Kategorija: Ostalo

Sabotin (609 m n.v.) je kakor Sveta gora nekako zadnji del Dinarskega gorstva.  Nekoč enotno planoto je v davnini prerezala divja »bistra hči planin« (Gregorčič). Sabotin je tako na vzhodni in severni strani prepaden in divji svet ostrega skalovja, redkega sredozemskega, alpskega in dinarskega rastlinja, navpičnih previsnih sten proti deroči gorski lepotici, a vabljiv za vztrajne raziskovalce zgodovine in raznolike narave. Ptice tu  rade pristajajo in gnezdijo; tako beloglavi jastreb na Sabotinu rad počiva ob preletu s Cresa v Alpe, pa kačar, ki se masti s strupenimi modrasi, ki se tod sončijo v poletni pripeki.

Ob vožnji proti izhodišču smo spoznavali tudi, da je pokrajino Brda po drugi sv. vojni  prizadela razdelitev med dve državi. Večji del je sicer pripadel Sloveniji, a zaradi nedostopnosti so bili Brici dolgo odrezani od Nove Gorice. Šele izgradnja 1400 m dolge tako imenovane Osimske ceste, ki  poteka po italijanskem ozemlju, je pospešila hitrejši razvoj Goriških brd z intenzivnim sadjarstvom in vinogradništvom. . Še iz avtobusa na poti proti Gonjačam in  naprej smo opazovali nasade cvetočih marelic, obsežne vinograde, drevesa mimoz, cvetoče češnje, bele grme črnega trna in ugotavljali, da je pomlad  že v polnem zamahu preplavila Brda.

Zimzeleni smo se odločili, da delček  znamenitosti Sabotina  spoznavamo po dveh smereh in sicer  »mlajši« po robu in delu poti od Lovske koče, malo bolj »šarmantni« pa po široki cesti mimo dveh trirobih piramid do koče pod Sabotinom. Toda oboji smo videli dovolj značilnosti te pokrajine in razglede. Vsi smo se nagledali razmetanih  naselij  proti vzhodu, na rodovitna Goriška brda in Furlanijo in Julijsko krajino, oni po robu pa še globoko in zastrašujočo strugo «krasne, bistre hčere planin«, reke Soče, strmo na drugi strani reke pa Sveto goro. Bili pa smo prikrajšani zaradi oblačnosti za poglede proti Triglavu in Dolomitom. Tudi to bo prišlo še na vrsto, saj smo bili zadovoljni, da nas ni močilo.

Toda Sabotin ni znan samo po naravnih lepotah, ampak tudi po krvavih spopadih dveh sovražnih vojska zaradi grozljivega pohlepa  po zmagi in priključitvi ozemlja. V silni vročini in hudih zimah, ob pomanjkanju vode in hrane, na skalnatih, skoraj neprehodnih terenih so se vkopavali v strelske jarke, gradili kaverne in umirali številni narodi v tako imenovani soški fronti. Obe vojskujoči se sili sta žrtvovali  na sto tisoče  mladih vojaških življenj  skoraj dvajsetih narodnosti.  Na območjih Sabotina, Škabrijela in Fajtjega hriba so se bile najhujše bitke na tem delu od leta 1915 do 1917.

Po končani največji moriji 20. stoletja so Italijani na pobočjih Sabotina zgradili kar sedem trirobih piramid  in jih poimenovali piramide miru. Greben Sabotina pa je razglašen za Park miru. Narava je marsikje že prerasla globoke rane in tako prekrila najhujše znake dogodkov, a zgodovina ne pozablja. Toda žalostno je, da človeštvo prehitro pozabi in se iz zgodovine prav nič ne nauči!

Zanimivo  je tudi, da je Simon Gregorčič preroško že napovedal v svoji pesmi Soči to nepojmljivo morijo:

…«tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla, kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo!«

Mnogo tega smo Zimzeleni zvedeli, ko smo prišli na vrh Sabotina z vodnikom Bogdanom, ki nam je odstrl še pogled v kaverne in opisoval takratno težko in nečloveško  življenje mladih vojakov.

Še dobro, da je bila okrepčevalnica odprta, da smo si z vročim čajem in dišečo kavico poplaknili grenak priokus težke in krvave zgodovine. Zahvalili smo se vodniku Bogdanu in njegovi ženi za prijaznost, našima vodnikoma Jožetu in Franciju pa za skrbno in strokovno vodenje ter pomoč pri premagovanju kar težkih ovir na poti.

Zapisala: Elica Brelih

Slike: Željko, Elica

Na torek,11. marca, je bila ustanovljena pohodna skupina Vandrovke. V teh letih smo prehodile kar nekaj kilometrov in spoznale veliko stezic in različnih poti, posebno v okolici Vrhnike.

