Vsako leto organizatorji določijo temo, ki je rdeča nit predstavitve na stojnici. Naslov letošnje teme, ki smo jo vrtci, osnovne in srednje šole prikazali na sejmu, je bil tradicionalna in zdrava prehrana v interakciji s podeželjem.
Že na začetku šolskega leta sva se odločili, da bo naslov najine predstavitve na stojnici Zdrava šolska malica. V šolski kuhinji so ravno kupili aparat za izdelovanje domačih namazov, torej da ne kupujejo namazov, ampak jih s pomočjo aparata kuharice pripravijo same. Tako lahko poskrbimo za zdravo malico učencev. Na šolskem vrtu rastejo zelišča, zato sva se domislili, da bi pripravili zeliščni namaz za slano jed, Nataša pa se je domislila lešnikovega namaza iz samo treh sestavin, ki po okusu spominja na nutelo, a je veliko bolj zdrav, ker nima dodanega sladkorja. Sodelovanje z lokalnimi ponudniki pa sva prikazali tako, da je Nataša pri pouku gospodinjstva z učenci spekla medenjake iz medu lokalnega pridelovalca medu. Na stojnici sva še ponudili jabolčne hrustavčke (sušena jabolka). Pripravili sva še slikovni prikaz izdelave obeh namazov in katere aktivnosti izvajamo v okviru delovanja interesne dejavnosti Šolski ekovrt.
V nedeljo, 16. 3. 2025, sva nato vse, kar sem naštela, predstavili na najini stojnici. Obiskalo jo je res veliko ljudi. Pohvalili so oba namaza, in sicer da sta res dobra ter da so lahko učenci veseli, da imajo tako dobre šolske malice. Najino stojnico je obiskal tudi ocenjevalec Ekošole, ki je pohvalil videz najine stojnice, kako lepo je vse barvno usklajeno. Povedal je tudi, da se vidi, kako skrbno sva vse pripravili, ter še dodal, da sva svoje delo za prvič odlično opravili.
Vzdušje je bilo res prijetno in prav zanimivo je bilo videti, kaj vse so pripravile druge šole. Zagotovo še kdaj obiščeva sejem Altermed&Flora, bodisi kot predstavnici šole bodisi kot obiskovalki sejma.
Zgodba muzikala, ki so ga v celoti pripravili učenci pod vodstvom mentorjev, je poln čustvenih pesmi, ki izražajo vse od veselja, žalosti, do optimizma in upanja na lepši jutri. Predstava je tudi tokrat odlično uspela in lahko smo upravičeno ponosni na sodelujoče učence in mentorici Ilonko Pucihar in Kristino Smrke, ki vsako leto s tem prikažejo veliko talenta in vztrajnosti z vsakotedenskimi vajami in usklajevanjem med mnogimi obveznostmi vsakega od sodelujočih. A predstava je le vrhunec več mesecev trajajočega procesa. Pred tem je namreč treba določiti idejno zasnovo, ki raste že v poletnih mesecih in vsebuje tako glasbene, kot scenske in kostumske ideje. Poleg tega je tu še veliko dodatnega dela in pomoči s strani vseh, ki jih potrebujejo pri izvedbi: od urejanja besedila, prilagoditev scenarija, prevoda, priredbe glasbenih besedil in priredbe glasbe zasedbi, ki je v določeni sezoni možna glede na učence, ki obiskujejo določene inštrumente v glasbeni šoli. In nenazadnje je tu še usklajevanje s tehnično ekipo, od maske, do svetlobe in ozvočenja. Vse to je potrebno, da muzikal lahko zaživi na odru in da lahko publika uživa v predstavi, vedno navduši. Mentorici Ilonka in Kristina sta priznali, da zelo veseli, da v celotnem projektu sodelujejo tudi nekdanji učenci glasbene šole, ki so že dali skozi sodelovanje v muzikalu in svoje znanje in izkušnje predajajo mlajšim generacijam. Letos sta bila to Mitja Justin, ki je soavtor priredbe scenarija in Megi Češnovar, ki je poleg sodelovanja v muzikalu odigrala tudi pomembno vlogo mentorice mlajšim nastopajočim. Na koncu pa je največje plačilo za vse, ki so na kakršenkoli način vpleteni v muzikal, navdušen aplavz publike in polna dvorana ter to, da se ceni ustvarjalnost nastopajoče ekipe.
Peter Kavčič Foto: Fotostudio Tim
Otroci so ponovno navdušili na odru. Tokrat z muzikalom Moje pesmi, moje sanje.
Pevci mladinskega pevskega zbora OŠ Polhov Gradec. To smo mi, pevci in pevke od 6. do 9. razreda in zborovodkinja Alenka Kovačič Divjak. Družbo sta nam delali tudi učiteljici Katja Premrl in Irma Kovač.
