Kategorija: Osnovna šola

Tudi v letošnjem šolskem letu smo na OŠ Polhov Gradec dokazali, da znamo stopiti skupaj za dober namen. V šolskem letu 2024/2025 smo v zbiralni akciji starega papirja zbrali kar 29.900 kg starega papirja. Za temi številkami se skriva veliko lepega truda: učenci, ki so papir pridno prinašali dan za dnem, starši, ki so pomagali zbrati in pripeljati, učitelji, ki so spodbujali in usmerjali … in prav vsi, ki ste sodelovali s srcem. 
Če pogledamo malo statistike za nazaj: 
·         v šolskem letu 2022/2023 smo skupaj zbrali 23.400 kg, 
·         v letu 2023/2024 pa smo s skupnimi močmi zbrali kar 31.500 kg.

Vsak kilogram šteje. A še bolj kot to šteje dejstvo, da znamo stopiti skupaj, da otroke učimo skrbi za okolje in da z zgledom kažemo, kako lahko majhni koraki vodijo do velikih sprememb.

Nastja Mihovec

Bobek je rad s svojim čolničkom drsel po jezeru. Nekega dne je z njim želelo na plovbo več živali. Bobek je za vsakega našel prostor na svojem čolničku, le medved je bil zanj premočan. Hm, Bobkov čolniček ni zdržal tovora in živali so tuhtale, kako bi skupaj preživele čas ob jezeru. S sodelovanjem so našle odlično rešitev za vse.

Sporočilo pravljice naše izjemne pravljičarke Anje Štefan  Bobek in barčica je bilo vodilo ponedeljkovega športnega dne. Sodelovali bomo!

Razdelili smo se v tri ekipe: natakarji, perice in zdravniki. V vsem smo se preizkusili. Natakarji so si najprej skuhali zelenjavno juho. Igra nas je dobro ogrela, da smo postali hitri natakarji, ki smo juho v lončku pretočili v plastenko. Tudi spretni, slepi in štirinožni natakarji smo bili. Tekočina v lončku je na različne načine potovala v plastenko. Na hrbtu je bil naš največji izziv.

Perice  so bile najprej nagajive in so si izmikale perilo. Najbolj nagajiva si je izborila največ kosov perila. Tega so potem obešale spretne, pa hitre in poskočne perice. V izziv nam je bilo, ko smo v paru z zavezanimi nogami najspretneje izobesili perilo.

Zdravniki so najprej klicali svoje paciente. Pomagali so jim tako, da so z brizgalko vnesli zdravilo pacientom. No, ne prav zares. Zdravilo v brizgalki  je bila voda in pacienta je predstavljala plastenka. Tudi teren je postajal zahtevnejši za zdravniške misije. Najbolj navdušujoč izziv za nas je bil, ko smo prečrpavali zdravilo. Takrat smo s slamico zajeli vodo in jo prenašali do plastenke in se trudili, da bi prvi dosegli polovico napolnjene rezerve zdravila.

Natakarji, perice in zdravniki smo ves čas zelo sodelovali med seboj. Veselili smo se, ko nam je uspelo premagati najtežje izzive in  obenem smo se močno zabavali.

Zapisali učenci 1. a in 1. b z učiteljicami Mojco, Tanjo in Ireno.