Šavrinsko gričevje nas je s svojo raznolikostjo spet zvabilo v svet, prepreden z grapami, bolj ali manj strmimi pobočji, številnimi hudourniki, terasasto urejenimi oljčniki in vinogradi, obdanimi s suhimi zidovi iz težkih plošč peščenjakov ali laporjev in s številnimi gručastimi vasmi in zaselki.

Najvišje ležeča vas v tem gričevju je  gručasta vas Pomjan, kjer so hiše stisnjene druga do druge brez reda ob prometnici. Starejše hiše, ki so grajene iz materiala, ki je bil pri roki, se počasi sesedajo vase, že na daleč pa se sveti belina novogradenj. Nekatere novejše hiše pa iz nostalgije po starem ohranjajo zunanje stene, obložene s peščenjakom.

Pomjan je bil naseljen že daleč nazaj v predrimski dobi, saj so arheologi odkrili antična gradišča starih Histrov, kasneje pa predrimsko naselbino, ki se je imenovala Pomilianum.

Ustavili smo se pri cerkvici Marijinega rojstva, v katero pa žal nismo mogli pokukati in si ogledati fresk iz 14. stoletja in ostanke glagoljaškega napisa.  Sprehodili smo se mimo cerkve sv. Jurija, ki ima visok zvonik, ločen od cerkvene zgradbe. Razgledov z vrha ni bilo zaradi megle v dolini, a smo veselo zakoračili po označeni stezi  na »Pot za srce in dušo« med številnimi terasasto urejenimi oljčniki in vinogradi. Vseskozi so nas spremljali suhi zidovi, ki jih je gradilo več generacij pridnih rok, da so preprečevali odplakovanje zemlje, za  lažjo obdelavo po ravnem  in omejevanje požarov. Mnogo kje je vednozelena ovijalka – bršljan prerasla suhi zid  ali pa se povzpela na osamljena drevesa, ker si zagotavlja oporo , in se bohoti v  oblike različnih »prikazni«. 

Tudi številni grmi lovorja dišavijo okolico, kar nakazuje bližajoče prebujanje narave in naznanja pomladi. Tiste rastline, ki so pohitele, so že v odcvetanju, mimoze počasi izgubljajo živo rumeno barvo, drobne vijolice lepšajo skromne trate, drobni zeleni mlečki izkoriščajo zavetrje kamnov, vinska trta v vinogradih je že obrezana, v oljčnikih so vidni  kupi odvečnih vej, ki bi senčili in zmanjševali pridelek oljk,  jate ptic pevk pa po grmovjih čebljajo svoje viže. Tudi mi smo kramljali o vsakodnevnih stvareh in skoraj prehitro prišli do potoka Supot, ki mora preskočiti kameno pregrado kakih osem metrov v  slapu Supot, katerega voda se izliva v Dragonjo. Imeli smo srečo, da je bil slap solidno vodnat, ob suši pa kar presahne.

Vmes smo zvedeli nekaj več o ženskah šavrinkah, ki so tovorile mleko, jajca in poljske pridelke na glavah in z oslički  v Koper in v Trst, da so prislužile nekaj denarja za preživetje številnih družin.. Pridnost, iznajdljivost in ljubezen do zemlje so bile odlike teh trdoživih žensk, da so ohranile mnoge rodove.

Danes se večina prebivalcev razkropi po službah, a oljčnikov, tudi novih nasadov,  smo videli zelo veliko, kar pomeni, da nadaljujejo tradicijo starejših generacij.

Dobro razpoloženi smo se zahvalili vodniku Jožetu, saj je bil dan bogat z informacijami, z ravno prav hoje ob veliko dobre volje in smeha.

Zapis: Elica Brelih

Slike: Olga Skvarča, Elica Brelih

Častitiljivih 100 let – Meseca februarja prvi zvončki že polepšajo naravo in naše počutje. Prostovoljke projekta Starejši za starejše pa smo v družbi predsednice Društva s šopkom cvetja in lepimi željami v imenu vseh nas polepšale praznovanje naši dolgoletni članici, gospe Frančiški Kovačič, ki je praznovala svoj 100. rojstni dan.

Častitljivih 90 let – Za 90. rojstni dan pa smo obiskale in zaželele prijetno praznovanje, veliko
zdravja in dobrega počutja naši dolgoletni članici, gospe Frančiški Pristavec.

Pripravila: Vesna Stare
Slike: Fani Al Mansour

Tokrat smo se Barjani odpravili proti morju. Ko smo prispeli do Portoroža, smo pričakovali burjo, vendar je ni bilo. Bilo je sicer oblačno vreme, kar pa nas  ni motilo. Že kar na začetku naše poti nas je čakal strm klanec, nato pa je bila pot prijetna. Kmalu smo se ustavili pod mostom železniške proge, imenovana Paranzana, ki je bila zgrajena v letih 1900 – 1902, ko so bili ti kraji del Avstro-Ogrske monarhije.