Kdaj? V petek, 4. aprila, od 17.00 do sobote, 5. aprila, do 13.00. Zakaj? Da se družimo, nasmejimo, naklepetamo, najemo, naplešemo, naigramo … In seveda, da do potankosti izpilimo skladbe, ki jih bomo zapeli na reviji pevskih zborov Pesem pomladi, ki bo v torek, 15. aprila 2025.
Kako pevska noč poteka? Ob prihodu na šolo v petek popoldne se v avli nabere ogromen kup spalnih vreč, blazin, odej, nahrbtnikov itd. Nato se zasliši ropot iz gospodinjske učilnice, kjer pripravljamo mize, na katere postavimo kup dobrot, ki smo si jih prinesli, da bomo brez lakote preživeli do sobote. Mafini, biskviti, polžki, sadje, slane palčke, oreščki, suho sadje, ameriški krofki, kasneje je zadišalo tudi po picah. In veliko vode, da poplaknemo od petja razgreta grla. Nato nenavadno sopihanje, čudni zvoki, zvijanje, skakanje, grimase … vse, kar paše k upevanju. Nato se končno zasliši ubrano petje našega zbora. V spodnjem delu šole se vse umiri, hodnike pa napolnijo melodije iz glasbene učilnice. Delamo, da se kar kadi. Popravljamo, znova in znova ponavljamo, vadimo izgovorjavo, ritem, intonacijo, se usklajujemo, poslušamo klavirsko spremljavo, sedemo, zopet vstanemo, sedemo, vstanemo, poslušamo posamezne glasove, ugotavljamo, kaj lahko še izboljšamo … Ne konca ne kraja. Zopet hrup, odmor, smeh, tekanje, mlaskanje iz gospodinjske učilnice … Nato vse potihne, razen glasbe. Zunaj se zmrači, odidemo v amfiteater, ker prepevamo več kot pol ure. Spontano zapojemo tudi hit lanskoletne pevske noči, Dva mala volkca. Lahko bi peli do polnoči, če ne bi bili lačni. Morda pa nam je kdo v Polhovem Gradcu prisluhnil in užival ob našem petju. Pica, sladkarije, prosti čas! Pojemo, plešemo, klepetamo, divjamo, pripravljamo ležišča, postavljamo spalnice iz kavčev in miz. Zunaj je temno, na šoli smo sami, čudovit občutek! Sami prijazni in dobrovoljni obrazi vsepovsod. Čas za spanje. Umivanje zob, iskanje pižam, priprava ležišč. Osmošolke nam zapojejo pesem za lahko noč ob nočni lučki. Čudovito! Proti polnoči se vse umiri. Ali pa le učiteljici takrat zaspita. Sveže sobotno pomladno jutro na igrišču. Prebujanje telesa s hojo, tekom, razgibavanjem. Veliko zehanja. Prebujanje možganov z ritmičnim kanonom. Pospravljanje ležišč. Joj, kako trde in neudobne so blazine iz male telovadnice! Zajtrk. Namesto kakava, Nutella v toplem mleku. In novi hit – slane palčke, obilno namočene v Nutello. Naši glasovi so še bolj ubrani kot včeraj, močnejši, samozavestnejši, prebujajo čustvo za čustvom. Pojemo zgodbo o vetru, ki nam razpne jadra in nas ponese v življenje, zgodbo o hvaležnosti do glasbe, ki nam prinaša toliko lepega. In o sprehodu po Ljubljani, ki se začne na Šuštarskem mostu. Da bi nas na reviji pevskih zborov le razumeli in tako uživali ob našem petju, kot danes mi! Še en živahen odmor, še ena pevska vaja. Ta se konča z mangovim kolačem in nono Ano, ki ga peče. Tokrat petje spremljamo z glasbili, ki so v glasbeni učilnici. In tudi naš Kukulele band nam zaigra na ukulele. Utrujeni smo, vendar nihče ne jamra, nihče se ne pritožuje. Vsak se trudi in iztisne iz sebe najboljše in največ, kar zmore, ko zadnjič zapojemo celoten program v avli. Sklenemo, da ja bila letošnja pevska noč nepozabna, prijetna, razigrana, zabavna, naporna, koristna in da komaj čakamo na naslednjo. Pred šolo nas ob 13. uri pričaka pomlad. Z vsemi torbami in vrečami, s polnimi usti sladkarij in polnimi srci glasbe in prijetno božajočih občutkov, se podamo domov. Na svidenje do prihodnjič!
