Planinsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika sta v Mali dvorani Cankarjeva doma na Vrhniki organizirala predavanje gorskega reševalca, ljubitelja gora, narave in fotografije Miljka Lesjaka iz Mosta na Soči. Kljub številnim razstavam in nagrajenim fotografijam doma in v tujini, ne glede na vse podeljene fotografske nazive doma in v tujini, je o fotografiji dejal, da je fotografija zanimivo področje, ko ravno nekaj obvladaš, ko se naučiš, ko misliš, da veliko veš, ugotoviš, da si spet na začetku.

Predavanje je bilo obogateno s power point predstavitvijo dokumentarnih fotografij, posnetih v času reševanja, ki so tudi del fotografske razstave, ki je bila postavljena v Tolminu, Mostu na Soči, Novi Gorici in drugih mestih po Sloveniji. Razstavo in predavanje GRS TOLMIN – 70 LET ZGOD IN NEZGOD GORSKEGA REŠEVANJA, je oblikoval v letu 2018, jubilejnem letu GRS Tolmin, s katero Miljko živi in dela kot gorski reševalec ter tajnik že 47 let in je ena od najbolj obremenjenih sedemnajstih gorskih reševalnih postaj v Sloveniji, saj so njeni gorski reševalci od leta 1948 do danes imeli več kot 1900 reševalnih intervencij. Nekako polovico vseh reševanj v zadnjem času predstavljajo nesreče padalcev, nesreč jamarjev je zelo malo in gorski reševalci pomagajo reševati samo izven jame, nekajkrat na leto pa se zgodijo tudi reševanja na vodi – ena takšnih je bila pred leti delovna nesreča v črpalni hidroelektrarni Avče.  

Tudi število nesreč v gorah se je v zadnjih desetletjih bistveno povečalo, saj je več športnih dejavnosti, s katerimi se ljudje ukvarjajo in posledično tudi več reševanj. Najbolj številne so nesreče poleti, ko pridejo v Posočje tuji turisti, ki ne poznajo krajev, razmer v naših gorah in vodah, tako da mnogokrat nastopijo težave pri določanju lokacije nesreče, včasih pa ponesrečenci podcenjujejo svoj položaj in je to za njih usodno.

Ja, gorskim reševalcem so se v sedemdesetih letih dogodile tudi razne zgode in nezgode. Zgodilo se je, da je nekdo z doline opazoval padalca, ki je varno pristal, a je opazovalec mislil, da je izginil z neba in so ga seveda reševalci zaman iskali. Zgodilo se je tudi, da so otroci v dolini padalcu rešili življenje, ker so opazili padec in poklicali na številko 112. Reševalci se odzivajo vedno, ko zazvoni pozivnk, četudi je kdaj preplah lažen, takrat so zadovoljni, da je vse uredu.

Reševali so tudi živali; od strele poginulo 96 glavo ovčjo čredo z vrha Vršič na grebenu blizu Krna, pa tudi žive ovce s Krna, kjer so par dni stare ovčke v naročju prenesli v dolino, enkrat pa so iz prepadne grape v Gorenji Trebuši pripeljali v dolino tudi ustreljenega 250 kilogramskega medveda.

Za nenadno intervencijo poleti, ko je na dan tudi več reševanj, je težko sestaviti dovolj številčno ekipo, ker je čas dopustov, lastniki podjetij pa ne dovoljujejo, da delavci predčasno odhajajo z dela. Tudi sama usposabljanja reševalcev potekajo v njihovem prostem času, ali pa vzamejo dopust. Gorski reševalci so prostovoljci, ki delajo, pomagajo, ne da bi mislili na plačilo in to je osnova gorske reševalne službe, ki jih povezuje, želijo si le, da bi reševalna postaja prejela dovolj sredstev za nabavo ali zamenjavo rabljene opreme in za kritje stroškov usposabljanj.

Težko je gorskim reševalcem tudi takrat, kadar se reševanje konča tragično in v njih ostaja teža dogodka, zato se po zaključku intervencije usedejo skupaj, naredijo analizo in se pogovorijo tudi to, kako so. Včasih pomaga, tudi črn humor. Povedal je še, da se je večina tistih, ki so jih rešili, zahvalilo, nekateri so kasneje nakazali celo denarna sredstva za delovanje postaje, zgodilo pa se je tudi, da je kdo samo pobral svojo opremo, brez besede hvala sedel v avto in se odpeljal.

Miljko je na koncu z veseljem odgovarjal tudi na vprašanja in bučen aplavz polne dvorane je odražal spoštovanje do nesebičnega dela gorskih reševalcev in seveda bil tudi iskrena hvala za kvalitetno izvedeno predavanje.

Obiskovalci smo se med pogovori razšli, misli pa so pletle zgodbo o pomembnosti, da turo realno načrtujemo, da gremo v hribe dobro obuti z vso pohodno opremo in da je nujno ozaveščanje mladega rodu, da bodo naše poti v gore bolj varne – kar pa še vedno ne pomeni, da se nesreča ne more zgoditi, saj je obilo zgod in nezgod, ki jih ni mogoče predvideti. Vsak izlet se konča doma, je nekoč zapisal ljubitelj in dober poznavalec gora.  

Marija Dolinar, fotografije reševanja  Miljko Lesjak