Kategorija: Šport

V mrzlem in sivem jutru smo se Sončki odpeljali proti obljubljeni osončeni Istri. Vodnica Sonja je v vabilu na pohod zapisala, da bomo šli na področje povirja reke Dragonje. Obiskali smo del med Gračiščem in Marezigami, kjer se vrstijo flišna slemena z vmesnimi grapami, po vrhu slemen tičijo istrske vasice in cerkvice. Področje našega pohoda je zajemalo Truške in okolne vasice Bočaji, Trsek, Kozloviči, Korte, do Gonjačev in  Vršiča pa nam je zmanjkalo časa.

Porečje si je Dragonja izoblikovala v flišnem gričevju Slovenske Istre. Fliš je kamnina, za katero so značilne plasti nekdanjih usedlin, ki so se v obdobju eocena odlagale v morju. Nekatere plasti so bolj čvrste, odporne na erozijo, ob Dragonji so to v glavnem peščenjaki in deloma apnenci. Na flišu se je zaradi sposobnosti zadrževanja vode, ki jo ima ta kamnina, razvila gosta in razvejana rečna mreža, prepredena s številnimi bolj ali manj stalnimi vodotoki. Ti se globoko vrezujejo v strma pobočja. Med grapami se dvigajo planotasti hrbti in slemenske uravnave, zgrajene iz plasti trdnejših kamnin.

Naš pohod smo iz Kortine v Truškah usmerili skozi vasico Bočaji, kjer smo poklepetali s prijaznimi domačini. Sprva prijetna pot nas je peljala v značilen istrski gozd, kjer pa se je kmalu pokazal značaj flišnega terena po dežju, ki je prejšnji teden obilno padal na tem področju. Blatna pot nas je pripeljala na dno grape potoka Dernarnik. Na srečo je dokaj nizek vodostaj omogočal varno prečkanja struge.

Od tu naprej smo se morali kar pošteno potruditi v breg, da smo izšli iz grape. Nadaljevali smo mimo vinogradov in oljčnih nasadov najprej do cerkvice sv. Brigite s prečudovitim razgledom na zasneženi Slavnik in hribe v Čičariji v daljavi. Pri cerkvici je manjše pokopališče, kjer na nagrobnikih prevladuje priimek Kozlovič. Kozloviči so tudi bližnja vasica. Naslednji kraj je bil Trsek, ki se pohvali z “Domom refoška”. Nekaj Sončkov je sprejelo ponujeni izziv in z njimi je na Vrhniko romalo nekaj tega odličnega vina, pa tudi kakšen liter oljčnega olja zraven.

Čas nas je že priganjal, zato smo obisk vasic Gonjači in Vršič, ki je povsem zapuščen kraj in hkrati tudi najstarejša naselbina v teh krajih, pustili za kakšnega od naslednjih pohodov. Povirje Dragonje bomo zagotovo še kdaj obiskali.

Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,

GPS zapis: Srečko Kenk

V lanskem letu so se lotili velikega projekta, gradnje športnega igrišča oziroma večnamenske ploščadi. O tem, zakaj je društvo pomembno za Vrzdenec in kaj bo pomenila nova pridobitev, smo se pogovarjali v začetku februarja, le nekaj dni za tem, ko je Andreja začela z novim mandatom predsednice društva.

Koliko časa že obstaja športno društvo in zakaj, kaj je bila tista ideja, prva iskrica, da ste vse skupaj štartali?
Športno društvo Vrzdenec je bilo ustanovljeno leta 2016, tako da je aktivno v bistvu 9 let. Ideja oziroma želja ustanoviteljev je bila, da bi nekako združili naše vizije o promoviranju športa v dolini in predvsem, da bi se nekako tudi vaščani povezali v teh raznih športnih aktivnostih.

