Kategorija: Šport

  • Olimpijski podprvak v krpljanju

    Olimpijski podprvak v krpljanju

    Specialec Miha Marolt iz Korene nad Horjulom je na letošnjih zimskih svetovnih igrah Specialne olimpijade v italijanskem Torinu dokazal, da vztrajnost, trud in srčnost obrodijo izjemne rezultate. V družbi več kot 1500 športnikov iz 102 držav sveta se je uvrstil med najboljše – domov je prinesel bronasto medaljo na 400 metrov, srebro s štafeto, na 200-metrski razdalji pa je dosegel odlično peto mesto
    Skupaj s še 15 slovenskimi športniki – specialci, ki so tekmovali v alpskem smučanju, smučarskem teku in krpljanju, je zastopal Slovenijo na največjem športnem dogodku za športnike z motnjami v duševnem razvoju. Igre so potekale med 8. in 15. marcem 2025, na olimpijskem prizorišču v Torinu in v zasneženem Sestrieru, eni najbolj znanih italijanskih smučarskih destinacij. 
    23-letni Miha se je v Torinu počutil odlično. Pred tekmami ni bil prav nič nervozen – vzdušje je bilo sproščeno, družabno, prijateljsko. Kot je povedal sam, je užival prav vsak trenutek. Tekmoval je sproščeno in z veseljem, kar se je odražalo tudi v odličnih rezultatih. Med tekmovanjem se je spoprijateljil z vrstniki iz Japonske, Amerike in Kanade ter vsak prosti trenutek izkoristil za druženje, pa tudi za odkrivanje mesta skupaj s svojima sestrama – Martino in Marušo, ki sta ga na prizorišču spremljali skoraj teden dni. 
    Društvo specialna olimpijada Slovenije vsako leto organizira tekmovanja, na katera se lahko prijavijo vsi člani kateregakoli varstveno-delovnega centra v Sloveniji. Miha je pred časom postal državni prvak v krpljanju, nato pa dobil vstopnico na olimpijske igre v Italiji. 
    Njegova pot do svetovne olimpijade pa ni bila kratka. Miha je s stalnim in predanim delom, polno discipline in odrekanj za Slovenijo dosegel nekaj velikega.Več kotdve leti se je vsakodnevno po vrnitvi iz VDC Vrhnika peš odpravljal domov iz Horjula na Koreno. Vsak dan. Poleg tega je imel posebej za olimpijske igre še dva vikenda priprav, enega v Planici ter drugega v Mariboru, kjer je skupaj z ekipo pilil formo in se pripravljal na največji športni dogodek svojega življenja. 
    Pomembno vlogo pri njegovem uspehu pa so imeli tudi vzgojitelji iz VDC Vrhnika-Idrija ter njegovi trenerji Specialne olimpijade Slovenija, katerim je celotna Mihova družina izredno hvaležna. S predanostjo, trudom in spodbujanjem, so Mihu pomagali in mu vlivali pogum, da je do tako velikih uspehov sploh prišel.
    Po vrnitvi v Slovenijo je Miha doživel pravo navijaško slavje. Pred Kristalno palačo v Ljubljani je potekal sprejem specialcev, kjer pa so ga z največjim transparentom pričakali njegovi domači in prijatelji, slavje pa se je nadaljevalo še na Koreni, kjer so ga pričakali še ostali bratje in sestre z otroci in se ob dobri hrani in pijači poveselili in počastili Mihove izvrstne dosežke. 
    Že naslednji dan so mu presenečenje pripravili tudi v VDC Vrhnika-Idrija, kjer so ga sodelavci in prijatelji pozdravili s transparenti in čestitkami. 
    Miha Marolt je s svojo srčnostjo, odločnostjo in pozitivno energijo pokazal, da nič ni nemogoče. Njegova zgodba je več kot le športni uspeh – je zgodba o pogumu, prijateljstvu, vztrajnosti in zmagovanju na vseh ravneh življenja.