V soboto, 12. aprila 2025, smo se z zgodovinskim krožkom OŠ Polhov Gradec odpravili na tradicionalno spomladansko ekskurzijo v soseščino. Letos smo zopet obiskali Hrvaško. Prek Štajerske smo se pripeljali v Obsotelje in si na hrvaški strani ogledali Muzej neandertalca v slikovitem malem mestecu – Krapini. Navdušili so nas izvirna postavitev razstave s poudarkom na razvoju živih bitij in človeka ter opisu proučevanja človeške preteklosti. Ob muzeju so sprehajalne poti, ki obiskovalce vodijo do kraja, kjer so pred 120 leti izkopali prve ostanke neandertalcev, predhodnikov današnjega sodobnega mislečega človeka (homo sapiens sapiens).
Sončen dan se je nadaljeval z obiskom hrvaške prestolnice – Zagreba. Sprehod po starem mestnem središču s Kaptolom in Gornjim gradom je vrhunec dosegel v Mestnem muzeju, kjer z mnogimi arheološkimi ostanki in drugimi materialnimi viri osvetlijo zgodovino tega starega mesta. Po muzeju nas je vodila prijazna vodička, ki nam je kot zanimivost povedala tudi to, da je direktorica njihovega muzeja Slovenka. Tudi prosti čas v mestu smo s pridom izkoristili za okrepčilo in počitek.
Iz sosednje Hrvaške smo se vrnili polnih novih spoznanj ter dobre volje zaradi prijetne družbe, z željo, da se tudi drugo leto odpravimo na raziskovanje bližnjih dežel. Takrat nas bo pot popeljala na sever!

Simon Purger

Letošnji mesec maj je bil na OŠ Polhov Gradec zelo knjižno obarvan. Učenci cele šole so celo šolsko leto opravljali bralno značko – prostočasno dejavnost, ki spodbuja k branju že od leta 1961. Ob zaključku projekta smo 6. 5. 2025 na šoli organizirali prireditev za vse učence naše šole, tudi podružnični šoli Črni Vrh in Šentjošt. Od 402 učencev jih je letos 207 opravilo bralno značko do konca, torej so mentoricam in mentorju povedali dovolj obnov in deklamirali dovolj pesmi. Nekateri učenci zelo radi in veliko berejo, zato se ne ustavijo pri eni bralni znački, pač pa pripovedujejo še naprej. Tako je bilo vseh bralnih značk skupaj opravljenih kar 273. Tisti učenci, ki so uspeli dokončati 3 bralne značke v tem šolskem letu, so na prireditvi prejeli knjižno nagrado. Takih je bilo 29 učencev. Ena učenka iz POŠ Šentjošt pa je podrla letošnji rekord, opravila jih je 6. Knjižno nagrado sva podelili skupaj s pisateljico Mašo Ogrizek, ki nas je obiskala na prireditvi in za vsako triado učencev posebej predstavila svoje delo. Mlajši bralci jo poznajo predvsem po zgodbah iz stripov Grozna šola ter Luka iz bloka, starejši pa po romanu Lisičja luna.

Sedmošolci pa so bili že 19. leto zapored deležni obiska splošne knjižnice v okviru projekta Rastem s knjigo. 8. 5. 2025 je Mestno knjižnico Ljubljana, enoto Prežihov Voranc obiskal 7. a, 22. 5. 2025 pa še 7. b. Izvedeli so mnogo uporabnih informacij, ki jim bodo v kasnejših letih koristile, kako se včlaniti v knjižnico, kako najti, rezervirati, podaljšati in vrniti gradivo, kakšne so njihove članske dolžnosti in ugodnosti. Ogledali so si vse oddelke knjižnice, ugotavljali, kako je gradivo urejeno in kaj pomenijo vsi znaki na policah, knjigah in v prostoru. Pred odhodom nazaj v šolo je vsak prejel brezplačen izvod knjige Mateje Gomboc: Sposojena babica Štefi.

OŠ Polhov Gradec

Časopisi in revije so del našega vsakdana, a le redkokomu pride na misel, da bi bil časopis sestavni del športnih iger. Ideja o preprostih pripomočkih, ki so vedno na voljo, tudi takrat, ko so trgovine zaprte, doma pa imamo le najosnovnejše stvari, se je učiteljici porodila v času posebnih razmer, ker pa se je izkazala za domiselno in zanimivo, smo jo dopolnili in razširili.

