Kategorija: Šport

Vabljeni!

Pisal se je julij leta 2013, ko se je na borovniške strani Našega časopisa natisnila kratka novica o gručici lokalnih prvošolcev, ki so pod okriljem mentoric Polone Drašler in Marjetke Pirc svoje prvo leto treninga floorballa zaključili z velikim dogodkom: tekmo s svojimi mamami in očki! V želji po za vse ugodnem neodločenem izidu je bil tedaj impulzivno izumljen celo nov sistem: četrta tretjina!
Tistikrat so šestletniki: Ahac Petrič, Jaka Volk, Rok Španger in Timon Stanovnik branje malih tiskanih črk povadili še na novici, ki se je v Našem časopisu nahajala tik pod »njihovo«, nanašala pa se je na slovensko mladinsko floorball reprezentanco U-19, ki se je ravno tedaj vrnila iz svetovnega prvenstva v Hamburgu, med njimi je bilo tudi pet Borovničanov: Robert Košir, Žan Petrič, Andraž Podržaj, Jan Stražišar in Davor Stražišar. Že takrat so naši mali nadobudneži neomajno zatrjevali: »ko bom velik, bom florbolist!« Spodaj podpisana sem zato te besede dodelila naslovu svoje/njihove novičke.
Danes, 12 let kasneje, so veliki, so florbolisti in so nadomestili svoje starejše vzornike v novici glede nastopa na svetovnem prvenstvu.
Izbrana vrsta, katero poleg omenjenih štirih Borovničanov sestavljajo še fantje iz Kranjske Gore, Škofje Loke, Žiri in Poljan, so s pripravami na svetovno prvenstvo začeli pred kakim letom dni, uradno pa konec letošnjega januarja na kvalifikacijah v italijanski Latisani, ko so premagali Avstrijce (7:4), Britance (9:2) in Italijane (9:3), remizirali z Ukrajinci (6:6) in izgubili proti Nizozemski (2:4) ter si s tem zagotovili vozovnico za Švico. Tu so ognjeni krst prvenstva doživeli s Španci; tekma se je končala s tesnim porazom naših (8:6, s tem, da so nasprotniki zadnji zadetek dosegli ob izteku tekme, ko je Slovenija igrala brez vratarja). Dan zatem so naši fantje palice prekrižali s florbolisti iz dežele kengurujev. Zmaga proti Avstralcem s 5:3 je našim dala (še) dodatnega zagona in povečala njihova pričakovanja. Tretji tekmovalni dan je Slovencem prinesel novo zmago. Estonija je klonila pod pritiskom fantov izpod sončne strani Alp, izid 4:5 je bil resda tesen. To je bila tudi tekma, na kateri je bil Borovničan, izvrsten branilec Ahac Petrič, sicer pa odličen dijak Gimnazije Vič, izbran za najboljšega igralca slovenske ekipe. V intervjuju za International Floorball Federation je povedal, da je sicer vesel nagrade najboljšega igralca, a da je floorball igra, v kateri za uspeh ni zaslužen zgolj posameznik, temveč celotna ekipa, ter nadaljeval, da je hvaležen, ker je njegova ekipa enotna kot družina, katere meja je samo nebo.

