Vsako leto organizatorji določijo temo, ki je rdeča nit predstavitve na stojnici. Naslov letošnje teme, ki smo jo vrtci, osnovne in srednje šole prikazali na sejmu, je bil tradicionalna in zdrava prehrana v interakciji s podeželjem.
Že na začetku šolskega leta sva se odločili, da bo naslov najine predstavitve na stojnici Zdrava šolska malica. V šolski kuhinji so ravno kupili aparat za izdelovanje domačih namazov, torej da ne kupujejo namazov, ampak jih s pomočjo aparata kuharice pripravijo same. Tako lahko poskrbimo za zdravo malico učencev. Na šolskem vrtu rastejo zelišča, zato sva se domislili, da bi pripravili zeliščni namaz za slano jed, Nataša pa se je domislila lešnikovega namaza iz samo treh sestavin, ki po okusu spominja na nutelo, a je veliko bolj zdrav, ker nima dodanega sladkorja. Sodelovanje z lokalnimi ponudniki pa sva prikazali tako, da je Nataša pri pouku gospodinjstva z učenci spekla medenjake iz medu lokalnega pridelovalca medu. Na stojnici sva še ponudili jabolčne hrustavčke (sušena jabolka). Pripravili sva še slikovni prikaz izdelave obeh namazov in katere aktivnosti izvajamo v okviru delovanja interesne dejavnosti Šolski ekovrt.
V nedeljo, 16. 3. 2025, sva nato vse, kar sem naštela, predstavili na najini stojnici. Obiskalo jo je res veliko ljudi. Pohvalili so oba namaza, in sicer da sta res dobra ter da so lahko učenci veseli, da imajo tako dobre šolske malice. Najino stojnico je obiskal tudi ocenjevalec Ekošole, ki je pohvalil videz najine stojnice, kako lepo je vse barvno usklajeno. Povedal je tudi, da se vidi, kako skrbno sva vse pripravili, ter še dodal, da sva svoje delo za prvič odlično opravili.
Vzdušje je bilo res prijetno in prav zanimivo je bilo videti, kaj vse so pripravile druge šole. Zagotovo še kdaj obiščeva sejem Altermed&Flora, bodisi kot predstavnici šole bodisi kot obiskovalki sejma.
Ob materinskem dnevu smo v Župnijskem vrtcu Vrhnika pripravili prav posebno prireditev, ki je v torek, 25. marca napolnila dvorano Cankarjevega doma na Vrhniki s smehom, petjem in toplino.
Otroci, starši, stari starši ter vsi, ki so del našega vrtca smo skupaj preživeli nepozaben večer pol ljubezni in hvaležnosti.
Vsaka skupina je pripravila svojo točko, s katero je nastopila pred številčno zbrano publiko. Dvorano so napolnile otroške pesmi, plesi, bansi in recitacije, ki so izražale veselje, igrivost ter srčnost naših otrok. Njihov trud in pogum so spremljali nasmehi, solze sreče in ponosni pogledi staršev in ostalih gostov.
Posebno presenečenje večera so pripravile vzgojiteljice, ki so nastopile s kavbojskim plesom. Njihova energija in dobro razpoloženje sta poskrbela za dodaten aplavz in nasmehe vseh prisotnih.
Vrhunec večera pa je bil trenutek, ko smo se vsi- otroci in vzgojiteljice združili kot ena družina ter skupaj zapeli pesmi »Jaz gradim družino« in »Čudovito«. Te skupne pesmi so bile simbol naše povezanosti in skupnosti, ki jo v vrtcu vsak dan negujemo.
Po odzivih prisotnih se je pokazalo, da smo s prireditvijo uspeli izraziti vso ljubezen in hvaležnost, ki jo nosimo v svojih srcih. Večer je bil poln topline, veselja in nepozabnih trenutkov, ki nam bodo še dolgo ostali v spominu.
Kako dolgo že vodite pevske zbore v osnovni šoli, kakšni so bili začetki?
Pevske zbore na šoli sem prevzela pred tremi leti, ko sem prišla na šolo poučevati glasbo. Na začetku je sodelovalo manj učencev. Spomnim se, da sem na prvi vaji z mladinskim zborom imela pred sabo samo 8 otrok. Po prvih nastopih se je število pevcev počasi začelo širiti.
Kako pomembno se vam zdi, da se otroke vključuje v tovrstne dejavnosti, kakšno popotnico jim to daje za življenje?
Glasba je vedno lepa popotnica za življenje. Predstavlja nek drug svet, kamor se človek lahko vedno zateče, ko to potrebuje. Res je, da biti pevec v pevskemu zboru pomeni neko dodatno delo, a učenci kmalu ugotovijo, da pomeni tudi dodatno znanje, izkušnje in druženje na nek drugačen, lepši način, kot je to možno med poukom ali na šolskih hodnikih. Hkrati pa tudi izkušnjo z delom v skupini, saj se mora vsak član zbora hitro naučiti, da samo z skupnim delom pridemo do cilja.