Kakšne zvrsti športa oziroma aktivnosti pa so najbolj značilne za vaše društvo?
Ko se ozremo nazaj v preteklost, lahko ugotovimo, da smo skozi vsa ta leta v bistvu organizirali kar nekaj različnih dogodkov.  Iz leta v leto se vse skupaj sicer malo spreminja. Mogoče je na začetku zelo prednjačil turnir v odbojki.  Tudi horjulski futsal turnir je bil tak pomemben in prepoznaven del naših aktivnosti. Dejavni smo bili in smo tudi še zmeraj na področju teka. Predvsem tek-kros je pomemben del. Na začetku smo ga organiziral v bistvu za odrasle in otroke, pa se je kasneje izkazalo, da za odrasle nekako ni bil dovolj dobro obiskan, tako da smo ga potem malo preoblikovali in ga naredili bolj za otroke. Ta je zadnja leta res eden izmed boljših dogodkov, saj pride na tek več kot 50 otrok, in še zdaleč ne samo iz naše vasi, ampak tudi iz cele občin ter tudi od drugod.  Tako da smo na ta dogodek res ponosni.
No, potem imamo tu tudi Bombastično noč. Gre za plesni in družabni dogodek. Ta je tradicionalno organiziran septembra in smo seveda tudi odvisni od samega vremena. Če je vreme naklonjeno, je obisk zelo dober, včasih pa nas pleše malo manj, ko je vreme muhasto. V zadnjih letih je bilo povpraševanje po plesu Salsation veliko tudi med deklicami, tako da sedaj tudi deklice pridejo na dogodek skupaj z mamicami, kjer tako glasba in ples povezuje različne generacije.

Ampak en dogodek je še posebej pritegnil publiko iz različnih koncev, pa v bistvu sploh ni športno- aktivni dogodek?

Ja, res je. Kostanj in zgodbe je koncept dogodka, ki se dogaja okoli zgodbe zanimivega gosta, ki z nami deli svojo življenjsko zgodbo. Doslej smo ga izpeljali dvakrat in nas je res prijetno presenetilo, koliko ljudi je prišlo in kako dobre odzive smo dobili.  Morda ni tako športno obarvan, njegovo bistvo pa je predvsem deljenje teh osebnih zgodb. Zaenkrat smo imeli goste oziroma govorce iz naših krajev. Lepo je pogledati polno dvorano v gasilskem domu na Vrzdencu, ki pozorno posluša zgodbe.

Pa se dotakniva še odločitve, da kot predsednica poprimete za krmilo športnega društva?

Že od samega začetka sem zelo vpeta v samo društvo. Definitivno bomo še naprej delali na dogodkih in se posvetili še večji promociji. Želimo si, da bi bili ti dogodki dobro obiskani in na tak način deležni tudi prepoznavnosti. Iz dosedanjih izkušenj lahko rečem, da za to, da postane dogodek prepoznaven, potrebuješ par let, da ta zaživi oziroma da se vidi, ali se bo obdržal ali ne. Takšne stvari je treba spremljati, to vzeti v zakup in potem mogoče včasih kaj spremeniš, prilagodiš in vidiš, ali je rezultat oz. obisk boljši. Nam kot društvu je v interesu predvsem to, da bi ti dogodki postali tradicionalni, da bi rasli in da bi mogoče nadgradili vse skupaj s še kakšnimi novimi projekti. V mislih imam predvsem športne dogodke za otroke, saj ugotavljamo, da je interes zelo velik. Definitivno si želimo, da bi članom lahko ponudili še kaj več, dodatne ugodnosti, zanimive izkušnje, izlete. Če bomo delali dobro, bomo nedvomno privabili še več članov, kar je tudi eden od ciljev oziroma poslanstvo.

Kako pa sploh lahko postaneš član Športnega društva Vrzdenec?  

To je zelo enostavno, v bistvu je lahko član vsakdo. Se pravi od otrok do starejših. V bistvu ni neke starostne omejitve. Menim, da je pomembna pripadnost. Ali se v tem društvu vidiš in najdeš smisel v tem, kar počnemo? Mislim, da se je zdaj, skozi vsa ta leta vseeno pokazalo, da vaščani cenijo naša prizadevanja. Poudariti moram še nekaj zelo pomembnega. Ves denar, ki ga zberemo na naših dogodkih, gre v skupno dobro, za večnamensko ploščad poleg gasilskega doma na Vrzdencu. Ta nova pridobitev je res velik zalogaj.

Ko omenjate športno igrišče, lahko poveste kaj več o tej zadevi. Za kaj pravzaprav gre, slišali smo, da se bo gradilo, da bo projekt kar velik finančni zalogaj?
Ja, res je, to je za Vrzdenec en velik projekt. V resnici bo tudi ogromna pridobitev za kraj in tudi za samo društvo. Sama ideja o igrišču je v kraju prisotna že več kot 10 let. Pred 9 leti smo pridobili prve projekte za izvedbo, ampak se nekako nikoli ni sestavila prava ekipa, da bi naredila večje korake naprej. Ampak to bi še šlo, težava so bila vedno finančna sredstva.  V društvu smo prišli do ugotovitve, da bo treba zavihati rokave in se enostavno spoprijeti z izzivom. Zato smo sestavili Odbor za igrišče, ki ga sestavljajo Vaški odbor, gasilci, ki so tudi lastniki parcele, ter naše Športno društvo. Mnenja smo, da tako lahko nekaj najbolj zagretih bolj uspešno realizira projekt. Nenazadnje gre za projekt, ki bo pomemben za celotno vas. Če poenostavim, to ne bo samo športno igrišče, ampak večnamenska ploščad, ki jo bodo lahko uporabljali gasilci za veselice in gasilske vaje, upokojenci in ostali vaščani za razne dogodke, druženja in seveda tudi mi kot športniki za naše dogodke. S primernim objektom lahko bolje izpeljemo vse naše aktivnosti, saj ima dosedanji prostor določene omejitve. Predvsem pa bodo otroci in mladi imeli prostor, da se družijo in varno igrajo razne športe.