Slovenci so v skupinskem delu osvojili enako število točk kot Avstralci in Španci, a so glede na medsebojno razliko v danih in prejetih zadetkih prvo mesto v skupini zasedli Avstralci in s tem odšli naprej v boj za višja mesta, Sloveniji je preostal boj z Nizozemci za 11. mesto.
»Ne glede na to, ali bodo na koncu Slovenci 11. ali 12. na svetu, je glede na število klubov, igralcev in glede na majhno »slovensko floorball družino«, še posebno pa glede na nizko povprečno starost igralcev v naši ekipi (17,1 let), ta uvrstitev velika kot Triglav, ki ga naši nosijo na prsih«, je pred zadnjo tekmo naših lepo zapisal Matjaž Podlipnik, ki je bil v slovenskem strokovnem štabu zadolžen za sedmo silo. Tisti, ki so si preko aplikacije IFF ogledali katero izmed predhodnih tekem Slovencev, vključno z uradnimi komentatorji dogodka, so vedeli, da tej ekipi v resnici ni vseeno, ali so 11. ali 12.; da fantje vsako tekmo jemljejo kot bitko »na življenje ali smrt«. Čeprav je šlo »zgolj« za 11. mesto, se je proti oranžnim v stilu zapisa našega velikega poeta »vnel strašni boj, ne boj, mesarsko klanje« (tega seveda ne gre jemati dobesedno, fantje so sicer ves čas igrali lepo športno igro), in to kljub temu, da je bila skoraj polovica naše reprezentance že pred sodnikovim začetnim piskom poškodovana oziroma slabega počutja. Po še eni poslastici, ki so jo pripravili fantje za gledalce, je o končnem izidu tekme odločal zlati gol in …  ta je ustoličil na 11. mestu Nizozemce. 
Slovenci slabih tekem na svetovnem prvenstvu niso imeli. Imeli so zgolj slabe minute. Če v čem, je bil nasprotnik boljši od nas v tem, da je imel bodisi znanje oziroma izkušnje, bodisi Fortuno na svojih ramenih, in je te slabe minute maksimalno izkoristil sebi v prid ter si tako v končnem rezultatu pridobil minimalno prednost. To je bila ena izmed velikih lekcij, ki so jo naši fantje hočeš nočeš morali odnesti iz tega velikega dogodka, o katerem so sanjali dobršen del svojega obstoja: kljub temu, da se trudiš do neba in čez, navkljub neizmernemu ekipnemu duhu in medsebojni povezanosti ter nepopisni želji, ki se izliva iz vsake celice telesa, ima življenje za nas pripravljen svoj rezultat.
Na domačih tleh je sicer bolj kot sam rezultat odmevala bržkone zdaj že malodane vsej Sloveniji znana domoljubna poteza naše reprezentance, po tem ko je pred tretjo tekmo ob napovedi slovenske himne iz zvočnika namesto pričakovane melodije prihajala le tišina, ki je trajala in trajala … Čakalo se je in spogledovalo, dokler se ni ugotovilo, da se napake dogajajo tudi najboljšim, za kakršne veljajo sicer pregovorno natančni in zanesljivi Švicarji, in da moramo Slovenci stvar vzeti v lastne roke. Zaslišal se je tri, štiri, zdaj!, zatem pa je po dvorani brez glasbene spremljave zadonela Zdravljica, ki jo je naša devetnajsterica, družno s svojim vodstvom in navijači, odpela objeta; z desnico, položeno na srčno stran, kjer je na dresih počival grb Slovenije. Organizatorji so si z k nam dvignjenim palcem vidno oddahnili. Video posnetek je zaokrožil po vseh velikih slovenskih spletnih medijih (Žurnal 24, Radio ena, Ekipa …), fantje so za to potezo prejeli na tisoče všečkov in na stotine pozitivnih komentarjev, vsej Sloveniji pa je dokončno lahko postalo jasno, kako izgleda floorball. Dogodek oziroma posnetek je na svoji facebook strani objavila tudi predsednica države, ga. Nataša Pirc Musar in mlade Slovence pohvalila za odličen izkaz pripadnosti domovini. V šali bi lahko dejali, da še dobro, da so se naši fantje navajali na slavo že v švicarskih dvoranah; po vsaki tekmi jih je namreč ob izhodu pričakala gruča mladih, ki so se vreščeče prerivali za podpis udeležencev svetovnega prvenstva, moledovali za »selfije« in tekmovalcem celo ponujali franke v zameno za floorball žogico prvenstva. To je bilo še eno velikih spoznanj tega dogodka: kako velik ugled lahko dejansko žanje ta šport ter kakšen odnos ima lahko država do te aktivnosti. V Švici je floorball del učnega kurikuluma. Prav na vseh tekmah, tudi dopoldanskih, in čeprav ni igrala njihova domača ekipa, je bilo prisotnih na stotine otrok z učitelji, celo na sam praznik, 1. maja. Skupinice so same pripravile navijaške rekvizite in bučno navijale za svoje favorite.