Torkovo šolsko dopoldne je bilo v celoti posvečeno časopisom. Zloženi v zajeten kupček so zjutraj pričakali učiteljice, saj so otroci vestno opravili domačo nalogo. Po viteški pravljici, pripovedovala je o bistrosti in pogumu malce posebnega malega viteza, ki je imel najraje pravljice, smo se tudi mi lotili dela.

Razdelili smo se v skupine in se pogovorili o nalogah, s katerimi si bomo krajšali dopoldne in se še kaj naučili. Sošolcem smo pokazali, kako premagujemo razdaljo po različnih časopisnih potkah. Poti smo  sproti sestavljali iz dveh časopisnih listov, liste smo preskakovali, časopis smo med tekom prenašali pred seboj, ne da bi ga držali.

Pri drugem sklopu nalog smo iz časopisa izdelali papirnate kepe, služile so nam za žoge, podajali smo si jih na različne načine in jih prenašali. S papirnatimi žogicami smo tudi balinali. Ugotovili smo, da so bile za uspešno delo pomembne vse lastnosti malega pravljičnega viteza.

Pri časopisnih ustvarjalnicah smo si izdelali verigo fantkov in punčk, naučili smo se tudi, kako zlezemo skozi list papirja v velikosti zvezka. Ne verjamete? Povprašajte prvošolce, z veseljem vam bodo pokazali.

Dan, ki smo ga preživeli s časopisnimi igrarijami, nam je bil všeč, ker je bil drugačen kot smo vajeni. Dokazali smo, da za zabavne igre ne rabimo dragih pripomočkov, veselimo se lahko s čisto preprostimi stvarmi, potrebna je le iznajdljivost in domiselnost.

Učenci 1.a in 1.b

Vitezi so neustrašni, dobrosrčni, zvedavi junaki. Horjulski prvošolci smo se v petek želeli preizkusiti v viteštvu. Za nas je bil to športni dan.

Zjutraj smo razveselili varovance doma starejših v Horjulu. Zaplesali smo jim splet ljudskih plesov. Najprej smo vili kačo Diradi čindaro, potem Abrahama, pa Šuštarsko polko in Ob bistrem potočku je mlin. Ljudskim plesom smo dodali še moderne ritme. Zaplesali smo Račji ples. Tega smo večkrat ponovili in se podružili z varovanci. Podarili smo jim igračko, ki  smo  jo izdelali za vsakega. Iz papirja, pokrovčka in plastelina smo ustvarili gugajočega se dedka in babico. Gospe in gospodje so bili igračke veseli in so se igrali z njimi in nami.

Nazadnje smo z vzgojiteljem iz Doma zaplesali Makareno. Ples in igra sta nas povezala in razveselila. Obljubili smo, da še pridemo na druženje v Dom.

V šoli nas je čakala malica in zatem viteški izzivi. Razdelili smo se v viteške čete in zavzeli športno dvorano. Na konjičkih smo kakor pravi vitezi jezdili okrog in preko preprek tako smelo, da smo premagali strašnega zmaja in zmagoslavno častili sebe, ki smo povezani zmogli preko vseh zmajevih ovir.

Srca so močno utripala, malo zaradi napora, malo od sreče. Ob koncu dneva smo le še ugotovili: »Lepo je živeti kakor vitez!«

Zapisali horjulski prvošolci z učiteljicami.

Vrtičkarji in prvošolci smo se skupaj igrali in ustvarjali

Majhni otroci domujejo tam, kjer so doma majhne stvari. Med majhnimi mizicami in stolčki, majhnimi ležalniki, majhnimi lončki in krožnički. Poličke so polne igrač, po katerih segajo majhne dlani. Medtem pa majhne dlani zrastejo, zrastejo pa tudi majhne punčke in fantki in kar naenkrat pomahajo v slovo svojim vzgojiteljicam in vrtcu. S pisanimi torbami na ramah se neke jeseni čisto zares podajo v pravo šolo. V vrtcu ostanejo mlajši prijatelji in vzgojiteljice, igralnice, igrače in topli spomini.

Preden pa otroci zares prestopimo v šolo, jo spoznavamo po malem. Prvošolci nas povabijo na igrice, ki so se jih naučili in nam zapojejo pesmice. Ko se pomladi vpišemo v šolo, nas pričakajo učiteljice s pravljicami, skupaj si izdelamo lutko ali igračko. Navadno se s prvošolci pred počitnicami skupaj poigramo na šolskih igralih, letos pa smo metulji in čebele povabili šolarje nazaj v vrtec.

Bila je zima in december je čarobno zadišal po drobnih pozornostih in po času, ki ga darujemo drug drugemu. Prvošolci smo se naučili veliko pesmic in pravljice, ki nam jih ob jutrih bereta učiteljici, radi zaigramo. Veseli smo bili, ko sta nam učiteljici predlagali, da povabimo vrtičkarje in nestrpno smo čakali na naše srečanje, da pokažemo, kaj vse že znamo. Povabili smo metulje in čebele  in njihove vzgojiteljice. Zaigrali smo jim igrico Sedem medvedov. Zaplesali smo ob pesmi Abraham ma sedem sinov. Pravljica pravi, da se bodo medvedki spet srečali čez trikrat tri dni, mi pa smo se z vrtičkarji  srečali spet pomladi.

Veseli smo bili povabila v vrtec in težko smo čakali na četrtkovo jutro. Pogovarjali smo se o igračah, s katerimi smo odraščali in o igralih na vrtičkarskem igrišču.

Četrtkovo jutro je bilo megleno, vzeli smo copatke in zmajčke za vrtčevske otroke. Andreja nas je pričakala pred vrtcem, otroci in vzgojiteljice pa med vrati igralnic. Obdarili smo metulje in čebele, skupaj smo zapeli pesmico o treh nagajivih žabah in naši gostitelji so nas povabili v igralnice, kjer smo se skupaj igrali. Postregli so nas s čajem in čas druženja  je prehitro minil.

Vrnili smo se v šolo. Nestrpno pogledujemo skozi okna, kdaj opazimo vrtičkarje na sprehodu. Stopili bomo k oknom in jih pomahali. Kdo ve, če bo kolona zavila proti šoli. Stekli jim bomo naproti in jih povabili, da se pomudijo pri nas.

Metulji, čebele in učenci 1.a in 1.b

Zgodaj zjutraj  toplo majsko sonce vabi na travnik in obronke gozda majhne in večje žival in trave se smehljajo v objemu travniških cvetov.

V petkovo jutro smo se odpravili horjulski prvošolci. Stopali smo drug za drugim skozi našo domačo vas in se vzpenjali po poti za cerkvijo nad njo. Ozirali smo se na vse strani in občudovali hribčke okrog Horjula in vasice v daljavi, pa ceste, ki vodijo v bližnje mesto in vaško tovarno, šolo, vrtec, gasilski dom, trgovino, bencinsko postajo, naš dom. Preštevali smo cerkvice, ki smo jih videli in občudovali razgibanost pokrajine pod nami.

Na poti skozi gozd smo srečevali plazeče se in lazeče živalice. Preko travnika so nas spremljali metuljčki, ki so posedali po cvetočih bilkah.

Pisan svet je v nas predramil veselje, ki ga nudi življenje in je v nas budil vse lepo. Pouk v naravi smo zaključili s plesom in dan je bil za nas popoln.

Kako lep je ta naš svet, lep za obiskat in raziskat!

Učenci 1. a in 1. b z učiteljicami.

Po koledarju poletje  še ni čisto pravo, ampak ravninski travniki v naši okolici so že skoraj pokošeni, v zraku je vonj po senu in pesem murnov in ptic, v logu pa se oglašajo žabe. Vse to smo našteli, ko smo se po pravljici o treh metuljih pogovarjali o poletju. Omenili smo še zelene trave in raznovrstne travniške cvetlice smo našteli in jih poimenovali. Ugotovili smo, da nam pravljica pripoveduje o prijateljstvu in sožitju, o težavah in njihovih rešitvah. Na mizi smo imeli razkošen šopek travniških cvetic in bili smo veseli in radovedni.

