Kljub nič kaj obetavni vremenski napovedi smo se v sredo, 7. maja, zbrali v DU Log z namenom generalnega čiščenja notranjih prostorov in okolice. Tokrat se je na vabilo odzvalo 18 članov. Uvod ob obvezni jutranji kavici in čaju je bil konstruktiven: razdelili smo si delo in se brez nepotrebnega posedanja podali v akcijo. Branka, Joži, Irma, Igor in Marko so se spopadli s čiščenjem tlakovanega dela dvorišča, Drago je urejal vrt, Marjeta in Irena pa sta opleli nasad s trajnicami med škarpniki. Andrej K. in Zlatko sta obrezala lovorikovce na vrtu in okoli njih počistila. Rafka je poskrbela za zunanjo lopo in pripravila prostor za poznejšo malico. Del notranjih prostorov je predhodno uredil že Drago – prepleskal je vetrolov in predprostor ter pobarval radiator in dovodne cevi. Čiščenje v teh prostorih sta nato opravila Tone in Sonja, medtem ko sva z Janki čistili v društvenem prostoru. Tone je »prepodil« pajke pod ostrešjem pred vhodom, očistili smo okna, slike na stenah, osvežili stole, omare, kuhinjsko nišo in pomili tla. Svežino prostorov so poudarile tudi oprane zavese, za kar sem poskrbela sama. Pestro je bilo tudi na podstrešju. Tam se je Tone lotil pajkov, Andrej J., Marjan in Miha pa so začeli z novo napeljavo za razsvetljavo. Kuhinjska niša je dobila novo osvetlitev pod omaricami. Žal je nekaj zaključnih del ostalo nedokončanih zaradi izpada elektrike. Na srečo so se vremenoslovci tokrat zmotili in napovedanega dežja ni bilo. Po opravljenem delu je bil tako čas tudi za zabavo. Končno je prišla na vrsto igra štrbunk, ob kateri se je razvnelo kar nekaj naših članov. Ob bolj ali manj uspešnem ciljanju smo se zabavali vsi – tako igralci kot gledalci. Malo pred dvanajsto uro je omamen vonj naznanil zasluženo malico. Tudi tokrat je zanjo poskrbela Viktorija, ki nam je skuhala »vrhunski« golaž s polento. Za piko na i pa nam je Rafka postregla s pehtranovo potico. Da je bila »celota zaokrožena«, smo si ob prijetnem klepetu privoščili še zasluženo kavico in kozarček rujnega. Tokratna, delovna čajanka je bila zadnja pred poletjem, a je pred nami še kar nekaj prijetnih druženj, na katerih se bomo srečevali vse do jeseni, ko se ponovno snidemo ob zagotovo zanimivi predstavitvi. Hvala vsem, ki ste prispevali k uspešni izvedbi akcije, vsem članom DU Log pa želim lepo, ne preveč muhasto poletje.