V šolskem letu 2024/25 v OŠ Polhov Gradec klekljarski krožek že drugo leto poteka v okviru interesnih dejavnosti. Letos smo pričeli z 18. septembrom, prvo srečanje je vodila Tatjana Trontelj. Klekljanju se je pridružilo 10 učencev in delavka šole, osem jih je obiskovalo dejavnost že lani, letos sta se nam dve učenki pridružili na novo. Tiste učenke iz lanskega leta, ki so letos prenehale obiskovati krožek, pa so prosile, da bi krožek obiskale, kadar bodo imele težave pri klekljanju doma. Navzočnost je dobra, učenci so bili odsotni zaradi drugih, običajno šolskih obveznosti ali bolezni. Zbiramo se osmo šolsko uro, ob sredah, enkrat tedensko, letos za dve šolski uri. Program je prilagojen predznanju, tudi učenci lanskega leta nadaljujejo z novimi vzorci in tehnikami ter utrjevanjem osnov. Letos sta dva učenca prijavljena na edinstveno razstavo v Žireh, ki bo konec aprila in v začetku maja, na kateri bodo razstavljali samo moški, ki klekljajo. Naša dva fanta, ki obiskujeta krožek, že pridno izdelujeta izbrani čipki za omenjenorazstavo. Klekljanje vodiva Majda Grbec Plestenjak, učiteljica interesne dejavnosti klekljanje, sicer vzgojiteljica v vrtcu v Osnovni šoli Polhov Gradec, in Tatjana Trontelj, podpredsednica Klekljarskega društva Polhov Gradec. Za še bolj podrobno predstavitev pa smo obema strokovnjakinjama, ki se trudita, da mladim klekljaricam in dvema klekljarjema pokažeta, kako se klekljajo kitice, rožice pa rogljički in še vse drugo, kar je treba, da nastane tisti bel ali pa barvit prtiček, zastavili nekaj vprašanj. Zapisali smo »trudita«. To je pravšnja beseda, ker si včasih pri pomoči učencem morata pomagati kar s povečevalno lupo.
Otroci so ponavadi živahni, radi skačejo, se gibljejo. S čim se lahko popestri, dopolni klekljanje, ki je na prvi pogled enolično premetavanje klekeljnov, da jim kljub temu ni težko sedeti za punkljem? Tatjana: Klekljanje je izbirna dopolnilna dejavnost in je na vrsti osmo šolsko uro. Takrat so učenci že kar utrujeni od rednega šolskega dela. A pohvaliti jih je treba, da vseeno pridejo z veseljem. Malo klepetanja je seveda dovoljeno, da le ne moti dela, tudi ogledovanje, kako napreduje čipka na sosednjem punklju, je priložnost, da se učenci malo sprostijo. Majda:Tatjana učence nagradi, »podkupi« s sadnimi bomboni, še sama se ne branim malo sladkega. Nekatere učenke želijo klekljati kakšen kos nakita, predvsem uhane, za mamo, babico, ki jih okrasijo z barvnimi kroglicami. V modi so tudi zapestnice.
Mogoče sta kdaj dobili kakšen odmev, s kakšnimi pobudami, motivi so se otroci vpisali h krožku. Tatjana: Pri večini je glavni motiv zgled. Pri nekaterih je klekljala babica ali mamica, pri dveh starejša sestra, eno učenko je pritegnila sošolka, ki je začela klekljati prejšnje leto. Majda: Nekaj učenk mi je predlagalo že lansko leto, da bi bilo fino, če bi imeli tudi ocene, predvsem tisti učenci, ki jim klekljanje ne povzroča večjih težav in hitro napredujejo.
Katere vrste spretnosti pa tičijo za tem predevanjem klekeljnov? Kaj vse se pri otroku razvija z ropotanjem lesenih »paličic«? Tatjana: Klekljanje pri učencih razvija motorično spretnost, zahteva natančnost in vztrajnost, smisel za lepoto, za estetiko in ob več znanju tudi ustvarjalnost, ko lahko sami izrišejo vzorec za čipko. Majda: Učenci se morajo pri delu zbrati, osvojiti pravila in jih nadgrajevati. Pozorni morajo biti, da sledijo papircu, muštru in s kombinacijo tehnik čim lepše izdelajo čipko.
Gotovo sta vidve kot učiteljici tudi v stiku s starši. Kako starši sprejemajo to otroško učenje? Tatjana: Starši so največkrat prijetno presenečeni nad izdelano čipko in občudujejo spretnost svojih otrok. Majda: Nekateri starši, ki so se tudi sami v mladosti srečali s klekljanjem, so veseli, da se klekljarsko znanje prenaša na njihove otroke.
Kako sploh poteka klekljarska učna ura? Hvalevredno je, da sta letos dve. Tatjana: Obvezno je umivanje rok pred začetkom klekljanja, kajti umazane roke bi kaj lahko umazale bele nitke. Učna ura se začne s pravilno postavitvijo punklja in poravnavanjem klekeljnov. Pripravijo se bucike in kvačka, nato se delo začne. Učiteljica pristopi k vsakemu učencu in pogleda, kako delo napreduje. Če je bila narejena napaka, se praviloma tisti del odkleklja in napako odpravi. Učence spodbujava, da vprašajo za rešitev oziroma za pojasnilo za vsako najmanjšo nejasnost. Ob novem elementu ali pojasnjevanju napake so povabljeni vsi, da sledijo razlagi na enem od punkljev. Delo z učenci je individualno, zato sva z Majdo zelo veseli, da sta v tem šolskem letu klekljanju dodeljeni dve šolski uri. Lansko leto, ko je bilo za klekljanje namenjeno le 45 minut, se je celo zgodilo, da kateri od učencev ni bil deležen osebne obravnave. Lani je bilo veliko začetniških težav in je enostavno zmanjkalo časa. Majda: Učenci pokažejo in povedo, kako jim je delo šlo tudi doma in ali so imeli čas za klekljanje. Nekateri učenci, ki se vozijo v šolo iz drugih krajev, so običajno prej na vrsti in tudi takoj vprašajo za nadaljevanje dela, morebitne zagate in izbiro novega vzorca. Na voljo imava več različnih vzorcev, odvisno od želja učencev.
