privoščili kratek odmor. Vodnik Janez in njegova žena se nista izneverila zgodbam o dobrosrčnih dolenjskih gostiteljih. Pogostila sta nas s piškoti, čebeljimi izdelki in s tekočo zadevo, ki je poleg vode najbolj znana na Dolenjskem.
Drugi del poti vodi po Gorenjem polju, ki je bilo včasih en sam sadovnjak sevniške voščenke in breskev, danes pa tam stoji velika, moderna šola in mnogo enodružinskih zelo lepo urejenih in občudovanja vrednih hiš, proti Dolenjemu Boštanju, kjer reka Mirna poskakuje po brzicah in hiti proti Savi.
Ustavili smo se še pri zadnji opisni tabli ob Mirni, ki prikazuje, kako je včasih potekal ribolov, omenja pa tudi žago na vodni pogon in prvo elektrarno.
Zadovoljni, polni energije in prelepih vtisov, smo se ustavili na kavici, se zahvalili Eličnemu učencu, vodniku Janezu, za čudovito preživeto dopoldne z njim in mu poklonili Zbornika ob deset in dvajset letnici naših pohodov, piškote v obliki brkov in knjigo Cveta Zupančiča in botanika Čarnija z naslovom Boštanj. S seboj pa smo odnesli dišeči vonj čudovite azaleje pontice, spomin na prijaznega in ustrežljivega vodiča ter urejenost kraja.
V četrtek, 24. 4. 2025, smo prostovoljke Društva upokojencev obiskale oskrbovance Doma upokojencev v enoti na Stari Vrhniki. Ogledale smo si bivalne prostore, ki so izjemno lepi. Odlična skrb zaposlenih ter lepi bivalni prostori zagotavljajo oskrbovancem dobro počutje. Dogovorile smo se tudi za naslednje srečanje.