    M. D.

    Foto: M.M, Specialci

  • Sončki po okolici Planinskega polja

    Sončki po okolici Planinskega polja

    Prvi aprilski pohod smo Sončki opravili v bližnji okolici še delno poplavljenega Planinskega polja in to prav 1. aprila, ko praznujemo sedemnajsto obletnico naših pohodov. Namenili smo si ogledati dve kraški udornici, ostanke baročnega  gradu Hošperk ter se povzpeti na hrib Stari grad, kjer je v srednjem veku stal grad Unec, predhodnik spodnjega gradu.

    Začeli smo na poti proti Lazam. Po gozdni cesti smo krenili v značilno krajino z dinarsko-kraškim gozdom, kjer uspevajo predvsem jelke in bukve. Gozd je precej redek, saj ga je pred leti zdesetkal žled.  Naš prvi cilj ni bil daleč. To je bila udornica Vranja jama, kamor smo se spustili po dokaj strmi stezi.

    Vranja jama na dnu udornice ima veličasten vhod, mi smo se spustili do polovice pobočja

    Med cvetočimi rastlinami  je bilo opaziti kranjski volčič, strupeno rastlino, ki jo je prvi opisal  Scopoli, zdravnik v Idriji v 18. stoletju. To rastlino je mogoče videti tudi pri nas ob poti v Star Maln. Polno je bilo tudi jelenovega jezika. Presenetili sta nas dve leteči raci, ki sta si za domovanje izbrali eno od večjih lukenj v previsnem skalovju nad vhodom v jamo. Kot nam je povedala vodnica Sonja, je pozimi mogoče v jami videti ledene kapnike.

    Udornice so tvorbe, ki nastanejo zaradi udora jamskega stropa. Najdemo jih na kraškem svetu, kjer voda, ki teče skozi različno debele plasti apnenca, oblikuje rove in širi kanale, po katerih teče. Ti se sčasoma združujejo v jamske dvorane. S krušenjem stropa se jame večajo tudi proti površju, vse dokler se stanjšan strop jame ne poruši in dobimo udornico.

    Z avtobusom smo se nato zapeljali proti Planini in se ustavili na uravnanem platoju nad strugo reke Unice pri  ruševinah dvorca  Hošperk (nemško Haasberg ).

    Grad Haasberg je bil požgan leta 1944,  ko  ga je zasedala nemška vojska in po vojni nikoli obnovljen

    Zgrajen je bil po letu 1614 in dolgo časa veljal za eno najbolj reprezentativnih grajskih stavb na Slovenskem. V njegovi bližini smo si ogledali številne izvire v bližini jame Škratovka. Nato nas je lepa gozdna pot vodila v hrib proti naslednji udornici – Unški Koliševki, ki je ena največjih naših udornic s prepadnimi stenami v višini okrog 100 metrov.

    Tabla ob Unški koliševka nudi informacije o pretakanju podzemnih voda in značilnostih živega sveta

    Na skalnih stenah uspeva Justinova zvončica, ki je endemit  v slovenskem dinarskem svetu in v Gorskem Kotarju. Na obronkih udornice rastejo številne tise.  V okolici koliševke so italijanski obmejni vojaški bunkerji iz časa med obema vojnama.

    Zadnji cilj našega pohoda je bila kar strma vzpetina, imenovana Stari grad. O ostankih nekdanje grajske zgradbe ni bilo nobenega sledu, je pa sedaj tam jeklena konstrukcija oddajnika mobilne telefonije. Moderni časi!

    Ostal  nam je le še povratek do avtobusa, ki nas je čakal pri ruševinah Haasberga. 