Kakšne vzorčke, papirce otroci radi klekljajo, kakšni so najbolj priljubljeni? Jih izbirajo sami? Tatjana: Prvi vzorčki so bili enostavni šolski papirci, na katerih so se učenci naučili pravilnega zategovanja sukanca in predevanja klekeljnov. Tudi druga obvezna čipka je bila šolski vzorec. Potem pa sva učencem prepustili izbiro med nekaj ponujenimi papirci. Največkrat se je na punkelj pripel papirc zapestnice, uhanov ali knjižnegakazala. Tukaj sva učencem omogočili uporabo barvnega sukanca in vpletanje perlic, biserčkov. Potem so sledili šolski vzorci za različne vogale v slepem risu. Majda: Učenci so pričeli z idrijskim risom, osnovami, učimo se izdelati različne vogale, rožico iz kitic, notranje in zunanje postavke, sukani ris. Prilagajava se željam učencev, ki mora temeljiti na predznanju posameznega učenca, drugače je potrebna večja pomoč, da se prikleklja do konca. Tudi rožico iz kitic in polpremet smo že sklekljali.
Majda, pravite, da še vedno hodite »v šolo«. Otrokom je najbrž všeč, da je tudi učiteljica »šolarka«. Najbrž so bili počaščeni, če ste jim kdaj pokazali, česa vse se v klekljarski šoli v Idriji vi učite. Majda: Učencem sem pokazala nekaj mojih izdelanih čipk, priročnikov, kjer so fotografije čipk, priloženi so tudi vzorci in pa mednarodna barvna skala, po kateri se čipka lahko skleklja. Čudili so se, kaj vse se lahko izdela, največ vprašanj pa se je nanašalo, koliko časa je treba vztrajati, da se čipka dokonča. Učencem sem predstavila tudi različne niti: bombažne, lanene, svilene, različnih barv, ki kar same vabijo na delo. Klekljanje je delo, ki zahteva veliko predanost, časa in vztrajnosti. Veselje ob natančno, lepo izdelani čipki pa je nagrada za ves trud, ki ga vložimo v izdelavo.
Tako pravita strokovnjakinji. Zdaj pa kar brž za punkelj, da se zasliši pomirjujoče enakomerno drdranje. Vsi pa izrekamo veselje in zahvalo vodstvu šole, ravnateljici Ilinki Kucler, da podpira to umetnost bele niti, ki jo občuduje mlado in staro, obvladajo pa jo le redki. Nekateri izbranci mladega polhograjskegarodu pa so na priložnostni fotografiji.
Za Klekljarsko društvo Polhov Gradec Milka Bokal.
Klekljarski krožek v šolskem letu 2024/25 v Osnovni šoli Polhov Gradec. Od leve proti desni, prva vrsta: Ajda Lap Peklaj, Gaja Pristavec, Mila Trontelj, Neža Janša; 2. vrsta: učiteljici Tatjana Trontelj in Majda Grbec Plestenjak, Julija Bokal, Lučka Trontelj, Lar Kranjc, Lovro Kranjc in ravnateljica Osnovne šole Polhov Gradec Ilinka Kucler. Foto: Milka Bokal, 12. marec 2025. Manjkata Ema Ozbič in Martina Koprivec.