Žal je v Sloveniji floorball daleč od tega statusa oziroma renomeja drugih športov. Igralci morajo tudi takrat, ko zastopajo barve Slovenije in pojejo državno himno, stroške poravnati sami. Naš trenerski in ostali kader deluje na prostovoljni bazi. Ker za svoje delo ni financiran in namenja delovanju znotraj zveze tudi svoje proste delovne dni, je v takih primerih razlog za aktivno udejstvovanje lahko zgolj eden: ta šport moraš imeti neizmerno rad in želja, da ga s svojo volontersko aktivnostjo poganjaš naprej, mora biti izredno velika. Igralci in starši smo zato neizmerno hvaležni za vse lokalne trenerje; za to, da je v času priprav na svetovno prvenstvo in na njem nad reprezentanco bdela ekipa ljudi, ki so lahko zgled katerikoli skupnosti. Dirigentsko palico je v roki držal izkušeni trener, igralec, sodnik, fizioterapevt, človek z veliko začetnico: Tilen Vehovec s podporo svoje potrpežljive mlade družine. Njegov pomočnik, Jan Blažič ima kljub mladosti izkušnje s trenerstvom v Avstriji. In kako ne bi bil človek vesel vedno nasmejane legende slovenskega floorballa in enega od začetnikov te igre na naših tleh, Rolanda Brajiča? Anže Brajič je imel na skrbi »ranjence«, žal je bila njegova pomoč potrebna kar velikokrat. Še trije so dvigovali karizmo našemu štabu: Primož Drnovšek v vlogi vodje odprave, Uroš Kopavnik kot tehnični vodja in že omenjeni Matjaž Podlipnik, ki je bil zadolžen za odnose z javnostmi. Ženske smo morale priznati, da zgolj moška ekipa lahko perfektno funkcionira tudi brez nas, v tem primeru še mnogo bolje, saj ni bilo vpletanja nepotrebnih čustev in kompliciranja, kar zna biti domena nežnejšega spola. Naš strokovni štab je deloval kot multipraktik – bili so šoferji, ki so, da bi zmanjšali visoke stroške, v kombijih dolge nočne ure vozili celo reprezentanco na pot v Švico in nazaj domov; po napornih dneh so ponoči zlagali oprano perilo naših fantov; jim pripravljali prigrizke; nas starše obveščali preko spletne skupine o malodane vsakem premiku ekipe,… Našim otrokom so bili zgled, kako mora na taki »misiji« funkcionirati »družina«, da ohranja tisto, kar je najbolj pomembno: nasmeh na obrazu. In to ne glede na to, kako težko je.
Ob tej priložnosti ne gre, da se ne bi dotaknili še povezanosti nas staršev tekom aktivnega pripravljalnega obdobja na dogodek, ki je našim potomcem predstavljal vse. Naši otroci z vodstvom so se poimenovali za družino, skupaj z nami starši ter ostalimi navijači se lahko označimo za pleme, naša skupna pozitivna energija pa se ni mogla oblikovati v nič drugega kot v mozaik doživetja, ki ga ne bomo pozabili do konca svojih dni in ga bo bržkone težko še kdaj ponoviti.
Veseli nas, to je tudi eden od osnovnih namenov pisanja tega članka, popularizacija (vsakršnega) športnega udejstvovanja namreč, da so v našem kraju že samo kvalifikacije spodbudile lepo število otrok, da so prvič v življenju prijeli floorball palico v roke in postali člani FBC Borovnica, česar sta še posebej vesela trenerja Luka Črnilogar in Blaž Kohne, saj je bilo zadnja leta zaznati med novimi člani upadanje. Upamo, da bo tudi po opisani izkušnji iz svetovnega prvenstva tako, in da se bo cikel, opisan na začetku tega članka zavrtel, da bo spodbudil nove malčke, ki bodo imeli priložnost slediti poti naših otrok in se bodo lahko v tistem, kar jih bo veselilo in izpolnjevalo, pomerili z najboljšimi na svetu.
Res čisto za konec še ena zahvala: tudi tokrat smo v namene zbiranja sredstev za odhod na svetovno prvenstvo prodajali reklamne majice ter poslali na stotine prošenj za donatorstva oziroma sponzorstva. V našem kraju so se na slednje pozitivno odzvali:
Fenolit d.d., TVD Partizan-Borovnica, Občina Borovnica, Mikrozelenje Šebenik d.o.o. ter Aljoša Španger s.p. Hvala vam, ker ste verjeli v nas! S ponosom smo tako igralci kot navijači nosili in bomo še nosili vaše ime na reklamnih majicah! Izven naše občine so, povečini s pomočjo naših prijateljev iz Gorenjske, reprezentanco podprla še podjetja: Inpores d.o.o., Pavel Peklaj s.p., Savske elektrarne Ljubljana d.o.o., S-TMM sistemi d.o.o., Addiko bank d.d., Infrasport Kranjska Gora d.o.o., GH Holding d.o.o., Jasna Chalet resort d.o.o., Resevo d.o.o., Apartma Stenar Mojstrana, Metalika Kacin d.o.o., Microgramm d.o.o., Flycom Tehnologies d.o.o., Sumida Slovenija d.o.o., Niro Steel d.o.o., Jože Hafner, Pavle Mesec s.p., MKL Systems d.o.o., S.T.O.R.K., Dimitrij Margon s.p., Elektro-IN d.o.o., Metrel d.o.o., Nastanitev Gorski Biser Mojstrana, Elektro Špendal d.o.o., Mateja in Denis Pušar, Občina Žiri, Gašper Zima s.p., Vigo d.o.o., Jesenice, Integral Avto d.o.o. Jesenice, Kolektor Kov d.o.o., PIN+, d.o.o., HIT d.d., Nova Gorica, PRS d.o.o., Žust-Al d.o.o. in GT Industries d.o.o., Acron, Blejska Dobrava, d.o.o., Zajšek d.o.o., Mojstrana, Karnet SI d.o.o.

