Kategorija: Obvestila

V soboto, 7. junija, je bilo v Pograjski graščini odprtje razstave Klekljarskega društva Polhov Gradec, ki je povezala tri na videz nezdružljive značilnosti našega območja: sir, kruh in čipke, a poudarek je bil tudi na žlahtni kapljici – na vinu. Naslov razstave je to celovito nakazoval: Čipka in okus časa, izdelano z ljubeznijo. Razstava je bila enodnevna in je bila novost med dosedanjimi klekljarskimi razstavami, ker so bile čipkam pridružene degustacije, pokušnja vina in sira, brez kruha pa seveda ne gre. Izdelke je bilo mogoče tudi kupiti. Čipke, drobni izdelki polhograjskih klekljaric, so bile domiselno pripete na darilnih vrečkah, v katerih se je skrival kruh ali pa steklenica. 
V prvem delu prireditve sta predstavnika podjetja Sirarstvo Orešnik Irena Orešnik iz Šentjošta in vinarstva Božidar Zajc iz Studenca na Dolenjskem predstavila delovanje svojega podjetja. Oba sta poudarjala izhajanje iz krajevnih posebnosti. K domačnosti razpoloženja je prispevalo tudi ubrano petje dekliškega pevskega zbora Vešče, končalo pa se je z zahvalami številnim sodelujočim. 
Zamisel, priprava in scenarij dogodka je bilo delo Mirjam Gremes, ki je del celotne prireditve vodila iz ZDA, kjer sicer živi in dela. Pri tem je bilo nepogrešljivo tudi sodelovanje podpredsednice klekljarskega društva Tatjane Trontelj. Večer je ob spretnem povezovanju Mirjam Gremes in sproščenem klepetu navzočih minil v veselem razpoloženju.

Milka Bokal

Pripis k fotografiji: S čipkami okrašene darilne vrečke na razstavi Čipka in okus časa. Foto: Mirjam Gremes.

DUDL se je tokrat z vlakom odpravil na Ptuj, v naše najstarejše mesto, ki je ljudem najbolj znano po kurentih ali korantih, kot jim še pravijo.
Potovanje je kar dolgo. Četudi se odločite za mednarodni vlak, boste v Pragerskem verjetno morali presesti na lokalnega, ki vas zapelje na obrobje   mesta. Do osrednjega trga se boste sprehodili malo naokrog, tja do Drave, kjer je prekrasen razgled na mesto in grad nad njim. Kulturne znamenitosti smo si ogledali na enem od prejšnjih izletov, tokrat smo  obiskali Kurentovo hišo in si pobližje ogledali to etnografsko posebnost.
Kakšnega izvora je kurent, morda poganskega, slovanskega, grškega ali še kako drugačnega, ne vemo. Vemo pa, da vsako leto od svečnice do pepelnice opravljajo kurenti  pohode po mestih in vaseh ter preganjajo zimo.  Poznamo  dve vrsti, vsaj pri nas: pernatega in rogatega kurenta, značilni območji zanje sta Ptujsko in Dravsko polje. Obvezna oprema vsakega koranta je kožuh, običajno iz ovčje kože,  kurentova kapa in 5 zvoncev, ki simbolizirajo pet letnih časov, poleg zime, pomladi, poletja in jeseni še čas fašenka (pustovanja) ter  ježevko.
Včasih so  bile na palici prave ježice, ki so povzročale nemalo poškodb, dandanes so prilagojene tako, da niso nevarne pri bližnjem srečanju. Ob obisku domov so domačini za udeležence skupin  po 15–20 članov pripravili hrano in pijačo, dekleta so jim podarjale robčke. Kurenti spadajo pod Unescovo zaščito, če vas o njih zanima še kaj več, si le privoščite obisk Kurentove hiše. Po ogledu kratkega filma si lahko ogledate razstavljene maske in s sodobno digitalno opremo tudi vse posebnosti, praznovanja in prireditve, na katerih sodelujejo.
Kurent v lokalnem okolju pomeni mnogo več kot le pustno šemo. Prebivalci se zavedajo, da ta dediščina, ki traja najmanj 400 let, lahko da mnogo več, ni le preostanek poganske narave , temveč tradicija pozna mnogo modrosti, ki lahko pripomorejo k izboljšanju kakovosti ne le našega življenja, temveč vsega bivajočega. Vsaj tako je zapisal doc. dr. Štefan Čelan. Ker je pripravil celovito predstavitev kurentovanja v knjižici, ki jo je izdala Zveza društev kurentov, mu moramo zaupati in verjeti. Brezplačno jo boste lahko dobili ob priliki obiska te hiše.
Mi smo si po ogledu etnografske dediščine privoščili kosilo v gostišču poleg in se potem podali še na obisk Piramide. To je še ena od posebnosti, ki jo v svoji bogati ponudbi ponuja Ptuj.
To je disko klub iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem je mogoče obujati spomine na naša mladostna leta in čas, preživet v disko klubih. Vinilke, glasba iz tistega obdobja, prostor, ki spominja na nek drug čas, ki ga je lastnik uredil skladno z možnostmi in z veliko potrpežljivosti, smislom za estetiko ter veliko ljubezni do vsega, kar nam je takratni čas omogočal. Udeleženke so se preizkusile v karaokah, morda bi med njimi opazili Tino Turner, Elvisa, našega Ota, Majdo Sepe ali Marjano Držaj. Glasba ni izgubila na priljubljenosti, le zapeljala nas je nekaj desetletij v preteklost.
Dan, nabit z novimi vtisi je minil v prijetnem vzdušju; pot nazaj v Ljubljano, seveda z vlakom, je minila hitreje kot pot na Ptuj. Drugače je bilo, veselo in težko ponovljivo.