Nekaj let je že minilo od zadnjega godbenega izleta v tujino, takrat smo se iz Bosne vrnili le nekaj dni pred hudimi poplavami v Bihaću. Godba z zaledjem pa se je letos podala na avstrijsko Koroško. V želji, da bi obiskali zamejske Slovence, smo se godbeniki podali na izlet v Celovec, Beljak in okolico. Ob ne precej zgodnji 6. uri zjutraj smo se podali na pot. Čez Ljubelj vse do prve destinacije. Manjša skupinica godbe se je nadobudno podala v prvo, precej zanimivo postojanko – na zajtrk v pivovarno, a ne dobesedno. Najprej nismo našli vhoda, nato pa je pred nami na veliko pisalo ”Spomladanski sejem” in nasmehnilo se nam je: ”O, imamo nov nastop!”. Pa če se vrnemo nazaj k začetku. Po ogledu vsake malenkosti v trgovini nas je nemško govoreči gospod popeljal čez celotno proizvodnjo pivovarne Hirter. V Avstriji imajo le dve svoji pivovarni in ena izmed njih je prav v Hirtu. Na prvi pogled velika pivovarna z zanimivo proizvodnjo, ki pa je že v evropskem merilu izjemno majhna. Med našim pohajkovanjem po proizvodnji nefiltriranega avstrijskega piva pa so se ostali godbeniki in starši odpravili na ogled gradnje gradu na star način. V bližini Hirta so se domačini pred leti odločili, da bodo na star način s starimi pripomočki in svojimi rokami zgradili grad. Godbeniki so vsakega delavca do potankosti analizirali in sedaj imajo že načrt, kako bodo začeli z gradnjo godbenega gradu na Dobrovi. Minilo je nekaj ur in godbeniki gradbeniki so prišli nazaj v Hirt, kjer smo vsi skupaj kot presenečenje zaigrali Avstrijcem na Spomladanskem sejmu. Potem se nam je seveda že mudilo, saj je bil pred nami še cel pester dan. Ogledali smo si vojvodski prestol in se odpravili na Grad Ostrovica. Grad kot iz filma na 160 m visoki apnenčasti skalni vzpetini. Peš smo šli gor, vaja za Triglav. Podali smo se skozi vseh 14 vrat, ki so onemogočala dostop nasprotnikom do gradu. Na gradu smo si ogledali stare tope, viteško opremo, sulice in vse, kar je spadalo zraven. Krajši počitek in noge so bile ogrete za športno nadaljevanje dneva. Sledila ni sicer hoja na Triglav – ta pride avgusta – temveč godbeno tekmovanje za godbenega prvaka v nogogolfu tj. golf z nogo. Za žogo in med kapljicami dežja smo tekli po trasi in poskušali nabrati čim manj točk in strelov v luknje. Na koncu je naziv naj godbenica v nogogolfu dobila saksofonistka Frida, naj godbenik v nogogolfu klarinetist Anže in naj senior godbenik v nogogolfu bas klarinetist in fotograf Janez. Sklep: očitno so pihalci veliko bolje fizično pripravljeni za športne aktivnosti kot druge sekcije. Naprej smo se podali na Pyramidenkogel, si ogledali razgled in dan zaključili v prečudovitem hostlu ob Vrbskem jezeru. Naslednji, drugi dan smo se zbudili ob najlepšem pogledu na jezero, ki nas je od sob ločil le nekaj korakov. Po zgodnjem zajtrku smo se podali v Dobrlo vas, kjer smo sodelovali pri dvojezični (nemško-slovenski) sveti maši. Že med mašo so nas župljani pospremili z bučnim aplavzom, po sveti maši pa smo zaigrali še nekaj slovenskih skladb in se na povabilo župnika odpravili v sosednjo kavarno, kjer si je lahko vsak godbenik in starš izbral svojo tortico in pijačo. Izredno gostoljubni župnik Janez Tratar s solzami v očeh se nam je zahvalil za naše sodelovanje in seveda povabil, naj še kdaj pridemo. Z veseljem, siti in polni dobrih sladkih tortic smo se odpravili k izredno priljubljeni proizvodnji slovenskih harmonik. Obiskali smo družino Rutar, proizvodnjo Original harmonik Rutar, kjer nas je sprejel gospod Aleks Rutar, sin pokojnega Jožkota Rutarja, začetnika harmonik Rutar. Aleks nam je pokazal kako se harmonika izdela, ogledali smo si lahko različne vrste harmonik, prostore za izdelavo in čisto prvo harmoniko, ki jo je izdelal njegov oče. Pred njegovo hišo smo seveda prišli v stilu – s korakanjem in slovensko zastavo, enak pa je bil tudi odhod. Po kratkem a prijetnem slovenskem druženju z Aleksom, smo se odpravili proti Osojskem jezeru, kjer se je starejši del godbe odpravil na dvourno vožnjo z ladjico, mlajša generacija pa je obiskala adrenalinski park. Čeprav je adrenalinski park res nekaj posebnega, ne doživiš vsak dan, da v Avstriji na ladjici nekdo igra slovensko glasbo. Naši godbeniki in starši so s harmoniko in baritonom vse navzoče zabavali z znanimi slovenskimi melodijami, razvila pa se je prava veselica s plesom in petjem. Po končani vožnji smo se vsi skupaj srečali v adrenalinskem parku. Mlajša generacija je še vedno premagovala ovire na višini, starejši pa so se raje odpravili na manj zahtevne adrenalinske poti. S hvaležnostjo smo dan zaključili na sladoledu ob Osojskem jezeru, kjer je bila večina godbenikov še vedno pod vtisi jutranje maše in si izbrala okus sladoleda ”Hallelujah”.