Karmen Stanovnik
Foto: arhiv IFF in Floorball zveza Slovenije

Pretekli mesec so se v Medulinu uspešno odvijale večdnevne priprave, ki so potekale v odličnem vzdušju, ob popolnih vremenskih pogojih in ob vrhunski trenerski pripravi plana treningov. Člani Atletske sekcije Vrhnika so na obali Istre opravili enega ključnih segmentov priprav pred nadaljevanjem tekmovalne sezone. 

Priprave so poleg treningov vključevale tudi analize tekaških treningov, motivacijske pogovore med atleti in trenerji in družabne aktivnosti, ki so še dodatno utrdile odnose med njimi. Klub se je iz Medulina vrnil okrepljen, bolj povezan in z odlično formo pripravljen na poletno sezono.

To se je pokazalo že na prvi tekmi izven atletskih dvoran v Radovljici. Udeležili smo se ga v velikem številu, kar nam pokaže dober razvoj atletike na Vrhniki. Na tekmovanju so skupno osvojili kar 8 medalij, padlo pa je tudi več osebnih rekordov, kar potrjuje uspešnost predsezonskega dela. 

Veseli nas, da se je vložen trud in delo na pripravah pokazal že na prvi tekmi. Atleti so pristopili odločno, pokazali borbenost in drug drugega spodbujali. Poleg osvojenih odličij in osebnih rekordov je bil miting tudi pomemben korak za utrjevanje tekmovalne rutine ter grajenju samozavesti pred prihajajočimi večjimi tekmovanji.

Tjaša Železnik

Novi zunanji fitnes v Dragomerju stoji ob košarkarskem igrišču in vključuje dvovišinsko bradljo, ravno klop, rimsko klop ter večnamensko telovadno orodje z vertikalnimi drogovi in prečnimi letvami. Na Logu so vadbene naprave postavljene ob nogometnem igrišču z umetno travo. Vadbena oprema je podobna tisti v Dragomerju z razliko, da je rimsko klop nadomestila ravno-poševna klop. Oba fitnesa sta izdelana iz trpežnih materialov, odpornih na vremenske vplive, kar bo zagotovilo njihovo dolgo življenjsko dobo brez potrebe po posebnem vzdrževanju. Tako bodo šolarji, starejši občani ter vsi ostali uporabniki imeli dostop do kvalitetnih vadbenih površin skozi vse leto. 
Zunanja fitnesa nista le športni pridobitvi, temveč tudi prostor za druženje, povezovanje in vključevanje vseh generacij. Posebej pomembna je dostopnost za ranljive skupine, kot so starejši občani, ki lahko zdaj ob jutranji telovadbi krepijo tako telo kot tudi družbene vezi. Obenem se šolarjem omogoča dodatna motivacija za gibanje na svežem zraku. 
Podoben koncept zunanjega fitnesa je bil pred leti postavljen tudi pri vodohranu na Lukovici. Investicija v vrednosti dobrih 81 tisoč evrov je bila delno podprta z nepovratnimi sredstvi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

V. L. 
Foto: V. L. 

Vikend poln hokejskih uspehov v mlajših kategorijah 
Vikend sredi aprila je bil za horjulski hokejski klub res nekaj posebnega – poln emocij, borbenosti in izjemnih uspehov. Zaključek državnega prvenstva v mlajših kategorijah je postregel z veliko razloga za veselje in ponos.