Dragica Krašovec

V okviru občinskega praznika občine Log-Dragomer je naša Ivica Vidmar organizirala Pohod po poti vodnih virov v Dragomerju. Tokrat smo se pohoda udeležili tudi udeleženci študijskega krožka, ki smo na tečaju pridobivali razna računalniška znanja. Med drugim smo  označili vodno pot v Tišljarjevo grapo. Cilj krožka »Po poteh vodnih virov v Dragomerju s sodobno tehnologijo« je bil raziskati in označiti lokalne vodne vire ter ozaveščati o njihovem pomenu.
Pot je krožna, dolga 3,75 m, z izhodiščem pri Domu krajanov Dragomer. Obiskovalci na poti spoznajo različna vodna zajetja in naravne značilnosti območja. Na ključne točke smo postavili informativne table z QR kodami, ki omogočajo dostop do dodatnih informacij. Več podrobnosti je na voljo na uradni spletni strani  https://dudl.si/pot/tislarjeva-grapa/
Študijski krožek pod okriljem DU DL  je vodil mentor Franci Lajovic, ki je prvi del tečaja zaključil z besedami: »Ponosen sem na vse člane ŠK, saj smo skupaj odkrivali tehnologije, ki so nujno potrebne za življenje v tehnološko bogati družbi in za nas niso več » bavbav« : uporaba umetne inteligence, javni dostop do podatkov, elektronski podpis, QR kode, uporaba storitev v oblaku, spletni zemljevidi in spletne strani  ter še in še … bravo ekipa!«
V naše vrste vabimo vse znanja željne člane, da se nam pridružijo ob sredah v našem kotičku od 8:00–10:00. S seboj prinesite samo računalnik, »okna in  vrata« v svet nam na široko odpira naš mentor.

Inka Zdravković

17.–23. maj – V zgodnjih jutranjih urah smo se člani Društva upokojencev Dobrova z udobnim avtobusom odpravili do hrvaške meje, do jadranske obale, mimo Splita in Neuma v Dubrovnik. Prvi daljši postanek smo imeli za ogled starega mestnega jedra, po ogledu smo nadaljevali potovanje mimo Cavtata v Črno goro, kjer smo imeli večerjo in nočitev. Naslednji dan smo se po zajtrku z avtobusom odpeljali v Cetinje. Vožnjo smo nadaljevali  na Lovčen, kjer na 1657 metrov visokem Jezerskem vrhu stoji veličasten Njegošev mavzolej, po ogledu smo se odpeljali skozi Njegošev rojstni kraj, vasico Njeguši, do zaliva Boke Kotorske, od tam dalje pa povratek v Budvo. Tretji dan je vožnja potekala prelepi obalni cesti mimo sv. Štefana do Virpazarja in Podgorice ter čez mejni prehod v Albanijo, nato pa mimo Skadra v staro prestolnico Kruje. Popoldne prevoz v obmorsko letovišče Drač. Četrti dan smo se odpravili v prestolnico Tirano. Na prostranem trgu stoji konjeniški spomenik narodnega junaka Skenderberga. Spremljali so nas brezobličnimi in dokaj nezanimivimi bunkerji, mimo Elbasana proti Ohridskemu jezeru; čez mejni prehod v Makedonijo, mimo Struge v Ohrid. V Ohridu smo si ogledali stare znamenitosti, okrašene z prelepimi ikonostasi in bizantinskimi freskami ter vzpon na mogočno Samuelovo trdnjavo nad mestom. Popoldne vožnja ob Ohridskem jezeru do sv. Nauma, kjer smo opravili ogled starodavnega samostana z dragocenim ikonostasom in sprehod po prelepi samostanski okolici. Po zgodnjem zajtrku je potekala vožnja mimo Kičeva in Tetova v Skopje. Zadnji dan smo imeli ogled srbske prestolnice, v popoldanskih urah smo se odpravili proti domu. Vožnja po avtocesti skozi Hrvaško mimo Zagreba v Slovenijo je potekala varno, saj sta nas voznika Rok in Zdravko ves čas razvajala in skrbela, da smo se varno v poznih večernih urah vrnili domov.

Letošnje leto je za Čebelarsko društvo Borovnica praznično leto. Samo društvo praznuje 120 let delovanja, kar bomo obeležili z več dogodki. A o tem več v kakšni drugi številki. 
Društvo smo predvsem ljudje, ki to društvo sestavljamo, gradimo in plemenitimo. Na naših rednih srečanjih, ki jih imamo skoraj vsak prvi torek v mesecu, se večkrat znamo tudi poveseliti, ko kakšen član »prizna« svojo povišico v letih. Posebno slavnostno je takrat, ko gre za okroglo obletnico. Zato smo tokratni prvi torek obeležili nekoliko drugače. V pražnje uniforme oblečeni smo se odpravili k našemu Tonetu Lenarčiču na grič. Ravno dan pred tem je dopolnil 90. rojstni dan. 
Ob našem petju Slakovega Čebelarja se mu je na obrazu narisal nasmeh. »Tega lepega presenečenja pa še dolgo ne bom pozabil,« je dejal. Nazdravili smo njegovim letom in dolgemu čebelarskemu stažu. Čebelar je namreč dolgo, vse od leta 1984. Mnogi čebelarji mu zavidamo čebelarsko strateško pozicijo čebelnjaka. Je kot kralj na Betajnovi, le da v Laščah. Spomnimo, da je preletna razdalja čebele približno tri kilometre. In vse čebele, bodisi tvoje ali moje, društvene ali nedruštvene, znotraj tega radija tvorijo en velik čebelnjak. Tudi zaradi te pozitivne okoliščine – poenotene čebelarske prakse – je bil Tone – in je še – vedno uspešen čebelar. In aktiven član! Vrsto let je bil tudi član Nadzornega odbora društva. 
Enotni smo si bili, da teh 90 let kar dobro skriva, saj nas je s svojimi prigodami dodobra nasmejal. Prav tako vzdržuje dvomestno številko družin v svojem čebelnjaku, kar marsikateremu mlajšemu večkrat ne uspeva. Tudi mi vam želimo, dragi Tone, da bi v vašem čebelnjaku in srcu še dolgo medilo ter rojilo. 
Bog vas živi in s čebelarskim: Naj medi!

V mojem srcu je nemir na jesenski ta večer.
Tiho stopim sam čez prag,
grem v moj stari čebelnjak.

Kako lepo mi zašumijo, kako lepo mi zadišijo,
a v srcu mi spomin na mlade dni budijo.
Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice.
Pozabi vas nikdar ta stari čebelar.

Lojze Slak

Za ČD Borovnica Janez Mevec