Kako talentirani so borovniški učenci, so motivirani za vključevanje v pevski zbor?
Glede na to, da smo letos presegli število 100 pevcev pri vseh treh zborih, lahko trdim, da so borovniški učenci motivirani za vključevanje v pevski zbor, večina vaje obiskuje z veseljem. Glede talenta je pa tako, talent seveda je, ampak če ga učenci z delom ne bi bili pripravljeni razvijati, rezultatov ne bi bilo.
Na kakšen način spodbujate učence, da razvijejo ljubezen do glasbe izven učnih ur?
Ni nekega univerzalnega recepta. Veliko naredimo že z možnostjo vključitve v obšolske glasbene dejavnosti. Na šoli ponujamo tako zborovske dejavnosti kot izbirne predmete povezane z instrumentalnim ustvarjanjem. K zboru in izbirnim predmetom vse učence povabim vsako leto, hkrati se tam trudimo z vsemi pevci in instrumentalisti, ki dejavnosti obiskujejo že dlje časa, da skupaj ustvarimo prijetno vzdušje, še posebej za vse nove člane.
Kakšen je postopek priprave na nastope in koncertne izvedbe?
Takoj po dogovoru za nastop, glede na temo dogodka najprej izberem skladbe. Dostikrat priredbe pišem tudi sama. Nato z učenci po glasovih nekaj časa ustvarjamo in utrjujemo gradivo. Zadnji del predstavlja pogovor z pevci o koncertu, poteku, generalki itd. Poskrbeti je treba, da so učenci na dan nastopa čimbolj pripravljeni in posledično gredo na oder mirno in samozavestno ter jim s tem zagotoviti, da lahko pri izvedbi na odru samo še uživajo v glasbi, ki jo ustvarjajo.
Kako motivirate učence, da se pridružijo zboru in redno vadijo?
Za motivacijo za vključitev k zboru največkrat najbolj poskrbijo učenci, ki že obiskujejo zbor. Sošolcem dostikrat povejo kako potekajo vaje in jih s tem prepričajo, da čar zbora ni samo v delu in nastopih, ampak tudi preživljanju časa skupaj na nek drugačen način. Seveda tudi jaz vabim k zboru vse učence, ki pokažejo potencial ali veselje do glasbe na splošno.
Kaj vam pomeni pevska dejavnost v osnovni šoli, kako to vas izpopolnjuje?
Od svoje prve vključitve v pevski zbor, vem, da glasba lahko pomeni varen, drugačen svet, kjer tiste življenjske težave s katerimi se srečujemo vsakodnevno izginejo. Hkrati velikokrat pri zboru prijateljstva med pevci postanejo še trdnejša, saj preživljajo veliko časa skupaj in trdo delajo za enak cilj. Pevci dobivajo izkušnje z javnim nastopanjem in velikokrat opažam, da je njihovo soočanje s tremo vedno lažje tudi na drugih področjih. Ena izmed največjih izpopolnitev zame je možnost, da učencem ponudim vstop v ta svet.
Imate vi kakšne posebne spomine na svoj čas v osnovni šoli, povezane z glasbo?
Na svoj čas v OŠ niti ne. Pri 7 letih sem igrala violino, ki sem jo kasneje popolnoma opustila. Resnejše ukvarjanje z glasbo se je pri meni začelo bolj v času srednje šole, ko sem se pridružila zboru, začela igrati še klavir in orgle ter prvič stopila v vlogo zborovodje.
Kakšen je vaš osebni glasbeni okus in kako to vpliva na vašo izbiro repertoarja za zbor?
Moj glasbeni okus je precej raznolik. Poslušam največ klasične glasbe in starega rocka. Kar se izbire skladb tiče, sem prepričana, da je precej očitno, da imam rada popevke. Je pa res, da mora vsak zborovodja dati prednost tematiki nastopa ali proslave, pred lastnim okusom.
Kakšna je vaša pevska zgodovina? In kako se v privatnem življenju še ukvarjate z glasbo?
Skozi celotno srednjo šolo sem bila pevka v Dekliškem pevskem zboru Gimnazije Celje-Center. Tam sem nekako prvič izkusila bolj resno delo z zborom, saj je zbor dosti tekmoval na domačih in tujih tekmovanjih. Skozi študij sem ostala v zborovskih vodah in opravila tudi nekaj ur solo petja. V privatnem življenju sem organistka v dveh župnijah, torej me delo z zbori spremlja na vsakem koraku.
Ali imate kakšne nasvete za mlade, ki bi želeli postati glasbeniki ali učitelji glasbe?