    Tekst: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek

  • Predavanje o gorskem cvetju

    Predavanje o gorskem cvetju

    V marcu je Planinsko društvo Vrhnika v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika organiziralo predavanje z naslovom Gorsko cvetje, ki ga je pripravila Sonja Zalar Bizjak:  biologinja, dolgoletna članica PD Vrhnika in planinska vodnica. Ljubiteljem rastlinstva in cvetja se je že predstavila s fotografsko razstavo Rože z naših poti leta 2016, v letu 2023 pa s predstavitvijo rastlinstva, rož in drevesnih vrst na pobočjih Planine nad Vrhniko. Za tokratno predavanje je izbrala iz svoje fotografske zbirke slike gorskih rastlin, ki uspevajo nad gozdno mejo s področja Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp ter Karavank.

    Predavateljica Sonja Zalar Bizjak in Marija Dolinar, PD Vrhnika (foto Stanislav Kržmanc)

    V prvem pasu nad gozdno mejo, ko za drevesa ni več pogojev in ostanejo za nami še zadnji macesni, je najbolj značilno rušje in nizko grmičevje, ki je vmesni pas med gozdno mejo in alpsko trato. Med rušjem na apnencu so rastišča dlakavega sleča, na posamičnih področjih z zakisano prstjo pa uspeva tudi rjasti sleč.

    Dlakavi sleč – rododendron (foto Sonja Zalar Bizjak)

    Nad pasom ruševja se razprostirajo obširni pasovi alpskih trat. Na platnu je zasijala Begunjščica in seveda kamniška murka, ta čudovita kukavičevka, ki z roza in belim socvetjem ter vonjem privablja metulje na alpskih tratah od Vrtače do Uršlje gore. Spomladi se visokogorska travišča prekrijejo tudi z drugim cvetjem, Zoisovimi vijolicami, raznimi ušivci in svišči.

    Kamniška murka (foto Sonja Zalar Bizjak)

    Malo višje, med skalovjem uspevajo gorske rože, ki se s svojimi koreninami trdno zasidrajo v skalne razpoke.  Z barvitimi cvetovi privabljajo  žuželke in razveseljujejo mimoidoče – od planik ali očnic, rumenega avriklja, različnih kamnokrečev, triglavske rože, triglavske neboglasnice do Zoisovih zvončic.

    Sinjezeleni kamnokreč z majhnimi lističi, prekritimi s svetlo sivo apnenčasto prevleko (foto Sonja Zalar Bizjak)

    Tudi melišča so življenjski prostor raznega cvetja. Kdo bi mogel pozabiti vonj sternbergovih klinčkov ob poti čez melišče, ali živo rumenega kernerjevega maka, ki s svojim rumenim cvetjem vabi žuželke. Kdo bi šel mimo in ne opazil stasitih škrlatno rdečih rapontik na pobočju Tičarice.

    Rapontike pod Tičarico (foto Sonja Zalar Bizjak)

    Sonji Zalar Bizjak se zahvaljujemo za strokovnost predavanja, saj je vanj strnila znanja biologije in fotografije ter doživetja žive in nežive narave v gorah od študentskih let do danes. Veseli obrazi obiskovalcev v polni Mali dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki so bili dokaz, da smo našli vsak nekaj zase ter ob fotografijah in poslušanju obnavljali in dopolnjevali svoje poznavanje narave in cvetja v naših gorah ter se morda spomnili tudi na doživetja z naših prehojenih poti, na katerih smo prvič občudovali tiste gorske cvetlice, ki so našle prostor v nas samih.

