Kategorija: Obvestila

  • DELOVNI ČAS POŠTE HORJUL

    DELOVNI ČAS POŠTE HORJUL

    Spoštovani,

    Obveščamo vas, da bo Pošta Horjul od 1. 6. 2025 poslovala po naslednjem delovnem času:

     

    • ponedeljek, torek, četrtek, petek: 11.00 – 14.00 ure,
    • sreda: 15.00 – 18.00 ure,
    • sobota: zaprto

     

  • Dan odprtih vrat CSD Ljubljana

    Dan odprtih vrat CSD Ljubljana

    Spoštovani,

    CSD Ljubljana vas vljudno vabi na Dan odprtih vrat, ki bo v četrtek, 22. maja 2025, od 9. do 17. ure, na Ploščadi Ajdovščina, Dalmatinova 2, Ljubljana.

    Več informacij v prilogi. 

  • Od krožka do predsednika: čebele ne trpijo brezdelnežev

    Od krožka do predsednika: čebele ne trpijo brezdelnežev

    Čebele naj ima tisti, ki ima čas, voljo in znanje

    Trenutno društvo šteje okoli 30 članov, kar je nekoliko manj od “zlatih časov” pred korono. Zakaj se je članstvo zmanjšalo, novi predsednik sicer ne ve, a zanj to ni nobena katastrofa. “Ker je smiselno, da ima čebele tisti, ki ima čas, voljo in znanje. Preletna razdalja čebele je 3 kilometre in v tej razdalji je vse kot en čebelnjak. Da bi se našel navdušenec, ki bi imel čebele zaradi določenega razloga, znanja in časa pa ne, sem kritik tega. Ker če jaz, ki imam pet čebeljih družin, ne skrbim za njih in jih ne zdravim, lahko prav mojih nekaj družin vpliva na zdravje čebel cele borovniške doline.” Seveda pa so novih članov, ki bodo marljivi kot njihove čebelice, vedno veseli. 
    Mlajših članov trenutno ni, tudi legendarni čebelarski krožek v šolskem čebelnjaku v osnovni šoli pod vodstvom mentorja Bogdana Jereba je trenutno zaradi pomanjkanja zanimanja v mirovanju. Si pa kljub temu želijo svoje znanje predajati naprej.

    Delavnice, sejem, sveta maša …
    V društvu pripravljajo dogodke za člane in druge. Za člane se približno enkrat mesečno dobijo na sestankih, organizirajo predavanja in delavnice o čebelarstvu, tehnikah, zatiranju bolezni … Udeležujejo se tudi čebelarskega sejma Apis Slovenija v marcu. Najmlajšim v vrtcu organizirajo medeni zajtrk, ko člani z različnimi rekviziti med drugim na poljuden način pripovedujejo o delu čebelarja. Udeležujejo se čistilne akcije, saj jim je narava “svetinja”. Za dobro letino se zahvalijo pri sveti maši na čast svetemu Ambrožu, zavetniku čebelarjev, in prosijo tudi za vse žive in pokojne čebelarje. “Pomembno je, da se znamo zahvaliti za letino in jo sprejmemo kakršna pač je, čeprav te večkrat popade misel, da bi moralo biti vedno več medu. Narava pač ni veleblagovnica in mi nismo njeni gospodarji, ampak samo gostje.” 
    S praporom se udeležujejo tudi občinskih proslav, z njim se poklonijo tudi pokojnim članom na pogrebih. Želijo pa biti vidni predvsem z dejavnostmi, s katerimi posredno kažejo obstoj društva. “In ko kdo želi, se nam lahko z veseljem pridruži. Nismo pa take vrste društvo, za katerega je pomembna kvantiteta, da bi na vsak način agitirali … Smo društvo s svojevrstno vizijo in poslanstvom.” Imajo tudi nekaj čebelark, a povečini je to še vedno domena moških.  

    Čebelarstvo ni kot elektrika – plus in minus
    Janez poudarja, da je za tovrstno dejavnost potrebno veliko znanja. “Večkrat se pošalim, da čebelarstvo ni kot elektrika – plus, minus in to je to, ampak je cela znanost. Mnogi pravijo, da se bi začeli s čebelarstvom ukvarjati v času upokojitve, a takrat je dobro, da že nekaj znaš in se ne začneš takrat šele učiti.” Spomladi je čebelar zelo dejaven pri čebelah. Mesec znoja in groze za čebelarja pregovorno velja prav mesec maj, ki predstavlja vrhunec razvoja čebeleje družine. Takrat moraš biti zelo veliko prisoten pri čebelah, potem pa lahko spet hladnejšo polovico leta razmišljaš, kako bi kakšno stvar izboljšal, pripoveduje. “Naj bralca to ne zavede, da je čebelarstvo projektna dejavnost. Moč čebelje družine je kapital, v katerega vlagaš skozi celo leto.”  