Na vrsti je že tretji, zadnji dan. Res škoda, pa vse skupaj je tako hitro minilo. Po družabnem večeru in večernem kopanju v bazenu smo lahko zjutraj spali malo dlje. No, razen tisti, ki so se ob zgodnjih jutranjih urah odpravili na jutranje bujenje v Vrbsko jezero, ki je merilo malo več kot 10 stopinj Celzija. Zadnji, obilen zajtrk, kovčki, vsa oprema in na pot. Prva postojanka zadnjega dne je bila zopet na gradu, vendar ne istem. Odpravili smo se na bližnji grad, kjer smo si ogledali predstavo ptic ujed. Sledilo je slastno kosilo, nato pa ogled muzeja ebordov v centru Celovca. Gospod Gert Prix, lastnik in ustanovitelj muzeja, mimogrede znan avstrijski glasbenik, nam je predstavil njegovo izjemno bogato zbirko klaviatur in instrumentov s tipkami. Na naključnih 10 je tudi zaigral in nam privabil nasmeh na obraz. Matematik in glasbenik Prix je od leta 1987 do danes zbral že preko 2100 elektronskih klaviatur in instrumentov s tipkami. V muzeju si niti dve klaviaturi nista enaki. Vsaka je nekaj posebnega – ena deluje s pomočjo glasu, spet druga je že tehnološko napredna, a precej zakomplicirana. Spet tretja se odziva na bližnje dražljaje, četrta pa ima dodatne tipke, ki služijo namesto dodatnih registrov. V največjem tovrstnem muzeju na svetu je za konec zaigral še naš godbenik Marko, nato pa smo se odpravili naprej. Spet smo se razdelili v dve skupini – mlajši so odšli v trampolin park, starejši na sprehod po Celovcu. Dan smo zaključili na ekološki kmetiji Šlibar v Kovorju pri Tržiču, kjer smo nekako zaključili svoj izlet, ki se ga bomo z veseljem še dolgo spominjali. Zagotovo najboljši izlet do sedaj – z mislimi pa že strmimo naprej, v prihodnje leto. Kam se bomo odpravili takrat? Pustimo se presenetiti.
Breginjski kot je sestavni del kulturnega prostora Beneške Slovenije. Leta 1976 je v mesecu maju Breginj in okoliške vasi prizadel močan potres z magnitudo 6.5. 15.septembra istega leta je nov sunek z magnitudo 6,1 porušil vse. Globina žarišča je bila med 10 in 15 km. Na slovenskem območju kljub temu, da je bilo porušeno vse, ni bilo smrtnih žrtev. V Italiji te sreče niso imeli, saj je potres terjal 987 življenj. Od nekdaj slikovite vasi je ostal ohranjen le del stavb v starem jedru. Na tem mestu so v prenovljenih – identičnih zgradbah uredili muzejsko razstavo. Hiše, ki so bile grajene v Breginju v letih okrog 1700, so bile iz gorljivih lesenih materialov. Bile so grajene tako, da so imele samo okvirje, ki so jih povezovali z naslednjo stavbo. Bile so polkrožne oblike. Do sedaj se je ohranilo okoli 20 tovrstnih objektov. Centralnega ogrevanja v teh hišah ni bilo Imeli so štedilnik na drva in krušno peč, ki so jo zakurili samo ob praznikih, ko so pekli kruh. Po potresu so v Breginju ostali vsi prebivalci. Izseljevanje ni bilo potrebno, saj je država hitro priskočila na pomoč. Za božič istega leta so že bile urejene nove montažne hiše. Leta 1994 je bilo ustanovljeno kulturno društvo, z namenom ohranjanja kulturne dediščine. Vodenje društva je kasneje prevzel Tolminski muzej, ki je bil nekoč del Goriškega muzeja. Vredna ogleda je zanimiva župnijska cerkev Sv.Nikolaja s samostojno stoječim zvonikom.
Članice smo si ogledale tudi muzejsko zbirko Mazora. Začetki zbirke segajo v 80.leta prejšnjega stoletja, ko sta Marta in Valentin Mazora, ki je bil dolgoletni vaški kovač, začela z zbiranjem še ohranjenih predmetov, kasneje pa tudi zapuščine 1. in 2. svetovne vojne. V 90.tih letih se jima je pridružil še sin Zdravko, ki se je povezal z društvi zbiralcev starin. Zbirka je razdeljena v tri vsebinske sklope. Osrednji del je namenjen predstavitvi vojaške in politične zgodovine. V drugem delu je prikazana bivanjsko kulturna dediščina z rekonstrukcijo ognjišča z vsemi predmeti, ki sodijo v kuhinjo. Končna točka pa je gostilna. V muzeju je vsega skupaj okoli 12.000 eksponatov. G. Zdravko je predstavil bogato zbirko bankovcev. V zbirki so bankovci vseh držav, razen ene. Med eksponati je tudi mejni kamen – stražarnica in Vrhniške kasarne. Ob prihodu v muzej je bila v zelo slabem stanju. Na ogled so fosili in minerali zbrani v enem kotlu, pilotski sedež avion Boeing, ki je strmoglavil pod Krnom. Zbirka se ponaša tudi s 85 kosi bodeče žice iz 1.svetovne vojne, ki so bile pripeljane iz ZDA.
Po ogledu muzeja je sledilo kosilo v Restavraciji postaja Poljana, katere ime je spomin na izgubljeno infrastrukturo- železniško postajo. Gostišče stoji v dolini, po kateri je med letoma 1916 -1932 vodila ozkotirna železniška proga, ki je povezovala Čedad s Kobaridom. Na drugi strani reke Nadiže še vedno stojijo ostanki stare železniške postaje.
Zadnja postojanka pred povratkom domov je bila pri gasilcih PGD Tolmin. Članice sta sprejela poveljnik, Jure Beguš in predsednik društva, David Rejc. Predstavila sta delovanje in specifiko njihovega društva. Razkazala sta vozila, opremo in gasilski dom.
Strokovna ekskurzija je uspela. Udeleženke smo odšle domov nasmejane, prijetno utrujene in polne novih vtisov.
Dogodek se je začel z zborom gasilcev na parkirišču, kjer smo formirali šalon gasilcev v sestavi novoustanovljene častne čete Gasilske zveze Vrhnika. Posamezna gasilska društva so sodelovala v postroju s praporji, članicami, člani in tudi mladino, ki je ponosno stopila v korak.
Po razvrstitvi je poveljnik GZ Vrhnika, tovariš Benjamin Svenšek, s pohodnim korakom popeljal šalon do vhodnih vrat farne cerkve sv. Pavla na Vrhniki, kjer je predsednici Gasilske zveze Vrhnika, tovarišici Andreji Lenarčič, predal raport. Ob njenem dovoljenju in s soglasjem domačega župnika smo vstopili v cerkev.
Svečano Florjanovo mašo je daroval g. župnik Mohor Rihtaršič ob sodelovanju gasilk in gasilcev iz različnih društev v okviru zveze. Slovesnost je potekala v spoštljivem in hvaležnem vzdušju, kot se spodobi ob tako pomembnem dogodku.
Po zaključeni maši je sledilo skupinsko fotografiranje vseh udeležencev pred cerkvijo sv. Pavla. Zaključek praznovanja je minil v prijetnem druženju ob pogostitvi, ki so jo pripravile gasilke iz naših društev, ter gostilničar Franci iz gostilne Pr’Kranjcu. Ob dobri hrani in prijetnem vzdušju smo se povezali tako člani gasilskih vrst kot tudi ostali obiskovalci, ki so se nam pridružili ob tej priložnosti.
Iskrena zahvala ob svečanem dogodku, posebna zahvala gospodu župniku in njegovim pomočnikom za lepo izveden obred slavnostne maše. Hvaležni smo tudi za možnost uporabe župnijskih prostorov. Iskrena zahvala gre vsem, ki ste na kakršenkoli način prispevali k uspešni izvedbi tega pomembnega dogodka, ki je potekal v sklopu celoletnega obeleževanja 70-letnice delovanja Gasilske zveze Vrhnika. Hvala tudi vsem povabljenim gostom, ki ste se odzvali našemu vabilu in s svojo prisotnostjo polepšali praznovanje.
Utrinke dogodka je v objektiv ujel Andrej Gubič.
Gasilci se še naprej priporočamo svetemu Florjanu v varstvo in kličemo s ponosnim gasilskim pozdravom: NA POMOČ!
Vabimo vas na otroško predstavo Potepuh na obisku, v izvedbi družinskega gledališča Kolenc. Predstava bo v četrtek, 22. 5. 2025 ob 10. uri v Prosvetnem domu v Horjulu.
Osvobajanje Vrhnike se je začelo 5. maja 1945. Enajsta in štirinajsta brigada sta jo osvobodili šele naslednji dan, ko se je frontna linija pomaknila proti Brezovici. Marsikaj iz tega obdobja je zapisanega v knjigi Karla Grabeljška »Vrhnika in okolica v boju za svobodo«, ki jo je vrhniško združenje borcev NOB ponatisnilo ravno v spomin na 80. obletnico.
Jubilej so na slovesnosti uvodoma počastili prapori domačih društev, poseben pečat dogodku pa je dala tudi spominska belokranjska partizanska četa.
Prvi je zbrane nagovoril gostitelj Miran Štupica, predsednik lokalnega združenja borcev. V govoru je poudaril neomajno moč naroda v trenutkih zgodovinskih preizkušenj. »Ko je narod soočen s smrtno nevarnostjo, najde v sebi neverjetno moč. Upor se rodi spontano. Danes si težko predstavljamo, kako so sinovi zapuščali starše, možje žene in družine, da bi odšli v gozd – v mraz, negotovost, lakoto in nenehno nevarnost,« je dejal. Dodal je, da spomin na te žrtve ne sme nikoli zbledeti, saj služi kot opomin za sedanje in prihodnje rodove. Ob tem je opozoril na vse več kriznih žarišč po svetu in poudaril vlogo vlade pri prizadevanjih za mir doma, v Evropi in širše.
Slavnostna govornica, ministrica Asta Vrečko, je v svojem nagovoru izpostavila, da veliki konflikti, kot je bila druga svetovna vojna, ne nastanejo čez noč. »Zavedati se moramo, da se vojna ni začela z eksplozijo prve bombe, temveč veliko prej – s tihim, a nevarnim hujskanjem človeka proti človeku,« je poudarila. Pozvala je k budnosti in odločnemu nasprotovanju vsakršnim oblikam sovraštva, saj se lahko hitro zgodi, da postanemo tarča mi sami.
Za takšen korak je potrebno nekaj poguma, ampak to nas dela »male« junake. Kot je dejal Boštjan Koprivec, direktor občinske uprave, ki je tudi nagovoril zbrane, je treba premagati strah v sebi in narediti korak naprej. »Narediti korak naprej k vrednotam pravičnosti, tovarištva, spoštovanja in miru. Narediti korak naprej proti človeku.« Le tako družba kot celota lahko napreduje.
Dogodek, ki sta ga povezovala Mirjam Suhadolnik in Matjaž Žirovnik, so kulturno obogatili MePZ Mavrica, Pihalni orkester Vrhnika, ki letos praznuje stoletnico in Slomškovi osnovnošolci. Če je bil prvi del večera bolj uradnega značaja, mu je v drugem delu sledil bolj sproščeni. Oder so zasedli člani Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki je že stari znanec tovrstnih proslav na Vrhniki. S svojo energijo in izborom partizanskih pesmi so navdušili občinstvo in poskrbeli, da je dvorana odmevala od navdušenja.
V petek, 11. aprila, je v kulturnem domu Jakoba Trobca v Polhovem Gradcu potekal zadnji dogodek letošnjega cikla pogovornih večerov Na svoji zemlji, ki jih organizira Dramska skupina Neptun. Gostja večera je bila diplomirana pravnica Vera Mejak – ženska z izjemno življenjsko zgodbo in bogatimi izkušnjami iz različnih družbenopolitičnih okolij. Večer se je začel z nastopom temperamentne vokalne skupine Svetlice pod vodstvom Martine Kramžar. Vera Mejak se je rodila med drugo svetovno vojno v Beogradu. Njena mama je prihajala iz Savinjske doline, oče pa je bil Srb, član garde kralja Petra II. Karađorđevića. Očeta ni nikoli spoznala, saj je ob koncu vojne izginil v vrtincu političnih čistk. Z mamo sta se nato preselili nazaj v Slovenijo, v Savinjsko dolino. Po končanem študiju prava v Zagrebu je Vera Mejak svojo karierno pot nadaljevala v različnih državnih institucijah – od Službe družbenega knjigovodstva in tožilstva, do Banke Slovenije in Ustavnega sodišča, kjer je delovala kot strokovna sodelavka. Dragocene izkušnje je nabirala tudi v zasebnem sektorju, predvsem v moževem gradbenem podjetju. Kritična opazovalka družbenih dogajanj je spregovorila tudi o svojih pogledih na stranpoti socializma, ki jih je spoznala ne le doma, temveč tudi v Rusiji, njegovem ideološkem izhodišču. Zadnja leta Vera Mejak živi v Španiji, kjer je aktivna v humanitarni organizaciji na Kanarskih otokih. Sama pravi, da je z distance lažje spremljati slovensko politično dogajanje in njegove zmote. S svojo neposrednostjo, odločnostjo in življenjsko modrostjo je navdušila občinstvo. Med pogovorom z Janezom Koprivcem je izpostavila pomen pridnosti, poštenja in gospodarske odgovornosti – vrednot, ki jih danes pogosto pogrešamo. Z gostovanjem Vere Mejak se je zaključila letošnja sezona večerov Na svoji zemlji. Organizatorji pa že napovedujejo, da se ciklus v letu 2026 nadaljuje.
M. D.
Foto: Janez Koprivec, Ana Koprivec, Milojka Gantar
Društvo DVIG, univerza za tretje življenjsko obdobje vabi na srečanje z odlično pisateljico, scenaristko, avtorico knjig, radijskih šol in poljudnoznanstvenih oddaj za otroke, prevajalko in urednico – gospo Evelino Umek in njeno knjigo P’nče, 7. maja 2025 ob 18:00 v prostorih Doma krajanov v Dragomerju.
Evelina Umek se je rodila v Trstu, bila urednica pri založbah Sava, Univerzum in DZS, dolgo leta urednica in kasneje odgovorna urednica Otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija. Njena dela so bila prevedena v italijanščino. Za svoje delo je dobila več nagrad – Nagrado Vstajenje za knjigo Mandrij in druge zgodbe (2004), nagrado »Besede brez mej« v Trенту (1997) za knjigo Radovedni Taček. Leta 2024 je dobila Nagrado Mira, ki jo slovenskim literarnim ustvarjalcem podeljuje ženski odbor Slovenskega centra PEN.
P’nče je knjiga o otroštvu skozi otroške oči, zgodba o majhni osamljeni deklici iz tržaškega Svetega Ivana med 2. svetovno vojno, ki so jo zaznamovali: smrt dvojčice ob rojstvu, mamino žalovanje, očetov vpoklic v italijansko vojsko in odsotnost odraslih, ki so sicer ostali doma, a ob delu na kmetiji niso imeli časa zanjo.