    Marija Dolinar

  • Pozdrav pomladi v znamenju enakonočja

    Pozdrav pomladi v znamenju enakonočja

    V soboto, 22. marca, smo člani Mažoretne in twirling skupine Horjul v športni dvorani pripravili tradicionalno  spomladansko prireditev Pozdrav pomladi. Letošnja je bila v znamenju enakonočja, ki je bilo sicer v četrtek, 20. marca, dan kasneje pa je bil tudi prvi pomladni dan. Med prireditvijo smo »obiskali« različne konce sveta in spoznali, kako tam obeležujejo ta zanimiv pojav. V Angliji in Mehiki potekajo prireditve, na Japonskem je temu namenjen državni praznik, v Bolgariji in na Češkem pa ohranjajo staroslovanske tradicije. Na parketu so se predstavile vse skupine MTS Horjul: Čebelice, Cicibanke, Marjetice, kadetinje in juniorke. Obiskovalci so vsako skupino nagradili tudi z aplavzom. Kot gostje so se nam pridružili tudi otroci iz VVE Horjul, ki so popestrili večer s svojimi prisrčnimi nastopi. Za zadnjo točko pa so trenutne vaditeljice skupin oblekle svoje stare uniforme in tako poskrbele za presenečenje ter odličen zaključek večera. 
    MTS Horjul se ob tej priliki zahvaljuje Občini Horjul in Prosvetnemu društvu Horjul za podporo. Hvala tudi VVE Horjul za vsakoletno sodelovanje na prireditvi. Navsezadnje pa hvala vam, dragi obiskovalci, da ste si vzeli čas in prišli na letošnji Pozdrav pomladi. Upamo, da ste uživali v naši družbi – mi zagotovo smo!
    Nur Živa Kranjec
    Foto MTS Horjul

  • Vrhnika tekmovanje v 2. SKL končala v četrtfinalu

    Vrhnika tekmovanje v 2. SKL končala v četrtfinalu

    Voga Grosuplje : Ipros Vrhnika – 76 : 75

    S sobotnim porazom proti ekipi Grosuplja se Vrhničani poslavljajo od letošnjega tekmovanja v 2. SKL. Kljub doseženemu cilju (uvrstitev v zaključne boje za napredovanje v 1. SKL) pa ostaja grenak priokus ob izgubljeni priložnosti za 3. tekmo četrtfinala pred domačo publiko. Vrhničani so imeli napad za zmago, a so se (kljub izpolnjenemu bonusu osebnih napak domačih) odločili za met za tri točke, ki pa ni našel poti skozi obroč… Kljub vsemu, lahko celotno sezono ocenimo kot uspešno, zlasti ob vedenju, da so drugi del tekmovanja zaznamovale poškodbe ključnih igralcev.

    Na tem mestu bi se radi zahvalili vsem sponzorjem, ki nam omogočajo tekmovanje na tako visoki ravni. Njihova imena so krasila domačo dvorano skozi celotno sezono, slika in zvok pa sta z bila vsakič poslana na svetovni splet, saj je Košarkarska zveza Slovenije vse tekme prenašala v neposrednem prenosu. Upamo, da z nami ostanete tudi v prihodnje!

    Ob koncu pa gre velika zahvala še našim zvestim navijačem. Braz vas si ne znamo predstavljati pravega vzdušja na tekmah! Z nakupom vstopnic, navijaških rekvizitov ali napitkov nam izdatno pomagate pri kritju visokih stroškov, ki nastajajo ob tekmovanju vseh starostnih selekcij (prek 150 igralcev!). Prav zaradi vaše predanosti nam je najbolj žal, da vam nismo mogli ponuditi še kakšne košarkarske poslastice. Hvala za vse in verjamemo, da se bomo v še večjem številu videli tudi v prihodnji sezoni!

  • Sončki ponovno v Polhograjskem hribovju

    Sončki ponovno v Polhograjskem hribovju

    Polhograjci, kot je bolj ljubkovalno ime za nam bližnje Polhograjsko hribovje, nudijo široko izbiro različnih pohodniških poti in ciljev. Tretji torek v marcu smo Sončki krenili na turo, ki smo jo pred 15 leti že prehodili, le v obratni smeri. Začetek našega pohoda je bila vas Topol, ki nas je pozdravila v mrzlem, a s soncem obsijanem jutru.

    Na Topolu smo šli mimo cerkve sv. Katarine, prve na poti

    Iz toplega avtobusa smo se pogumno podali po cesti kar strmo v breg, tako da je bilo sveže jutro kmalu pozabljeno. Tudi vzhodni veter, ki nas je spremljal takoj, ko smo prišli izza zavetja hiš, ni bil preveč moteč, saj smo bili ustrezno opremljeni s kapami in rokavicami, na kar nas je vodnica Sonja v povabilu na pohod še posebej opozorila.