    Veliki čebelarski škornji
    Predsednik društva je šele dobro leto in se zaveda, da je stopil v velike čebelarske škornje. Ceni delo svojih predhodnikov in se še uči, za začetek ima vizijo le ponižno posnemati njihovo delovanje. In v čem vidi dodano vrednost, da se čebelarji združujejo v lokalno društvo? “Že to, da pridemo skupaj in ozaveščamo težave, ne glede na to, ali si začetnik ali že velik poznavalec. Pogovarjamo se, kaj je treba storiti v vsakem času, kako je z boleznimi … Mislim, da se da že s komunikacijo marsikaj narediti in izboljšati. V skupnosti je veliko boljše in lažje.” 
    Letos mineva 20 let, odkar so čebelarji obeležili 100. obletnico društva, ko so praznovali tudi s stojnico na Prazniku borovnic. Takrat so točili med in predstavljali svoje delo, kar pa je pritegnilo tudi takrat mladeniča Janeza. Odločil se je za udeležbo na čebelarskem krožku pod mentorstvom Bogdana Jereba in tako so ga k tej dejavnosti pritegnili drugi, ki so mu začeli podarjati svoje čebelje družine.  

    Čebele ne trpijo brezdelnežev
    Na vprašanje, kaj ga najbolj pri čebelah pritegne, odgovarja: “To je kot neka meditacija, biti z mislimi tu in sedaj in ne razmišljati kaj boš počel zvečer. Umiriti se moraš, ko iščeš matico in izbrati, kaj boš počel, ko stvari pridejo nepričakovane. Ne sme se ti muditi na naslednjo dejavnost, če se ti, je bolje, da k čebelam niti ne greš tisti dan. Zanimiva mi je tudi lekcija trotov, te čebele izženejo s panja proti koncu poletja, ker so svoje delo opravili. Čebele ne trpijo brezdelnežev, kar je koristen nauk tudi za družbo. Da nisi samo, da boš jemal, ampak moraš najprej tudi absorbirati, predvsem znanje, potem pa ti čebelam nekaj daš, da ti dajo nazaj.” A ni vse odvisno od njihove pridnosti in znanja, še poudari pri vprašanju o aktualnih izzivih čebelarjev in pri tem izpostavi spomladanske pozebe. “Letina je večinoma odvisna od spremenjenih okoliščin, zato velja rek, da je poezija kmetijstva čebelarstvo.” 

    Cenimo delo čebelarjev in oni svojega?
    Pa Slovenci dovolj cenimo delo čebelarjev? “Jaz bi pri tem vprašanju postavil proti vprašanje, ali čebelarji dovolj cenimo svoje delo? Tu izhaja bistvo, namreč, marsikdo po mojem mnenju prepoceni prodaja svoj med. Seveda, nimam nič proti temu, a vemo, koliko dela in truda se skriva za vsako žlico medu … Mislim, da se moramo naprej čebelarji sami sebe ceniti, pa čeprav ne delamo za denar. Moraš pa včasih malo preračunati, ali se ti splača krmiti, voziti čebele ob vseh podražitvah sladkorja in materiala, da boš kilogram medu prodal za nekaj evrov …” 
    Čeprav čebele nikoli ne govorijo, povedo veliko. Tako tudi čebelarji – s svojim delom, zgledom in tiho predanostjo. »Četudi se ne vozimo z električnimi avti, pa vseeno nekaj naredimo za naravo«, še skromno dodaja in spomni na tisti Enstienov rek, da se brez čebel tudi ostalemu svetu piše bolj slabo … Naj bodo borovniški čebelarji še naprej tihi skrbniki narave in glasniki znanja, ki ga zvesto prenašajo iz roda v rod. 120 let čebelarjenja ni le obletnica, ampak dokaz, da vztrajnost, znanje in srčnost še vedno štejejo. Naj brenči še dolgo! 

    Rok Mihevc

  • Vikend dvorskih pic

    Vikend dvorskih pic

    V soboto in nedeljo, 10. in 11. maja 2025, je pred gasilskim domom PGD Dvor ponovno potekal zdaj že tradicionalni Vikend dvorskih pic. Letos je dogodek potekal že petič zapored in tudi tokrat upravičil sloves enega najbolj priljubljenih in pričakovanih kulinaričnih dogodkov v kraju. Obiskovalci so znova množično prihajali po znamenite pice, ki slovijo po odličnem a hkrati dobrodelnem okusu za dvorske gasilce. Rezultat je presegel vsa pričakovanja – v dveh dneh so člani PGD Dvor spekli rekordnih 904 pic. 
    Vikend dvorskih pic iz leta v leto raste – leta 2021 so spekli 573 pic, leto pozneje 682, leta 2023 že 738, lani pa 802. Letos pa je številka prvič presegla 900, kar potrjuje, da dogodek postaja vse bolj uveljavljen in prepoznaven tudi širše. Pice so obiskovalci naročali vnaprej, termini – predvsem okoli nedeljskega kosila – pa so bili popolnoma zapolnjeni že teden dni pred dogodkom. Največje posamezno naročilo je obsegalo kar 16 pic, približno 15 odstotkov vseh naročil pa so organizatorji dostavili na dom. 
    Za brezhibno izvedbo prireditve je poskrbelo kar 46 prostovoljcev, ki so bili vključeni v vse faze organizacije – od priprave prizorišča, izdelave hlebčkov, peke, sprejema naročil, šanka, pomivanja in dostave, pa vse do ponedeljkovega pospravljanja. Nekateri so bili prisotni oba dneva od jutra do večera, drugi so se izmenjevali glede na razpoložljivost. V ”pekarniški” ekipi se je zvrstilo 10 različnih picopekov, ki so ob najbolj intenzivnih urah skupaj spekli tudi do 60 pic na uro, oziroma približno eno pico na minuto. 
    Poleg peke je bila vsak večer organizirana še dodatna ekipa, ki je skrbela za pripravo testa – dvanajst članov je v dveh urah izdelalo približno 400 hlebčkov testa za naslednji dan, kar je omogočilo tekočo in kakovostno pripravo pic tudi ob največji gneči. 
    Dogodek se ni začel in končal z vikendom – priprave so potekale že v četrtek s postavitvijo prizorišča, v petek je sledila priprava testa za soboto, ponedeljek pa je bil namenjen pospravljanju. 
    Zvesti obiskovalci, predani člani društva in odlična organizacija so poskrbeli, da je Vikend dvorskih pic še enkrat več pokazal, kaj pomeni skupnost in predanost. Obiskovalci so domov odhajali siti in zadovoljni, organizatorji pa so, čeprav utrujeni, vseeno zadovoljni zaključili še en uspešen kulinarično-gasilski dogodek.

    Manca Dolinar
    Foto: Klemen Zibelnik, PGD Dvor

  • Prvomajska budnica

    Prvomajska budnica

    Praznično, sončno in glasbeno obarvano jutro 1. maja je v občini Horjul minilo v znamenju tradicionalne prvomajske budnice. Že v zgodnjih jutranjih urah so se po vaseh razlegali zvoki koračnic in domačih viž, s katerimi so godbeniki godbe Dobova – Polhov Gradec skupaj s horjulskimi mažoretkami prebudili prebivalce občine ter jim pričarali praznično vzdušje. 
    Letos je bila budnica za občino Horjul še posebej pomembna – ne le zaradi jubilejne 10. budnice Godbe DPG, temveč tudi zaradi izjemne udeležbe horjulskih mažoretk, ki so z veseljem popestrile že tako živahno glasbeno karavano. Pridružili so se jim tudi najmlajši člani in članice mažoretne skupine in dokazali, da se tradicija plesa v Horjulu ohranja in prenaša na mlajše generacije. 
    Godbeniki so svojo pot začeli ob 5. uri zjutraj na Dobrovi in po Brezju kmalu prispeli v Horjul, kjer so vse od Metrela, čez center do vrtca Horjul prebujali vaščane Horjula. Ob prihodu godbe in mažoret so se na cestišču pridružili domačini in jih pozdravljali z nasmehi in ploskanjem. 
    Na Vrzdencu so godbenike in mažorete pričakali predstavniki vseh gasilskih društev Gasilske zveze Horjul in v špalirju gasilcev in prižganimi gasilskimi vozili, glasbenikom pripravili častni sprejem. Godba in mažorete so vaščane prebujale vse od kapelice do PGD Vrzdenec. 
    Po kratkem obisku so se godba in mažorete odpravili proti Šentjoštu, gasilska društva pa so s slovensko glasbo začela buditi okoliške vasi, ki godbene budnice niso bili deležni. Budnica je bila letos še posebej slovesna, saj je Godba Dobrova-Polhov Gradec praznovala jubilejnih 10 let Prvomajskih budnic. Budnici se je pridružilo rekordno število mažoretk, godbeniki so ob 10. obletnici v vsakem kraju zaigrali in zapeli prirejeno skladbo Tra ta ta, že 10 let vam godba igra!, katera je z besedilom ponazarjala jubilejno 10. budnico. V sprevodu je spredaj poleg zastav in godbenega grba, letos povorko krasila tudi tabla z napisom 10 let Prvomajske budnice. Poleg tega pa so na avtobusu viseli napisi ‘’10 let Budnic z Godbo Dobrova-Polhov Gradec”, da so lahko prebivalci že od daleč videli, da godba res prihaja. 
    Godbeniki se zahvaljujejo vsem podpornikom in ljudem dobre volje, ki so jih ob jutranjih urah pozdravili in podprli na njihovi poti.