Prvi del: osebna opažanja Učenci osmega razreda osnovne šole Antona Martina Slomška Vrhnika, stari od 13 do 14 let, smo razmišljali o stvareh, ki so dobre za okolje in zdravje. Pisali smo o naših navadah in kako bi jih lahko izboljšali. Pomemben del naših spisov je nakupovanje in njegov vpliv na zdravje, okolje in nas. Razmišljali smo o zmanjšanju odpadkov, ponovni uporabi, recikliranju in naši odgovornosti, da sprejmemo dobre odločitve. Naše spise smo objavili na spletni strani šole in predstavili pesem o okolju na javni prireditvi. Mislimo, da je pomembno, da sta nakupovanje in okolje del našega učnega načrta. Prav tako je pomembno, da razumemo njuno povezavo z zdravjem. Nakupovanje je v središču našega življenja, ker smo potrošniška družba. Veliko ljudi ne more ali noče pridelovati svoje hrane. Celo tisti, ki pridelujejo svoje sadje in zelenjavo, ne morejo pridelati vsega, kar potrebujejo. V prodajnem sektorju je tudi veliko zaposlitvenih mest. Moramo vedeti,da naša dejanja štejejo. Veliko ljudi verjame, da ne morejo spremeniti sveta, kar je le izgovor.Če bi vsi razmišljali tako, ne bi nikoli ničesar spremenili. Kot mladostniki vemo, dakupovanje v lokalnih trgovinah in izbira naravnih produktov podpira manjše kmetije in zmanjša izpuste CO2 med transportom. Hrano lahko pridelamo tudi sami, četudi le jagodena balkonu. Med zdravjem in okoljemje močna povezava. Stvari, ki so boljše za naše zdravje, so običajno boljše tudi za okolje. Vendar pa je naravno pridelana hrana dražja. Moda je še en problem v poskusih zmanjšanja onesnaženja. Veliko ljudi kupi cenena oblačila slabe kakovosti, ki hitro končajo na smetiščih. Če si le lahko privoščimo, je bolje kupovati oblačila z visoko kakovostjo. Ko jih prerastemo ali nehamo nositi, jih lahko podarimo mlajšim sorojencem, dobrodelni organizaciji ali jih zamenjamo. Kupujemo lahko tudi ekološka čistila, a veliko je neučinkovitih. Elektrika je tudi pomemben del onesnaženja. Luči, televizije in računalnike moramo ugašati, ko jih ne potrebujemo. Sončne celice in električni avtomobili so pomemben del naših prizadevanj za zmanjšanje izpustov CO2 v ozračje. Pomembno je, da raziskujemo, če želimo napredek. Nismo še dosegli cilja, vendar se premikamo v pravo smer. V sklopu ozaveščanja o okolju smo pisali tudi na uredništvo našega učbenika. Vprašali smo jih, če bi besedila o nakupovanju naredili bolj okolju prijazna. Odločili so se, da bodo to upoštevali pri naslednji izdaji. Nakupovanje, okolje in zdravje so pomembni deli našega življenja, ki so tudi zelo povezani. Mislimo, da se ljudje preveč osredotočamo na nakupovanje. Če bomo nekaj spremenili na odnosu do okolja in zdrava, se bodo spremenile tudi naše nakupovalne navade. Verjamemo, da lahko živimo preprostejše življenje, vendar popolne samooskrbe ne moremo več doseči. Tega ne zmoremo in nočemo.
Drugi del: od šole do ministrstva Februarja in marca 2025 smo na naši šoli ter v nekaterih trgovinah in podjetjih opravili intervjuje. S pomočjo starša enega od učencev smo uspeli stopiti v stik tudi z Ministrstvom za okolje, podnebje in energijo Republike Slovenije. Vse to smo storili, da bi ugotovili, kako se kot družba soočamo z okoljskimi vprašanji.
Šola Učence vključujemo v eko-projekte, kot so Pirati plastike, ločevanje odpadkov, eko-branje in čiščenje okolice šole. Občasno organiziramo delavnice na okoljske teme. Učenci delajo v šolskem vrtu in skrbijo za kompost za gnojenje. Šola ponuja tudi izbirni predmet čebelarstvo. Sodelujemo v aktivnostih, kot je tehtanje odpadne hrane. Prav tako prispevamo k projektu izmenjave oblačil, kjer učenci prinesejo rabljena oblačila, ki jih podarimo otrokom v stiski. Za zmanjšanje porabe papirja in črnila uporabljamo digitalna gradiva.
Trgovine Ugotovili smo, da trgovine že izvajajo trajnostne prakse, kot so doniranje hrane, prodaja biorazgradljivih vrečk in embalaže, sodelovanje z lokalnimi proizvajalci, ločevanje odpadkov in uporaba povratne embalaže. Trgovine darujejo veliko hrane in izdelkov dobrodelnim organizacijam, kot je Rdeči križ. Kupce spodbujajo k zmanjševanju odpadkov s prinašanjem lastnih vrečk in vračanjem steklenic. Kljub temu so izboljšave še mogoče. Na primer, trgovine ponujajo izdelke, ki jih kupci lahko uporabijo, vendar jih nujno ne potrebujejo. Prav tako vse trgovine ne izvajajo vse omenjene trajnostne prakse.
Podjetja Podjetja si prizadevajo čim bolj zmanjšati odpadke. Večinoma uporabljajo materiale za večkratno uporabo. Spremljajo količino proizvedenih odpadkov in jo poskušajo zmanjšati. Večina podjetij skuša ponovno uporabiti vse, kar proizvedejo, še posebej v prehrambni industriji, tako da se nič ne zavrže. Prav tako uporabljajo reciklirane materiale za poenostavitev proizvodnega procesa in zmanjšanje odpadkov. Sodelujejo z drugimi podjetji pri ponovni uporabi materialov in izboljšanju učinkovitosti. Strupene snovi (kot so baterije) pošiljajo v reciklažne centre. Poleg tega podjetja ponujajo garancije svojim strankam, s čimer jih spodbujajo k popravilu izdelkov, namesto da bi jih zavrgli .
Ministrstvo Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo Republike Slovenije sledi ciljem trajnostnega razvoja in jih vključuje v svojo razvojno strategijo. Ministrstvo se osredotoča na zmanjšanje količine zavržene hrane v gospodinjstvih, saj tam nastane približno 45 % vse odpadne hrane. Slovenija izvaja projekt CARE4CLIMATE, ki izobražuje ljudi o problematiki odpadne hrane in načinih njenega zmanjšanja.
Zaključek S tem projektom smo se veliko naučili o varovanju okolja in kako lahko vsi prispevamo k bolj trajnostnemu načinu življenja.
Napisala Brigita Kočevar in Maj Golob Frank, 8.c
Intervjuvali smo učitelje na OŠ Antona Martina Slomška Vrhnika; zaposlene v trgovinah Lidl, Spar in Mercator; podjetja: Pekarna Adamič, Elmer elektronika, Siliko, Paurus (inžiniring); Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo Republike Slovenije, gospa Nataša Kebe. Nelektorirane intervjuje lahko poiščete na spletni strani OŠ Antona Martina Slomška: https://ams10.splet.arnes.si/2025/03/31/interviews-about-the-environment-8th-grade/. Tudi pisne sestavke, dialoge in poezijo lahko poiščete na spletni strani šole pod naslovom We are the World, We are the Children (napisani so v angleščini).
V četrtek, 20. marca 2025, je bila športna dvorana na Dobrovi napolnjena do zadnjega kotička. Zbrali so se številni obiskovalci, med njimi tudi mnogi eminentni gostje, da bi skupaj obeležili dve pomembni obletnici – 180 let šolstva in 60 let vrtca na Dobrovi. Na prireditvi smo se družili majhni in veliki, otroci iz vrtca in šole in zato smo jo poimenovali Rastemo skupaj. Program se je začel s projekcijo, ki je obiskovalcem predstavila utrinke iz življenja šole in vrtca, nato pa so otroci iz vrtca ter tretješolci obema slavljencema – šoli in vrtcu zapeli pesem Vse najboljše. Povezovalki – tretješolka Kim Pavlinič in osmošolka Veronika Rotar sta pozdravili goste ter na oder najprej povabili ravnateljico, gospo Sonjo Bregar Mazzini, nato pa besedo predali še županu, gospodu Juretu Dolinarju ter generalnemu direktorju direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, gospodu Radu Kostrevcu. Vsi trije so nas nagovorili s svojimi mislimi, spodbudami in lepimi željami ob jubileju. Oder smo nato prepustili petošolcem, ki se jim je ob pesmi Ta vlak pridružil gost, pevec skupine Čuki, gospod Jože Potrebuješ. Na projekciji smo si med pesmijo lahko ogledali tudi prav poseben vlakec, na katerem so se peljali otroci iz skupin Ribice, Želve, Mucki, Račke in Delfini. Tako ob pesmi Ta vlak, kot tudi ob naslednji – Zelena dežela, ki so jo zapeli in ob njej tudi zaplesali tretješolci, smo razmišljali o tem, kako ponosni smo lahko na svoj domači kraj. Voditeljici Kim in Veronika sta se ob tem spomnili tudi na dobrovsko legendo o zakleti grofici, ki je včasih živela tam, kjer je danes Gradišče. Ker je zaradi svojih zlatnikov mislila, da je mogočnejša celo od Dobrovske Matere božje, se je z zakladom vred pogreznila v zemljo in zdaj čaka, da jo bo kdo rešil. Kim in Veronika sta nas nato povabili na Gradišče, da vidimo, ali je zakleta grofica še vedno tam. Prireditev se je nadaljevala z dramsko igro, v kateri so nastopili osmošolca Bor Sečnik in Ažbe Hvastija ter zakleta grofica – Rahela Karolina Mulej. Med dramskimi prizori so se na odru zvrstili petje, ples ter video projekcije z izjavami otrok iz vrtca, sedanjih ter bivših učencev. Predstavilo se je več kot 400 nastopajočih: vsi učenci od 1. do 5. razreda, otroci iz vrtca, gimnastičarke, otroška folklorna skupina, dekleta, ki plešejo pri plesnem društvu Panorama, učenke 7.a razreda, ter otroški in mladinski pevski zbor z zborom učiteljev. Dramsko besedilo, v katerem so se prepletale glasbene točke, je imelo tudi pomembno sporočilo. Bor in Ažbe sta želela najti grofičin zaklad, da bi si z njim kupila nov telefon in računalniško igrico. Namesto