    Bleščeče jutro je bilo mrzlo in vetrovno, a nas to ni motilo

    Ko se je v našem vidnem polju pokazala cerkev sv. Jakoba, ki je bila naša najvišja točka na pohodu, nas je do nje ločila pot preko manjšega slemena. Z njega se nam je na severu odprl pogled na zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe ter Menino planino. Še bolj bogatih razgledov pa smo bili deležni pri sami cekvi, ki omogoča 360 stopinj pogledov: videli smo ne le že omenjene KSA, temveč tudi cel greben Karavank.

    Sveže zasnežene gore Kamniško-Savinjske Alpe

    Bolj zahodno se je kazal Blegoš, za njim so se slutile Julijske Alpe, a so jih večinoma zakrivale bližnje vzpetine in grebeni Polhograjskega hribovja, od Osolnika do Grmade in s snežnim poprhom oblečenega Tošča. V daljavi se je med slednjima dalo videti Koreno nad Horjulom in pa našo Ulovko, še bolj zadaj pa Javornik in vrhove v Trnovskem gozdu. In če je oko nadaljevalo po krožnici, je videlo Nanos, Snežnik, še naprej Krim in na vzhodu Posavsko hribovje. Neverjetni razgledi, ki so vabili: »Pridite še k nam!«

    Tretja  cerkev na našem pohodu, Sv. Florjan na Tehovcu

    S Sv. Jakoba smo se po strmi stezi spustili do zaselka Tehovec s cerkvijo sv. Florijana,  nato po asfaltni cesti nadaljevali do Studenčic, od tam pa se skozi gozd spustili v Presko pri Medvodah, kjer smo zaključili našo pot.

    Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,

    GPS zapis: Srečko Kenk

  • KK Zapravljivček nadaljuje s poslanstvom – spodbujati kulturo športa in kolesarjenja v občini

    KK Zapravljivček nadaljuje s poslanstvom – spodbujati kulturo športa in kolesarjenja v občini

    KK Zapravljivček se bo tudi letos z veseljem udeležil ČISTILNE AKCIJE OBČINE HORJUL, ki bo v soboto, 5. aprila. Del ekipe se bo sicer udeležil kolesarskih priprav v Poreču med 4. in 6. aprilom. V načrtu je kolesarjenje po obali Istre. Sledijo kolesarsko obarvani izleti, in sicer Ogled etape Giro di Italia v Gorici, ki bo 24. maja. Teden dni kasneje, 31. maja, sledi udeležba na dirki Junaki vinogradov. Gre za kultni rekreativni kolesarski maraton s startom v Ljubljani in ciljem v Goriških brdih. Tudi letos se bodo odpravili v Dolomite, in sicer med 12. in 14. junijem v vasi Arabba, kjer udeležence čaka kolesarjenje po znamenitih prelazih Passo Pordoi, Sella, Gardena, Giau, Compalongo, Fedaia in Falzarego. Sodelovali bodo tudi na Maratonu Franja 15. junija in na Argonavtskem maratonu, ki bo 22. junija. Kolesarsko obarvan junij bodo sklenili z udeležbo na Medvedovi rundi. Gre za kolesarjenje v krajih po Barju, skozi Ig, Bloke s piknikom in zaključkom na Rakitni. Sredi julija, natančneje 11. in 12. julija, bodo odpeljali 360 km po najdaljši diagonali v Sloveniji od Hodoša do Pirana. Kar 150 km dolg izlet Horjul – Sromlje bodo odpeljali 9. avgusta. Gre za izlet v Sromlje – vasico v Bizeljsko-sremiškem vinorodnem okolišu v zaledju Brežic in Krškega.

    Eden od vrhuncev bo seveda tradicionalna Dirka na Koreno, ki bo letos izpeljana 31. avgusta. Dirka na Koreno in Otroški kronometer je Zapravljivčkov krovni dogodek.

    V načrtu imajo še skupinski izlet v Savudrijo 6. septembra in tradicionalni zaključek s kronometrom in piknikom za člane, ki bo letos v nedeljo, 21. septembra.

    Peter Kavčič

    Foto: KK Zapravljivček

  • Dve ekipi horjulskih hokejistov v končnico državnega prvenstva!

    Dve ekipi horjulskih hokejistov v končnico državnega prvenstva!

    Februarski tekmovalni utrip mlajših in članskih ekip

    A začnimo najprej pri naših najmlajših, ki so bili prav tako uspešni na tekmah, ki so se jih udeležili. Februar je bil za mlajše selekcije razmeroma miren, saj je bil edini igralni dan 6. februarja v RCU Lukovica. Naši fantje do 16 let so skozi tekmovalni dan stopnjevali tempo igre. Prvo tekmo proti ekipi iz Dolenjskih Toplic so žal izgubili, a so nato strnili vrste, pokazali pravo igro in slavili na naslednjih dveh tekmah proti domači ekipi Prevoj in ekipi iz Karlovca. 
    Prvenstvo U16 je letos izjemno izenačeno, kar dokazuje tudi lestvica, kjer prve tri ekipe ločijo le dve točki. To pomeni, da se ekipe borijo za vsako točko, saj je razplet prvenstva še povsem odprt. Do zaključka nas loči še en mesec, zadnji tekmovalni dan pa bo na sporedu 12. aprila 2025 v Dolenjskih Toplicah.
    Ekipi do 9 let in ekipa do 13 let sta bili v februarju prav tako na delu le enkrat, saj je sledila krajša pavza zaradi zimskih počitnic. V mlajših prvenstvih lahko spremljamo zanimive in dinamične obračune, predvsem pa veliko zabave in smeha, kar je ključno za razvoj mladih igralcev.
    V času zimskih počitnic je potekal tudi prvi reprezentančni zbor igralcev do 17 let, na katerega so bili povabljeni tudi nekateri naši igralci iz ekipe U16. Namen zbora je izbrati prave igralce, ki bodo v poletnih mesecih zastopali Slovenijo na Evropskem prvenstvu v Italiji. Upamo in si želimo, da bo del reprezentance zasedalo čim več naših igralcev – držimo pesti za njih!

    Napeto v članski konkurenci
    Trener Tim Fink o rednem delu v katerem mlajša članska ekipa navdušuje: ” V članski kategoriji postaja vse bolj zanimivo in napeto. Do konca rednega dela ekipe loči le še ena tekma, nato pa se v aprilu začne končnica, kjer bo štel vsak dvoboj. Naša prva ekipa bo redni del končala na drugem mestu, medtem ko so se mladi Dinamiti prav tako uvrstili v končnico. Na žalost pa to ni uspelo izkušenim TNT-jevcem, ki bodo morali na novo priložnost počakati do prihodnje sezone.” 
    Kdo bo igral proti komu, še ni znano, jasno pa je, da v tej fazi sezone ni več taktiziranja – vsaka zmaga bo ključna. 
    V horjulskem inline hokej klubu vas vabijo, da jih spodbijate tudi v živo na tekmah: ”Dragi navijači, vaša podpora je neprecenljiva! Vljudno vas vabimo na tribune Športnega parka Horjul, kjer nas lahko podprete in nam pomagate do zmage. Za točen razpored in ure tekem obiščite naša socialna omrežja (Facebook in Instagram). Hvala vam in se vidimo na tribuni!

    Peter Kavčič
    Foto: Dinamiti

  • Zdravilna voda, Turki in razgledi vse do Triglava

    Zdravilna voda, Turki in razgledi vse do Triglava

    Če ste samo za kratek sprehod, bo morda dovolj že obisk učne poti v okolici šole po Julkini poti ali do novega igrišča pri športnem parku. Za izlete v naravo pa je tu nekaj predlogov.