Se dotakneva za konec še dogodkov v letošnjem letu?  
Seveda, nov dodatni dogodek za otroke bo v aprilu, gre za ustvarjalne velikonočne delavnice. Vse, bolj natančne informacije bomo sproti objavili v Našem časopisu in na spletni strani občine ter seveda na našem facebook profilu. V začetku septembra, torej z novim šolskim letom, bomo v OŠ Horjul kandidirali za pridobitev termina za krožek malega nogometa oziroma futsala za otroke od 5. do 9. razreda. Vidimo, da to manjka, ko bo znanih več podrobnosti, pa bomo seveda obvestili starše oziroma otroke. Dogovorjeni smo že s trenerjem, ki ima vse primerne uradne licence in znanje za opravljanje treningov nogometa in upamo, da nam to uspe realizirati.
Če imate radi šport in si želite sodelovati pri naših aktivnostih kot član, se lahko do konca februarja včlanite v naše društvo. Letna članarina za otroke do 18 leta znaša 5 evrov, od 19 let dalje pa 15 eurov. 21. februarja pa organiziramo  že prvo Spoznavno druženje za člane.

Peter Kavčič, foto: arhiv ŠD Vrzdenec

 

Sončki smo za pohode v letu 2025 vpeljali novost.  Z vodnico Sonjo smo v načrt dodali nekaj pohodov na podlagi naših predlogov. Predlagane poti naj bi poznali, jih že prehodili in ocenili, da bi lahko bile zanimive za vse Sončke.

Tokratni pohod je bil predlog Kenk Srečka.

Potekal je od vasice Griže  (412 m nmv) po planotastem svetu nad zgornjo Vipavko dolino, ki ga dolina reke Raše ločuje od Krasa, do naselja Tabor s stražnim stolpom in ostanki nekdanjega srednjeveškega gradu. Od tam smo se v lepem sončnem, a prepišnem vremenu vrnili v Griže in zaokrožili našo pot.

Do izhodišča smo se pripeljali po cesti, ki nas je najprej popeljala precej globoko v dolino reke Raše, ki je nastala kot posledica tektonskega preloma. Takoimenovani Raški prelom poteka vse od hrvaške meje in se konča pri Novi Gorici. Nad dolino se nahajajo Griže, kjer smo začeli svojo pot.

Dokaj značilne kraške hiše z vodnjakom, ograjenim dvoriščem za zaščito pred močno burjo, so nas pozdravile  večinoma že s prenovljeno podobo. Ime je kraj dobil po “grižah”, kupih kamenja, nabranega s pašnikov in travnikov, da so tamkajšnji ljudje pridobili obdelovalno zemljo.

Naša pot se je vila večinoma po kolovozih in čez pašnike.

Posebej veliko razgledov sicer nismo imeli, saj je pot večji del speljana skozi kraško gmajno.  Smo pa v daljavi lahko občudovali Nanos in celotno njegovo pobočje, ki se počasi spušča proti Vipavi.

Po dobri polovici poti se je svet odprl in pokazal se je zvonik cerkve na Taboru na Vrheh (602 m nmv), odprl pa se je tudi pogled v Vipavsko dolino.  V teh koncih so nekdaj nabirali brinove jagode in kuhali brinovec. Mi pa smo si v zavetju ostalin gradu privoščili malico in daljši počitek. Tudi na skupinsko fotografijo nismo pozabili.

Kamnit kolovoz, ki nas je popeljal v smeri Griž, je  zahteval precej naše pozornosti, vendar smo s potrpežljivostjo in previdnim korakom zmogli tudi to. Pri avtobusu smo se menili, kam na  kavo za konec pohoda, vendar smo ostali brez želene kavice, saj nam je umetna inteligenca povedala, da v bližnji in malce daljni okolici ni odprte gostilne.

Tekst: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek