Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ki obeležuje vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih in s tem zmago življenja nad smrtjo, luči nad temo. Za Kristjane po vsem svetu predstavlja vera sporočilo upanja, odrešenja in novega začetka. Po tihem in premišljenem postnem času ter velikem tednu, ki se zaključi z Velikim petkom, prihaja praznično nedeljsko jutro, ki vernike znova spomni na moč vere in pomen skupnosti.
Velika noč je prežeta s simboliko – od blagoslova jedi in velikonočnega ognja do prazničnih maš in zvonjenja cerkvenih zvonov, ki naznanjajo veselo novico. A poleg bogoslužnih obredov in verskih simbolov nosi praznik tudi močan človeški pečat – združuje družine, povezuje skupnosti in v srcih ljudi prebuja toplino, sočutje ter pripravljenost na nove začetke.
Kako pa Veliki teden in Veliko noč doživljajo tisti, ki vodijo župnijo – župniki? Kako se na praznik pripravijo, kako ga preživijo in kaj jim osebno pomeni? O tem so nam spregovorili vsi trije župniki, ki delujejo v občini Dobrova – Polhov Gradec.
JANEZ KVATERNIK – Župnija Dobrova
Veselim se resnice o Kristusovem vstajenju. Smrt zaradi Jezusovega vstajenja nima več zadnje besede. Da je Jezus res vstal od mrtvih, mi potrjujejo naslednja dejstva: prazen Jezusov grob, Jezusova prikazovanja apostolom, praapostolska pridiga, ki jo kot večkratni odmev zasledimo v Apostolskih delih, čudeži, ki so jih vršili apostoli v imenu Vstalega Gospoda, spreobrnjenje Savla, preganjalca prvih kristjanov, preganjanje prvih skupin kristjanov s strani Judov in Rimljanov ter mučeniške smrti apostolov. Če vse to povežem, ne moremo več dvomiti o Kristusovem vstajenju. Ko gledam na zemeljsko življenje iz zornega kota večnosti, lažje kljubujem povečani neveri med ljudmi, oziroma skoraj sovražnemu odnosu današnje družbe do Katoliške Cerkve in do krščanstva. Vstali Gospod je obljubil, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala. In v 2000-letni zgodovini se to lepo vidi.
V moji rojstni župniji je v navadi poseben Velikonočni običaj “trkanje pirhov”, ki je priljubljen med sorodniki in prav tako na vasi. Vsak si iz družinske košare izbere svoj pirh: najprej preizkusi njegovo trdnost tako, da ga približa lastnim prednjim zobem in nanje rahlo udarja s “špico” (bolj koničastim delom) izbranega jajca. Pri tem posluša, kakšen zvok oddaja pirh: čim nižji je zven, tem trdnejši je izbrani pirh. Nato prosi še svojega nasprotnika v trkanju pirhov, če lahko na isti način preizkusi še trdnost njegovega pirha. Iz poslušanja obeh zvenov sklepa, kateri pirh bo “zmagal” pri trkanju. (Včasih se kdo že po poslušanju “štime” premisli, in ne gre “trkat”, ker se boji pirh izgubiti.) Nato sledi samo “trkanje”: eden trdno drži v roki svoj pirh navpično s “špico” navzgor, drugi pa s svojim, obrnjenim navpično s “špico” navzdol, lahno udarja po nasprotnikovem jajcu. Sliši se: “tok”, “tok”, “tok”, “tok”, oba pa napeto gledata v pirha, kateremu se bo “špica” prej zdrobila. Če se je to zgodilo tvojemu pirhu, moraš ta pirh podariti nasprotniku. Potem si lahko “zmagovalec” izbere naslednjega sotekmovalca in gre z njim “trkat” z zmagovalnim pirhom. Tisti, ki so imeli trdne pirhe in so šli z njimi “trkat” na vas, s sosedi in prijatelji, so lahko domov prinesli tudi po 15 ali 20 pirhov svojih nasprotnikov.
Kot otrok, ministrant sem bil od 3. razreda osnovne šole naprej, sem praznike razumel kot posebne obrede v cerkvi, za Veliko noč so vedno prišli k nam domov strici in tete s svojimi družinami, kar je pomenilo, da smo se bratranci in sestrične veliko družili in skupaj igrali celo popoldne. Kot župnik vernike spodbujam k dobri postni pripravi na praznik, vodim obrede v cerkvi, želim si, da bi se ljudje pustili nagovoriti sporočilu Evangelija; razveselim se lepih spovedi, ko kot spovednik od blizu vidim, da Jezus Kristus osvobaja in tolaži “skesane grešnike.”
BOGDAN ORAŽEM – Župniji Polhov Gradec in Črni Vrh
Temeljni cilj človeštva je premagati neuspeh in to nam govori tudi praznik Velike noči. Teden, ki nas popelje skozi dramo življenja slehernika. Od slave in uspeha, ki ga doživljamo na Cvetno nedeljo, preko muk, trpljenja in križa Velikega petka, do vstajenjskega jutra na Veliko noč. Brez vere v Kristusovo vstajenje obtičimo bodisi v Cvetni nedelji ali Velikemu petku. Lahko nas zaslepi slava in uspeh, ki ga ponuja ta svet, ali pa nas zlomijo preizkušnje, trpljenje in neuspehi.
FRANC KADUNC – Župnija Šentjošt
Že od otroških let mi je Velika noč poleg Božiča zelo pri srcu. Že kot otroci smo raznašali blagoslovljen ogenj po hišah, radi smo barvali pirhe, nesli Velikonočna jedila k blagoslovu, se udeleževali obredov v cerkvi in seveda praznovali Velikonočno jutro ob dobri hrani. Na ta praznik smo se pripravljali zelo zavzeto. Velika noč je za nas praznik upanja, saj nam prav ta Jezusova zmaga nad smrtjo odpira nesluteno prihodnost, ki je večno življenje. Zato je to za kristjane največji praznik. Duška si damo tako z udeležbo na Velikonočni procesiji, potem pri slavljenju vstalega Jezusa pri Velikonočnem bogoslužju in seveda pri obedu za domačo mizo.
Odkar pa sem duhovnik, je praznovanje Velike noči vsako leto dokaj naporno. Veliko je priprav v cerkvi, veliko napora pri posredovanju Velikonočnega sporočila ljudem, veliko dela tudi doma. Tako da sem običajno kar utrujen ob koncu praznikov, a v srcu zelo zadovoljen in srečen, ko doživljam skupaj z ljudmi posebno vzhičenost, ki jo daje ta zmaga nad človekovim največjim sovražnikom, ki je smrt. Čutim, da se mi ves trud bogato poplača, saj ljudje prav v teh praznikih napolnijo naša svetišča in so tudi sami polni radosti, ki jo izžarevajo drug na drugega. Tisti stisk roke, nasmeh, topla beseda in voščilo Vesela Aleluja nas vse kar nekoliko dvigne nad vsakdanje stiske, skrbi in težave. Menim, da je to vsako leto Božje darilo vsem, ki so odprtega srca za velikonočno sporočilo.
Jasno je razvidno, da je Velika noč za duhovnike več kot le vrhunec cerkvenega leta. Je čas globoke povezanosti z ljudmi, priložnost za duhovno prenovo in trenutek, ko se v veri in skupnosti prepleteta človeška srčnost in Božja milost. Čeprav so praznični dnevi za duhovnike pogosto delovno obarvani, v njihovih besedah odzvanja iskrena hvaležnost, da lahko ta sveti čas preživijo v služenju drugim in s tem uresničujejo svoje poslanstvo.
Velika noč nas tako vsako leto znova vabi, da se ustavimo, ozremo vase in drug k drugemu. Naj nas sporočilo vstajenja opomni, da po vsaki temi pride svetloba – in da so prav preprosti trenutki sočutja, skupnosti in vere tisti, ki dajo življenju pravi pomen.
M.D.