    Cerkev svetega Kancijana in izvir osvežilne vode
    Ko govorimo o Vrzdencu seveda ne moremo mimo Cankarjeve matere, ki je bila rojena na Vrzdencu. Vsako leto na dan samostojnosti in enotnosti, 26. decembra, poteka tradicionalni pohod, ki se začne pred poslovilno vežico, kjer tudi stoji kip Cankarjeve matere. Seveda je ta pot, ki vodi prek Žažarja, zelo lepa celo leto in ne samo pozimi. Gre za 14 kilometrov dolg pohod s ciljem na Vrhniki. Enako izhodišče lahko uberete tudi za sprehod proti Samotorici. Gozdna cesta skrita v gostem gozdu nudi dobro senco tudi v vročih poletnih mesecih. Sicer pa je cerkev sv. Kancijana, ki stoji nad Vrzdencem pod obronki gozda, za poznavalce pravi biser zaradi svojih poslikav. Cerkev izhaja iz 13. stoletja in je spomeniško zaščitena. A to še ni vse, če pogled od cerkve usmerimo naravnost dol proti vasi in malo v desno, na drugi strani vrzdenške doline pridemo do izvira čiste vode. Izpod hriba teče izvir ”Deklevšk”, ki ne presahne in se izliva v potok Šujica. Po ljudskem izročilu so si te vode zaželeli ljudje, ki so se poslavljali s tega sveta, saj je voda zelo osvežilna, imela pa naj bi celo zdravilne moči.

    Gradišče nad Žažarjem
    Če ste razpoloženi za prijeten in ne pretirano zahteven sprehod v klanec, se lahko odpravite na Gradišče nad Žažarjem. To je razgledni vrh, visok 547 metrov na morjem, do katerega vodijo gozdne poti. Na vrhu so lepo negovani travniki. Njegovo prepoznavnost mu daje velik leseni križ. Na vrhu hriba se nam odpre lep pogled na okoliško hribovje in doline vse do Ljubljane. Ob lepem vremenu pa razgled seže vse do Alp.

    Koreno nad Horjulom – Horjulska Šmarna gora
    Korena je 729 m visok hrib, ki se nahaja severno od Horjula. Z vrha, kjer stoji lepo obnovljena cerkev sv. Mohorja in Fortunata, se razprostira lep razgled na Polhograjske Dolomite in Ljubljansko kotlino. Na vrhu je tudi razgledna plošča. Ko pridete po poti skozi gozd na glavno cesto pod vrhom, pa najdete tudi vpisno skrinjico z žigom in knjigo. Če nadaljujete pot naprej na vrh do cerkve, se vam odpre lep razgled na večji del hribovja osrednje in zahodne Slovenije, lahko pa se odločite in sprehodite po nezahtevni poti v smeri Samotorice na Kožljek. Na Koreno se sicer lahko podate peš po označenih poteh, za katere skrbi planinsko društvo, lahko pa se povzpnete s kolesom po asfaltni cesti na vrh. Vaše vzpone bodo pridno šteli člani KK Zapravljivček in vam celo podelili priznanje, če boste redno zahajali na Koreno.

    Kožljek nad Samotorico in nad meglo v dolini
    V letnih časih, ko se megla zadržuje po kotlinah, je Kožljek, hrib, ki leži na 788 metrih, hitro dostopna in nezahtevna rešitev za kratek izlet. Na Vrh, ki se nahaja zahodno od Korene, točneje nad vasjo Samotorica, lahko dostopate tako iz Vrzdenca kot iz Horjula. Kožljek je tudi najvišji vrh v občini Horjul. Z vrha, na katerem se nahaja nekaj klopi, se nam odpre lep razgled na Polhograjsko hribovje in del Kamniško Savinjskih Alp, na druge strani razgled ovira gozd. Vrh ima vpisno skrinjico z vpisno knjigo ter žigom.

    Malo zgodovine in lep sprehod
    Med vasema Podolnica in Zaklanec se na prisojni strani dviga dolomitski Grič na višini 426 metrov, kjer stoji cerkev sv. Urha. Ta idilična podoba je narisana tudi v grbu Občine Horjul. Znamenitost cerkvice, ki je bila prvič omenjena leta 1526, je ohranjeno srednjeveško obzidje s stolpoma nekdanjega protiturškega obrambnega tabora. Cerkvica z obzidjem je vpisana v seznam kulturne dediščine Republike Slovenije. Nekoč je bila cerkev utrjena, zid okoli cerkve je bil višji in kar štirje stolpiči so služili vaščanom za shrambo in obrambo pred Turki. Obstajajo domneve, da je bilo pri cerkvi prazgodovinsko naselje. Predvsem pa so zanimive zgodbe ljudskega izročila. Takole pravijo: ”Nekega dne je Turek jedel pod Kajžarjem v Podolnici. Kar nekdo ustreli in izbije Turku žlico iz rok. Prestrašen skoči Turek na noge in zbeži iz strahu pred svetnikom. Drugič so hoteli Turki prihajati na vrh Zaklanškega griča. Kar se začne zemlja udirati pod kopiti in konji niso mogli več naprej. Ko vprašajo, kako daleč seže moč tega svetnika, jim ljudje pokažejo po dolini naprej. Turki potem v tem kraju niso več ropali in požigali.” 
    Ko so nazadnje obnavljali cerkveno streho na sv. Urhu, je Podolničan obrnil lončenega petelina proti Podolnici, rekoč: “Do sedaj je gledal proti Zaklancu, sedaj naj pa še nekaj časa gleda proti Podolnici.” Kmalu zatem je v nevihti udarila strela in petelinu odbila glavo. Tudi o tem je govora, kam so obrnjeni svetniki v cerkvi ali proti Podolnici ali proti Zaklancu.

    Besedilo in foto: Peter Kavčič

     

     

  • Prvi nastop v svetovnem pokalu za Tajo Košir

    Prvi nastop v svetovnem pokalu za Tajo Košir

    18-letna Taja Košir je mlada smučarska skakalka, ki je v zadnjih letih pokazala kar nekaj potenciala. Prvi nastop v svetovnem pokalu ni nikoli enostaven, saj tekmovalci nastopajo proti najboljšim skakalcem na svetu. Čeprav ji v kvalifikacijah ni uspelo, se je kljub temu odlično odrezala, saj je pokazala svojo pripravljenost in sposobnost obvladovanja pritiska. Nastop je bil pomemben korak naprej na njeni športni poti in priložnost, da se pomeri z najboljšimi. Domači navijači so jo podprli z velikim navdušenjem.
    Skoke je
    sicer začela trenirati pri devetih letih, še pred tem pa jih je rada gledala po televiziji, saj so ji bili zelo všeč. Večkrat si je ogledala skoke na Ljubnem, njeno trdo delo, vztrajnost in strast do skokov pa jo je pripeljalo do tega, da zdaj tudi sama skače na skakalnici. Treningi so po njenih besedah zelo raznoliki, saj mora človek imeti dobro razvito ravnotežje, moč in gibljivost, obenem pa mora vse to uporabiti na skakalnici. Trikrat na teden imajo skakalni trening v Planici, dvakrat pa kondicijski trening v Mostecu v Ljubljani.
     
    Njen največji uspeh to sezono je bilo šesto mesto na celinskem pokalu v
    Falunu na Švedskem in tretje ter četrto mesto v Alpskem pokalu v Liberecu na Češkem. Za tekmovanje na Ljubnem pa je bila zelo vesela, da je dobila mesto v ekipi. “Saj je tu vedno prav posebno vzdušje pred domačimi navijači,” še pove nadobudna športnica Taja Košir.
     

    Rok Mihevc