Pot smo nadaljevali navzdol proti Luciji,  med hojo in pogovori pa opazovali cvetoče grmičke mimoze, cvetočo rožmarinovo živo mejo, drevesa mandljevca in marelic ter lepe stare nasade oljk.

Ko smo prispeli do borovega gozdička, smo se malo okrepčali iz nahrbtnikov. Nato smo  nadaljevali  proti Sečoveljskim solinam in  do mogočnih kamnitih skulptur parka Forma viva. Kmalu smo prišli  do seškega škvera, kjer je veliko starih plovil, mimo ribogojnice, nato pa proti kanalu Fazan, kjer so naši fotografi napravili še nekaj posnetkov. Po poti mimo kampa Lucija smo se počasi vrnili na naše izhodišče pri avtobusni postaji Portorož in lepo zaključili naš današnji pohod.

Jožetu hvala za lep pohod, našim rojstno dnevnikom pa za dobre slaščice.

Zapisala: Cvetka

Foto: Marjetka, Stane in Andrej

Film: Stane

Ob izhodu iz avtobusa v Ankaranu smo si rekli dober dan obala. Le zakaj?! Na poti nas je že strašil rahel dež, tu pa je bila sicer visoka oblačnost, a brez burje in prijetno pomladansko.
Takoj nas je vodnik Frenk popeljal do informativne table in predstavil pot, ki se imenuje po dr. Alešu Beblerju, španskemu borcu, partizanu, politiku, diplomatu in predvsem varuhu narave in zdravega okolja.
Pot je namenjena pohodnikom, rekreativcem, skupinam in posameznikom. Je zelo razgibana, malo gor, malo dol, z mnogimi zanimivostmi, po gozdnih poteh, med oljčniki, obsežnimi vinogradi, parki, po zaselkih z ostalinami starega in mnogo novega in z razgledi po Tržaškem in Koprskem zalivu. Prav tu, v Ankaranu pa se končuje ali začenja tudi Slovenska planinska pot.
To je bila informacija za motivacijo, da smo lažje krenili malo navzgor proti vrhu Miljskega hriba. Na vsakem koraku smo opazili, da je tu že skozi široko odprta »vrata« vstopila pomlad. Kjer koli diši po rožmarinu, kukajo izza zelenja sivo modre drobne cvetke. Ne da se oceniti, ali je več tankih mesnatihiglic ali cvetnih očk.
Kjer so v zavetju pred burjo zasajeni grmiči ali drevesca dišečih mimoz, ki so v resnici srebrne akacije, je kot bi posijalo sonce – zlatorumene kroglice, ki se razpihnejo v rumeno puhasto socvetje, že na daleč opominjajo človeka, da se ustavi in se nagleda tega čudesa od januarja do marca. Srebrna akacija je sicer tropska rastlina, a na Primorskem tudi uspeva.
Prav tako se je rožnato beli mandljevec že oblekel v cvetno odevalo in vabi čebele na bogato bero. Žahtne vrtnice pa se ponosno razkazujejo v različnih barvnih odtenkih povsod v zavetrju in po vrtovih.
Tako sploh nismo utegnili pomisliti na strmino in že smo bili na vrhu, kjer kraljuje naselje Hrvatini, ki je nastalo iz več zaselkov, saj so se ljudje zaradi bližine pristanišča in delovnih mest priseljevali in senstopili s staroselci. Le novogradnje izstopajo, starejše gradnje pa počasi izginjajo, grajene iz rumenkastega peščenjaka, a zdaj so obnovljene. Natančno oko bi kje še našlo kako klopco, mizo, korito za vodo ali suhi zidec, grajen iz tega materiala.
A pogledi nas kmalu odnesejo na ladje čezoceanke, ki so zasidrane v Koprskem zalivu, pa tja, kjer se nastavlja Trst z okolico v Tržaškem zalivu.
Narava pa zna poskrbeti tudi za kontraste, kajti na neki vinski trti čaka nekaj grozdov na »velikonočno trgatev«. Je to igra narave ali človekova pozabljivost, bogvedi? Kmalu smo zapustili to pomladansko razkošje in se napotili navzdol do spomenika, izpustili pa smo Pokopališče školjk v Ankaranu, kjer je na obali ogromno školjčnih in polžkovih lupin. Strokovnjaki so jih menda našteli preko 200 različnih vrst, drugače pa jih je na deset tisoče. Za naslednji obisk.
Kako malo je treba, da je človek zadovoljen in mi smo bili. Nadihali smo se morskega zraka, uživali ob prvih pomladanskih znanilcih in bili v prijetni družbi, pa se za naša leta še prijetno sprehodili in nahodili.

Zapisala: Elica Brelih
Slike: Janez, Mira, Mojca