Vsakega izleta, ki ga organizira Društvo upokojencev Dragomer–Lukovica se udeleži veliko članov, ki želi dan preživeti ob druženju, spoznavanju novih krajev in izvedeti kaj novega ter zanimivega iz življenja in dela v naših krajih. V naši mali domovini je toliko krajev, ki so vredni ogleda, a jih še nismo obiskali, da je težko izbrati destinacijo, ki je vsem po volji in dostopna. Izlet v Koper in ogled pristanišča je bil zanimiv za vse udeležence. Toliko novih podatkov smo slišali in videli razsežnost in številčnost objektov, ki jih Luka Koper vključuje. Strokovno vodenje in obisk lokacije, ki ga za izletnike organizirajo v Luki je bilo zares zanimivo in vredno ogleda ter naše pozornosti.
Začetki obratovanja Luke segajo v leto 1957, torej bomo v nekaj letih zabeležili 70 letnico obstoja. Od skromnih začetkov do današnjih dni je bila prehojena dolga pot razvoja in širitve ter posodobitve. Danes Luka Koper deluje na površini 280 hektarov, od tega 147 ha zavzemajo operativne površine, to so privezi, skladišča in terminali.
Koprsko pristanišče je mednarodno tovorno pristanišče, največje na Jadranu (torej večje od Reke in Trsta), ki predstavlja najbližjo povezavo Srednje in Vzhodne Evrope s Sredozemljem. S prisotnostjo pomembnih svetovnih ladjarjev vzdržuje pomorske povezave z vsemi deli sveta. Morje ima v pristanišču globino od 10 do 18 m, kar pomeni, da lahko sprejema ladje z ugrezom do 18 m.
V Luki se vrši pretovarjanje kontejnerskega tovora, avtomobilov, sipkega in razsutega tovora, torej tovora brez embalaže (rude, premog, žita), tekočega tovora (nafta, kemikalije, tekoča gnojila, olja) in potniškega prometa (križarke, ki imajo postanek na poti pri nas).V lanskem letu je bilo v Luki Koper zaposlenih preko 2200 delavcev, število agencijskih delavcev se po pritiskih sindikatov zmanjšuje, a je še vedno veliko). Lani so ustvarili preko 330 milijonov Evrov prihodka, ustvarili dobiček iz poslovanja in presegli nekatere dosežke iz preteklih let. Tako so pretovorili preko 1133 kontejnerjev, 884.000 avtomobilov, potniški terminal je zabeležil 125.000 potnikov. Skupaj so pretovorili 23 milijonov ton blaga. Veliko so tudi investirali, saj želijo slediti potrebam uporabnikov, razvoju tehnologij in uporabi cenejših ter do okolja prijaznejših energij, zagotovitvi potrebne varnosti, izkoristka površin in optimalnim zaposlitvam. Ogled z avtobusom je trajal poldrugo uro, vendar se ob tem sploh nismo dolgočasili, saj je predstavnik Luke Koper poskrbel za dinamično razlago in zanimive informacije o pristaniškem delu. Delujejo 24 ur dnevno, vsak dan v tednu in v mesecu. Izjema so novoletni prazniki in praznik dela.
Po krajšem sprehodu po mestnem jedru Kopra in kratkem počitku smo se zapeljali v notranjost slovenske Istre v kraj Puče. To je majhna vasica na robu Šavrinskega hribovja z značilno istrsko arhitekturo. Kamnite hiše, oljčniki, vinogradi in stara kapelica ji dajejo še poseben čar. Kosili smo na turistični kmetiji Tonin, ki ima dolgoletno tradicijo v tistem kraju. Ohranili in restavrirali so stari del domačije ter vključili nove stavbe tako, da ohranjajo arhitekturne značilnosti prejšnjih obdobij. Pri njih lahko prenočite, poskusite domačo hrano in dobro vino, se oskrbite z izdelki iz njihove lastne pridelave ali le prijazno pokramljate z lastnikom.
Gostilna slovi po izvirnih jedeh tega območja. Za pripravo obrokov se skušajo v čim večji meri posluževati doma pridelane hrane, vključno z odličnim oljčnim oljem in vinom različnih vrst in okusov. Za nas so med drugim pripravili tudi bobiče, to je mineštra iz fižola, mlade koruze z dodatkom mesa in zelenjave ter dišavnic, ki so jo istrske gospodinje pogosto pripravile za svojo družino.
V tem delu slovenske Istre so bile v drugi polovici 19. in v 20. stoletju zelo znane Šavrinke. To so bile žene in dekleta, ki so se ukvarjale z nakupi v istrskih vaseh Šavrinskega hribovja, zlasti jajc, zelenjave in mesa ter prodajo le-teh v Trstu. Tam so kupovale sol, sladkor, gospodinjske pripomočke, tudi tekstil in ga potem prodajale v vaseh po Istri. To je bilo pomembno delo za te žene, saj so z zaslužkom pomembno prispevale v gospodinjstvu. Delo je bilo naporno, peš so dnevno prehodile tudi do 40 km, seveda tudi nevarno zaradi mejnih kontrol in roparjev na poti. Možje so delali na kmetijah ali si kako drugače iskali zaposlitev in zaslužek. Ženske so blago nosile v koših na glavi, ga skrivale pod krili in bluzami, včasih so jih spremljale tovorne živali – osli. O njih je veliko pisal pisatelj Marjan Tomšič v knjigi Šavrinke, ki je izšla leta 2000.
Na vsakem izletu se nam pridružijo novi člani, ki stkejo nova poznanstva in prijateljstva, zato ni nikoli dolgčas. Med vožnjo domov smo si čas krajšali s prepevanjem, klepetom in si obljubili, da se kmalu snidemo.
Dragica Krašovec