Delo učitelja v današnjem času absolutno ni lahko. Glasba je sopotnica, ki v večnem hitenju in norenju moderne, dobe človeka nekako spodbudi, da se umiri. Učitelj glasbe posledično učencem ne daje samo nekega teoretičnega znanja, ampak jim pokaže tudi možnost, da glasbo vidijo kot prijateljico, ne samo kot šolski predmet.
Zgodba muzikala, ki so ga v celoti pripravili učenci pod vodstvom mentorjev, je poln čustvenih pesmi, ki izražajo vse od veselja, žalosti, do optimizma in upanja na lepši jutri. Predstava je tudi tokrat odlično uspela in lahko smo upravičeno ponosni na sodelujoče učence in mentorici Ilonko Pucihar in Kristino Smrke, ki vsako leto s tem prikažejo veliko talenta in vztrajnosti z vsakotedenskimi vajami in usklajevanjem med mnogimi obveznostmi vsakega od sodelujočih. A predstava je le vrhunec več mesecev trajajočega procesa. Pred tem je namreč treba določiti idejno zasnovo, ki raste že v poletnih mesecih in vsebuje tako glasbene, kot scenske in kostumske ideje. Poleg tega je tu še veliko dodatnega dela in pomoči s strani vseh, ki jih potrebujejo pri izvedbi: od urejanja besedila, prilagoditev scenarija, prevoda, priredbe glasbenih besedil in priredbe glasbe zasedbi, ki je v določeni sezoni možna glede na učence, ki obiskujejo določene inštrumente v glasbeni šoli. In nenazadnje je tu še usklajevanje s tehnično ekipo, od maske, do svetlobe in ozvočenja. Vse to je potrebno, da muzikal lahko zaživi na odru in da lahko publika uživa v predstavi, vedno navduši. Mentorici Ilonka in Kristina sta priznali, da zelo veseli, da v celotnem projektu sodelujejo tudi nekdanji učenci glasbene šole, ki so že dali skozi sodelovanje v muzikalu in svoje znanje in izkušnje predajajo mlajšim generacijam. Letos sta bila to Mitja Justin, ki je soavtor priredbe scenarija in Megi Češnovar, ki je poleg sodelovanja v muzikalu odigrala tudi pomembno vlogo mentorice mlajšim nastopajočim. Na koncu pa je največje plačilo za vse, ki so na kakršenkoli način vpleteni v muzikal, navdušen aplavz publike in polna dvorana ter to, da se ceni ustvarjalnost nastopajoče ekipe.
Peter Kavčič Foto: Fotostudio Tim
Otroci so ponovno navdušili na odru. Tokrat z muzikalom Moje pesmi, moje sanje.
Upokojena vzgojiteljica Mojca Erjavec je malčkom prebrala pravljico O hroščku, ki je padel na hrbet slovenske avtorice Polone Šergon. Zgodba na preprost in otrokom razumljiv način govori o pomembnosti sprejemanja pomoči ter sodelovanja. Otroci so se naučili, da ni nič narobe, če kdaj potrebujemo roko prijatelja – prav nasprotno, pretiran ponos nas lahko včasih ovira pri reševanju težav.
Danes se naša življenja vse bolj prepletajo s tehnologijo – s pametnimi telefoni, računalniki in drugimi digitalnimi napravami. Kljub temu se številni starejši še vedno raje izogibajo uporabe le-te. Razlogi so različni: pomanjkanje zanimanja, nepoznavanje ali pa preprosto negativen odnos do novosti. A če pametne naprave uporabljamo premišljeno, nam lahko močno olajšajo življenje in nas ohranjajo povezane z drugimi. Družba se hitro razvija in vse več opravil poteka prek spleta – od plačevanja računov, naročanja pri zdravniku do prijav na storitve preko spletnih obrazcev. Čeprav je prvi stik s tehnologijo lahko zahteven, z redno vajo hitro ugotovimo, kako uporabna in prijazna je lahko. Pomembno je, da ostajamo samostojni in v stiku z drugimi – prav pri tem nam lahko pametni telefon ter računalnik močno pomagata.
Učenje uporabe pametnih naprav – skupaj je lažje! V Sloveniji narašča število delavnic, namenjenih učenju uporabe pametnih telefonov in računalnikov za starejše. Tudi v naši občini Log-Dragomer smo že izvedli vrsto tovrstnih izobraževanj, ki so mnogim predstavljala prvi korak v svet tehnologije. Mnogi ste se že udeležili skupinskih delavnic in pridobili osnovno znanje, nekateri pa ste nadaljevali z dodatnim učenjem v študijskih krožkih. Več informacij o prihajajočih delavnicah boste našli v spodnji preglednici.
Individualna pomoč – prilagojena vam Zavedamo se, da skupinske delavnice včasih niso dovolj. Nekateri ste nam povedali, da ste znanje hitro pozabili; se niste naučili tistega, kar ste želeli, ali pa je bilo učenje prehitro. Zato v občini Log-Dragomer ponujamo tudi individualno učenje: ena na ena. Individualna srečanja potekajo v pisarni za starejše Podaj roko, ki se nahaja v občinski stavbi, in v Društvu upokojencev Dragomer-Lukovica. Na začetku se pogovorimo o tem, kaj že znate in kaj bi se želeli naučiti, nato pa skupaj določimo termine, ki vam najbolj ustrezajo. Srečanja lahko potekajo enkrat ali večkrat – toliko časa, dokler se ne boste počutili samozavestno pri uporabi novih znanj. Pomoč nudimo tudi pri manjših težavah – če se na primer zatakne pri določeni aplikaciji ali opravilu. V takih primerih se seveda oglasite samo enkrat. Podobno pomoč nudijo tudi na Digitočki, vsakemu posamezniku na razumljiv način nudijo svetovanje in uporabniško podporo s področja uporabe digitalnih javnih storitev (e-uprava ipd.). Ena od udeleženk je povedala: “Na računalniške ure sem prihajala v Pisarno za starejše, saj pri tem tempu tehnološkega napredka res potrebujemo pomoč. Delo v paru mi je bilo zelo všeč – osredotočili sva se na točno tiste stvari, ki so mi povzročale težave, in jih reševali neposredno na mojem računalniku.”
Vas tehnologija spravlja v zadrego? Niste sami. Imate težave pri uporabi pametnega telefona ali računalnika? Bi radi začeli znova ali pa samo izpopolnili svoje znanje? Pridružite se našim delavnicam, oglasite se v pisarni Podaj roko ali pa povprašajte v društvih o možnostih, ki so vam na voljo v občini. Teh ni malo!
Ekipa Podaj roko
Informacije so bile zbrane v skupini delovne skupine za nadgradnjo IKT izobraževanja za starejše občane.
V petek, 11. aprila 2025, je športna dvorana na Igu postala glasbeni oder, kjer se je odvijal zdaj že tradicionalni Pomladni koncert Glasbene šole Emil Adamič. Letos je bil še posebej slovesen, saj je Glasbena šola obeležila 10 let delovanja svojega ižanskega oddelka in prvič prireditev pripeljala na Ig. Ob tej priložnosti se je zbrala številčna publika, med njimi tudi župan občine Dobrova – Polhov Gradec, g. Jure Dolinar, ravnateljica osnovne šole Ig, mag. Karmen Zorko, podžupanja občine Ig, ga. Mira Žagar ter predsednica društva Fran Govekar, ga. Alenka Jeraj. Prireditev je s tolkalsko energijo odprla komorna skupina s skladbo Utrip južne tribune, nato pa je zbrane nagovorila ravnateljica OŠ Ig, mag. Karmen Zorko. Program je sledil radoživemu ritmu pomladi in prepletel široko paleto glasbenih žanrov – od klasičnih skladb do sodobnih aranžmajev, vse v izvedbi učencev vseh enot šole: Dobrova, Polhov Gradec, Šentjošt, Dol pri Ljubljani, Šmarje – Sap in Ig. Med nastopi so zazvenele violine, flavte, kitare, trobente, klavirji in številni drugi inštrumenti. Posebno pozornost je pritegnila mlada skladateljica in glasbenica Cecilija Dolinar, ki je za svojo avtorsko skladbo Entropija, pripravljeno v sodelovanju z družinskim kvartetom, na državnem tekmovanju Glasbena olimpijada Slovenije prejela zlato priznanje in skupno 2. mesto. Druženje z glasbo ni minilo brez zabavnih ritmov – skladbe Mamma Mia, Čista zabava in La Cucaracha so vzdušje v dvorani podvojile in učenci so znova dokazali, da najraje seveda igrajo vesele, radožive skladbe. Sledila je tudi učiteljska točka, točka, ki vedno preseneti. V šoli je vedno tako, da učitelji otroke učijo, nikoli pa se zares ne predstavijo tudi sami. V Glasbeni šoli Emil Adamič temu ni tako, saj na vsakem koncertu eno točko priredijo učitelji. Tokrat so izvedli jazz skladbo Sunny, ki je postregla s solistom na trobenti, dveh električnih kitarah in klavirju. Kot vedno, je tudi tokrat požela največji aplavz. Zanimivost večera je bil tudi nastop Ižanske godbe, ki je po letih mirovanja znova zaživela zahvaljujoč lokalni pobudi in sodelovanju z glasbeno šolo. Pred ižanskim nastopom je zbrane pozdravila tudi predsednica društva Fran Govekar, ga. Alenka Jeraj, ki je poudarila pomen godbe v njihovem kraju in srečno, a dolgo zgodbo o ponovnem nastajanju godbe na Igu. Od želje je po nekaj letih le prišlo do realizacije in danes Ižanska godba deluje že eno leto, ima preko 20 članov iz bližnje in širše okolice, hkrati pa vse generacije združuje glasba. Predstavili so se z energičnima skladbama Pirates Overture in Attentione a la marche. Skladbi s pevskimi in igralskimi vložki sta postali čisto nekaj posebnega. Sledil je nastop Združenega orkestra Glasbene šole Emil Adamič, ki ga sestavljajo učenci vseh enot glasbene šole. Tokrat so zaigrali domiselno skladbo Parada Živali, kjer je bil med poslušalci izziv prepoznati različne živali. Kača, konj, slon in druge živali so se v naših mislih sprehodile v živalski paradi ob zvokih otroškega orkestra. Vrhunec večera je zagotovo predstavljal nastop Združenega otroškega zbora GŠEA in Godbe Dobrova – Polhov Gradec. Kot prvo so skupaj z otroci izvedli Avsenikovo Planico. Pesem, ki je druga slovenska himna. Pesem, ki jo mora znati vsak otrok in odrasel. V čast slovenskim orlom so jo zapeli skupaj še s priložnostnim zborom Fantje z vasi. Sledila je skladba J’Imagine ki je izžarevala olimpijski duh, sodelovanje in prijateljstvo. Nazadnje zapeta na Noči godbe 2024, kjer je godba s solisti predstavljala olimpijske in paralimpijske igre. Tudi tokrat so jo zapeli v sestavu Godba DPG, vokalna skupina Borovničke iz Iga ter priložnostni fantovski zbor Fantje z vasi. Čeprav morda Borovničke in Fantje z vasi skupaj zveni nekoliko zanimivo, sta se zbora lepo ujela in imenitno izvedla francosko skladbo. Sledila je skladba Življenje je lepo, ki so ga z godbo zapela dekleta iz mladinskega zbora Osnovne šole Ig. Koncert je bil obenem povabilo k vpisu v novo šolsko leto, ki bo potekal od 15. (15. 5. Dobrova) do 23. maja (23. 5. Ig) po enotah glasbene šole. Vsem, ki si želijo vstopiti v svet glasbe, so vrata odprta – tako otrokom kot odraslim. Večer se je zaključil s himno slovenskih godb – Tra ta ta, ki so ga ubrano zapeli mladi pevci in pevke združenega otroškega zbora, godba DPG ter Fantje z vasi. S pesmijo so pomahali v slovo z željo na snidenje tudi prihodnje leto, tokrat zopet na Dobrovi.
M. D.
Foto: U.D.
tolkalska komorna skupina
napovedovalka Tanja Adamlje
ižanski duet
Mamma Mia s Taro in Zarjo
komorna zasedba z Dola pri Ljubljani
Entropija in družinski kvartet Dolinar
trobilna komorna zasedba
Ižanec Beno na kitari
Ignacij in Janja
Na Golici – Luka in Žiga
Lucija in Eva
komorna skupina pihal
kvartet klarinetov s prijatelji
učitelj Klemen Mlinar solo kitara
učiteljski sestav
Združeni mladinski orkester Glasbene šole Emil Adamič
Združeni mladinski orkester Glasbene šole Emil Adamič
Združeni mladinski orkester Glasbene šole Emil Adamič
Pevci mladinskega pevskega zbora OŠ Polhov Gradec. To smo mi, pevci in pevke od 6. do 9. razreda in zborovodkinja Alenka Kovačič Divjak. Družbo sta nam delali tudi učiteljici Katja Premrl in Irma Kovač.
Kdaj? V petek, 4. aprila, od 17.00 do sobote, 5. aprila, do 13.00. Zakaj? Da se družimo, nasmejimo, naklepetamo, najemo, naplešemo, naigramo … In seveda, da do potankosti izpilimo skladbe, ki jih bomo zapeli na reviji pevskih zborov Pesem pomladi, ki bo v torek, 15. aprila 2025.