Nasmehi in medalje za U9 
Najmlajši člani našega kluba, kategorija U9, so z nasmehi na obrazih zaključili sezono. Na turnirju ob koncu prvenstva so vsi sodelujoči prejeli zaslužene medalje, kar je lepo zaokrožilo njihovo športno leto. Igrivost, veselje in srčnost teh mladih upov nas vedno znova spomnijo, zakaj imamo tako radi ta šport.

U13 – Sezono kronali z naslovom državnih prvakov!
Izjemno sezono pa so z naslovom kronali Dinamiti U13, ki so skozi celotno leto kazali zrelost, ekipno igro in nepopustljivost. V finalu so potrdili svojo premoč in se zasluženo veselili naslova državnih prvakov. Trener Jan Leben je ob tem povedal:
“Ekipa je pokazala neverjetno srce. Trdo smo trenirali in rezultat je več kot zaslužen. Ponosni smo na vsakega posameznika.”

U16 – Drama do zadnje tekme
V kategoriji do 16 let smo bili priča izjemno napeti končnici. Naši Dinamiti so zbrali enako število točk kot ekipa iz Dolenjskih Toplic, a so zaradi nekoliko slabše razlike v golih osvojili drugo mesto. Trener Timotej Fink pravi, da je izid dokaz kakovosti ekipe:
“Igrali smo srčno in borbeno. Na koncu nam je zmanjkalo malo športne sreče, a drugo mesto je prav tako ogromen uspeh.”

Poletna liga kot nova priložnost 
Pogled klubu zdaj že usmerjajo naprej – proti poletni ligi, ki bo potekala v obliki štirih turnirjev po Sloveniji. Mladi Dinamiti bodo imeli novo priložnost za dokazovanje, saj bo na koncu razglašen skupni zmagovalec lige. S tem bodo tekmovalci ostali v pravem tekmovalnem ritmu in hkrati gradili še močnejšo prihodnost kluba.

Člani v boju za končnico – polfinale pred vrati! 
Medtem ko se mlajše selekcije veselijo svojih uspehov, pa se članske ekipe borijo za naslov državnega prvaka. 
Ekipa TNT Dinamiti se žal ni uspela prebiti v nadaljevanje prvenstva, saj jim je na koncu zmanjkalo le nekaj točk. A izjemno pozitivna novica je, da so mladi Dinamiti prišli do končnice, kjer so se sicer morali posloviti po dveh tekmah z močno ekipo Bulsov. Izkušnja pa bo nedvomno dragocena za prihodnost. 
Tako ostaja glavni adut horjulskih inline hokejistov članska ekipa Dinamitov, ki je že prestala prvo oviro in dvakrat premagala ekipo Karlovca ter se tako uvrstila v polfinale! Tam jih čaka obračun z ekipo HK Prevoje. Prva tekma je na sporedu v petek, 18. 4., v Horjulu, povratna pa 25. 4. na Lukovici. Hokejisti vabijo vse navijače, da napolnijo tribune in pomagajo ekipi na poti v veliki finale! 
Za več informacij o tekmah, rezultatih in dogajanju v klubu sledite njihovim družbenim omrežjem na Facebooku in Instagramu. Skupaj lahko spišemo nove uspešne zgodbe.

Državna reprezentanca v Horjulu 
Dobro delo ni ostalo neopaženo, prav tako tudi dobri pogoji za treninge tako da je v nedeljo, 6. aprila, v Horjulu potekal velik zbor vseh reprezentanc Slovenije. Dan se je začel z reprezentanco do 16 let, nato pa so sledili veterani nad 38 in 45 let, ki se konec maja odpravljajo na svetovno prvenstvo v Nemčijo. Glavni poudarek pa je bil na članski reprezentanci, ki se pripravlja na Evropsko prvenstvo, ki bo v začetku julija potekalo v Chitadelli v Italiji.
Pod vodstvom selektorja Klemna Sodržnika je bilo zbranih 12 igralcev in 4. vratarji iz cele Slovenije. Trening je bil namenjen predvsem spoznavanju in uigravanju – ključnemu koraku k oblikovanju konkurenčne reprezentance za evropski izziv.

Peter Kavčič 
Foto: HK Dinamiti