Zapustili smo učilnico in se v gosjem redu povzpeli na rob še nepokošenega travnika  na vzpetini nad šolo. Opazili smo, da je bolj barvit od nižje ležečega ravninskega in sklepali, da je tak zaradi manj pogoste košnje, kar omogoča boljšo obnovljivost rastlin, tudi tistih najbolj raznovrstnih in barvitih. Opazili  smo,  da travnik ni čisto zelen, ampak rjavkast, ker cvetijo tudi trave in da je največ cvetlic rumenih in sklepali smo, da so cvetlice v rumeni barvi ljube čebelam in drugim, za rastline koristnim žuželkam.

Želeli smo opazovati živalce, ki domujejo na travniškem robu, pa nam je veter sproti odpihal drobne žuželke, ki smo jih želeli privabiti na rjuho, prekrito z barvnimi papirji. Uspelo nam je opaziti mravljice, hroščke, muhe. Ogradili smo si kvadratni meter travnika in na ograjeni travniški površini smo našli trinajst različnih rastlinskih  vrst. V učilnico smo se vrnili z rastlinami, ki so nam bile najbolj všeč.

Iz nabranega cvetja smo sestavili travniško mavrico in jo narisali. Ogledali smo si zbirko posušenih travniških rastlin in list iz herbarija, vsak od nas pa je pripravil po eno rastlino za  prešanje. Ogledali in povohali smo barvila, ki jih učiteljica pripravila iz rastlin in z bilkami trav ter s preslico namesto čopiča pobarvali liste papirja porisane s travniškimi rastlinami. Narisali smo jih sami po opazovanju.

 Na pokošenem šolskem travniku smo se igrali travniške igre in posnemali gibanje živali.

Pazili smo, da na travniku nismo vznemirjali živalic  in uničevali rastlin, ki jim travnik nudi dom. Kmet skrbi za travnik, da je negovan in da se obnavlja. Njegovo delo spoštujemo, zato nismo gazili med travami in poskrbeli smo, da smo travnik zapustili takšen kot je bil ob našem prihodu.

Učenci 1.a in 1.b

Po majskih počitnicah smo se vrnili v šolo. Tople in s soncem obsijane so dišale po mladem poletju, čeprav je pravo poletje z velikimi poletnimi počitnicami, ki prvošolčke spremenijo v velike in pogumne drugošolce, še daleč. S seboj smo prinesli poletni nemir in željo po igri. 
Že v prvem tednu po počitnicah smo četrtkovo dopoldne spremenili v malo drugačen dan. Dišal je po pravljicah, s katerimi smo začeli in končali naše druženje, vmes je bilo veliko gibanja in seveda ustvarjanja. Že v jutranjem krogu smo se preizkusili v igri z učiteljičinim lovilcem in nekaterim je uspelo nahraniti lačno žabico z muho. Na mizi nas je čakalo veliko materiala in pod našimi prstki so nastali zelo lačni zajčki, ptički, kravice, žabice, levi in čebelice. Učiteljice so nam pomagale namestiti vrvico in že smo se lotili lovljena muhe, nameščene na vrvici. Spreminjali smo dolžino vrvice in iskali najbolj ustrezno dolžino, da smo muho spravili v usta živali. Živalce so imele telo iz tulca, na vrvico pa smo za muho namestili tanek zvit jogurtov pokrovček. 
Spretni lovci smo bili. Mnogim učencem je uspelo ujeti več muh kot so števila, s katerimi računamo v prvem razredu. Najbolj veseli smo bili, ker smo smeli lovilce takoj po končani dejavnosti odnesti domov. Popestrili nam bodo sivo deževno popoldne in mogoče koga nagovorile, da izdela igračko še bratcem in sestricam.

Učenci 1. a in 1. b