zlatnikov sta našla skrinjo, v kateri so bili kamenčki z lepimi sporočili, ki so jih skupaj naredili sedmošolci in otroci iz skupine Sovice. Na kamenčkih so bile zapisane misli: Prijateljstvo je največji zaklad. Dobro se z dobrim vrača. Srečo je lepo deliti. Do sveta bodo tak, kakršen želiš, da bi bil svet do tebe … Na koncu so igralci ugotovili, da so kamenčki in prijateljstvo med sedmošolci ter otroci iz vrtca veliko lepši zaklad kot zlatniki. To so potrdili tudi s pesmijo Zgodba o prijateljstvu, ki so jo skupaj zaplesali učenke 7. a razreda in otroci iz skupine Sovice, zapela pa sedmošolka Ana Skopec in Jože Potrebuješ. Prireditev smo zaključili s šolsko himno, ki smo jo ponosno zapeli otroci in zaposleni. Ob tem smo ugotavljali, da ne rastejo skupaj le otroci iz vrtca in šole, ampak z vsemi našimi otroki rastemo tudi odrasli. Rastemo pravzaprav celo življenje. Za vse naše obiskovalce smo pripravili tudi spominček – kamenčke lepih misli, ki smo jih poleg Sovic in sedmošolcev ustvarjali tudi ostali: otroci v vrtcu, šolarji pri pouku, nekateri med prostimi urami v knjižnici, nekatere so naredile tudi učiteljice. Tako smo po zaključenem programu naš skupni zaklad razdelili tudi mednje. Ugotavljali smo, da smo s prireditvijo rasli tudi mi in lepo je bilo ustvarjati skupaj. Eva Furman, Saša Pivk, Maja Kastelec in Zvonka Španger smo pripravile projekcijo, Barbara Burjak in Polona Suhadolc sta ob pomoči hišnikov Roka Lešnjaka in Luke Roglja poskrbeli za zelo lepo sceno, scenarij pa je pod mentorstvom Zvonke Španger tako kot vsako leto nastajal postopoma, tudi z vključenimi idejami otrok. Sodelovalo pa je še veliko število mentorjev: vse vzgojiteljice in vzgojitelji v vrtcu, učiteljice od 1. do 5. razreda, poleg njih pa še Marjeta Novak, Ana Peček, Marša Plohl Turk, Plesno društvo Panorama: Nataša Potočnik, sodelovala je tudi Glasbena šola Emil Adamič. Lepo je bilo ustvarjati skupaj in hvala prav vsem, tudi ostalim, ki so kakorkoli prispevali vsak svoj delček k temu, da smo in še vedno rastemo skupaj
Zvonka Španger, foto: Mateja Jordović Potočnik
Otroci iz vrtca in tretješolci so zapeli Vse najboljše, vrtec in Vse najboljše, šola
Zakleta grofica v držbi dveh osmošolcev
Sreča na vrvici: 4. a in 4. b razred
Ob petju petošolcev so Konjićki zaplesali Kekčevo pesem
Upokojeni učitelji, med njimi 95-letna učiteljica Danica Novak v družbi z Jožetom Potrebuješem in njegovo soprogo
Za pusta imamo seveda zelo radi krofe in flancate. Slednje smo pripravili tudi mi. Ga. Ivanka je prinesla ocvrte flancate, ki jih je pripravila že doma, zato so jih lahko učenci takoj poskusili. Ga. Ivica pa je doma pripravila testo za vzhajane flancate, ki so ga učenci nato razvaljali in izrezali flancate. Na koncu so jih previdno ocvrli. Nato smo zapustili tradicionalne vode in se podali v sodobnost. Gospe so nam pripravile recept za ocvrta jabolka: najprej so učenci jabolka narezali na kolute, nekateri so medtem pripravljali maso za palačinke, na koncu pa so kolute jabolk namakali v maso za palačinke in jih ocvrli. Ko so se ocvrta jabolka malo ohladila, so jih še potresli s sladkorjem v prahu in sledil je najboljši del: pokušnja. Učenci so povedali, da so odlična in da jih bodo zagotovo tudi doma pripravili. Kot bi mignil, jih je zmanjkalo. Ga. Cilka nam je še pokazala, kako se naredi jabolčna rolada, nastala je namreč po malo drugačnem postopku kot običajno. Tudi ta je bila učencem zelo všeč, in zato smo bili zelo veseli, ker nam je ga. Cilka prinesla recept. Čas je še prehitro minil, nekateri učenci bi se še kar družili z gospemi, ker je v njihovi družbi vedno prijetno. Razveselile so nas z novico, da bomo za veliko noč spet skupaj kaj dobrega skuhali. Tako smo sledili tradiciji »pust mastnih ust«, a s sodobnim pridihom. Hvala gospem, da so pripravile tako zanimivo in okusno delavnico.
Ples je potekal v četrtek, 19. 12. 2024, v popoldanskem času v jedilnici šole. Učenci so pripravili res pestro dogajanje, poskrbeli so namreč za vse starostne skupine. Najmlajši so se lahko preizkusili na poligonu in z animatorji zaplesali ob najlepših otroških pesmicah. Najbolj veseli pa so bili obiska Božička, s katerim so se lahko fotografirali ter mu zaupali svoje želje. Obiskovalci so lahko uživali tudi v ogledu božične risanke, za nagrado pa metali žogice v lonček. Sponzorji so poskrbeli za bogate dobitke na srečelovu, učenci so prodali več kot 200 srečk, kar jim je prineslo velik znesek denarja. Tudi za hrano in pijačo je bilo poskrbljeno. Obiskovalci so se lahko posladkali z odličnimi palačinkami ali s sladkorno peno. Na voljo pa so bile tudi različne pijače, čips in kislice. Novoletnega plesa se je udeležilo res veliko otrok, vsi so se imeli prav lepo ob različnih aktivnostih, najboljše pa so bile menda palačinke. Učenci so se res potrudili pri organizaciji plesa, zato so bili na koncu tudi zadovoljni, ko smo prešteli denar. Iskreno se zahvaljujemo vsem sponzorjem, brez vas ne bi bilo mogoče izvesti plesa. Prispevali ste res veliko bogatih dobitkov in nam tako pomagali, da je bil ples finančno zelo uspešen. Upamo, da bomo še naprej tako dobro sodelovali.
Iščete način, kako na zabaven način razmigati možgane? Potem je spletna stran resi-me.si prava izbira za vas! Na njej boste našli širok nabor miselnih iger, ki so odlične za trening logike, koncentracije in matematičnih spretnosti.
Katere igre lahko najdete na resi-me.si?
Na strani so na voljo različne vrste iger, ki bodo zadovoljile tako ljubitelje ugank kot tiste, ki uživajo v matematičnih izzivih:
Sudoku – priljubljena logična igra, ki spodbuja reševanje problemov in potrpežljivost.
Osmerosmerka – odlična vaja za besedni zaklad in opazovanje vzorcev v črkah.
Matematična križanka – zanimiv preplet klasične križanke in matematičnih enačb, kjer morate s pravilnimi rezultati zapolniti prazna polja.
Spomin – igra za urjenje spomina in koncentracije, primerna za vse starosti.
Matematične naloge – različni izzivi za vse ravni znanja, od preprostih računov do bolj zapletenih logičnih problemov.
Zakaj igrati miselne igre?
Miselne igre niso le zabava, ampak imajo tudi številne pozitivne učinke:
✅ Izboljšujejo spomin in kognitivne sposobnosti. ✅ Krepijo logično razmišljanje in analitične spretnosti. ✅ Pomagajo pri sprostitvi in zmanjševanju stresa. ✅ So primerne za vse starosti – tako za otroke kot odrasle.
Preizkusite se še danes!
Ne glede na to, ali želite preživeti nekaj minut v zabavnem izzivu ali si vsak dan vzeti čas za trening možganov, je resi-me.si prava izbira. Obiščite spletno stran in se preizkusite v svojih najljubših miselnih igrah!
Letošnja osrednja tema Tedna pisanja z roko je bil »Ko spomini zadišijo«. Naš spomin je neverjeten. Prvih nekaj let življenja se ne spomnimo dobro. Takratnih dogodkov še nismo mogli ubesediti, jih pa s pomočjo vonjev lahko obudimo. Vonjave so zelo močno povezane s spomini zaradi neposredne povezave med vohalnim sistemom in možganskimi centri, ki so odgovorni za čustva in spomine. Ta pojav je pogosto imenovan “Proustov učinek”, po pisatelju Marcelu Proustu, ki je opisal, kako mu je vonj po magdalenicah obudil živ spomin na otroštvo. V otroštvu se vohalni sistem hitro razvija in je močno povezan z učenjem ter čustvenimi izkušnjami. Zato so vonjave, ki jih zaznamo v zgodnjem življenju, pogosto trajno vgrajene v našo spominsko banko. Ob teh spodbudnih besedah organizatorjev smo se podali na pot za našim nosom ali kot je zapisal učenec: »Moj nos ima bogat spomin.« Za nami je 10. Teden pisanja z roko, ki je potekal med 20 in 24. januarjem. Na naši šoli se trudimo, da spodbujamo in navdušujemo pisanje z roko čez celo leto. V projekt so se vključili vsi učenci matične šole ter učenci obeh podružnic. Tako so sodelovali 403 učenci in mentorji. Letošnja tema Tedna pisanja z roko nam je zato še toliko bolj všeč, saj nas je vonj popeljal v rano otroštvo, na travnike, polja in gozdove, od vonja po snegu in babičinih piškotov do dišečih in slanih poletnih noči. Ker imamo starejši veliko več dišečih spominov, ki jih otroci skoraj ne poznajo več, smo k pisanju spodbudili tudi starejše. Učenci so dobili nalogo, da tudi njihovi starši in stari starši pomislijo, kam jih vonjave preteklosti popeljalo in se že veselimo njihovega sodelovanja in tudi povezovanja z otroki. Naj se pisanje z roko in povezovanje nas s svojimi mislimi, domišljijo in spomini nikoli ne konča. Naj se naši dišeči spomini vtisnejo na papir v spomin, veselje za naslednje rodove.
Koordinatorica Tedna pisanja z roko Simona Mihalic