Kako pevska noč poteka? Ob prihodu na šolo v petek popoldne se v avli nabere ogromen kup spalnih vreč, blazin, odej, nahrbtnikov itd. Nato se zasliši ropot iz gospodinjske učilnice, kjer pripravljamo mize, na katere postavimo kup dobrot, ki smo si jih prinesli, da bomo brez lakote preživeli do sobote. Mafini, biskviti, polžki, sadje, slane palčke, oreščki, suho sadje, ameriški krofki, kasneje je zadišalo tudi po picah. In veliko vode, da poplaknemo od petja razgreta grla. Nato nenavadno sopihanje, čudni zvoki, zvijanje, skakanje, grimase … vse, kar paše k upevanju. Nato se končno zasliši ubrano petje našega zbora. V spodnjem delu šole se vse umiri, hodnike pa napolnijo melodije iz glasbene učilnice. Delamo, da se kar kadi. Popravljamo, znova in znova ponavljamo, vadimo izgovorjavo, ritem, intonacijo, se usklajujemo, poslušamo klavirsko spremljavo, sedemo, zopet vstanemo, sedemo, vstanemo, poslušamo posamezne glasove, ugotavljamo, kaj lahko še izboljšamo … Ne konca ne kraja. Zopet hrup, odmor, smeh, tekanje, mlaskanje iz gospodinjske učilnice … Nato vse potihne, razen glasbe. Zunaj se zmrači, odidemo v amfiteater, ker prepevamo več kot pol ure. Spontano zapojemo tudi hit lanskoletne pevske noči, Dva mala volkca. Lahko bi peli do polnoči, če ne bi bili lačni. Morda pa nam je kdo v Polhovem Gradcu prisluhnil in užival ob našem petju. Pica, sladkarije, prosti čas! Pojemo, plešemo, klepetamo, divjamo, pripravljamo ležišča, postavljamo spalnice iz kavčev in miz. Zunaj je temno, na šoli smo sami, čudovit občutek! Sami prijazni in dobrovoljni obrazi vsepovsod. Čas za spanje. Umivanje zob, iskanje pižam, priprava ležišč. Osmošolke nam zapojejo pesem za lahko noč ob nočni lučki. Čudovito! Proti polnoči se vse umiri. Ali pa le učiteljici takrat zaspita. Sveže sobotno pomladno jutro na igrišču. Prebujanje telesa s hojo, tekom, razgibavanjem. Veliko zehanja. Prebujanje možganov z ritmičnim kanonom. Pospravljanje ležišč. Joj, kako trde in neudobne so blazine iz male telovadnice! Zajtrk. Namesto kakava, Nutella v toplem mleku. In novi hit – slane palčke, obilno namočene v Nutello. Naši glasovi so še bolj ubrani kot včeraj, močnejši, samozavestnejši, prebujajo čustvo za čustvom. Pojemo zgodbo o vetru, ki nam razpne jadra in nas ponese v življenje, zgodbo o hvaležnosti do glasbe, ki nam prinaša toliko lepega. In o sprehodu po Ljubljani, ki se začne na Šuštarskem mostu. Da bi nas na reviji pevskih zborov le razumeli in tako uživali ob našem petju, kot danes mi! Še en živahen odmor, še ena pevska vaja. Ta se konča z mangovim kolačem in nono Ano, ki ga peče. Tokrat petje spremljamo z glasbili, ki so v glasbeni učilnici. In tudi naš Kukulele band nam zaigra na ukulele. Utrujeni smo, vendar nihče ne jamra, nihče se ne pritožuje. Vsak se trudi in iztisne iz sebe najboljše in največ, kar zmore, ko zadnjič zapojemo celoten program v avli. Sklenemo, da ja bila letošnja pevska noč nepozabna, prijetna, razigrana, zabavna, naporna, koristna in da komaj čakamo na naslednjo. Pred šolo nas ob 13. uri pričaka pomlad. Z vsemi torbami in vrečami, s polnimi usti sladkarij in polnimi srci glasbe in prijetno božajočih občutkov, se podamo domov. Na svidenje do prihodnjič!
V šolskem letu 2024/25 v OŠ Polhov Gradec klekljarski krožek že drugo leto poteka v okviru interesnih dejavnosti. Letos smo pričeli z 18. septembrom, prvo srečanje je vodila Tatjana Trontelj. Klekljanju se je pridružilo 10 učencev in delavka šole, osem jih je obiskovalo dejavnost že lani, letos sta se nam dve učenki pridružili na novo. Tiste učenke iz lanskega leta, ki so letos prenehale obiskovati krožek, pa so prosile, da bi krožek obiskale, kadar bodo imele težave pri klekljanju doma. Navzočnost je dobra, učenci so bili odsotni zaradi drugih, običajno šolskih obveznosti ali bolezni. Zbiramo se osmo šolsko uro, ob sredah, enkrat tedensko, letos za dve šolski uri. Program je prilagojen predznanju, tudi učenci lanskega leta nadaljujejo z novimi vzorci in tehnikami ter utrjevanjem osnov. Letos sta dva učenca prijavljena na edinstveno razstavo v Žireh, ki bo konec aprila in v začetku maja, na kateri bodo razstavljali samo moški, ki klekljajo. Naša dva fanta, ki obiskujeta krožek, že pridno izdelujeta izbrani čipki za omenjenorazstavo. Klekljanje vodiva Majda Grbec Plestenjak, učiteljica interesne dejavnosti klekljanje, sicer vzgojiteljica v vrtcu v Osnovni šoli Polhov Gradec, in Tatjana Trontelj, podpredsednica Klekljarskega društva Polhov Gradec. Za še bolj podrobno predstavitev pa smo obema strokovnjakinjama, ki se trudita, da mladim klekljaricam in dvema klekljarjema pokažeta, kako se klekljajo kitice, rožice pa rogljički in še vse drugo, kar je treba, da nastane tisti bel ali pa barvit prtiček, zastavili nekaj vprašanj. Zapisali smo »trudita«. To je pravšnja beseda, ker si včasih pri pomoči učencem morata pomagati kar s povečevalno lupo.
Otroci so ponavadi živahni, radi skačejo, se gibljejo. S čim se lahko popestri, dopolni klekljanje, ki je na prvi pogled enolično premetavanje klekeljnov, da jim kljub temu ni težko sedeti za punkljem? Tatjana: Klekljanje je izbirna dopolnilna dejavnost in je na vrsti osmo šolsko uro. Takrat so učenci že kar utrujeni od rednega šolskega dela. A pohvaliti jih je treba, da vseeno pridejo z veseljem. Malo klepetanja je seveda dovoljeno, da le ne moti dela, tudi ogledovanje, kako napreduje čipka na sosednjem punklju, je priložnost, da se učenci malo sprostijo. Majda:Tatjana učence nagradi, »podkupi« s sadnimi bomboni, še sama se ne branim malo sladkega. Nekatere učenke želijo klekljati kakšen kos nakita, predvsem uhane, za mamo, babico, ki jih okrasijo z barvnimi kroglicami. V modi so tudi zapestnice.
Mogoče sta kdaj dobili kakšen odmev, s kakšnimi pobudami, motivi so se otroci vpisali h krožku. Tatjana: Pri večini je glavni motiv zgled. Pri nekaterih je klekljala babica ali mamica, pri dveh starejša sestra, eno učenko je pritegnila sošolka, ki je začela klekljati prejšnje leto. Majda: Nekaj učenk mi je predlagalo že lansko leto, da bi bilo fino, če bi imeli tudi ocene, predvsem tisti učenci, ki jim klekljanje ne povzroča večjih težav in hitro napredujejo.
Katere vrste spretnosti pa tičijo za tem predevanjem klekeljnov? Kaj vse se pri otroku razvija z ropotanjem lesenih »paličic«? Tatjana: Klekljanje pri učencih razvija motorično spretnost, zahteva natančnost in vztrajnost, smisel za lepoto, za estetiko in ob več znanju tudi ustvarjalnost, ko lahko sami izrišejo vzorec za čipko. Majda: Učenci se morajo pri delu zbrati, osvojiti pravila in jih nadgrajevati. Pozorni morajo biti, da sledijo papircu, muštru in s kombinacijo tehnik čim lepše izdelajo čipko.
Gotovo sta vidve kot učiteljici tudi v stiku s starši. Kako starši sprejemajo to otroško učenje? Tatjana: Starši so največkrat prijetno presenečeni nad izdelano čipko in občudujejo spretnost svojih otrok. Majda: Nekateri starši, ki so se tudi sami v mladosti srečali s klekljanjem, so veseli, da se klekljarsko znanje prenaša na njihove otroke.
Kako sploh poteka klekljarska učna ura? Hvalevredno je, da sta letos dve. Tatjana: Obvezno je umivanje rok pred začetkom klekljanja, kajti umazane roke bi kaj lahko umazale bele nitke. Učna ura se začne s pravilno postavitvijo punklja in poravnavanjem klekeljnov. Pripravijo se bucike in kvačka, nato se delo začne. Učiteljica pristopi k vsakemu učencu in pogleda, kako delo napreduje. Če je bila narejena napaka, se praviloma tisti del odkleklja in napako odpravi. Učence spodbujava, da vprašajo za rešitev oziroma za pojasnilo za vsako najmanjšo nejasnost. Ob novem elementu ali pojasnjevanju napake so povabljeni vsi, da sledijo razlagi na enem od punkljev. Delo z učenci je individualno, zato sva z Majdo zelo veseli, da sta v tem šolskem letu klekljanju dodeljeni dve šolski uri. Lansko leto, ko je bilo za klekljanje namenjeno le 45 minut, se je celo zgodilo, da kateri od učencev ni bil deležen osebne obravnave. Lani je bilo veliko začetniških težav in je enostavno zmanjkalo časa. Majda: Učenci pokažejo in povedo, kako jim je delo šlo tudi doma in ali so imeli čas za klekljanje. Nekateri učenci, ki se vozijo v šolo iz drugih krajev, so običajno prej na vrsti in tudi takoj vprašajo za nadaljevanje dela, morebitne zagate in izbiro novega vzorca. Na voljo imava več različnih vzorcev, odvisno od želja učencev.
Kakšne vzorčke, papirce otroci radi klekljajo, kakšni so najbolj priljubljeni? Jih izbirajo sami? Tatjana: Prvi vzorčki so bili enostavni šolski papirci, na katerih so se učenci naučili pravilnega zategovanja sukanca in predevanja klekeljnov. Tudi druga obvezna čipka je bila šolski vzorec. Potem pa sva učencem prepustili izbiro med nekaj ponujenimi papirci. Največkrat se je na punkelj pripel papirc zapestnice, uhanov ali knjižnegakazala. Tukaj sva učencem omogočili uporabo barvnega sukanca in vpletanje perlic, biserčkov. Potem so sledili šolski vzorci za različne vogale v slepem risu. Majda: Učenci so pričeli z idrijskim risom, osnovami, učimo se izdelati različne vogale, rožico iz kitic, notranje in zunanje postavke, sukani ris. Prilagajava se željam učencev, ki mora temeljiti na predznanju posameznega učenca, drugače je potrebna večja pomoč, da se prikleklja do konca. Tudi rožico iz kitic in polpremet smo že sklekljali.
Majda, pravite, da še vedno hodite »v šolo«. Otrokom je najbrž všeč, da je tudi učiteljica »šolarka«. Najbrž so bili počaščeni, če ste jim kdaj pokazali, česa vse se v klekljarski šoli v Idriji vi učite. Majda: Učencem sem pokazala nekaj mojih izdelanih čipk, priročnikov, kjer so fotografije čipk, priloženi so tudi vzorci in pa mednarodna barvna skala, po kateri se čipka lahko skleklja. Čudili so se, kaj vse se lahko izdela, največ vprašanj pa se je nanašalo, koliko časa je treba vztrajati, da se čipka dokonča. Učencem sem predstavila tudi različne niti: bombažne, lanene, svilene, različnih barv, ki kar same vabijo na delo. Klekljanje je delo, ki zahteva veliko predanost, časa in vztrajnosti. Veselje ob natančno, lepo izdelani čipki pa je nagrada za ves trud, ki ga vložimo v izdelavo.
Tako pravita strokovnjakinji. Zdaj pa kar brž za punkelj, da se zasliši pomirjujoče enakomerno drdranje. Vsi pa izrekamo veselje in zahvalo vodstvu šole, ravnateljici Ilinki Kucler, da podpira to umetnost bele niti, ki jo občuduje mlado in staro, obvladajo pa jo le redki. Nekateri izbranci mladega polhograjskegarodu pa so na priložnostni fotografiji.
Za Klekljarsko društvo Polhov Gradec Milka Bokal.
Klekljarski krožek v šolskem letu 2024/25 v Osnovni šoli Polhov Gradec. Od leve proti desni, prva vrsta: Ajda Lap Peklaj, Gaja Pristavec, Mila Trontelj, Neža Janša; 2. vrsta: učiteljici Tatjana Trontelj in Majda Grbec Plestenjak, Julija Bokal, Lučka Trontelj, Lar Kranjc, Lovro Kranjc in ravnateljica Osnovne šole Polhov Gradec Ilinka Kucler. Foto: Milka Bokal, 12. marec 2025. Manjkata Ema Ozbič in Martina Koprivec.
Otroci vrtca Dobrova pri OŠ Dobrova iz skupine “Pikapolonice” (3 do 4 leta), smo imeli posebno priložnost obiskati pisarno g. župana Jureta Dolinarja. Sprejel nas je z nasmehom in povedal nekaj besed o svojem delu. Obisk je bil za otroke izjemno zanimiv, saj so lahko postavljali vprašanja in izvedeli marsikaj o tem, kako župan skrbi za dobrobit kraja in njegovih prebivalcev. Otroci so si ogledali različne pisarne in spoznali tudi druge zaposlene na občini. Povedali smo mu, kaj vse mi delamo v vrtcu in se preko igre učimo. Takšni obiski so zelo pomembni, saj otrokom omogočajo, da že v mladih letih razvijajo občutek za odgovornost in spoštovanje do skupnosti. Na srečanju se nam je pridružila tudi nova pomočnica ravnateljice za vrtec, ga. Bojana Novak Borc. Ob zaključku srečanja je g. župan obdaroval vse otroke s slikanico ‘Polh Rogovilež’ in s kresničko za boljšo vidnost v prometu. Hvala g. županu, ge. podžupanji in vsem sodelavcem Občine Dobrova – Polhov Gradec, ki so nam polepšali današnji dan. Skupina ‘Pikapolonice’