    M. D.

    Foto: Janez Dolinar, arhiv godbe DPG

  • Jubilejna 10. Prvomajska budnica z Godbo DPG

    Jubilejna 10. Prvomajska budnica z Godbo DPG

    Dobro jutro! Godbeniki godbe Dobova-Polhov Gradec že 10 let budimo občane Dobrovske in Horjulske občine.

    Letos je bilo še posebej slovesno, nekaj posebnega. Kot smo zadnja leta navajeni, smo se ob 5. uri zjutraj zbrali na Dobrovi, poskrbeli za uniforme in inštrumente ter se odpravili na pot. No, razen tolkalec Marko, ki vsako leto zaspi ali pa ne najde uniforme.

    In odšli smo na pot. Že ob 5.20.uri so nas v Brezju pričakali veseli domačini, ki so nam ob našem zgodnjem prihodu veselo mahali in ploskali. Vse od Brezja do Vrzdenca nas je letos spremljala tudi STA in posnela vsako naše bujenje. Brezje je res nekaj posebnega. Prva jutranja postaja, kjer nas zadnja leta pričakajo s posebno popotnico. Na naše uniforme si godbeniki in mažorete nadenemo nageljčke s trakom slovenske trobojnice in letos še s številko 10, ki prikazuje jubilejno, 10. Prvomajsko budnico. Hvala vam dragi Brezn’čani za tako lep sprejem, čudovite sendviče in seveda vsakoletne nageljčke. Naprej smo se odpravili v Horjul, kjer so se nam pridružile Horjulske mažoretke. Horjulska cesta je bila polna kot še nikoli – velika skupina godbenikov in velika skupina mažoret. Poleg starejših mažoret, se je na Budnici skozi sosednjo občino pridružil tudi podmladek horjulskih mažoret.

    V Horjulu smo zbujali ljudi vse od Metrela do vrtca Horjul, nato pa se odpravili na Vrzdenec, kjer so nas pričakala vsa gasilska društva Gasilske zveze Horjul. V špalirju ob cesti in lučkah na gasilskih avtomobilih so sprejeli naš mimohod, ki je segal od kapelice pa vse tja do PGD Vrzdenec. Tam smo zaigrali še par skladb, posneli izjave in se odpravili naprej. Godba in mažorete v Šentjošt, gasilci pa s svojimi vozili po vaseh, kjer so s slovensko glasbo zbujali vaščane, ki godbene budnice niso bili deležni. Naš šofer Vinko nas je hitro pripeljal okoli ovinkov do Šentjošta, kjer smo zbudili Šentjoščane, se posladkali s slastnimi pistacijevimi kolački ter drugo pogostitvijo in že krenili na pot, naprej v Polhov Gradec. V Polhovem Gradcu so nas Polhograjci pričakali pri avtobusni postaji, nekaj smo jim še zaigrali in naprej na pot krenili proti Gabrju, sedežu godbe. Letos smo v Gabrju ubrali drugo pot. Od Preka na Šujici pa vse tja do kmetije Pr’Zel. Edina postojanka v vseh desetih letih, kjer smo že pred začetkom budnice imeli pogostitev in nato še na koncu. Budnico skozi Gabrje je pozdravil tudi Jože Potrebuješ, pr’ Zel pa smo zaigrali še nekaj domačih in sledila je seveda pogostitev, ker danes ”sploh še nismo jedli”. Hvala za pogostitev. 

    Hruševo-Selo smo obiskali prvič, spalno naselje sicer nismo budili najbolj uspešno, a vendar hvala vsakemu, ki nas je pozdravil na naši poti. Le nekaj metrov stran smo se ustavili na Šujici, kjer smo kot vsako leto prebivalce pozdravili mimo lipe pa vse tja do glavne ceste, kjer tradicionalno zaigramo Kuža pazi. Pot nas je vodila naprej na Dobrovo, kjer smo zaigrali župniku Janezu Kvaterniku in se naprej na pot podali skozi Dobrovo do PGD Dobrova, kjer so nas pričakali Dobrovčani, Predsednik Krajevne skupnosti Dobrova, gospod Marjana Pograjc, župan občine Dobrova-Polhov Gradec, gospod Jure Dolinar, gasilci in gasilke PGD Dobrova, upokojenci in drugi navzoči, ljubitelji godbe. Po nekaj pesmih in nagovorih se je spodobilo tudi nekaj pojesti, ker smo že cel dan ”stradali”. Nekaj sladkega, slanega, sok ali pivo in odšli smo naprej. Najboljše pa je seveda na koncu. V Podsmreki se pred bujenjem vedno z avtobusom odpravimo mimo PGD Podsmreka, preverimo koliko je ljudi prišlo in se potem pripravimo na naaajboljši del. Vsako leto nas presenetijo. Ko že misliš, da ne bo prišlo več ljudi, jih pride še več in več. Letos zopet preko 100! Če bi šteli, bi gotovo zopet podrli rekord. Z največjim veseljem smo ob 11.uri in malo zamude zaigrali Šmarčanom in drugim prijateljem, ki so nas že nestrpno čakali na žgočem soncu. Še nekaj skladb na mestu, kolono vozil proti morju smo tudi letos zaustavili, in sledilo je prijetno druženje z gasilci ter drugimi vaščani in obiskovalci. Hvala vam dragi gasilci in prijatelji godbe, zopet ste nas presenetili, nam pripravili okusen golaž s kruhom in pijačo po želji. Verjemite, da se k vam res radi vračamo. Ne vem, če si vi, bralci, sploh predstavljate kako izgledajo postaje budnice. Povsod igramo in so ljudje izredno veseli našega prihoda, a v Podsmreki se že nekaj ur prej vrti glasba, ob našem prihodu nas preko mikrofona pozdravijo in napovejo že od daleč, nato se nam zahvalijo, med malico pa so letos četrt ure igrali še zvonovi na cerkvi sv. Martina. Vsesplošni Šmarski dogodek, ki ga nobeno leto ni vredno zamuditi.

    Po vsem lepem pa smo se godbeniki veselo odpravili še na privat zabavo k našemu mecenu Janetu na Komanijo, kjer že vseh 10 let zaključujemo naše Prvomajske budnice. Najprej nas postrežejo z okusnimi jedmi z žara, nadaljujejo pa s sladkimi dobrotami ob spremljavi odlične slovenske glasbe. Naša končna postaja ni le privat godbeno druženje, vendar tudi druženje glasbenikov, prijateljev in znancev ob dobri glasbi. Letos ob 10. obletnici pa so nas še posebej presenetili, saj so nam podarili torto s pentljo v barvah godbe z napisom 10 let godbe pod kozolcem. Iskrena hvala družini Jarc za vso požrtvovalno delo vsak prvi maj, ko nas tako prijazno gostite z vsem možnim – od izvrstne in raznolike hrane in vse tja do glasbe in druženja. Kot se spodobi, smo na druženju ostali še do večernih ur.

    Na Komaniji smo našemu mecenu Janetu in našemu šoferju Vinkotu, obema za 10 let zvestega sodelovanja in pomoči, podarili zahvalo, ki ju bo še dolgo spominjala na naše lepe skupno preživete dni in spodbujala k temu, da se vidimo tudi prihodnje leto.

    Na letošnji budnici pa je bilo tudi nekaj novosti. V sosednji občini Horjul se nam je pridružilo rekordno število mažoretk, godbeniki pa smo ob 10. obletnici v vsakem kraju zaigrali in zapeli prirejeno skladbo Tra ta ta, že 10 let vam godba igra!, katera je z besedilom ponazarjala našo jubilejno 10. budnico. V sprevodu je spredaj poleg zastav in godbenega grba, letos povorko krasila tudi tabla z napisom 10 let Prvomajske budnice.  Poleg tega ste na avtobusu lahko opazili napise ‘’10 let Budnic z Godbo Dobrova-Polhov Gradec”, nenazadnje pa smo imeli najlepše vreme v vseh desetih letih in obiskalo nas je največ ljudi do sedaj.

    Iskrena hvala tudi vsem vam, dragi občani, občanke in godbeni prijatelji. Vsem, ki ste nas z veseljem gostili, nas tudi drugače podprli na naši poti in nas ob zgodnih jutranjih urah pričakali v različnih vaseh. Godbeniki smo izjemno hvaležni za vaš doprinos k naši skupnosti in vsej podpori, ki nam jo dajete. In naj zaključim v stilu zadnjega verza letošnje himne – Tra ta ta:  Hvala za vse, pridemo še, naprej, juhej, Tra ta ta!

    Se vidimo prihodnje leto, že na tradicionalni 11. Prvomajski budnici!

     

    M.D.

    Foto: Janez Dolinar, arhiv godbe DPG

  • Predstavitev instrumentov učencem OŠ Dobrova in Polhov Gradec

    Predstavitev instrumentov učencem OŠ Dobrova in Polhov Gradec

    V ponedeljek, 12. maja, in torek, 13. maja 2025, je na osnovnih šolah Dobrova in Polhov Gradec potekala glasbena predstavitev instrumentov, namenjena učencem od 1. do 3. razreda. Namen dogodka je bil približati glasbo najmlajšim in jih navdušiti nad igranjem instrumenta. 
    Na OŠ Dobrova so se otrokom predstavili učenke in učenci domače šole, ki obiskujejo pouk kljunaste flavte, prečne flavte, klarineta in saksofona. Svoje znanje so mlajšim sošolcem prikazali s krajšimi nastopi in preprostimi razlagami o delovanju posameznih glasbil. Učitelj Matej Rihter je dogodek popestril s predstavitvijo trobil, pri čemer je otrokom na zabaven način približal zvoke različnih trobent. 
    V torek so podobno predstavitev doživeli tudi učenci OŠ Polhov Gradec. Tokrat so imeli priložnost prisluhniti inštrumentom iz družin pihal, trobil in godal. Ob glasbi so učenci radovedno spremljali nastope starejših vrstnikov ter spoznavali različne zvoke in oblike glasbil. 
    Otroci so z zanimanjem spremljali predstavitve, mnogi pa so že izrazili željo po igranju instrumenta in se veselijo vpisa v Glasbeno šolo Emil Adamič. Septembra pa gre zares.

    M. D.

     

  • Ko otrok potrebuje več kot le učno pomoč

    Ko otrok potrebuje več kot le učno pomoč

    V Lokalu na avtobusni postaji Polhov Gradec se je 8. maja odvilo srečanje, posvečeno otrokom, ki na svoji poti potrebujejo nekaj več podpore, razumevanja in sprejetosti. V družbi strokovnjakov in staršev smo odprli prostor za pogovor o tem, kako lahko skupaj ustvarimo okolje, kjer se otroci z učnimi, čustvenimi ali vedenjskimi izzivi počutijo varno in sprejeto.
    Predstavili smo program MOST, ki otrokom ne obljublja čudežev, temveč ponuja to, kar najbolj potrebujejo – odnos, zaupanje in občutek, da so videni. To ni le pomoč pri učenju, temveč celosten pristop, ki otroka postavlja v središče. V varnem prostoru lahko otrok zadiha, se uči brez strahu in začne verjeti vase – in prav tam se začne prava sprememba. 
    Za programom stojita dve predani strokovnjakinji: Jasmina Šverko, specialna in rehabilitacijska pedagoginja, ter Bogdana Mikša, socialna pedagoginja in specialistka zakonske in družinske terapije. Njuno delo temelji na sodelovanju, povezovanju in celostnem pristopu, ki vključuje tako otrokove učne kot čustvene potrebe. Znanje in sočutje se tukaj srečata – ne v tekmi s časom, temveč v ritmu, ki ga narekuje otrok. 
    Otroci v programu pridobivajo socialne veščine skozi igro, ustvarjalnost in sodelovanje. Učijo se reševati konflikte, izražati čustva in razvijati empatijo. Najpomembnejše pa je, da v manjših skupinah začutijo pripadnost – da niso sami. 
    Izkušnje kažejo, da otroci, ki so deležni takšne podpore, bolj z veseljem hodijo v šolo, se lažje povezujejo z vrstniki in z večjo gotovostjo stopajo po svoji poti. Ne gre le za šolski uspeh – gre za notranjo moč, ki jo otrok začne graditi, ko verjame, da je vreden tak, kot je. 
    MOST je več kot program. Je simbol povezovanja – med otrokom in staršem, šolo in družino, težavo in rešitvijo. Predvsem pa je most odnosa – tistega temelja, na katerem otrok lahko raste. 
    Zavedamo se, da odločitev za pomoč ni lahka. Za starše je to pogosto korak poguma – priznati, da otrok potrebuje nekaj več in si to upati poiskati. A prav vsak otrok si zasluži priložnost, da razvije svoj potencial, in vsak starš zasluži podporo na tej poti. 
    Naša vrata so odprta. Ne obljubljamo lahke poti, a ponujamo spremljanje. Skupaj, z razumevanjem, strokovnostjo in srčnostjo – za otroke, ki potrebujejo več danes, da bodo močnejši jutri.

    Jasmina Šverko in Bogdana Mikša

  • Pohod Bela cerkev–Vinji vrh

    Pohod Bela cerkev–Vinji vrh

    V torek, 6. 5. 2025, smo se pohodniki DU Dobrova odpravili v deževnem vremenu na pohod na Vinji vrh v bližini Šmarjeških Toplic. Najprej smo se ustavili v vasi Bela Cerkev in si ogledali tamkajšnjo cerkev t. i. belo cerkev. Župnik Jože Nemanič nam je povedal nekaj zanimivosti o tej lepi cerkvi. Nato smo se odpravili po dokaj strmi, razgledni poti med vinogradi na Mali Vinji vrh, kjer je na viš. 360 m  cerkev sv. Janeza Krstnika. Tu nas je ponovno pričakal župnik Jože Nemanič in nam povedal nekaj zanimivosti iz teh krajev. Ob slovesu so se mu naši pevci zahvalili z ubranim petjem. Ob nekoliko okrnjenem razgledu smo si privoščili malico in nato smo odšli po razgledni panoramski cesti  še na Veliki Vinji vrh s cerkvijo sv. Jožefa. Po krajšem počitku smo se spustili po gozdnih poteh. Celotna pot je t. i. arheološka pot, ki je dolga 8 km, s številnimi informativnimi tablami, ki pričajo, da so tukaj živeli ljudje že pred nekaj tisočletji. Po končanem pohodu smo se odpeljali še mimo Šmarjete do Klevevža. To je lepa naravna znamenitost – izvir tople vode z bazenčkom ima 25 stopinj Celzija. Voda v bazenu je zelo čista in nekatere je celo premamila za kopanje v njej. Sama soteska je znana po številnih slapovih, brzicah in tolmunih. V soteski sta tudi dve kraški jami z netopirji, v eni je celo topla voda. Pred bazenom je lepo obnovljen grajski mlin, ki pa ni za ogled. Na griču so razvaline gradu Klevevž iz 13. stol. Na koncu smo se odpeljali do Družinske vasi na kosilo v gostišče Domen. Kljub oblačnemu vremenu smo se imeli lepo.

    Besedilo: Vine Marinko
    Fotografije: Vinko Kuder

     

     

     

  • 30 let Gasilske zveze Dolomiti

    30 let Gasilske zveze Dolomiti

    Povezovanje gasilskih društev v gasilske zveze se je začelo leta 1955, ko so je bilo na območjih takratnih občin ustanovljenih 60 občinskih gasilskih zvez. Taka organiziranost gasilske organizacije je trajala vse do leta 1995. 
    Ko je leta 1994 prišlo do reorganizacije lokalne samouprave, je posledično leto kasneje prišlo tudi do reorganizacije gasilstva. Iz takratne Občinske gasilske zveze Ljubljana–Vič–Rudnik je bilo leta 1995 ustanovljeno 10 novih gasilskih zvez, med njimi tudi Gasilska zveza Dolomiti, ki v letošnjem letu praznuje 30-letnico delovanja. V Gasilsko zvezo Dolomiti je včlanjenih 10 prostovoljnih gasilskih društvih z nekaj več kot 1450 člani. Glavna naloga gasilske zveze je usklajen razvoj in opremljenost gasilskih enot, skrb za strokovno usposobljenost gasilcev, organizirano delo z mladimi ter preventivna in operativna dejavnost svojih članov.
    Praznovanje 30-letnice delovanja smo pričeli v soboto, 3. maja, z veliko medobčinsko vajo na Butajnovi, na objektu proizvodnih prostorov podjetja Celarec d.o.o., ki se ukvarja s predelavo lesa. Vaja je simulirala izbruh požara v obratu, kjer je zaradi pregretja ležaja zagorelo v pritličju objekta. Ogenj se je razširil po obratu in v silos, kar je povzročilo hitro stopnjevanje požarne ogroženosti.
    Scenarij vaje je vključeval prisotnost dizelskega goriva, več oseb v objektu, nevarnost eksplozij in širjenja požara na sosednje objekte in gozd. Po prihodu prvih enot PGD Butajnova–Planina in PGD Šentjošt je vodja intervencije ocenil razmere in aktiviral še vsa ostala gasilska društva Gasilske zveze Dolomiti in bližnja društva sosednjih gasilskih zvez. Skupaj je na vaji sodelovalo 122 gasilcev iz 13 gasilskih društev in 21 gasilskimi vozili. V prvi fazi smo izvedli notranje napade in iskanje pogrešane osebe, z zunanjimi napadi pa smo varovali sosednje objekte. Ekipi tehničnih reševalcev pa sta poskrbeli za poškodovanca pod viličarjem in soseda, ki se je nadihal dima. Zaradi razsežnosti požara se je ta razširil še v bližnji gozd, kamor so bili razporejeni gasilci večih gasilskih društev.
    Vaja je vključevala tudi nepričakovane zaplete. Med gašenjem je eden izmed gasilcev  padel po strmem pobočju in si poškodoval nogo. Posredovala je ekipa za vrvno tehniko, ki je poškodovanega gasilca rešila in predala reševalcem.
    Po zaključku vaje je sledila analiza, kjer je bilo ugotovljeno, da se je štabno vodenje vaje izkazalo za zelo dobro odločitev, vsi udeleženci so pokazali veliko znanja in usklajenega medsebojnega sodelovanja.

    Slovesnost smo nadaljevali s slavnostno akademijo v petek, 9. maja, na Črnem vrhu, kjer so naše praznovanje s svojim obiskom počastili član Poveljstva Gasilske zveze Slovenije Simon Černe, predstavnik Gasilske zveze regije Ljubljana Jože Janež, župan in podžupanja Občine Dobrova – Polhov Gradec Jure Dolinar in Ana Oblak in predstavniki sosednjih gasilskih zvez. Po zapeti državni in gasilski himni je prisotne nagovoril predsednik Gasilske zveze Dolomiti Franc Zibelnik in v nadaljevanju predstavil delo gasilske zveze v teh 30 letih. V svojem nagovoru je izpostavil dolgo tradicijo gasilstva v Sloveniji, zato ne preseneča dejstvo, da ima poklic gasilca kar 95 % podporo prebivalstva. V nadaljevanju predstavitve je izpostavil nekaj uspehov na tekmovalnem področju, kjer so na državnih tekmovanjih 4 ekipe tudi zmagale, leta 2013 pa so nas člani PGD Šentjošt zastopali na gasilski olimpijadi v Franciji. Veseli dejstvo, da se vsako leto povečuje članstvo v naših društvih. Veliko je mladih, pa tudi članice so v društvih zelo aktivne. Veliko časa gasilci namenjamo izobraževanju, saj je v današnjih časih znanje zelo pomembno, saj intervencije postajalo vedno bolj zahtevne, saj je v zadnjih letih samega gašenja zelo malo, povečuje pa se število tehničnih intervencij. V zadnjih dvajsetih letih smo obnovili vozni park, tako imamo sedaj moderna, predvsem pa varna gasilska vozila z veliko opremo, ki jo potrebujemo na intervencijah. Ob koncu svojega nagovora se je zahvalil tako občini kot vsem dosedanjim županom, ki se zavedajo, da smo gasilci glavni steber zaščite in reševanja v občini.
    V nadaljevanju nas je nagovoril tudi župan Občine Dobrova – Polhov Gradec Jure Dolinar, ki je izpostavil da je Gasilska zveza Dolomiti močan steber naše lokalne skupnosti ter dodal, da so gasilci vedno pripravljeni priskočiti na pomoč – ne glede na čas, vreme ali okoliščine. V imenu občine se je vsem iskreno zahvalil za pogum, srčnost in požrtvovalnost ter Gasilski zvezi Dolomiti ob tem izročil občinsko priznanje.
    Kot zadnji je na oder stopil slavnostni govornik član Poveljstva Gasilske zveze Slovenije Simon Černe, ki je prav tako izpostavil pomembnost gasilstva v družbi ter se vsem gasilcem, ki svoj prosti čas namenjajo pomoči drugim, zahvalil za njihovo prizadevnost.
    Po končanih nagovorih so za glasbeni vložek poskrbele pevke domačega otroškega in mladinskega pevskega zbora. V nadaljevanju pa so bile v znak sodelovanja podeljene zahvale vsem gasilskim društvom, sosednjim gasilskim zvezam in občini. Zaslužnim članom so bile podeljene srebrne in zlate plakate Gasilske zveze Dolomiti. Ob koncu pa sta bili podeljeni še dve priznanji Gasilske zveze Dolomiti za posebne zasluge in sicer Filipu Božnarju za uspešno vodenje operative v zadnjih dveh mandatih in Klemnu Zibelniku za dosežene uspehe na tekmovalnem področju.

    Klemen Zibelnik, GZ Dolomiti